Pohod za življenje izraža veselje, ne zadrtosti

Pohod za življenje 3. oktobra 2020 (Foto: Peter Merše)

Lani je potekal v Ljubljani napovedan in pri policiji prijavljen in odobren Pohod za življenje. Levica je po spletu pozivala ljudi, naj se zberejo na protishodu in onemogočijo Pohod za življenje. In res: na Stritarjevi ulici se je postavilo povprek kakšnih trideset ljudi – večinoma črno zamaskiranih – in med njimi tudi poslanka DZ Nataša Sukič. Policija jih je blokirala, da nas ne bi napadli (saj vemo, da so po Ljubljani že letele granitne kocke), vendar pa so nam pri tem onemogočili prehod do Prešernovega trga, kjer smo že imeli pripravljeno ozvočenje za prireditev v podporo življenju slehernega človeka od spočetja do naravne smrti in za kulturni program.
Tam bi pojasnili, zakaj s Pohodom za življenje dajemo podporo človeškemu življenju: življenju odraslih, življenju šolarjev, življenju malčkov, življenju dojenčkov in tudi življenju najmlajših in najmanjših med nami, slabo zaščitenim: podporo življenju komaj spočetih nošenčkov.
Letos od policije pričakujemo ne samo, da nas varuje pred nasiljem, ampak da nam omogoči zavarovan in varovan pohod po prijavljeni in od policije odobreni poti vse do cilja.
17. člen Ustave Republike Slovenije govori o nedotakljivosti človeškega življenja: »Človeško življenje je nedotakljivo.« Človeško življenje je torej nedotakljivo, prične pa se s spočetjem.

Že globoko v zgodovini človeštva so se noseče matere zavedale, da nosijo potomca, človeka

Rimsko pravo je priznavalo nošenčku (še ne rojenemu otroku) dedno pravico. Vknjižena je bila ob rojstvu, ko je dobil tudi ime, saj je rojstni datum nesporen, medtem ko je zanesljiv datum spočetja največkrat zelo težko določiti. Otrok pa dobi dediščino v roke še veliko kasneje, šele ko mu družba prizna opravilno sposobnost. Torej: odnos družbe glede priznavanja pravic človeku od spočetja do polnoletnosti oz. opravilne sposobnosti je arbitraren, saj v razvoju človeka v tem obdobju ni opaznih preskokov.
Res so različne stare kulture imele težave z določanjem priznanja nošenčku do polnega življenja in so tako Judje kot mohamedanci – tako kot današnja abortivna praksa – arbitrarno določili izbrano število dni po spočetju, ko otroku priznajo status človeka. Takrat seveda še niso poznali ne kvalitete dogodka ob spočetju ne kasnejšega razvoja nošenčka.
Judje so npr. verjeli, da sta za nastanek človeka odgovorna moško seme in ženska kri. Ker jim semenska tekočina in kri sama po sebi nista pojasnili dogodka nastanka človeka, so špekulirali, da najbrž Stvarnik vdihne dušo kasneje in s tem kreira človeka. (Celo sv. Avguštin je imel s tem težave, saj v njegovem času o mikrobiologiji niso imeli pojma.) Iskali so očiten hipni preskok, ko bi se omenjeni tekočini spremenili v človeka. Danes vemo, da se ob stiku ženske in moške spolne celice po podedovanih genih, tudi več rodov nazaj, in njihovi kombinaciji kreira enkratno človeško življenje, ki se čez čas konča z naravno smrtjo ali z odvzemom življenja. Nobene stopničke ni vmes, razvoj je zvezen in gladek (matematični izraz).

