Polemika ob poročanju o ukrajinski krizi

44

krim

Pripis uredništva: V ponedeljek, 3. 3. 2014, ob ekskalaciji ukrajinske krize, je Matjaž Nemec, osebni tajnik predsednika republike Boruta Pahorja, na svojem javnem profilu na spletnem omrežju facebook priporočal v branje spletni dnevnik novinarke Polone Frelih, nekdanje dopisnice časnika Delo v Moskvi, kot »zanimivo branje« in »dragocen doprinos« k razumevanju situacije. Na navedbe v spletnem dnevniku se je odzval naš sodelavec Luka G. Lisjak, ki je z novinarko Frelihovo začel polemiko, v kateri je z argumenti dokazoval njeno neobjektivno, pro-rusko poročanje. Polemika se je zaključila, ko se je upravitelj profila Matjaž Nemec odločil, da bo izbrisal celotno razpravo.

V Časniku smo se na Lisjakovo pobudo odločili, da polemiko v celoti in necenzurirano objavljamo, saj se nam zdi pomembna za razkrinkanje enostranskega poročanja nekaterih naših medijev in podpore, ki jo to početje očitno uživa v nekaterih vplivnih krogih slovenske politike.

Pozor na diskurz novinarke: “Že pred tem je ukrajinski parlament ruskemu jeziku odvzel status regionalnega jezika, pa čeprav na ukrajinskem polotoku Krimu živi več kot 60 odstotkov Rusov. Kje so pravice manjšin?”

Luka Lisjak: Prvič: sporni zakon o regionalnih jezikih /ki ga je pred dnevi razveljavila nova ukrajinska oblast, op. L. L./, je bil sprejet šele l. 2012 in sploh ni zadeval Krima, ker je tam ruščina de facto uradni jezik že od nekdaj in ga ščiti tudi krimska ustava. Zakon je omogočal uradno rabo ruščine v drugih predelih Ukrajine, kjer so ljudje večinoma dvojezični.
In drugič: pri tem spornem, zdaj ukinjenem zakonu, sploh ne gre za “pravice manjšin” (katere so tiste “manjšine”, ki naj bi jih ščitil razveljavljeni zakon, npr., v Mykolajevski oblasti? /regija na jugu Ukrajine, kjer je bila l. 2012 uvedena ruščina kot drugi uradni jezik, čeprav tam ni ruskega avtohtonega prebivalstva, op, L. L./): gre za vprašanje jezikovne politike v državi, kjer je bil večinski jezik prebivalstva dolga desetletja načrtno marginaliziran in je glede tega primerljiva kvečjemu z nekdanjimi kolonijami.

Pozor na diskurz novinarke: “Ukrajina je de facto bankrotirana država. Eno so priboljški za udeležence protestov na Majdanu (sic!), nekaj povsem drugega pa je izpolnjevanje tekočih obveznosti 45-milijonske velikanke …” Po mojem taka izjava ne rabi komentarja, se pa bojim, da povprečni bralec slovenskega časopisja, ki ga desetletja pitajo s cenenim cinizmom, sploh ne vidi, kaj je narobe s takšno dikcijo.

Še ena cvetka: “vsaj poskušamo razumeti dogajanje v Ukrajini tudi iz smeri vzhod-zahod, ne pa, kot smo vajeni, vedno in samo iz smeri zahod-vzhod” /tu citiram izjavo Polone Frelih iz enega prejšnjega komentarja na spletnem omrežju, op. L. L./
Ja, ker od vseh perspektiv, iz katerih je mogoče gledati na ukrajinsko krizo, je perspektiva moskovskih interesov res najbolj zanimiva, inovativna, relevantna za nepristransko presojanje … Perspektiva, ki bi, za spremembo, pisala brez te vzvišene antipolitične nadutosti iz perspektive protestnega vrenja samega, npr. tako kot je to npr. storil Timothy Snyder v New York Review of Books … ne, to pa ni za nas. Mi moramo namreč ohraniti cinično distanco, ker z njo pokažemo, da smo boljši od “zahodnih medijev”, ki so naivni in padajo na take neumnosti, kot je – demokracija. Haha, demokracija, državljanske svoboščine, nacionalna digniteta: kaj še! Ne, mi na stvari gledamo s stališča dobrega starega neuvrščenega opazovalca, ki ve, da je vse skupaj le igra velikih sil. In s tem, ko to ve, dokazuje, da je “svetski čovek” (kaj več od tega, recimo razdelana analiza na podlagi raznolikosti konkretnih dejstev, mu za dokazovanje ni potrebna).

Da niti ne omenjam tistega poročanja o “vandalizmu” rušenja spomenikov Leninu … Ki je povrh vsega še pomešano s polemikam proti zahodnim medijem, ki da so o tem poročali s preveč navdušenja … Res ne vem, zakaj naj berem to zadevščino, ki ji avtorica trmasto pravi ‘poročanje’, če pa lahko grem gledat Russia Today, ki se vsaj trudi skriti pro-režimsko propagando pod masko profesionalnosti.

