Pokopati ljudi in zagrebsti sovraštvo

11
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Pred sedemdesetimi leti se je končala druga svetovna vojna in letošnji maj je bil poln spominov na trpljenje zatiranih narodov, skupin in posameznikov. Proslavljali so osvoboditev od zločinskih totalitarizmov. Nihče ni omenjal, da se je eden teh prav takrat razbohotil. Komunizem namreč, ki je pri nas v Sloveniji pokazal takoj svoj pravi obraz. Nad deset tisoč pobitih in v jame, rove in jarke zasutih ljudi. 600 množičnih morišč po vsej Sloveniji je označila uradna komisija do sedaj. Brez sodbe pomorjeni še vedno niso našli človeka vrednega posmrtnega kraja miru in spomina za svojce in ves narod. Posmrtni ostanki človeka so kosti, ampak te predstavljajo njegovo človeško dostojanstvo in čast. Humanost zahteva za človeka grob kot kraj miru.

Predolgo že trpijo svojci, ki ne vejo, kam položiti rožo in prižgati svečko, globoko prizadet je ves narod, ki ne najde miru in sprave med seboj. Razdeljenost je velika in se poglablja. Razrasla se bo kot huda bolezen preko naslednjih generacij, če ne najdemo zdravilne rože zanjo. Nič nam ne pomaga začudeno, če ne kar čudaško spraševanje in sprenevedanje najvišjih državnikov na slovesnosti sredi Ljubljane: kako, da smo tako hudo razdeljeni? Pri tem pa v isti sapi postavljajo v predalčke ljudi po komunističnem vzorcu in govorijo jezik sovraštva in razlagajo komunistično teorijo sprave. Na rdeče zaripli slovesnosti je bilo videti morje zastav organizacij s pozlačenimi zvezdami, iz katerih preočitno žari rdečilo sovraštva. Temu se razumen Slovenec ne more pridružiti.

Sedemdeset let laži še vedno privabi na te slovesne pripovedke veliko ljudi, ki poslušajo slavopojke ideološkega priduševanja slavnostnih govorcev, da je imela samo OF prav in da nas je povedla do državne samostojnosti. Kako pretresljivo podobno scenarijem preživele enoumne propagande. Kot da ne bi imeli v spominu, kako je poštene ljudi poniževal in moril totalitarni komunizem. Šele ko se je sesul sam vase, smo dobili priložnost, da se ga otresemo brez nasilja. Kot da ne bi večina ljudi pri nas vedela, da bi partizanstvo lahko bilo narodna epopeja, če je ne bi uzurpirali komunisti in uporabili upor proti okupatorju za revolucijo. V smislu le te poslušamo že sedem desetletij teorijo, da se je bilo treba takoj upreti z orožjem. Ovrže jo preprosta resnica in dejstvo, da se je vse začelo s pobijanjem lastnih ljudi, Slovencev, ne pa Nemcev. Več ko tisoč umorjenih zavednih narodnjakov, ki so zavračali komunizem, je legitimacija, ki si jo je napisala Partija sama.

Zdravilna roža raste in dobro uspeva tudi v Sloveniji. Če jo začnemo gojiti in zalivati, bo sprostila svojo moč. Imenuje se resnica. Za zdravilni napitek ji je treba primešati še pravičnost in sočutje. Iz tega se rodi spoštovanje drugega in njegove drugačnosti in prinese sproščenost, ker vse rešuje sovraštva in zlega govora zoper lastni narod. Zgodovine res ni treba spreminjati, resnica in pravičnost opredelita samodejno, kaj je zgodovina in kaj je pripovedka.

Prispevek je bil najprej objavljen kot uvodnik v revijo za Slovence po svetu Naša luč.

11 KOMENTARJI

  1. Za zdravilni napitek ji je treba primešati še pravičnost in sočutje.
    ==========
    Čast. Čast. To je bolj pomembno kot sočutje. Brez tega bo ta roža ovenela.

  2. Odlično razmišljanje ribniškega rojaka msgr. Janeza Puclja. Tudi sam se čudim, da sedemdeset let laži še vedno privabi na te slovesne pripovedke veliko ljudi, ki poslušajo slavopojke ideološkega priduševanja slavnostnih govorcev, da je imela samo OF prav in da nas je povedla do državne samostojnosti.
    Res je:”Kako pretresljivo podobno scenarijem preživele enoumne propagande. Kot da ne bi imeli v spominu, kako je poštene ljudi poniževal in moril totalitarni komunizem.”
    Upam, da to bero tudi ribniški pomladni aktualni politiki, saj v lokalnem občinskem glasilu prevladujejo letos samo sporočila ZBS, čeprav naj bi bila občina Ribnica najbolj desna občina.

