Vprašanje pokorščine mi že nekaj časa zaposluje misli. Zato bi rada zapisala nekaj misli, do katerih sem se dokopala o tem vprašanju, da bi morda s tem spodbudila nadaljnji dialog o tej temi.
Pokorščina: najlažje bi ta pojem opredelili kot uboganje, lahko govorimo o slepi pokorščini ali ne slepi pokorščini, čeprav meja ni natančno določena in bi se dalo o njej na dolgo in široko razpravljati.
Komu smo lahko pokorni? Navadno si jo predstavljamo kot pokorščino ljudem (ali določenemu človeku), lahko zakonom, lahko inštituciji (npr. državi, kjer gre zopet za pokorščino ljudem) lahko Bogu, morda lahko naravi ali še kakšni stvari.
Zakaj sploh biti pokoren? Najlažje odgovorimo na primeru zakona. Na primer, če prekršim zakon, ki mi zapoveduje, da ne smem voziti več kot šestdeset kilometrov na uro, ker se približuje oster ovinek, mi je lahko hitro jasno, kaj se bi lahko zgodilo, če tega zakona ne bi upošteval. Lahko se mi zgodi nesreča, se ubijem ali vsaj poškodujem. Zato mi zdrav razum svetuje, da je bolje ubogati zakon, kot ga kršiti, ker če ga bom kršil, bi se lahko zgodile posledice, ki ne bodo dobre, ali zame ali za nekoga drugega. Zato se je zakonom smiselno pokoriti tudi v primeru, ko ne vemo natančno, kakšne posledice se bodo zgodile, če ga ne ubogamo. Kajti bolj verjetno je, da je bil zakon napisan z razlogom, ker je nekdo pred nami ugotovil, da je v določenih primerih bolj pametno ravnati na določen način, ker to prinese dobre posledice ali vsaj prepreči slabe.
Res je sicer, da so bili lahko določeni zakoni napisani za čase, ko so bile razmere drugačne in je bil zakon prilagojen le-tem in bi bilo zato potrebno določene zakone posodobiti ali morda celo ukiniti. Pa vendar nekaj izjem glede tega, še vedno potrjuje pravilo, da je zakone bolj razumno ubogati kot kršiti.
Zanimivo bi se bilo vprašati, zakaj ljudje zakone kljub temu kršimo. Morda bi si morali tu pogledati kakšen zakon, ki je na videz bolj napisan v korist družbe (drugih) kot mene. Na primer zakon, ne kradi. Ta zakon ščiti lastnino drugih, da jim je jaz ne bom ogrožal. Zato smo ljudje vedno v skušnjavi, da bi ta zakon ne ubogali, ker se nam zdi, da koristi samo drugim, meni pa, če se ga držim, škodi, ker bi lahko bolj premožno in udobno živel, če bi ga prekršil. Seveda, če malo razmislim, lahko hitro podvomim v prej izrečeno misel, kajti zelo verjetno je, da tudi drugi posamezniki tako razmišljajo in bi se zelo hitro lahko zgodilo, če nobeden izmed naju ne bi upošteval tega zakona, ne bi bila nič na boljšem, ker zopet ne bi imela veliko, hkrati pa bi še ves čas živela v strahu, kaj če bo oni drugi prišel in mi zopet nekaj odtujil. Potemtakem lahko zaključiva, da je vendarle bolje, če ubogava ta zakon, kajti to nama omogoča, da lahko sobivava.
Tako smo prišli, do drugega razloga, zaradi katerega je smiselna pokorščina zakonom. Zakoni torej omogočajo, če jih ubogamo, da lahko živimo kot družba. Zato bi lahko zakone imenovali tudi smernice po katerih se mora posameznik ravnati, da lahko družba, v kateri moram bolj ali manj nujno živeti, preživi. Če pa dodamo še prvi argument, so zakoni smernice, ki omogočajo, da lahko jaz kot posameznik preživim.
Pa vseeno se tu pojavi še en vprašaj: Ali so res vsi zakoni smernice te vrste ali morda za določene to ne velja. Pa vzemimo primer zakona, ki ga je postavil nek voditelj države, ki se glasi: vsi, ki ste člani določenega naroda, morate nositi določen znak na svoji obleki. Čemu je bil namenjen ta zakon? Ali bi ga lahko označili kot smernico, ki omogoča preživetje družbe ali posameznika? Tudi če bi v določenih primerih za posameznika to lahko veljalo, pa to prav gotovo ne more veljati za vse ljudi in v obče. Lahko bi si sicer posameznik obvaroval življenje, ker ga ne bi kaznovali ali celo ubili, ker le-tega zakona ni izpolnjeval, ampak kaj hitro bi se lahko zgodilo, da bi ta isti voditelj napisal nov zakon, ki bi zaukazal, da morajo vse ljudi, ki nosijo določen znak na obleki, ubiti.
Na podlagi danega primera lahko ugotovimo, da so zakoni smiselni in se jim je koristno pokoravati, če so to zakoni, ki veljajo v obče in niso plod trenutne samovolje ljudi, v drugih primerih pa to ni tako nujno koristno.
In kdaj so zakoni občega pomena? To so zakoni, ki bi jih lahko imenovali tudi božji ali vsaj naravni zakoni. To so tisi zakoni, ki tudi, če ne verjamemo v Boga, lahko sklepamo, da so nastali na podlagi dolgotrajnega človeškega premisleka skozi zgodovino. Ali pa smo jih razbrali na podlagi preučevanja narave. Lahko pa bi rekli, če bi verjeli v Boga kot stvarnika narave, so to zakoni, ki jih je Bog postavil v ta svet.