S spočetjem se začne novo življenje

Biblija sporoča: »Še preden si bil v materinem telesu, sem te poznal.« Poudarjam pa, da sama ženska ali moška spolna celica ne more generirati spočetja; šele združitev jajčeca in semenčice je veliki pok, začetek novega enkratnega življenja. Pri zajčkih za zajčka, pri ljudeh za človeka. Iz čistega naravoslovja bom izhajal. Če obrnemo tok našega življenja v zgodovinsko smer, je jasno, da smo bili včeraj mlajši, v šolskih letih še mlajši, ob rojstvu še mlajši in manjši, in potem še in še. Nikjer ni kvantnega razvojnega preskoka, dokler ne pridemo do združitve enkratne ženske in enkratne moške celice ob spočetju. To je začetek našega, človekovega življenja. Torej: ne gre za skupek celic v polenih, ki jih polagamo na ognjišče, ampak za življenje enkratnega osebka, začetek novega enkratnega življenja!

Zaman so vse človekove pravice, če ni najvažnejša prva: pravica do življenja za vsakega človeka

Splav so pri nas uzakonili leta 1952 s pojasnilom, da se tako ne bodo izvajali mazaški splavi, ki so neredko zahtevali kar obe žrtvi: otroka in mater! Pa poglejmo, do kakšnih številk smo prišli s splavi in kako splav postaja lahkoten nadomestek za pretehtano kontracepcijo.
Znana ginekologinja dr. Mateja Kožuh Novak je še v prejšnjem stoletju zapisala: »Splavi so nacionalno zlo!«
Ne moremo kar odvreči in zavreči, kar nam je odveč in v napoto!
Prof. dr. Boštjan M. Zupančič je dejal: »Tudi če vrata samo komaj opazno pripremo, jih lahko že najmanjša sapa odpre na stežaj!« In to se je zgodilo!
Negovati moramo sočutje kot antipod disocialnosti – popolni brezbrižnosti do sočloveka in narave. Kultura odmetavanja brez sočutja, ljubezni in solidarnosti je pot, ki se konča nad prepadom brez dna.
Nekoč sem ob samotni stezici zagledal srno. Ustavil sem se in dvakrat kratko zažvižgal, da sem jo opozoril nase, da se ne bi splašila. Pa se je le komaj premaknila. Potem sem ob njej skozi grmovje zagledal mladička. Ja, seveda, mati ga ni zapustila; tudi brez upa zmage bi ga branila! Lepo mi je bilo pri srcu. Obrnil sem se in više poiskal drugo stezico. Kako lepo je življenje med nami in vse naokoli, če so le naši koraki obzirni, ne brezbrižni ali celo vojaško osvajalski.

Premislek o tem, kako pomagati nosečnicam v stiski

Čeprav se veliko mater in očetov razveseli novice o spočetju otroka, so tudi taki, ki jih oblije ledeno hladen pot skrbi in brezupa. Stalin je dejal: »Če ni človeka, ni problema!« Rešitev je torej na dosegu roke: hude jame … in tudi splav.
Torej: če tehtamo na eni strani morebitne takšne ali drugačne nezdravstvene težave med devetmesečno nosečnostjo, na drugi strani pa odločitev o življenju nošenčka ali njegovem končanju, sem docela na strani življenja. Tehtam morebitnih trdih devet mesecev in celo človeško življenje.
Predlagam devet mesečnih denarnih podpor in spodbuden družbeni odziv do nosečih mater od spočetja otroka naprej. Navsezadnje: saj novorojenčka ne prinese štorklja, ampak sta nosečnica in nošenček v najtesnejšem odnosu že devet mesecev pred rojstvom. In ravno v tem občutljivem obdobju potrebuje nosečnica vsestransko podporo, da se ji ne zašibijo kolena in ne obupa nad svojim materinstvom in prihodnostjo nošenčka. Od tistih pa, ki se vendarle odločijo za prekinitev nosečnosti, jih velika večina to nesrečno dejanje kasneje travmatično obžaluje. Da ne govorim o tistih, ki nikdar več ne zanosijo. Zanje je kakor konec sveta!