  3. Takšna razmišljanja potrebuje tudi Ribnica, a žal celo po 25 letih samostojne demokratične Slovenije še nimajo svojega pravega mesta v lokalnih medijih, čeprav so v Ribnici pomladne stranke na

    oblasti in je oz. naj bi bila Ribnica najbolj desna pomladna občina.

    Kot pionir ribniške SKD in DEMOSA tega ne razumem in sem prizadet in zelo razočaran.

  4. Laže? Ali je Milan Kučan res za spravo?
    Govor g. Milana Kučana, bivšega predsednika RS in KPS, na proslavi ZBS na dan zmage 9. maja ob 70. letnici konca 2. svetovne vojne, je v veliki meri še vedno sprenevedanje, ki žali demokratične Slovence. On poziva: »Zaradi mladih se je treba spraviti s preteklostjo!« Prav, a menda ne samo zaradi mladih. Edino prav pa bi bilo, da bi g. Kučan pozval: »Spraviti se moramo tudi s posledicami revolucije izvedene med NOB in po njej, jih priznati ter enopartijski enoumni diktatorski režim obžalovati!« Kdaj bo to? Večina oblasti in ZBS kar še venomer taji revolucijo med NOB in po vojni? Mar nismo to uradno razčistili že ob osamosvojitvi in demokratizaciji. V času SFRJ je seveda partija in oblast revolucijo neizmerno slavila!? G. Kučan pravi: »Nihče od zaveznikov ni razmišljal takrat, da je odpor nesmiseln, kot še vedno odmeva v delu slovenske politike.« Le od kje dokaz za takšno nesmiselno trditev? Res pa je, da so zavezniki temeljito preudarili, kje, kdaj in kakšen odpor je smiseln, ni kar vsak. »Programska točka, da se vprašanja, ki presegajo okvir osvoboditve, rešujejo po vojni, ko bo vpeljana demokracija pa ni bila uresničena. Tragične posledice je imelo tudi dejstvo, da del takratne slovenske politike ni zmogel moči za upor proti okupatorju in je sprejel njegovo oblast in orožje,« je nadaljeval Kučan. Da je KP imela programsko točko vpeljati demokracijo? To je zavajanje! Nikjer na svetu niso komunisti vpeljali demokracijo, temveč diktaturo! Evidentirano je tudi dejstvo, da je KP med okupacijo brez demokratičnega mandata oklicala monopol nad uporom in ga radikalno izvajala skupaj z revolucionarnim nasiljem že l.1941. Porodila se je proti revolucija, se borila za preživetje, a ni uspela. Prav se je spominjati zmage nad nacizmom in fašizmom. Civilizirano pa se je spomniti vseh žrtev vojne vihre in revolucije. Trenutno je 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. To so številke popisa žrtev medvojnega in povojnega nasilja Inštituta za novejšo zgodovino. Preziranje teh znanstvenih ugotovitev ni pošteno, ne državotvorno! To ni spravno, temveč razdiralno!

    • Ta prispevek poslan tisku, ustvarjen 9. maja 2015, ne levi, niti desni tisk ni objavil!?

      • Častna izjema je DNEVNIK, ki je prispevek “Ali je Milan Kučan res za spravo?” objavil 29.maja 2015!