Višek pa je seveda tisto njeno ‘poročanje’ o tem, kako na Krimu na ruske vojake čakajo s cvetjem. Kjer je implikacija seveda, kot je opazil že nek drug kritični bralec, da to cvetje izniči mednarodne pogodbe (npr. budimpeštansko pogodbo iz 1994, s katero se je Ukrajina odpovedala jedrskemu orožju v zameno za garancijo njene ozemeljske suverenosti). Temu bi se lahko reklo Polonina Flower-Power-Sudetenland doktrina … Rusija gre kot buldožer čez vse mednarodne konvencije, zasede etnično mešano območje, ki ima mdr. močne vezi s Turčijo – skratka, brutalno poseže v geostrateško izjemno delikatno področje in pri tem brez vsakršnega razloga prekrši ozemeljsko suverenost sosednje države – ampak glavna novica, o kateri ob tem poroča Polona na svojem blogu, je, pozor!, da se pravzaprav nič ni zgodilo. What’s the big deal, se sprašuje. Zahodni mediji pretiravajo, pravi. Ker so protiruski. Ona, iz Moskve, ve, kako stojijo stvari: prebivalci Krima nosijo vojakom cvetje. To, če sploh kaj, je novica. No, sicer ni novica, ker se sploh ni zgodila. Ampak ni važno, ker, hej, to je itak samo blog, ne? Bravo! Bravo, novinarka! In bravo tudi tebi, Matjaž, da nam to neslanost ponujaš kot izvrstno branje o situaciji!

Polona Frelih: Gospod Lisjak, če ste spregledali, je novo in nadvse legitimno ukrajinsko vodstvo – beri brez cinizma – zagrozilo z obnovitvijo jedrskega arzenala – da o tem, da je ruščina prevladujoč jezik tudi na vzhodu države, sploh ne govorimo. Kar 70 odstotkov ljudi se v ruščini sporazumeva tudi v Kijevu. In kaj se je pravzaprav zgodilo na Krimu? Je Putin tja dejansko poslal dodatne enote? Sem mogoče kaj spregledala? Ambicija mojega bloga je – osvetljevati tista dejstva, ki jih zahodni mediji namerno ali nenamerno spregledajo. Dejansko gre za igro velikih sil. Ste mogoče pričakovali, da bo Rusija stala ob strani, ko silijo na njeno dvorišče? Z vsem spoštovanjem do Snyderja – večina Ukrajincev ni dvojezičnih, nikjer ne omenja, da je Janukovič legitimno izvoljeni predsednik, kar je nenazadnje priznal tudi Zahod, protestnike predstavlja kot miroljubne, o oboroženih skrajnežih, ki so z ukradenimi kalašnikovkami streljali po policistih pa niti besede – skratka tipična zahodnocentrična paradigma. Kadar preberem dictatorship – mi je popoplnoma jasno, kam pes taco moli. Mogoče po sedmih letih intenzivnega popotovanja po Rusiji, Ukrajini itd. trenutno situacijo razumem celo boljše kot cenjeni zgodovinar Snyder. Za ciničnega Slovenca je kaj takega seveda nepredstavljivo!

Polona Frelih: In ja, meni je uničevanje spomenikov vandalizem in to, kar si je privoščil Euronews najmanj neokusno, sploh pa skrajno neporofesionalno. Mogoče bi vam koristilo, da bi kdaj pogledali tudi RT /ruska TV hiša, nekdaj znana kot Russia Today, op. L.L./, ker sploh ni slaba postaja. Nič slabša od CNN. Govorim na podlagi izkušenj, da mi ne boste spet kaj pripisovali. Še enkrat sprašujem: Kdaj natančno je Rusija zasedla etnično zelo mešano območje Krim? To bi res bila novica!

Luka Lisjak: /odgovor objavljen naslednji dan, v torek, 4. 2., op. L. L./ Z go. Frelihovo sva imela včeraj izčrpno debato na twitterju. Če ni zbrisala svojih zapisov, jo lahko vsakdo pogleda. Bojim se namreč, da je v tej razpravi po nepotrebnem okrnila svoj novinarski ugled, na kar so jo opozorili tudi nekateri ugledni mladi avtorji iz levice (to poudarjam, ker sem iz njenih odgovorov razumel, da se ji mnenja, ki prihajajo desno od sredine, zdijo avtomatično irelevantna).

Bom pa odgovoril ad rem na njena zadnja komentarja (pri čemer se ji zopet opravičujem za rabo latinskih sintagem: včeraj na twitterju jo je namreč zmotila raba besednih zvez ‘argumentum ab auctoritate’ in ad personam’ – in iz njenega načina polemiziranja bi človek res utegnil sklepati, da je o njih na novinarski šoli niso poučili). A rekli smo ad rem.

Ruščina je prevladujoči jezik na vzhodu države, pravite, in dodate, naj ‘sploh ne govorimo o tem’; vendar takoj nato sama govorite o tem in navržete podatek, da se v Kijevu 70% ljudi sporazumeva v ruščini. Prvič: od kod ta podatek? Kolikor vem, se delež namreč giblje okoli 55%. Ker ste že na svojem blogu in nato še včeraj na twitterju vztrajno navajali napačne podatke glede etnične sestave (67% Rusov na Krimu je, kot gotovo veste!, podatek še iz sovjetskih časov, pred vrnitvijo tatarskih staroselcev na polotok; zdaj je Rusov vsaj 10% manj), vam žal težko zaupam, da imate prav.

Sicer pa: kaj točno pomeni, da se 70% ljudi ‘sporazumeva v ruščini’? To lahko pomeni zelo različne stvari: vi implicirate, da je to njihov materni jezik (kar ne bo držalo), dejansko pa velik del Kijevčanov rabi ruščino v dnevnem občevanju, jo uporabljajo izmenično z ukrajinščino, glede na jezikovno/družbeno situacijo. Podobno, kot se je sredi 19. stoletja večina meščanov Ljubljane, Tržiča ali Bovca ‘sporazumevala v nemščini’ ali kot se je še sredi prejšnjega stoletja velik del meščanstva na Malti ‘sporazumeval v italijanščini’. Dejansko je v vseh teh primerih del prebivalstva uporabljal nematerni jezik v določenih družbenih situacijah: temu se učeno reče tudi ‘diglosija’ in je pogost pojav na območjih, kjer je en jezik dolgo užival družbeno hegemonijo na škodo drugega, potisnjenega v podrejen položaj. Raba ruščine v Kijevu ali južni Ukrajini je posledica tega dejstva (na Krimu in v Donbasu pa drugih družbenih in političnih procesov: načrtne kolonizacije, industrijske migracije, državnih politik, usmerjenih v ustvarjanje ‘sovjetske identitete’ itd.).

