Poldimenzionalna sprava

14
241
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

»Dva načina sta, da se ne upremo zlu. Prvi je, da odpustimo osebno žalitev. S tem lahko služimo interesom popolnosti, če nanjo navaja odrešenje bližnjega. Drugi je, da potrpežljivo prenašamo žalitev drugih. Tak način izhaja iz nepopolnosti ali je celo pregrešen, če smo v situaciji, ko bi se lahko uprli tistemu, ki žali.«
(Sveti Tomaž Akvinski, Summa theologiae)

»Ponavadi do odpuščanja lahko pride le, če se zanj prosi Boga in žrtev, če je torej greh poprej priznan in prošnja za odpuščanje izražena. Če ti pogoji niso izpolnjeni in je odpuščanje kljub temu enostransko podeljeno, ima odpuščanje vse pogoje, da je nično in da predstavlja celo dodaten greh. Takšno prelahko odpuščanje lahko izhaja iz vzvišene morale, ki podcenjuje pravičnost in človeku omogoča, da je ponosen na veličino svoje duše. Lahko izhaja iz preproste lenobe, da bi preučil dejstva, lahko iz pomanjkanja poguma pred zahtevami pravičnosti, ali iz odpora pred soočenjem z dejavnim ali pasivnim sodelovanjem s tistimi, ki jim toliko lažje odpustimo, ker si hkrati dajemo odvezo brez priznanja.«
(Alain Besançon, Zlo stoletja)

Knjiga citiranega francoskega avtorja je v Slovenijo nemudoma prinesla svež piš. Gornji navedek je bil osnova za eno osrednjih misli slavnostnega nagovora, ki ga je imel zgodovinar mag. Jurij Emeršič letos na Teharjah. Njegova premočrtna beseda, zasidrana v jasnem spoznanju, ni bila ne solzava ne lepljiva in na teharskega romarja je delovala kot balzam. Nemudoma pa je v (katoliški) javnosti sprožila tudi običajne negativne reakcije, ki se pojavijo ob vsaki dovolj slišani jasni besedi.

Mehka je ta beseda

Zadnja leta je vse pogosteje opaziti, da se večina duhovnih nagovorov na slovesnostih, ki so povezane z masakrom kristjanov od leta 1941 naprej, praviloma zoži v osrednjo misel, da je treba odpustiti. Odpuščanje je pojem, povezan s plemenitostjo, in težko je zastaviti besedo proti njemu. Podobno kot je to pri propagandi za dialog, za širino, za odprtost. Vse te besede sodijo v sklop sodobne laiške dogmatike, ki je pospremljena z neizprosno prisilo – daleč od širine in dialoga. Zlahka je najti vzporednico z »agresivnim krščanstvom« v »mračnem« srednjem veku ali v »klerikalnem« času pred drugo svetovno vojno – kot pač ta obdobja slikajo ekskluzivno ozvočeni »široki, odprti in dialoški« ljudje. Kup narekovajev je zato, ker nakazujejo, da so te besede žrtve sprevrnjenih pomenov. V cerkvi so dogme sicer doma, je pa težava, če včasih preveč nekritično vladajo tiste, ki prihajajo od zunaj. Posebej odvečno je prilagajanje zato, ker gre pri teh sodobnih »vrednotah« večinoma za osiromašeno izpeljanko iz krščanskih izvirnikov.

Vsekakor se na marsikaterem področju tudi Cerkev ni ubranila pred »širino« in »odprtostjo«. To misel slikovito ponazori francoski mislec Fabrice Hadjadj: »Sodobni pridigar svojim ovcam gladi dlako. Vreden je svojega občinstva, se pravi, da jim ne ponuja ničesar, kar bi bilo nad koritom. Samo osnove humanistične morale, ki jim dovoljuje, da se v miru pasejo. Ko mora pridigati o Kristusovi besedi: »Pošiljam vas kakor ovce med volkove«, jo tako previdno ovije v mondene osladnosti, da se človek počuti varnega za električno ograjo. Pojasni, da smo lahko poslani tudi na drugačen način: kot pismo po pošti ali poljubček dami. Da bi Kristus danes tako govoril.« Na tem torišču lahko opazujemo zanimiv trk dveh slovenskih obdobij: vojno obdobje in obdobje tranzicije.

Volk in sedem kozličkov

Slovenski kristjan je bil pred dobrimi sedmimi desetletji resno in v skladu s Kristusovim naročilom poslan kot jagnje med volkove. Na to opozarja škof dr. Štumpf, ki je v teharski pridigi omenil velike verske dogodke pred vojno. Sklepamo lahko, da so bili dovolj pripravljeni, da bi svojo vlogo dobro opravili. Nimamo razloga za dvom, da bi se dobro odrezali tudi potem, ko je za volkovi običajnih razmer prihrumel okupator ter uvedel izredno stanje strahu in nasilja. Da so to strašno stanje boljševiki potem izkoristili za postoterjen teror in stisko – to je bilo pa preveč. Slovenskega kristjana znotraj skrajno neugodnih geopolitičnih razmer na svetovni ravni z revolucijo zatnejo genocid, eksodus in totalitarizem.