  5. Lažete novinarji? Desnica je proti spravi ?
    Takšna trditev se pogosto sliši in bere v medijih, čeprav nikakor ni objektivna. V Dnevniku je novinar 11. maja 2015 objavil takšen članek, s tem odmevnim naslovom in zavajajočim sporočilom, ki narod še naprej razdvaja ter žali mnoge Slovence. Za kulturo sobivanja različno mislečih v demokraciji je tragično, kako lahkotno mnogokrat mediji, ko obravnavajo veliki usodni nacionalni problem razdvojenosti in sprave, ne poznajo in ne razčlenjujejo, kar prezrejo novejše znanstvene ugotovitve zgodovinarjev, tudi Inštituta za novejšo zgodovino. To so na primer zelo aktualne ugotovitve njihovega projekta prvega pravega popisa žrtev v vojnem in povojnem nasilju, dostopne tudi na: http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939
    Praviloma pa so medijsko zelo podprta enostranska mnenja ZBS, ki venomer razdvajajo državljane in žalijo tiste, ki smo, kot Demos ali »desnica«, glasovali tudi za demokracijo in zavrnili revolucijo! To je zelo nepoštena igra, ki državi škodi.
    Novinar se moti, ko piše tako, kot da sta samo Nova slovenska zaveza in RKC slovenska »desnica, kar se tiče sprave«. To je daleč od resnice. Tudi vsa levica ni kar ZBS, čeprav pogosto tako deluje v javnosti, k čemur prispeva ravno nekritično prikazovanje medijev. Novinar v tem članku zelo enostransko in zelo izbrano citira ter razčlenjuje samo izjave predsednika Nove slovenske zaveze, g. Petra Sušnika, a ne navede mesta, kje so bile izrečene, in seveda tudi ne njihovega širšega konteksta. Ne problematizira pa nobene izjave ZBS, ki je tako vedno za spravo, seveda samo pod njihovo zastavo?! Če bi novinar temeljito prebral članek, ki ga sicer na svoji spletni strani priporoča Dnevnik, to je »Predsednik Borut Pahor spravljal partizane in domobrance v škofijskem zavodu«, ter bi še raziskal in analiziral ta dogodek, ki je bil predvajan na TV in je še venomer vsakomur dostopen na: https://www.youtube.com/watch?v=CvpzstAkmzM&list=TLk8_CAM9KMt0&index=3 ;
    ter če bi ob tem še enakovredno obravnaval in analiziral vse izjave, tako predsednika Nove slovenske zaveze g. Petra Sušnika kot tudi podpredsednika ZBS, g. Mitje Klavore, ne bi mogel napisati tako nepravilnega in žaljivega naslova: »Desnica je proti spravi.« To je namreč žaljivo za mnoge demokratične državljane, ki obžalujemo revolucijo med NOB in po vojni, vse do osamosvojitve Slovenije, saj smo na plebiscitu glasovali za samostojno in demokratično Slovenijo! Žaljivo je tudi za predsednika države Boruta Pahorja, ki se trudi za spravo in je prvi predsednik, ki prizna revolucionarno nasilje med NOB ter po vojni. G. Mitja Klavora na tem soočenju kar prostodušno predsedniku in javnosti pove, da nikoli ni čutil in ne občuti, da smo Slovenci razdvojeni?! Kakšna je empatija, ki je glavni pogoj za spravo?! On in ZBS tudi nista zaznala, da je bila med NOB državljanska vojna?! Prvi predsednik slovenskega parlamenta, dr. France Bučar, pa je letos ponovil na TV, kar je razglasil že ob osamosvojitvi: »Državljanska vojna je končana!« G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, pa brez zadržkov vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti pove, da je bil med NOB tudi boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena. V državi, ki je demokratična, je to povsem razumljivo in dovolj za spravo!

  6. »Sedemdeset let laži še vedno privabi na te slovesne pripovedke veliko ljudi, ki poslušajo slavopojke ideološkega priduševanja slavnostnih govorcev, da je imela samo OF prav in da nas je povedla do državne samostojnosti. Kot da ne bi imeli v spominu, kako je poštene ljudi poniževal in moril totalitarni komunizem.«, pravilno in prizadeto napiše v članku »Pokopati ljudi in zagrebsti sovraštvo«, ribniški rojak msgr. Janez Pucelj.
    Res je težko razumeti, da še vedno toliko ljudi odobrava totalitarni komunizem.

    Zato kot pionir ribniškega SKD in DEMOSA, sploh ne razumem. da po 25 letih osamosvojitve in rojstva demokratične Slovenije v občinskem glasilu, ribniškem REŠETU in podobnih lokalnih glasilih, zadnje mesece berem predvsem o proslavah ZZB NOB v Ribnici oz. dosežkih NOB, ki je Slovenijo očistila izdajalcev, s katerimi ni sprave, o velikem sodelovanju OF s Tigrom in proslavi v Mali gori, o priborjeni svobodi l. 1945, in da je v času demokracije vse porušeno, kar je bilo veliko ustvarjenega po drugi svetovni vojni, to je v času SFRJ, i.p.
    Ko pregledam naslovnice vseh petih letošnjih številk ribniškega REŠETA, najdem samo naslove prispevkov ZZB NOB, a niti enega naslova prispevka na naslovnici REŠETA o obletnici ustanovitve DEMOSA, niti enega o 25. obletnici prvih svobodnih demokratičnih volitev, ko je bila ukinjena totalitarna država in vzpostavljena demokracija. Na naslovnicah le naslovi, ki so slavospevi ZZB NOB komunizmu in OF, tudi v Ribnici.
    Občina Ribnica oz. ribniški Demos (op., ki je pokrival sedanje občine Ribnica, Sodražica in Loški potok), predvsem pa ribniška SKD pa je največ prispevala, da se je tedanja občina izkazala z drugim najvišjim rezultatom na plebiscitu ZA osamosvojitev Slovenije in tako prispevala k nastanku demokratične države RS!
    Po 25. letih samostojne, demokratične Slovenije pa bralci lokalnih glasil beremo predvsem prispevke ZZB NOB, kar je sedaj v demokraciji sicer povsem legalno, saj je vsakomur dopuščeno imeti svoje mnenje. Beremo kako tudi v širši Ribnici ZZB NOB čisto nič ne obžaluje diktatorsko propadlo enoumno SFRJ, odobrava oz. taji revolucijo, še naprej zmerja med vojno drugače opredeljene z narodnimi izdajalcih, i.p., predvsem pa da ravno demokracija v Sloveniji omogoča, da se vse doseženo v SFRJ le ruši in uniči.?!
    In vse to se dogaja v najbolj desni in katoliški slovenski občini Ribnici, kjer so pomladne stranke vseskozi na oblasti, vodilna je pa SDS z županom na čelu!
    Imamo poslanko v DZ RS, Ljudmilo Novak, predsednico NSi!
    Imamo tudi dolgoletnega poslanca Jožeta Tanka, vodjo poslanske skupine SDS v DS RS!
    A le ZZB NOB v Ribnici glasno proslavlja 70 letnico osvoboditve, a 25. obletnice osamosvojitve in osvoboditve RS pa kot da je skoraj v naših krajih ni bilo?!
    Kam sta se izgubila demokratični zanos in ponos, kdo ju je zatajil?
    Res je potrebno tudi moliti in predvsem pa pozvati k pravi pameti za utrjevanje demokracije!
    Franc Mihič
    Prvi predsednik SKD in podpredsednik DEMOSA občine Ribnica, vključno Sodražice in Loškega potoka

    • In vse to se dogaja v najbolj desni in katoliški slovenski občini Ribnici, kjer so pomladne stranke vseskozi na oblasti, vodilna je pa SDS z županom na čelu! Žal še nisem doslej prebral njihovega odmeva na takšna revolucionarna stališča ZZB NOB.
      Imamo poslanko v DZ RS, Ljudmilo Novak, predsednico NSi!
      Imamo tudi dolgoletnega poslanca Jožeta Tanka, vodjo poslanske skupine SDS v DS RS!
      A le ZZB NOB v Ribnici glasno proslavlja 70 letnico osvoboditve, a 25. obletnice osamosvojitve in osvoboditve RS pa kot da je skoraj v naših krajih ni bilo?!

  7. Pisanje Franca Mihiča
    Ne vem, kako lahko mi Dušan Sket v pismu z gornjim naslovom, DNEVNIK, 2. maj 2015, kar pripiše slabe namene zamolčanja žrtev protirevolucionarnega tabora med NOB in po vojni. Nič pa ga ne moti, da so bile žrtve protirevolucionarnega tabora celo zabetonirane in so še, da bi bile večno zamolčane. Tudi to so še vedno odprte rane.
    Zato ponovim, kar sem že napisal v pismu »Žrtve vojne vihre in revolucije », DNEVNIK, 4. maja 2015. V vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 odstotka Slovencev.
    Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih? Trenutno imamo v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700.
    Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli 15 odstotkov manj žrtev.
    Italijanski okupator je povzročil nekaj več kot 6400 žrtev.
    Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, je zakrivil smrt 4400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja).
    Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1900 žrtev.
    Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno.
    Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne.
    Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.
    To je povzetek objavljenega dela znanstvenega projekta popisa žrtev medvojnega in povojnega nasilja Inštituta za novejšo zgodovino, ki ga premnogi prezrejo ali zamolčijo.

    Enako zamolčijo tudi, kar je to ob osamosvojitvi proglasi dr. Franc Bučar, prvi predsednik slovenskega demokratično izvoljenega parlamenta in je letos javnosti na nacionalni TV ponovno sporočil: »Revolucija je končana!« Zato Trga revolucije ni več, ker je bila odveč!

    Vsak se lahko nad tem zamisli na poti do potrebne sprave!

    • To je povzetek objavljenega dela znanstvenega projekta popisa žrtev medvojnega in povojnega nasilja Inštituta za novejšo zgodovino, ki ga premnogi prezrejo ali zamolčijo.

      Enako zamolčijo tudi, kar je ob osamosvojitvi proglasil dr. Franc Bučar, prvi predsednik slovenskega demokratično izvoljenega parlamenta, in je letos javnosti na nacionalni TV ponovno sporočil: »Revolucija je končana!«

      Zato Trga revolucije ni več, ker je revolucija bila odveč!

      Vsak se lahko nad tem zamisli na poti do potrebne sprave!

Comments are closed.