POLDAŠNJA ŠPICA (IOF DE MIEZEGNOT) – Gora na frontni črti
V času Soške fronte je črta med obema sprtima stranema tekla po vrhovih Julijskih Alp in se strmo spuščala v globoke ledeniške doline. Severno od Rombona je zavila v Zahodne Julijce. Ti so bili nekdaj del Kranjske, a danes leže v Italiji. Frontna črta se je ustalila praktično na narodnostni meji in tu vztrajala do oktobra 1917, ko je pri preboju pri Kobaridu prišlo do umika italijanske vojske. Za njimi so ostali ostanki jarkov in utrdb. Na Višu, Nabojsu in Poldašnji špici so bili Avstrijci, na Montažu in Dveh Špicah Italijani.
Povzpnimo se torej danes na Poldašnjo špico. Zapeljemo se mimo Trbiža in na vhodu v dolino Zajzere do Ovčje vasi, ki ji danes pravijo Valbruna. V zatrepu doline je veliko parkirišče in nad njim se strmo dviga Montaž. Markacije nas usmerijo k do koče Attilio Grego, še enega junaka iz Velike vojne. Na drugi strani travnika spet stopimo v gozd in se sprehodimo do bližnje planine Somdogna.
Lahkotnega potepanja je prav hitro konec, saj se pot strmo vzpne. Debelo uro se vzpenjamo po serpentinah med rumenečimi macesni. Pot je široka in se dviga v blagih zavojih. Ni treba kaj dosti razmišljati, da človeku postane jasno, da se dvigamo po stari vojaški poti. Na višini 1800 metrov pod nami ostanejo zadnja drevesa in pred nami se pokažejo ostanki nekdanje vojaške utrdbe. Danes leži v ruševinah, le manjši del je ohranjen kot bivak. Zato pa velja razgled. Preko macesnov pod nami se odpre razgled po celotnih Zahodnih Julijcih. Tako je lepo, da se človeku šele po premisleku posveti, da je utrdba postavljena na skrbno premišljenem mestu. Tik nad njo je greben, ki jo ščiti pred obrstreljevanjem z Dveh Špic, kjer so bile italijanske postojanke.
Na tem mestu velja pogledati tudi navzgor. Poldašnja špica se dviga kot orjaška kopa in je cela preprežena s številnimi predori in bunkerji. Vrh je bil skozi tri leta zadnji branik, ki je italijanski vojski preprečeval prodor v dolino Zilje. Za vrh se je potrebno pošteno potruditi. Pred leti je del poti odnesel podor in preko divje izpostavljene grmade kamenja se je potrebno potrditi z veliko mero previdnosti. Končno je vzpona konec in na višini 2087 metrov dosežemo vrh. Na njem stoji precej velik križ in pa ostanki nekdanjih bunkerjev.
Globoko spodaj v Kanalski dolini stojita Naborjet in Ukve. Sedaj se zavemo, kako je gora dobila svoje ime. Leži točno južno od obeh vasi in ko je ura poldne stoji sonce točno nad vrhom gore. Poldašnja špica stoji precej na samem in zato je razgled daleč naokoli. Na zahodu se vidi do Dolomitov, proti severu do Visokih Tur. Na jug in vzhod pa je prelep razgled po Julijcih. Vendar pa nekoliko drugače kot smo ga običajno vajeni.
Za Poldašnjo špico oziroma Iof de Miezegnot, kot se ji pravi v Furlanščini se je potrebno pošteno potruditi. Zapeljati se je treba do skrajenega zahodnega roba slovenskega narodnega ozemlja in se podati v celodnevni vzhod. Nagrada je jasna. Obiščemo eno najlepših slovenskih gora.