In poleg tega: jezikovna raba ni isto kot jezikovna identiteta in jezikovna identiteta ni isto kot nacionalna identiteta in ta spet ni isto kot politična identiteta – vsega trojega nikakor ne moremo zvesti na geopolitične preference … Govora je o zapletenih socioloških vprašanjih: če jih poenostavljate in jih nato v obliki klišejev umeščate v specifični kontekst, s tem načrtno ali pa nezavedno ustvarjate neko sliko situacije, izkrivljeno tako, da lahko iz nje izpeljete točno določene implikacije. In jasno je, kaj tu implicirate: to, da je v mnogih predelih Ukrajine v rabi ruščina, opravičuje rusko poseganje v notranjo politiko te države.

To priznate sami z uporabo sintagme »siliti na njeno dvorišče«. Ukrajino, suvereno državo, nonšalantno definirate kot »dvorišče« Rusije. Se zavedate grozljivosti te besedne zveze? In to »dejstvo«, da je Ukrajina »dvorišče Rusije« bi morali na Zahodu vzeti v spoštljiv ozir? … Poleg tega: kdo je tisti, ki »sili« na njeno dvorišče? Tu zopet insinuirate, popolnoma samovoljno in brez dokazov, da so bili protirežimski protesti inscenirani s strani zahodnih tajnih služb. Kar je, oprostite, čista ruska propaganda.

Naprej. Pravite: »ambicija mojega bloga je osvetljevanje tistih dejstev, ki so jih zahodni mediji namerno spregledali«. To neprestano trdite, čisto nikjer pa tega ne storite. Povejte mi prosim eno samo dejstvo, ki ste ga »osvetlili«, »zahodni mediji« pa so ga »spregledali«. Eno samo! Včeraj na twitterju vam je Jure Mesarič jasno pokazal, da niti dobro ne veste, kaj in kako poročajo »zahodni mediji« (saj ste se v svoji vlogi gorečega kritika ukrajinske opozicije sklicevali na Haaretzov vir, ki pa ga je Haaretz kmalu po objavi umaknil).

Poleg tega uporabljate besedno zvezo »zahodni mediji« na zavajajoč način. Iz dveh razlogov: prvič, ker implicirate enovitost, kjer dejansko vlada velikanska raznolikost. Drugič, ker spregledate poročanje medijev, kot so npr. The Nation, The Atlantic, The Guardian, The New Statesman, Sueddeutsche Zeiting, pa tudi Haaretz in Spiegel, da niti ne govorim o italijanskih ali španskih medijih, ki so ves čas zelo kritično poročali Evromajdanu in marsikdaj pokazali empatično razumevanje za ruske geostrateške interese.

Prav proti tej vrsti poročanja je nastopil Timothy Snyder, ki je v svojem članku očitno izhajal iz predpostavke, da bralec njegovega članka že pozna dejstva, ki jih je prebral v omenjenih medijih (to so, da bo jasno, tista dejstva, o katerih vi zlonamerno trdite, »da o njih zahodni mediji niso poročali«), zato je osvetlil še nekatere druge vidike, za katere je trdil (tokrat, za razliko od vas, upravičeno), da so jih ti mediji izpustili. O skrajni desnici na Majdanu se je v omenjenih časopisih pisalo od samega začetka, o zagovornikih strategije nasilja med protestniki tudi; tudi sam, ki sem zadevo spremljal z zanimanjem, pa sem recimo šele iz Snyderjevega teksta izvedel mnoge druge detajle, ki so bili povsem izpuščeni iz poročanja mainstrem medijev: da je bil prvi pobudnik protestov na Majdanu musliman, da so na njem množično sodelovali nekdanji sovjetski veterani iz Afganistana itd. Snyder je proti klišejem, ki so jih (sicer ne tako grobo in enostransko kot vi) servirali zahodni liberalni mediji, predstavil pluralnost civilne družbe, prisotne na Majdanu: poleg radikalnih nacionalistov, na katere se je osredotočila fascinacija zahodnih liberalnih medijev, je opozoril na množično prisotnost gejevskih aktivistov, feminističnih skupin, pripadnikov etničnih manjšin, sindikatov … na vso tisto množico miroljubnih aktivistov, torej, ki jih je zahodni tisk spregledal v vnemi pornografskega poročanja o ‘fašističnem nasilju’ in streljanju s kalašnikovi. Toliko o tem.

Pravite, da se Snyder moti (laže?), ker da v resnici »večina Ukrajincev ni dvojezičnih«. Že spet zavajate ali pa kažete nepoznavanje. Po podatkih izpred nekaj let le ok. 6% (!) Ukrajincev ne zna govoriti tekoče rusko in ok. 7% jih ne zna tekoče ukrajinsko. Če to ni dvojezičnost, potem pa ne vem, kaj je. Ponekod je v rabi pretežno en, ponekod drugi jezik, ponekod (npr. v Kijevu) oba. Podobno kot v mnogih deželah z dolgoletno načrtno marginalizacijo domačega jezika (od Baskije in Walesa, pa do Paragvaja … ali sosednje Furlanije). In čeprav je res, da jezikovna raba v veliki meri sovpada z ločnico v političnih preferencah, pa ne sovpada z ločnico v nacionalni ali etnični identiteti. Zakaj moram to razlagati jaz vam, ki ste, kot pravite, prepotovali počez to deželo, namesto, da bi vi to razložili slovenskim bralcem, ne vem. Prav tako ne vem, kako lahko vpričo neprestanih očitnih spodrsljajev glede osnovnih dejstev še vedno samozavestno trdite, da poznate situacijo bolje od Snyderja.