Po sedemdesetih letih stoji ta kristjan izmučen, zdesetkan, postaran, osamljen pred svojimi pastirji in zvesto, vdano posluša: »Tukaj so padle neke žrtve kot splet okoliščin nekega časa. Bog je ljubezen. Odpustite.« Ne zve niti kdo so bile žrtve niti da jih ni povozil avtobus. (Za to informacijo je treba biti proglašen za blaženega.) Kaj šele da bi izvedel, kako se v današnje dni vijejo sledi (skupaj s posledicami) Abela na eni in Kajna na drugi strani. Z evangeljskega vidika, kajpak. No, strani sploh ni. Storilcev ni. Če naj jih v javni zavesti vzpostavljajo resnica, pravica in usmiljenje, pravzaprav niti žrtev ni.

Na pomoč krvnikom

Vrnimo se k odpuščanju, ki se, mimogrede, venomer zamenjuje s spravo kot vsenarodnim procesom oziroma državnim aktom. Kot rečeno je težko nasprotovati odpuščanju. A ko se stvari motri pobliže, postane jasno, da se to nelagodje zbudi le zato, ker gre za nesporazum. Po eni strani ni izpolnjenih zahtev po pravičnosti in s tem niti pogojev za odpuščanje, ki bi bilo več kot vprašljivo enostransko dejanje. Po drugi strani pa: kako naj odpusti nekdo, ki bi ga leta nepomirjenosti skozinskoz požrla, če ne bi že zdavnaj odpustil? Odpustil iz svetniških in eksistencialnih vzgibov. Kaj naj napravi, ko neprestano posluša, da naj odpusti? Takó odpuščanje postane samo navidezna tarča, neko poimenovanje, ker je pač neprestano površno tematizirano, v resnici pa je za sprejemnika problematično to, da ni razumljen niti on niti vseslovenska situacija.

Po vseh teh letih premnogim pastirjem ni jasno, da je slovenskemu (krščanskemu) človeku treba zagotoviti reševanje iz težave, ki je sam ne more rešiti in bi potreboval pomoč od svojih voditeljev – svetnih in cerkvenih. On je kot rečeno že zdavnaj odpustil, obenem pa je svetlobna leta oddaljen od vzvišene morale, napuha ali lenobe, ki jih omenja Besançon. Vse je napravil, kar je lahko, a noče, da ostane dejanje enostransko in s tem nepopolno. Tega mu ne narekuje sofisticirana filozofija, ampak prirojen občutek za pravičnost. Ker na državne organe ni mogoče računati, bi mu morali biti v pomoč Cerkev in demokratična politična stranka. Prav zato, da bi v doglednem času lahko računali tudi na državo. Neprestano, že četrt stoletja, bi morali opozarjati na zablodo, na zločin, na kes in na prošnjo za odpuščanje. Tako kot je to napravil teharski govornik: »Tisti, ki pa tega miru nimajo, naj si pa le prizadevajo za spravo. Naj ponižno priznajo greh in prosijo za odpuščanje Boga in svojce pobitih.« Resda gre nežnim slovenskim ušeskom na odhajanje: Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati (Jn 6,60). A zaveza, da smo dolžni svariti svojega brata, ostaja (prim. Mt 18,15).

Tisti, ki so dvigovali prah po Teharjah, bodo morda kratkovidno zamahnili čez Besançona, a upajmo, da se bodo ustavili vsaj pred teološko sumo angelskega učitelja sv. Tomaža.

Pripis uredništva: besedilo je bilo najprej objavljen kot uvodnik v revijo Zaveza.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


14 KOMENTARJI

  1. Nujno je,da Kajn konćno dobi jasen in nedvoumen odgovor na svoje vprašanje:”Sem mar jaz varuh svojega brata?”1Mz4,9.Da,ti si! Tudi še danes in naprej bratova posušena kri vpije z zemlje proti tebi-vse dokler se ne spokoriš…

  2. g.Lenart Rihar;saj si imel tebi tako ljubo SDS v zadnjih desetih letih na oblasti 5 let.So raje nabijali o varčevanju in gospodarski rasti

    • 1. Malo pobrskaj po spominu, če ne deluje pa po spletu in boš ugotovil, da je vedno kot grozljiv korektiv bil zraven DeSUS.
      2. SDS ni niti predstavnik, niti naslednik,niti pooblaščenec revolucionarjev.
      3. Če bi nabijanje o gospodarski rasti takrat jemali resno, o isti temi ne bi bilo potrebno nabijati Alenki Bratušek in Miru Cerarju.

