Pred sedemdesetimi leti se je končala druga svetovna vojna in letošnji maj je bil poln spominov na trpljenje zatiranih narodov, skupin in posameznikov. Proslavljali so osvoboditev od zločinskih totalitarizmov. Nihče ni omenjal, da se je eden teh prav takrat razbohotil. Komunizem namreč, ki je pri nas v Sloveniji pokazal takoj svoj pravi obraz. Nad deset tisoč pobitih in v jame, rove in jarke zasutih ljudi. 600 množičnih morišč po vsej Sloveniji je označila uradna komisija do sedaj. Brez sodbe pomorjeni še vedno niso našli človeka vrednega posmrtnega kraja miru in spomina za svojce in ves narod. Posmrtni ostanki človeka so kosti, ampak te predstavljajo njegovo človeško dostojanstvo in čast. Humanost zahteva za človeka grob kot kraj miru.
Predolgo že trpijo svojci, ki ne vejo, kam položiti rožo in prižgati svečko, globoko prizadet je ves narod, ki ne najde miru in sprave med seboj. Razdeljenost je velika in se poglablja. Razrasla se bo kot huda bolezen preko naslednjih generacij, če ne najdemo zdravilne rože zanjo. Nič nam ne pomaga začudeno, če ne kar čudaško spraševanje in sprenevedanje najvišjih državnikov na slovesnosti sredi Ljubljane: kako, da smo tako hudo razdeljeni? Pri tem pa v isti sapi postavljajo v predalčke ljudi po komunističnem vzorcu in govorijo jezik sovraštva in razlagajo komunistično teorijo sprave. Na rdeče zaripli slovesnosti je bilo videti morje zastav organizacij s pozlačenimi zvezdami, iz katerih preočitno žari rdečilo sovraštva. Temu se razumen Slovenec ne more pridružiti.
Sedemdeset let laži še vedno privabi na te slovesne pripovedke veliko ljudi, ki poslušajo slavopojke ideološkega priduševanja slavnostnih govorcev, da je imela samo OF prav in da nas je povedla do državne samostojnosti. Kako pretresljivo podobno scenarijem preživele enoumne propagande. Kot da ne bi imeli v spominu, kako je poštene ljudi poniževal in moril totalitarni komunizem. Šele ko se je sesul sam vase, smo dobili priložnost, da se ga otresemo brez nasilja. Kot da ne bi večina ljudi pri nas vedela, da bi partizanstvo lahko bilo narodna epopeja, če je ne bi uzurpirali komunisti in uporabili upor proti okupatorju za revolucijo. V smislu le te poslušamo že sedem desetletij teorijo, da se je bilo treba takoj upreti z orožjem. Ovrže jo preprosta resnica in dejstvo, da se je vse začelo s pobijanjem lastnih ljudi, Slovencev, ne pa Nemcev. Več ko tisoč umorjenih zavednih narodnjakov, ki so zavračali komunizem, je legitimacija, ki si jo je napisala Partija sama.
Zdravilna roža raste in dobro uspeva tudi v Sloveniji. Če jo začnemo gojiti in zalivati, bo sprostila svojo moč. Imenuje se resnica. Za zdravilni napitek ji je treba primešati še pravičnost in sočutje. Iz tega se rodi spoštovanje drugega in njegove drugačnosti in prinese sproščenost, ker vse rešuje sovraštva in zlega govora zoper lastni narod. Zgodovine res ni treba spreminjati, resnica in pravičnost opredelita samodejno, kaj je zgodovina in kaj je pripovedka.
Prispevek je bil najprej objavljen kot uvodnik v revijo za Slovence po svetu Naša luč.