Na podlagi dognanj, ki se nanašajo na pokorščino zakonom se nam do določene mere lahko razjasni vprašanje pokorščine do ljudi. Zakaj torej biti pokoren ljudem? Vzemimo zopet en konkreten primer. Otrok mora ubogati starše, ko mu rečejo, naj se ne dotika štedilnika. Otrok te zapovedi morda ne bo ubogal, vendar se bo opekel. Torej zopet gre za podoben primer, kot pri vožnji v skladu s predpisom. V tem primeru ni zakon tisti, ki nam je nekaj zaukazal, temveč starši, ki sami bolj vedo, kaj je za otroka dobro in kakšne posledice nekaj prinaša, kot pa otrok sam. Zato bo lahko otrok kmalu ugotovil, da je smiselno, da starše uboga, ker bo to za njega prineslo boljše posledice.
Vendar to ne velja vedno. Imamo lahko primer starša, ki od otroka zahteva nekaj, kar mu bo prineslo škodljive posledice. Vzemimo za primer pedofila, ki od svojega otroka zahteva, da ga uboga, ko ga on zlorablja. Ali je v tem primeru za otroka še vedno bolj koristno, da je pokoren staršu? Odgovor bi se lahko glasil, saj otrok ne more nič narediti, da bi se uprl pedofilu. Morda res ne, ko je otrok. Če pa podobno logiko prestavimo na človeka, ki je odrasel in bi nekdo od njega zahteval, da ga mora ubogati, ko bi ga hotel zlorabiti, bi se pa verjetno vsi strinjali, da bi odrasel človek, če bi imel možnost ne ubogati, bolj prav storil, če v tem primeru ne bi bil pokoren.
Navedla sem dve skrajne možnosti, da bi se na podlagi le-teh bolj jasno videla celotna slika. Na podlagi danih primerov lahko ugotovimo, da je v določenih primerih res koristno pokoravati se ljudem, ker morda določeni ljudje bolj vedo, kaj je dobro za nas in za družbo. So pa tudi primeri, ko pokorščina ne temelji na boljših uvidih in spoznanjih drugih ljudi, temveč je le težnja nekega posameznika, da bi nas nadvladal ali da mi nas na določen način izkoristil za svoje osebne interese, ki pa niso nujno obče dobri. V prvem primeru se je torej smiselno pokoravati, v drugem pa verjetno ne ali pa vsaj ne vedno.
Vendar se tu skriva največja težava teme o kateri razpravljam, kako ločiti eno od drugega. Kako ločiti, kdaj gre za boljše spoznanje drugega in kdaj gre samo za željo po nadvladi in manipulaciji s posameznikom. V tem problemu se namreč do določene mere skriva razlog za velike zločine in zablode, ki so jih storile ideologije vseh vrst. Nobena skupina ljudi in noben posameznik ni imun kar se tiče tega problema.
Vendar na tem mestu ne bi izpostavljala posameznih ideologij in človeških sistemov mišljenja in delovanja, ker so vsi vsaj do določene mere temu podlegli. Raje bi izpostavila eno čisto teološko misel. Najbolj fascinantna misel, ki je zapisana v Svetem pismu, se mi zdi ta, da nas je Bog glede izpolnjevanja zapovedi naredil svobodne. Poglejmo sam zgodbo o prvem paru v raju. Tam jima Bog da smernice (zakone), po kateri se naj bi par ravnal. Kot zanimivost pa jim da tudi možnost, da se teh zakonov ne držita. In res se jih ne in sledi izguba raja… Vendar Bog ni človeka zasužnjil v smislu, moraš se pokoravati mojim zakonom, ker jaz bolj vem, kaj je zate dobro, ti bom raje odvzel svobodno voljo, da boš srečen. Kljub temu, da je vedel, da bo človek zaradi svoje svobode trpel, se mu je zdelo še vseeno več vredno, da ima človek svobodno voljo, kot pa da je ne bi imel.
Podoben prime je v Novi zavezi Jezus. Tudi on ni nikoli od ljudi zahteval pokorščine sebi (pa se je celo imel za Boga) ampak je ljudem samo rekel, če hočeš lahko hodiš za menoj. Ta, če hočeš, je v nasprotju z vsako pokorščino ljudem in človeškim zakonom. Hkrati pa je ves čas ljudi spodbujal, naj se držijo božjih zakonov. Vendar le spodbujal in ne zahteval. Pa ne samo to, celo nikoli ni nikogar javno sodil, da bolj ali manj spolnjuje božje zakone. Kar je obsojal, je bilo to, da so določeni ljudje drugim ljudem vezali hujša bremena kot sebi in če so ljudje druge presojali (obsojali), v kolikšni meri živijo po božjih zakonih.
Ob tem se zamislim in se vprašam, v kolikšni meri je sploh kdor koli sposoben presojati drugega človeka in druga stvar, v kolikšni meri je kdor koli poklican, da od drugega človeka zahteva, da mu je pokoren (pokoren njemu samemu in njegovim zakonom). To pa še ne pomeni, da ne bi bilo dobro, da vsi drug drugega spodbujamo k dobremu, vendar brez obsojanja.
Foto: malteski.ednevnik.si