»Je Putin tja dejansko poslal dodatne enote? Sem mogoče kaj spregledala?« To nonšalantno zapišete, ko že cel civilizirani svet obsoja rusko intervencijo. Je potreben komentar?

In da ne bomo znova vsega zvedli na vašo pravico (ki vam je nihče ne odreka), da pišete, kar vas je volja. Vaš blog je očitno dovolj vpliven, da ga spremlja svetovalec predsednika republike. Torej se mi zdi pomembno, da se po svojih močeh kritično zoperstavim vašemu pisanju in poskušam informirano in analitično pokazati, kje so tiste točke, kjer slednje po mojem prepričanju pač ni zaupanja vredno.

Poleg tega pa menim, da svojo pravico, da pišete, kar hočete, uporabljate za napačne namene. Ustvarili ste si slamnatega moža ‘zahodnih medijev’ in ‘zahodnocentričnosti’, da lahko širite – ne bom rekel proruske propagande, vsekakor pa klišeje, polresnice in (v vašem oglašanju po družabnih omrežjih) celo dezinformacije, ki služijo natanko tej propagandi. S tem, trdim, da zlorabljate svoje novinarsko poslanstvo. Če bi zares hoteli izkoristiti svoj položaj informiranega opazovalca, vas nihče ne sili v navijanje za ukrajinsko opozicijo: pisali bi npr. lahko o mestu Ukrajine v širših geostrateških interesih Rusije; poročali bi o morebitnih notranjih trenjih v ruskem establišmentu glede možnih ukrepov, pa o odnosu ruske opozicije do ukrajinskega Majdana, o odzivih ruskih ljudi na eskalacijo napetosti itd. – o vsem tem, torej, česar zares nismo brali v slovenskih medijih, pa tudi v zahodnih, žal, komajda kaj. In ne odgovarjajte mi, da pišete, kar hočete. Tu postavljam pod vprašaj vašo izbiro. Ker, veste, na tistem ‘Zahodu’, ki ga očitno prezirate ali se mu posmehujete, je navada, da novinar stopi z dejstvi in tudi s stališči v javni prostor suvereno in brez pritiskov, a je hkrati v vsakem trenutku pripravljen artikulirano braniti svojo pozicijo, ne pa, da se skriva za golim dejstvom svojega statusa in vrti tavtologijo ‘pišem-ker-smem’.

Da je takšna debata z vami najbrž nemogoča, mi je postalo jasno včeraj. Kljub temu pa vas bom še naprej argumentirano nadlegoval, vse dokler ne bo postalo čisto vsakomur jasno, da bežite od resnega soočenja, ki ste mu kot javna oseba zavezani!

Matjaž Nemec: Luka, vem da veš da imam možnost si ustvariti lastno mnenje o konfliktu v Ukrajini. Ostajam pri svojem. Polonini zapisi so več kot primerni za branje in ozaveščanje ljudi. Vsak ima pravico izraziti svoje mnenje, ni pa primerno posegati v integriteto ljudi, ki informacije posredujejo oz. izražajo svoje mnenje. Ta pogovor bom v naslednjih urah izbrisal, ker sem trdno prepričan, da izmenjavanje mnenj na mojem facebook profilu ne bo koristilo ljudem v Ukrajini. Zagotovo pa bom spodbujal branje “drugega” mnenja, tudi Poloninega. Lp.

Luka Lisjak: Zdaj mi boš pa prosim povedal, kje točno sem “posegal v integriteto ljudi, ki informacije posredujejo oz. izražajo svoje mnenje”.

Vzel sem si čas in argumentirano pokazal, zakaj trdim, da je poročanje in pisanje ge. Frelih problematično, nenatančno in mestoma zavajajoče. Temu se reče drugače tudi javna polemika; zato je zastonj, da se še sam skriješ za banalno ugotovitvijo, da ima vsak pravico izraziti svoje mnenje. Seveda ga ima. Nekateri imajo pač večji vpliv, ker jim ljudje kot novinarjem in dopisnikom pomembnih medijskih hiš zaupajo. Ravno zato pa morajo biti izpostavljeni temeljiti kritiki, se ti ne zdi?

Če si ga objavil in če si zapisal, da gre ‘za dragocen pogled na situacijo’, potem imej hrbtenico, da stojiš za svojim dejanjem in dopustiš svobodno polemiko pod objavo; saj se v nasprotnem primeru postaviš na njeno stran. S tem boš dokazal, da te ne zanima odprto soočenje pogledov, temveč širjenje enega samega zornega kota, ki poleg vsega odkrito podpira specifično geopolitično perspektivo, ki si se mu z objavo te povezave in cenzuriranju kritičnih komentarjev nanj očitno zavezal tudi sam. S tem se politično profiliraš glede zunanjepolitične problematike; kar je, glede na to, da si tesen svetovalec predsednika republike, problematično.

Nihče ti ne odreka pravice, da se, tudi zato, ker te konflikt zadeva bolj osebno kot večino Slovencev, zavzameš za spremljanje dogodkov iz čim bolj raznolike perspektive. Ne moreš pa kar tako utišati utemeljenih očitkov, da je pogled, ki si ga tukaj izpostavil, parcialen do te mere, da de facto deluje kot propaganda za ekspanzionistično politiko tuje države. Tega pa ti, oprosti, tvoje osebne, družinske okoliščine ne dopuščajo. To je vse prej kot “ozaveščanje”: to je propagiranje proruskega ali pro-režimskega pogleda na ukrajinsko krizo pod krinko spodbujanja ‘drugega mnenja’, pri čemer ‘prvemu mnenju’, ki naj bi bil domnevno prevladujoč (kje? na Delu? na RTV?) nazadnje ne dovoliš niti kritičnega ugovora. To počneš javno na svojem profilu, kjer te vsakdo pozna kot svetovalca predsednika republike. Zato te lepo prosim, da če si že javno priporočal Polonin blog kot dragocen doprinos k razumevanju situacije, vsaj ne cenzuriraš mojih kritičnih odzivov nanj.