  3. Odpuščanje je notranji proces vsakega posameznika in se ga ne da posploševati, niti ni odpuščanje pogoj za spravo.

  4. Vreden je svojega občinstva, se pravi, da jim ne ponuja ničesar, kar bi bilo nad koritom.
    ====================
    Odličen opis, ne sodobnega ampak slovenskega pastirja.
    Fenomenalen članek. Končno nekaj mimo sočutja, pomilovanja, ali zahteve po javni spovedi.

  5. Strinjam se, da je že zdavnaj odpuščeno.

    Vendar pa ni odpuščeno to, kar se dogaja danes, ker ni iskrenega obžalovanja za storjeni teror.
    In ker ni zavzetosti za človekoljubno izgradnjo odnosov na ravni slovenske skupnosti, zaradi česar, med drugim ,še danes niso pokopane nedolžne žrtve totalitarnega terorja.

    Odpuščanje dobi svoj smisel le, če je odpuščanje podlaga za oživitev in rast civilizacijskih duhovnih življenjskih vrednot.

  6. Odpuščanje je stvar Boga, krvnika in žrtve. Vsaj dveh stališč nikoli ne bomo spoznali.
    Je Bog, ki vlada kozmosu, hladno in razumno, pripravljen sprejeti dejanje, ki je nenaravno? Se žrtevi, ki je še energija duše, morda,sploh še zdi relevantno ukvarjati z krvnikom in ga prepušča samo še absolutni Božji izravnavi?

  7. Opustiti,pomeni osvoboditi se ranjenosti,zaradi besed in Dejanj,ki so nam jih povzročili drugi.Odpustiti moramo tudi sebi.Če dovolimo,da se ta ranjenost razživi v nas(da ne moremo oprostiti)bomo zboleli.
    Zavedaj se,da če te je nekdo prizadel,da si tudi ti mnoge prizade,tudi Boga,zato odpusti.Če ti odpustiš bo tudi tebi Bog odpustil.
    O odpuščanju je ogromno piše,predava znani hrvaški teolog prof.dr.Tomislav Ivančić.Zadnja njegova oddaja(13.1.2015-Gospodine nauči nas vjerovati)govori o odpuščanju povojnih zločinov in krivic.Oddajo najdete v arhivu Hrvatski katolički radio.

  8. »Jurij Emeršič letos na Teharjah. Njegova premočrtna beseda, zasidrana v jasnem spoznanju, ni bila ne solzava ne lepljiva in na teharskega romarja je delovala kot balzam.«
    Bila sva z ženo letos v Teharjah, a beseda Jurija Emeršiča na naju in še na mnoge tam prisotne ni delovala kot balzam, ravno nasprotno.
    Besede škofa dr. Petra Štumfa pa so bile za naju in mnoge druge res »balzam«, ko je na spominski slovesnosti dejal: »Na Teharjah se je ubijalo in umiralo samo zaradi primitivnega in brezumnega sovraštva«. Izrazil je prepričanje, da sovraštva ni mogoče iztrebiti z nasiljem, saj nasilje sovraštvo še povečuje. “Sovraštvo domuje v skritih kotičkih srca. Lahko se potuhne mnogo let in šele potem udari z vso močjo. Človek, ki je okužen s sovraštvom, lahko zelo dolgo deluje kot mirovnik, kot domoljub, kot dobrotnik in celo kot vernik,” je dejal. Sprava se po mnenju škofa mora zgoditi in se bo zgodila. Kot je dejal, so vsa prizadevanja za resnico in spravo preroška dejanja, ki Slovenijo razstrupljajo od sovraštva.

    • Imam in prebral sem ponovno nagovor Jurija Emeršiča, ki ga je edina objavila Nova Zaveza, a ga je le povzela, mnoge ostre besed pa so kar izpuščene!

  9. Kaj je lahko odgovor na razkole?
    Kaj je lahko pot do sprave?
    »Čas. Vsak naj tudi naprej dela tisto, kar misli, da je prav, pa če je pri tem uspešen ali ne. Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik. Naučili smo se prisluhniti drugim.«
    Tako profesor literature, socialni filozof, mecen, voditelj Hamburškega inštituta za socialne raziskave (HIS), profesor novejše nemške litera¬ture na hamburški univerzi in predsedujoči Ustanove Arna Schmidta, Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu, v intervjuju, Sobotna priloga, 07.12.2013
    http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/naucili-smo-se-prisluhniti-drugim.html

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite