Pokvarjeno ogledalo

22

Vsi poznamo zgodbo o pokvarjenem vesoljskem teleskopu Hubble. Njegove slike so bile najprej motnje, potem pa so ga astronavti uspeli popraviti. Od tedaj pošilja na zemljo resnično fantastične slike vesolja. Sliko družbene stvarnosti pa si ljudje ustvarimo po posredovanju medijev. V Sloveniji je to ogledalo pokvarjeno. Okvar tega področja je več, poskušal bom osvetliti samo nekatere. Najprej pa naj pojasnim, da pri tem menim, da svetovnonazorski kot ni okvara, ker je neizbežen in ker ljudje presojamo stvari po vnaprej določeni lestvici vrednot. Kdor ne skriva svojega prepričanja in je pošten do drugače mislečih, tisti je po človeških merilih objektiven. Sam presojam družbeno stvarnost s ključi krščanskega realizma, kar pomeni, da jemljem resno evangelije in cerkveni nauk ter se trudim, da ne bi posiljeval dejstev. Obenem pa to pomeni, da se lestvica vrednot začne z Bogom in nadaljuje s človekom pri čemer je osebno/individualno v harmoničnem odnosu do skupnosti/socialnim. S tem je moje prepričanje v nasprotju s tistimi, ki začno svojo lestvico vrednot s človekom (liberalizem, socializem) ali pa s stvarmi (kapitalizem, materializem). Noben medij ali novinar ne more ubežati svojemu svetovnemu nazoru in če iz te perspektive pogledamo naš medijski prostor hitro opazimo, da je nesorazmerno nagnjen k polu, ki ga imenujemo »kontinuiteta« saj 80% medijev prihaja iz marksistično/materialističnega bazena. Ta struja se uspešno napaja iz ne-vzgoje slovenskega šolstva ter novinarji, ki jih proizvaja FDV. Močno prisotna pa je tudi individualistično kapitalistična smer, ki se pojavi tisti hip, ko iz sebičnosti in pohlepa naredimo vodilo svojega življenja. Komercialne RTV postaje in tiskani mediji, ki hočejo le »razvedriti« odjemalca se hitro srečajo s prvo skupino. Njihova prva žrtev je resnica. Pošten premislek o našem dnevnem medijskem prostoru pove, da manjka sorazmerna prisotnost konzervativno/ljudske skupine in kot dodana vrednost katoliške misli oz. medija, ki se napaja iz krščanskega realizma. Lahko bi rekli, da je ta prevladujoča nagnjenost v naši medijski pokrajini prva bolezen, ki jo bo silno težko odpraviti, kajti medijem, ki zmorejo prati možgane, v 3 mesecih ustvariti zmagovito stranko in odstaviti dobro delujočo vlado, se kontinuiteta ne bo odpovedala.

Ideološkost

Če je prva bolezen medijev pretirana nagnjenost v »kontinuiteto« pa je druga prav gotovo ideološkost. Slovenski državljan težko pride do resnične in pristne informacije o stvareh, ki so pomembne. Najbolj preprosto se ideološkost prepozna po stvareh o katerih se poroča, kaj se zamolči in kako se komentira. Izbira tem, mesto, ki jim ga namenijo, je vsekakor odvisna od naše lestvice vrednot. Ko postane »našizem« bistvena sestavina gledanja na stvarnost, kar pomeni, da so »naši« vedno dobri, lepi, sposobni, strokovni in kar je še takih praznih pridevnikov in ko državljan nima možnosti, da bi slišal drugo, enakovredno stran, ker le-ta nima svojih RTV postaj in tiskanih dnevnikov, pridemo v situacijo, kjer nam vsak dan, dan za dnem, perejo možgane in določajo teme naših pogovorov. Zaradi tega ostaja Slovenija oaza sredi Evrope, oaza preteklosti in zatohlega mišljenja, nestrpnosti »naprednjakov« in »liberalcev« (v resnici so to nove maske kontinuitete), ker državljani nimamo možnosti, da bi enakovredno soočili različne medijske interpretacije.

Pristranskost

Primer poročanja o poročilu KPK je več kot zgovoren. Na JJ so streljali z vsemi topovi, Jankovića so pustili pri miru pa gre pri poročilu za očitno dva različna »delikta«. Prvi ni oškodoval nikogar, temveč se naj bi okoristil z dobro prodajo svojega premoženja. Drugi je po dolgi verigi klientelizma in prijateljskih podjetij iz MOL pretočil vsaj 2.000.000 € tja kjer ne bi smel. Oškodoval je Ljubljano za javni denar. Janković je še vedno župan, Janšo so uspeli zamenjati. Novinarji ga pustijo pri miru in zdi se, da je nedotakljiv skoraj tako kakor Kučan.

Ali pa omenimo še bolj grozljivo dejstvo, ki ga je na tem mestu izpostavila U. Makovec, ko v parlamentu doživljamo diskriminacijo, samovoljo (argument sile »jaz sem predsednica!«), ki ni nova, saj smo morali take stalinistične postopke doživljati že ob razpravah o proslulem Družinskem zakoniku. Tu ni več le pristranskosti, tu gre za pravo cenzuro, utišanje drugače mislečega brez argumentov in brez razlogov. Pa so nam mediji kaj o tem poročali? Nič.

Laž

Najhujša stopnja pokvarjenosti našega medijskega prostora je laž. V Sloveniji nimamo nobenega orodja, da bi preprečili medijskim mogotcem in njihovim oprodom, da bi sproducirali kakršnokoli afero na podlagi laži. Afera Rode je najbolj preprost in tudi najbolj jasen dokaz, ker ima svoj znani epilog in je neoporečen. Iz nič je novinar s pristankom svojega delodajalca »pomagal« sinu najdevati svojega domnevnega očeta. Nobenega raziskovanja, nobenega preverjanja, ampak samo vera v besedo človeka, ki ga novinar ni poznal in ga je povzdignil nasproti uglednemu cerkvenemu dostojanstveniku. Potem pa smo poslušali takratno urednico časopisa, ki je terjala vero v njeno besedo in v napisano v časopisu! Verjeti novinarjem se je (spet) izkazalo za kupovanje mačka v žaklju.

Ker je medijski prostor tako hudo preveč nagnjen v eno stran, državljani nimamo možnosti, da bi slišali dve plati medalje in si ustvarili objektivno lastno mnenje. Ker je medijski prostor tako enoumen, se novinarjem, urednikom in lastnikom ni treba ničesar bati, dokler kot pokvarjen ceh držijo skupaj. Ker je medijski prostor tako zatohlo kontinuitetni, lahko »naši« delajo kar hočejo, »njihove« pa medijsko linčajo kolikorkrat hočejo. Zaradi vsega tega je značilnost našega medijskega prostora pokvarjenost.

Pokvarjenost

Naš medijski prostor je v svojem bistvu pokvarjen in sprevržen. V tem stanju smo prizadeti vsi, nihče ne more temu ubežati. Zato tako usodno vpliva na našo demokracijo in stopnjo korupcije med nami, kar posledično pomeni klientelistična posojila, neskonče dokapitalizacije bank, ki potapljajo prezadolženo državo, brezsmiselne stavke učiteljev in drugih javnih delavcev, itd. itn. Pokvarjenost ni le v sistemskem enoumju, temveč tudi v pravem sovraštvu do vrhov slovenske pomladi in Cerkve, ki se kažejo v pogromih, ki so jih sprožili najprej proti Lojzetu Peterletu, potem proti Janezu Janši in sproti pri RKC, kolikor so pač čutili potrebo (sem ne štejem upravičenih kritik in poročil o naših lastnih napakah in grehih!). Problem je v tem, da je v Sloveniji marsikdo osebno prepričan, da mora saditi nasprotovanje, antipatijo in sovraštvo do drugače, pomladno mislečih ljudi in da so prepričani, da delajo dobro in prav. Žal smo izgubili trajen moralni in vrednostni kompas po katerem merimo naša dejanja. Zato nas čaka veliko dela.

Naš medijski prostor in njegovi ustvarjalci nujno potrebujejo popravilo pokvarjenega ogledala, ki nam ga postavljajo pred oči. Menim, da je prvi korak proč od sedanje bolezenskega stanja zavest, da je v novinarskem cehu in medijski pokrajini marsikaj hudo onesnaženo in se državljani ne pustimo okužiti od strupa, ki ga bruhajo v nas. Težko, vem, vendar nujno. Včasih tudi tako, da odjavimo časopis ali preklopimo kanal. Prav tako smo dolžni vsako kršitev prijaviti pristojnim organom, pa čeprav se tudi sedanja varuhinja človekovih pravic že otepa jasnih stališč, npr. proti sovražnemu govoru. Dobro je naporno, so pravili sholastiki. Za dobro se je treba potruditi.


22 KOMENTARJI

  1. Trdim, da je prvi zgled morale škof, potem duhovniki ter nato verniki. Potem pa pridejo ostali. Ko delavci ne dobijo plač in molči naša varuhinja človekovih pravic, bi moral škof tako vpiti, da bi ga kamni slišali. Ko je poročilo KPK vrglo Janeza kot nemoralneža, Zorana pa smo pustili še najprej županovati, na Janezovo mesto pa postavili plagiatorstvo, bi morali ….

    Saj to delamo, kajne? In vedno znova nas utišajo z besedami: “Bodi tiho! Tvoji so naredili milijardno luknjo! Bodi tiho, tvoji so prisegli tujemu okupatorju!” Tako naše besede letijo v prazno, nihče jim ne verjame. Štejejo le dejanja.

    Zato počistimo najprej naš prostor. Nekaj naredimo, da zakrament Svete birme ne bo obred prenehanja verovanja. Nekaj naredimo, da ne bomo častili cerkva ampak Cerkev.

    • Se strinjam. Papež je dal dober zgled. Ni pa dovolj, da samo on to dela. Spreobrnenje se začne pri meni samemu.

  2. JA, dober clanek!
    BESEDA UBIJA, BESEDA ZDRAVI, BESEDA ZA SEBOJ POTEGNE POLKE!

    Ja, lazje je sejati zlo, kr ljubezen zahteva postenje.
    Lazje je ubijati, ker zdravljenje pomeni znanje.

    Ljudje pa v osnovi uzivajo nad nesreco drugega.

    Nasa politika, nasi mediji, so izgubili stik z realnostjo. Zive v drugem svetu.

    Kje so meje svobodnega besedicenja. Ko beseda ni beseda, je ciso zlo.
    Kajti svoboda pomeni, nujno, tudi odgovornost. Ko pa svoboda pomeni samo pocetje, ki brezodgovorno osvobaja ene in zali, ubija, zasuznjuje, druge, to ni vec svoboda. To je temeljni greh seh greho.

    In 90% slovenskih medijev ubija, zali, za seboj vlece pokvarjene in nedolzne, polke hujskaske navlake.

    Generacije bodo potrebne, ob posteni besedi, da se ocistimo.
    Dokler pa ne spravimo se z preteklostjo, polji, gozdovi, rudniki smrti, kar je temelj vsega, nimamo prihodnosti.

  3. Človek počasi, a vztrajno že dalj časa izgublja trdnost samote. Samota pa je v resnici občutek, ki ga posebej močno izkusi vernik, ko najde edino uteho v Bogu. Mi pa se te samote bojimo in pred njo bežimo v vse mogoče kolektivnosti. Množični mediji nam pri tem zelo dobro služijo in pomagajo. Od sedaj naprej ti usmerjajo naše želje, ustvarjajo naše vrednote in oblikujejo naša upanja. Dobri mediji obstajajo v toliko, v kolikor jih ustvarjajo preudarni ljudje, ne glede na njihovo nazorsko prepričanje.

    • Spostovani, samota je kraj, trenutek, pogum, ko se srecamo s seboj in polozimo karte. Ko sanjamo in ko se zjokamo! Samota je dotik Boga!

  4. Naloga Cerkve je opozarjanje na napake. Če ne opozarja, vpijejo kamni. Kristjani v našem družbenem in kulturnem prostoru pretiravamo z brunom, premalo pa z iverjo v očeh. Tako Kristusovo besedo sprevračamo. Prav je, da ne projiciramo svojih grehov na druge, prav tako pa ne smemo dovoliti, da jih drugi presajajo v nas. Vse sedanje stranke, ki nastopajo ali so nastopale kot krščanske stranke so do sedaj še vedno pokleknile pred nosilci laži in niso hotele v drevesih videti tudi gozda. Izraz demokratura se mi zdi neposrečen, bolj primeren bi bil izraz agatofobija, strah pred dobrim. Prava politika pa ni strah, ampak ljubezen do dobrega, agatofilija. K politiki ne sodi samo izvršna, ampak tudi sodna oblast. Sodna oblast pa je pri nas črkovna in formalna, drži se kot pijan plota luknjastih predpisov, ni pa vsebinsko in vrednostno pravična. Zato se lahko dogajajo pravni spodrsljaji, ki jih svetovno pravo ne pozna. Mediji so odsev naše družbene agatofobije. Dolžnost kristjana je, da se stalno angažira za dobro v okolju v katerem živi! Ne sme ustrašiti napadov ulice, “stricev in tet iz ozadja ali ospredja” in nikoli ne sme vstopiti v agatofobni vlak, ki pelje na zadno postajo iz katere ni več povratka!

  5. kaj zdaj, verjamete v svobodne in privatne medije, al verjamete, da jih mora imeti pod nadzorom ministrstvo resnice, ki bo pisalo v skladu z željami SDS podpornikov?

    • @zgodovinar: ce imate probleme, se ti zdravijo na drugem mestu, ne na tem spletu!
      Za vase probleme je NOVARTIS in DEPO ne pa tipkovnica!

    • Vaš komentar razkriva prav to pošastno razsežnost mentalitete Kluba 571: kdor ne misli po naše, je “janšist”. In vsak poskus, da bi se uveljavilo medijsko poročanje, ki bi odstopalo od vrednostnih norm, ki jih določa Klub 571, je že vnaprej diskvalificiran, da je povezan z SDS. Tovrstna mentaliteta samo kaže svoj dejanski fašistični izvor, saj ne dopušča niti kančka prostora za drugačno mišljenje.

  6. Boljše je, da se učimo na napakah drugih kot svojih. Zato mora časnik biti še bolj vzgled drugim medijem kot doslej.

    Časnik ima veliko priložnost, da je moralni medijski vzgled, kako nepristranskli in vzgojen je lahko medij.

    S tem bo storil tisto, kar od njega pričakujejo: stvarstvo in ljudje.

  7. Veliko je medijev, ki samo kritizirajo in sejejo malodušje. Malo pa je tistih, ki pokažejo pozitivne rešitve iz te zmede.

  8. Super članek. Ampak žal nismo sposobni narediti premika. Poizkus premika je bil pred leti začetek časnika Slovenec, a je bil preširoko zastavljen in zato ni šel skozi. Družina kaj več kot tednik tudi verjetno nikoli ne bo in konec koncev tudi ni temu namenjen. Tale portal je tudi nekaj, a je bolj namenjen komentiranju kot obveščanju.

  9. Papež je na srečanju diplomatskega zbora izrekel: ” Ni pravega miru brez resnice.”
    Dejanski problem medijev je v tem, da ne iščejo resnice, kar posledično pomeni, da mediji niso gradniki miru, prej bi jih lahko označil, da so generatorji nemira.
    Kar ne razumem, je njihova kraka pamet, ko ne uvidijo, da ne delajo škode samo drugim, delajo jo tudi sami sebi. Laž še nikomur ni prinašala srečnega in mirnega življenja.

  10. Vse bolj mi je jasno, zakaj je Kundera definiral laž kot bistvo komunizma. Če razširimo, laž je bistvo in osnovno orodje vsakega totalitarizma. Kdor sedi na besedi, upravlja misli, s tem pa tudi denar. Ko ima denar, lahko še bolj sedi na besedi, še bolj upravlja misli.

    V zadnjih 20 let so eni in isti sedeli na nekaterih ključnih besedah (na jeziku), si jih lastili, s pomočjo njih razsojali med “dobrim” in “zlim”. Nekaj primerov:
    – “liberalno” – pa so dušili vsako konkurenco v gospodarstvu ali šolstvu, kar je tipično ne-liberalno;
    – “strokovno” – pa so kadrovali skoraj izključno po sistemu vez;
    – “strpnost” – pa so brez težav pljuvali po vseh, ki niso mislili kot oni;

    Ampak ker so preko medijev imeli moč sedeti na teh (in še drugih) besedah, so nas na laž, na privid, navadili. Danes smo praktično vsi okuženi z lažjo. Četudi osebno ne lažemo, se ves čas otepamo lažnih konstruktov kot metulj pajčevine.