Opomba avtorja: Upravitelj profila Matjaž Nemec je razpravo v celoti izbrisal približno uro kasneje. Zgornji komentar je bil zadnji. Odgovora ge. Frelih nisem prejel niti ga nisem pričakoval. M. Nemca sem pred tem zasebno znova pozval, naj razprave ne izbriše, da si bodo lahko spremljevalci njegove strani lahko ustvarili bolj uravnoteženo mnenje glede spletnega dnevnika, ki jim ga je predlagal v branje. Pri tem sem ga seznanil, da bom v nasprotnem primeru pogovor v celoti predlagal v objavo portalu Časnik. Strinjal se je. 

Foto: Blog Polone Frelih

44 KOMENTARJI

  1. ..in zanimivo, ne poznajo niti manjšin v Ukrajini.Se bo potrebno še malo učiti !

  2. Takile novinarji so kot ptičja strašila. Na daleč izgledajo strašni in dejansko imajo velik vpliv na javno mnenje. Saj kritik na njihovo delo ne manjka, ampak vse so od daleč in posplošene. Vsegliharske in neučinkovite.

    Ko pa konkretnemu strašilu nekdo pride blizu, se izkaže njegova prava narava. Luka je eden redkih (če ne edini), ki si upa. Bravo za pogum.

  3. Luka Lisjak je posegel v temno ozadje slovenskega odnosa do Ukrajine 2014, katere ključni vidik niso več dogajanja na terenu, ampak interpretacija teh dogajanj. Mainstream slovenska interpretacija postaja Rosetta stone za razumevanja naših notranje političnih silnic tudi za tiste zunanje opazovalce, ki jim beseda Balkan pomeni sinonim za samodestruktivnost in v končni posledici skrajno nerazumljivost. Če so mi bile še pred par dnevi grozljive številne paralele med Krimom in Sudeti, me danes postaja strah dejstva, kako tanko preobleko demokracije in civiliziranosti ima oblečena levica v Sloveniji. Ki se gre brutalen cinizem in neuvrščenost v trenutku, ko ena od najmočnejših držav sveta v imenu popravljanja »zgodovinskih krivic« pokaže, kako malo ji pomeni povojni sistem mednarodnih odnosov v Evropi, ki je nastal iz iskušnje grozljivih posledic avanture nekega drugega diktatorja. Snyder pravilno ugotavlja, da je ruska agresija izziv EU, ki naj dokaže da so evropske vrednote preživele. Se sploh zavedamo, kakšne posledice to lahko prinese celini, ki pravkar končuje najdajše obdobje brez vojne v svoji zgodovini? Se naš neverjetno brihtni zunanji minister misli proglasiti za posrednika tudi takrat, ko bodo v imenu zaščite svojih bratov po ulicah Kopra in Postojne rožljali italijansko govoreči vojaki?

  4. Zanimivo je, da se nekaterim zdi, da je poznavanje dejstev nepomembno. Pomembno je imeti svoje stališče. In če je to pravo, ne glede na vse, je za svetovalca predsednika primerno za širšo javnost. Do tu vse OK. Ampak, ko se pojavi še drugačen pogled, pa se to umakne. Hmmm, to pa ne izgleda več čisto kot pluračnost, obveščenost itd. Kakšne svetovalce ima naš predsednik? Bi rekel, da preveč enostranske za moj okus. Pa sploh ni pomembno, kako so ti usmerjeni. Če niso pripravljeni niti poslušati drugega mnenja, je nekaj hudo narobe.

  5. Zelo zanimivo in poučno.
    Dobili smo novo potrditev za domnevo, da slovensko “uveljavljeno” novinarstvo zasluži oznako “režimsko” ali “dvorno”. Težko se je izogniti sklepu, da so ljubljanski uredniki in “uveljavljeni” novinarji povečini bodisi plačane pištole bodisi goreči verniki oziroma kombinacija obojega. Če se bodo kdaj zavedli, kakšno škodo delajo ljudem in skupnosti (da novinarskega poklica ne omenjam), se bodo počutili kot tisti sodniki, ki so po diktatu partije (nacistične ali komunistične, ni razlike) obsojali svoje nič krive sodržavljane. Ne bi bil rad takrat v njihovi koži.
    Tale zgodba tudi lepo ponazori moč prve ljubezni. V konkretnem primeru predsednika, njegovega svetovalca in novinarke je to ljubezen njihovih dedov in babic do ruskega boljševizma. Prva ljubezen ne umre.
    K značilnosti ruskega boljševizma sodi zanašanje na golo moč v imenu kolektivne volje. Prav in dovoljeno je tisto, kar avantgarda razglasi za avtentični interes kolektiva. Spoštovanje mednarodnih pogodb, spoštovanje prava, človekovega dostojanstva… HAHAHAHAHAHAHA Oziroma malo bolj prefinjen odgovor: vse to je zahodna, imperialistična, kapitalistična (Putin dodaja še gejevska, ampak slovenska novinarka in svetovalec predsednika tega seveda ne moreta reči) propaganda.

  6. urednik revije Le Monde diplomatique Serge Halimi:

    “Med novinarji pa se je izoblikoval nekakšen kastni sistem, v katerem imajo največ vpliva dobro plačani supernovinarji in superuredniki, ki se selijo iz medija v medij ter se izmenjujejo v vlogah urednikov, komentatorjev, poslovnežev in političnih svetovalcev.”