    Človek, ki je morda najbolje dojel, kako laž in življenje v deformiranem jeziku funkcionirata na Slovenskem, je Justin Stanovnik.

    • Zadetek v polno, gospod Cestnik!

      Lažno so vzpostavljali tudi sistem. Navidezno demokratičen, v resnici pa ne. Že zapisano je bilo marsikje tako. Še bolj pa potem udejanjeno v praksi.

      Povsem so izključili občutek za naravno, za pristno.

      Zato ni mogoče najti resnice, pravice, pravičnosti, poštenja, odgovornosti, sodelovanja, spravnosti…Ali pa le včasih in še to silno težko.

      Zato morata vera in cerkev in ta časnik kazati pot do osvoboditve duha.

      • Da, človekov duh, povezan z duhovnostjo stvarstva, je bil in je še zatrt. Zavestno, da ne bi motil pri uresničevanju neplemenitih ciljev na različnih področjih življenja.

        Človek bo doživel svojo svobodo šele, ko mu bo omogočeno, da bo lahko njegov duh, njegova duhovnost uravnotežena z duhovnostjo stvarstva.

        Danes to ni mogoče, ker to preprečuje kopica zakonov, ki so temu nasprotni. Še bolj pa lansirana miselnost, ki to zaničuje.

        Vendar, z vztrajnim duhovnim delovanjem na soljudi, bo prišlo do sprememb!

  11. Manjša kot je skupnost, lažje se približa življenju, ki je skladno z duhovnostjo stvarstva.

    Zato je tudi veliko družin, ki tako živi. To daje upanje, da se bo ta krog skladnega življenja povečeval.

    Upanje postane realno, ko vidimo papeža Frančiška, da si prizadeva prav za to skladnost duhovnega življenja.

  12. Razlika med duhovnim in političnim delovanjem je bistvena in se kaže na naslednjem primeru:

    1. Duhovnost stvarstva, ki je zapisana v svetem pismu nam nalaga, da smo dolžni storiti to in to…

    2. Tiste stranke in tiste skupnine in tisti posameznikinam delajo škodo..

    Razlika je v tem, da pri duhovnem delovanju ne napadamo določene subjekte, ampak izpostavljamo problem in tudi nakažemo rešitev, pri čemer se ne sklicujemo na svojo osebno mišljenje, ampak na nepotvorjeno duhovnost stvarstva.P ri tem izrazito pazimo, da delujemo duhovno, torej čutno, ne pa vzvišeno ipd. in ne uporabljamo politični jezik in ton.

    Pri političnem delovanju,, pa se sklicujemo na osebno mišljenje in napadamo druge subjekte, ki razmišljajo drugače, z neduhovnim pristopon, torej na vulgaren , rivalski način.

    Pri politi

  13. Tudi sam sem imel (ne)srečo, da sem delal v medijih. Se strinjam z avtorjem. Pomembno je vrednotno izhodišče, iz katerega deluješ. Toda ta ultralevičarska srenja – to ni nič od na začetku naštetega. Je nekaj pošastnega. Gre za upiljene ljudi s porušeno senzibilnostjo. Za take ljudi ima čisto prav Freud, namreč, da njihova zmedenost izhaja iz otroštva … Če prenesemo vso to sceno v neke bolj krute okoliščine, kot je npr. vojna ali komunizem, takoj dobimo kompletne partizansko-komunistične strukture, ki imajo za cilj revolucijo in pobijanje. To je za njih nomalna stvar. Še več, to je zanje vrednota. Če bi koga vprašal, zakaj mora biti tako, bi te takoj začel podcenjevati, saj bi po njegovem moral avtomatično vedeti, zakaj mora biti tako.
    Zato se mi zdi pravzaprav blagoslov, da imam na prvem mestu Boga, takoj ob njem človeka itd. Ko deluješ po tem vrstnem redu, si svoboden. Le v svobodi lahko ugledaš svoje napake in zmote.

Comments are closed.