    ….

    “Na drugi strani je novinarski proletariat – preobremenjena, premalo izkušena in slabo plačana „blagajničarska“ večina brez minimalne socialne varnosti, ki se le težko brani pred vdorom reciklatorstva, političnega spina in površnega odzivanja na dnevne dogodke.”

    https://slo-tech.com/novice/t595490

  7. Drugi del – tisto o proletariatu – verjetno velja tudi v Sloveniji. Glede prvega dela pa je položaj pri nas nekoliko specifičen. V večjih družbah z demokratično tradicijo v višji kasti najdeš ljudi z različnimi svetovnimi nazori in političnimi preferencami. Pri nas ima ena stran ne le prevlado, ampak monopol. Totalitarni dediščini gre “zahvala”, da ima ena majhna skupina ljudi monopol nad mediji, politiko in gospodarstvom. Večini Slovencev se to zdi normalno ali pa so se sprijaznili s tem – zaslugo za to si nedvomno lahko pripišejo tudi novinarji.

  8. Hvala za objavo te komunikacije, zelo poučno in jedrnato. Dogajanje izven Slovenije nisem nikoli spremljal preko slovenskih medijev, tako Polone Frelih sploh nisem poznal, nikoli prebral nič od nje. Na njenem twitterju, sem se prepričal, da ni samo izguba časa branje njenih zapisov, je škodljivo, ker piše iz sovraštva, poniževalno in popolnoma nedorasla oseba za polemiko.

  9. G.Luka Lisjak, vidim, da še niste izgubili upanja…in mislite da se s samozvano levo pametjo da pogovarjati o resničnih stvareh ? Ne da se, oni so ideološko nad vami, vi ste nek desni zadrtež, konzervativen, karkoli že to pomeni, oni pa imajo svoje mnenje ! Če se vi ne strinjate, je to vaš problem. Oni vedo da imajo vedno v vsem prav.
    In tisti tip sedi v uradu BP…ja, potem se ne čudim, kakšen je njegov domet. Pa ja ne more biti bolj pameten od svojega šefa….Te Polone Frelih nimam v spominu za koga piše in dela…Če za TV Hanzi, potem je vse jasno, nikoli je ne bi poslali v Moskvo, če ni iz pravega gnezda ….FDV 571, pa vsi ostali “uslužbenci” SDV mentalitete, delujejo na enak način….Že 30 let recimo zoper vse poskuse komunizem zamenjati z demokracijo. Resnično, ne formalno. Z njimi se bori v glavnem le SDS in nekaj ljudi okrog nje….Neenak boj kar se tiče denarja in moči, tudi sodne. Neenak za “leve” sile, ko gre za inteligenco, toda je to v SLO sploh važno. Ali tu argumenti sploh kaj veljajo….Popolnoma nič !

    • Zanimiva je primerjava med Lukovim in vašim pristopom do takih novinarjev.

      Predstavljajmo si, da so taki novinarji kot ptičje strašilo. Luka se je približal in konkretno strašilo raztrgal, kos za kosom. Pokazalo se je da pod masko ni ostalo nič od človeka.
      Vi pa vpijete od daleč, posplošeno, vsegliharsko, FDV 571 in podobno. Vaš pristop je neučinkovit, povzroča samo brezploden prepir.

      Tudi na levici niso vsi novinarji enaki, niso vsi slabi. Nima smisla biti v sporu s tistimi, ki so dobri. Tudi papež Frančišek pravi: “Nikoli se nisem strinjal z marksistično ideologijo, saj nima prav. Poznal pa sem mnoge dobre osebe, ki so bile po prepričanju marksisti.”

  10. Čestitam Poloni Frelih za profesionalno poročanje in komentiranje zapletene situacije v Ukrajini!

  11. po tem sem šel prav pogledat podatke in ugotovil, da 72% prebivalcev Kijeva za svoj materni jezik navaja ukrajinščino, ruščino pa manj kot četrtina. dejansko je Poloni Frelih uspelo obrniti resnico za 180 stopinj. temu se reče pa res odličen “spin” 🙂

      • v tej polemiki je navrgla ta podatek, da bi insinuirala pravico Rusije, da “zaščiti” rusko govoroče ali da sme posegati v notranje zadeve sosednje države – oziroma, na kratko, kot dokaz, zakaj moramo Ukrajino jemati kot “dvorišče Rusije” in je vsaka druga perspektiva “zahodnocentrična”

  12. Všeč so mi taki odprti dvoboji. V njih se lahko veliko naučim. Da pa eden od oblastnih, fevdalnih izbriše polemiko, ker je na njej pač nekdo drug sposobnejši, bolje argumentira, prodorno, razkrinka cesarjeva nova oblačila – to pa že vse pove.

    Če združim enega zadnjih tekstov Časnika, kjer je bilo napisano o 3. Rimu, ki je danes Moskva, potem bi dodal, da imamo v Sloveniji na fevdalnih ( vplivnih, po vezah, ni tekmovanja) mestih ravno bolj papške ljudi od 3. Rima: Moskve.

    Hvaležen sem Luku L. za njegovo skrb, njegov pogum, bojevitost in njegove dobre argumente s katerimi je čisto osmešil kvaziintelektualce, ki so v veliki meri samo ceneni politkomisarji.

    Všeč mi je bil še zapis p.Petra Laha, ki zaznava subtilno povezavo mladičev z dedki, ki so bili že od nekdaj romantično zaljubljeni v Moskvo, Sovjetsko Rusijo in so z njo večino časa tudi kolaborirali proti Sloveniji.

    Povezave do Ukrajine najbolj začutijo tisti, ki so doživljali fašistični pogrom nad Slovenci.

  13. Rusija je naredila prav, da je zaščitila pravice rusov in da jih je pripravljena sprejeti.

    Zakaj se problematizira ruska vojska na Krimu? RT jasno piše, da ima Rusija iz sporazuma iz 1997 pravico do 25.000 vojakov na Krimu. Zakaj se ne omenja ukinitev ruščine kot uradnega jezika v Ukrajini?

    Zakaj se ne omenja, kar piše RT? Panama, Vietnam, Irak, Srbija, Dominikanska republika,… Vse na svojo pest, Krim pa je problem?

    Zakaj Kosovo ni bil problem, Krim pa je problem? Zakaj dvojni standardi?

    • Ne. Rusija nima nobene pravice posegati v Ukrajino.

      Srbi so na Kosovem izvedli genocid. Ukrajinci ga niso.

      • Vprašanje je samo, kaj ljudje na Krimu lahko naredijo? Se odcepijo: DA ali NE? Bolje rečeno, se sami odločijo kaj bodo naredili. Pod katerimi pogoji?

        • če vprašate mene, ljudje na Krimu vsekakor imajo pravico do samoodločbe. vsem pa je jasno, da je pod pogoji ruske zasedbe ne bodo mogli izvesti na demokratičen način. pošten referendum o samostojnosti bi verjetno imel zelo tesen izzid (ker bi bili Tatari in Ukrajinci skoraj vsi proti, in dovolj bi bilo, da bi se kakih 10% Rusov izjasnilo proti, kar je realno, in tehtnica bi se kaj hitro prevagala na stran ohranitve avtonomije znotraj Ukrajine); če pa bo izveden pod ruskim krilom, gotovo ne bo pošten. to jasno priznava tudi Frelihova, torej je to jasno prav vsem

          poleg tega so tu številne mednarodne pogodbe, s katero se je Rusija obvezala spoštovati ozemeljsko integriteto Ukrajine; nekatere od teh pogodb imajo velike posledice, saj so vezane na rabo atomskega orožja itd.

          • Saj to je to, smo za. AMPAK. Zmeraj je zadaj en ampak.

            Mednarodne pogodbe, pa ruska “okupacija”, pa ne bo pravice za druge.

            Vsekakor gre tudi v tem prispevku za očitno navijaštvo, to kar se obtožuje tudi druge avtorje.

            Vendar če gledamo iz obeh strani je tudi s strani EU, ZDA en pritisk na ljudi na Krimu. Ni vojaški, je pa drugačen.

            Rešitev so samo pogajanja. Da se posluša ljudi, da se jim prisluhne. Situacija res ni enostavna. Je Krim tatarski (zgodovinsko), ukrajinski (trenutno) ali ruski (bil v zadnjem obdobju, večinsko ruski)?

            Samo poslušanje, ter da mednarodna skupnost pomaga tem ljudem. Če želijo iti naj se jim omogoči, zakaj ne?

            Ali smo zmožni to sprejeti, brez vsakih AMPAK?

            Za nas ni druge poti, da pustimo svoje želje, pričakovanja, navijaštvo pri strani, ter prisluhnemo ljudem.

          • Tukaj ni nobenega ampaka.

            Najprej se morajo Rusi popolnoma umakniti. Potem pa pogajanja.

            Pa nič hudega ne bo, če z referendumom počakajo toliko, da se na obeh straneh umirijo strasti, da se sestavi demokratična oblast.

            Takrat pa ni več nujno, da bo rezultat na Krimu za Rusijo.

        • Najprej naj se Rusija v celoti umakne. Ljudje na Krimu gredo lahko na svoje, ne pa v Rusijo.

          Tatari – avtohtoni prebivalci (Rusi so tja naseljeni v času SZ), nočejo v Rusijo.

    • ruščina je bila kot pomožni regionalni jezik v Ukrajini uvedena šele leta 2012. tudi v Quebecu je edini uradnji jezik francoščina (čeprav so odstotki angleško govorečega prbivalstva zelo podobni kot v Ukrajini). in tudi v Sloveniji srbohrvaščina ni uradni jezik, čeprav je domači in/ali materni jezik vsaj 10% prebivalstva
      in tudi ni res, da nihče o tem ne poroča. je pa res, da čisto nihče ne poroča o tem, da živi v Rusiji zelo števiščna ukrajinska manjšina, tudi avtohtona – govorimo o 2. milijonih ljudi!

      • Glede na podobnost jezika, se mi zdi tole igranje z Ruščino podobno kot cirilica na Hrvaškem.

        Gre za ruski nacionalizem. Čisto enostavno bi shajali z ukrajinščino – kot malo drugačnim “narečjem”.

        • Seveda! Čeprav si jezika le nista tako zelo podobna: osrednja in zahodna ukrajinščina (ki sta podlaga knjižnega jezika) je po besedišču bližje poljščini in slovaščini; tako kot govorijo npr. na zahodu (a tudi ponekod na vzhodu, npr. v Poltavi), je baje Rusom težko razumeti. To sem slišal od več Rusov (pa ne nacionalistov): da Ukrajincev iz Lviva ne razumejo nič boljše kot Čehov ali Poljakov … Nekako tako, kot je Srbom vse prej kot enostavno razumeti gorenjskega ali kakšnega koroškega narečja. Je pa absolutno res, da je tu na delu nek velikoruski nacionalizem: oni so svetski narod in njim se pač ni treba učiti neke ukrajinščine, saj itak znajo Ukrajinci rusko! … Kljub temu pa se je v teh 20. letih, ko je bila ukrajinščina edini uradni jezik, velika večina ljudi naučila govoriti ali vsaj razumeti ukrajinsko. In to sploh ni več noben problem. Zato je bil ta zakon, ki je uvajal ruščino v upravo in ki so ga zdaj razveljavili, popolnoma nepotreben. Vsaj po mojem gledanju.

    • Varovali svoje interese (oziroma interese svojih voditeljev). Mene prav zabava, ko se v diskurzu o sedanji situacijo pojavijo pozivi k “fair playu” in pravičnosti- velike sile skrbijo za svojo korist, od Američanov, Kitajcev in Rusov; pravljice o pravičnosti in sodelovanju so stvar nemočnih udeležencov, kamor nažalost spada tudi EU.

        • Si star 5 let ali pa si republikanski kandidat za predsednika ZDA? Ker drugače res ne vem, kako lahko take platitude ven mečeš kot nekakšen argument.

          • Ti si tako fanatično sovražno nastrpjen proti ZDA, da ne vidiš razlike.

            ZDA je demokratična, Rusija je diktatura. ZDA spoštuje človekove pravice, Rusija preveč kritične novinarje muči in pobija.

    • Ljudje, ki so deležni ruskega pranja možganov.

      Ukrajinci nič ne provocirajo. Nočejo več Janukoviča, Putin jim ga pa hoče vsiliti.

      • Težko se je pogovarjati, če se tako zavzeto navija za eno stran.

        Na televiziji je človek lepo rekel: naj se ljudje odločijo. Mama od žene je lepo rekla: želimo v Rusijo.

        Bil je plebiscit za Koroško, plebiscit za Tržaško cono A in cono B. Imeli smo Rudolfa Maistra, ki je na oborožen način, brez žrtev, problem vojaško rešil. Šlo je za ljudi, šlo je za majhne dele, ne za države. Ljudje so so odločili.

        Zakaj to častimo, se tega spominjamo, Krimu pa ne priznavamo, da se odloči po svoje?

        Česa nas je strah? Odločitve ljudi? Ali želimo, da se zadeve rešujejo samo skozi vojno, ne na miren način?

        • Tule bomo verjetno težko razrešili vprašanje, ki se tiče ljudi na Krimu. Lahko pa imamo mnenje o rečeh, ki se tičejo tudi nas in jih poznamo:
          – Kakovost in nevtralnost poročanja slovenskih novinarjev
          – Nevarnost Putinovega početja za mir v Evropi. Točno tako se je začela 2. svetovna vojna: Hitler je šel na pomoč “svojim” ljudem v Avstriji, na Češkem in na Poljskem. Tudi takrat so zahodne sile podobno kot danes v Ukrajini po eni strani obljubile pomoč, po drugi strani pa na vsak način poskusile ostati zunaj. Iz zadrege jih je “rešil” Hitler, ko jih je neposredno napadel.
          – Noben resen človek ne more sprejeti izida referenduma, ki je bil izveden v pogojih okupacije. Tako, kot noben resen človek ni jemal kot demokratične volitve, izvedene pod nadzorom komunistične partije 🙂

          • Točno tako.

            Zato je nujni pogoj, da se Rusija popolnoma umakne iz Ukrajine – v celoti.

            Potem naj se počaka, da se strasti umirijo. Potem pa lahko naredijo referendum o neodvisnosti Krima – ne pa priključitve Rusiji.

          • V marsičem se lahko strinjava. O tem, da ne moremo rešiti Krima, o poročanju novinarjev. Človek samo pogleda CNN in RT, ter mu je takoj jasno, da so naši mediji daleč od dogajanja. Z izjemo kakšnih manjših solidnih prispevkov.

            Seveda gre za vprašanje miru. Vendar je prava pot pot pogovarjanja. Ni napačno, da je ZDA poslala svoje ladje.

            Napaka je v tem, da se pogovarjajo Ukrajina, EU in ZDA. Brez Krima.

            Smo v stanju izvršenih dejstev. Vojska, ki roko na srce, ima pravico biti na Krimu po vseh sporazumih. Drugo dejstvo je referendum.

            Če hočemo spremeniti način delovanja, to je vrednot, se je potrebno pogovarjati. Sesti za mizo, narediti mirovni načrt, narediti konferenco na to temo. Potrebno je gledati naprej.

            Zakaj ne mednarodna konferenca o Krimu? Zakaj ne ukrajinski, EU opazovalci na referendumu? Zakaj ne tudi ukrajinska vojska na Krimu?

            Zakaj samo grožnje s sankcijami? Dajmo najti mirno rešitev, rešitev, kjer bodo lahko svoje povedali ljudje.

            Samo z novim načinom dela – za mizo z pogovori z vsemi vpletenimi,bo možno narediti korak naprej.

            Pozivi naj se Rusija umakne iz Krima – pa ljudje božji! Po vseh sporazumih lahko tam je, in to še kar nekaj let – kar zahod ! Dajmo upoštevati to dejstvo.

            ” Noben resen človek ne more sprejeti izida referenduma, ki je bil izveden v pogojih okupacije. ”
            Mi lahko tako vidimo. Drugače to vidijo domačini. So neresni? Dajmo upoštevati ljudi.

            Dajmo si vzeti čas za ljudi, problem je velik, večplasten, zapleten. Dajmo ga rešiti. V kolikor ga ne bomo rešili, se bo znova in znova vračal kot bumerang.

            Poglejmo San Marino, poglejmo Švico. Ljudje so se domenili, zadeve stojijo in prinašajo mir.

        • Res je. Ti zavzeto navijaš za Rusijo. Ti narobe posplošuješ.

          Saj ne nasprotujem plebiscitu, ampak Rusija se obanaš totalitarno, ker noče priznati, da je z Janukovičem konec in ga hoče še vedno vsiliti Ukrajini.

          Poleg tega laže, da so tisti, ki so sedaj na oblasti, kar nacisti – isto, kot bi poslušal slovenske levake, ki vse naokrog zmerjajo s fašisti.

          Tatari bi se najbrž raje priključili Turčiji.

Comments are closed.