Abortus kot politični problem

Strinjam se z Metko Mencin, da se je na 55. členu lomil sprejem nastajajoče Ustave RS in posledično tudi osamosvojitev. Da je Demos lahko izpeljal osamosvojitev, je moral popustiti in sprejeti ohlapno dikcijo, ki obema stranema omogoča sprejemljivo razlago. V 55. členu Ustave jasno piše, da število otrok načrtujeta oba starša. Torej načrtujeta število spočetij – tako smo prepričani –, ne pa abortusov! In še: razume se, da država ne sme določati števila otrok, tako kot je bilo to na Kitajskem, ampak odločata mati in oče. In ko povežemo svoje razmišljanje še z ustavnim zagotovilom o nedotakljivosti človeškega življenja, je naša opredelitev trdna: življenje za vse!
Vemo pa, da vsi ne mislijo tako. Tako je ga. Z. Z. v Oni zapisala: »Ko sem preživljala svojo osebno izkušnjo splava, ki je zame predstavljala trezno odločitev, ki me je v pozitivno smer oblikovala za vedno …« Ga. Mencinova, ki takšno razmišljanje odločno podpira, je pred leti v tv-oddaji ocenila abortus zgolj kot političen problem. Je sicer priznala življenje po spočetju, ne pa tudi statusa človeka. Pa: veliko naftnih mogotcev vodi svoje žene na ultrazvok, in če nosi deklico, jo abortirajo. V radijski oddaji Med štirimi stenami se je povabljenka, doktorica humanističnih ved, zgrozila, ker je na Poljskem in v Romuniji dostop do abortusa otežen. »Pa imajo polne sirotišnice!« se je pridušala. Jaz ji ugovarjam: tudi tam so otroci, ljudje, in naloga državno skupnosti je, da jim pomaga.

Nikoli ni mogoče ob rojstvu ali celo spočetju otroka reči, kaj bo zraslo iz njega

Glejte: tudi rimski cesar Tiberij ni bil biološki sin cesarja Avgusta, ampak zgolj posinovljenec! Starši niso imeli veliko darov, a podarili so mu življenje. On pa je svoje življenje častno oblikoval in zaslužil prstan posinovljenja!
Koliko otrok s težko mladostjo se je kasneje uveljavilo. Več kot maminih sinčkov.
Še pretresljiva izjava čislane književnice, da so otroci posiljenih mater v vseh ozirih nesrečniki in zgube! Odgovor je v pogovoru za Book.hr dal Matej Arzenšek:

»Menim, da se v nobenem nemedicinskem primeru ne smemo zateči k splavu. Niti ko je nekdo v težkih življenjskih razmerah ne. Moja mama je bila v zelo težkem položaju …, posiljena je bila, ampak odločila se je zame, ki stojim pred vami zdaj in tukaj. Mislim, da je treba to ustaviti in splavov sploh ne izvajati. Prva odločitev ni vedno najboljša. Pomembno je, da imate okoli sebe druge. Sploh pa v takšnem položaju ne smete ostati sami. Če že morda nimate opore v družini in svojcih, je dobro poiskati podporo v za to pristojnih ustanovah. Žal bodo nekateri rešitev videli v splavu, ne da bi pomislili, kakšno duševno stisko bodo te ženske preživljale kasneje … Dobro je razmišljati o tem.«

Do tistih, ki se zavzemajo za življenje, so nasprotniki velikokrat nasilni

Še enkrat: ko tehtamo na eni strani še tako obremenjujočo nosečnost, na drugi strani pa obrambo golega življenja, se tehtnica prevesi na drugo stran. In izognemo se kasnejšim travmam in ohranimo življenje! Kako pretresljiva je pesem Vinka Cankarja: »Mama, za golo življenje te prosim …«
Na Pohodu za življenje smo lani na kraju samem povabili nasprotno stran, naj javno argumentira svoje abortivno stališče, vendar niso pristali na to. Raje so vpili: »Ulice so naše!« (In nas blokirali!) in »Moje telo, moja izbira!« Ko sem jim pokazal plakat z napisom: Izberi življenje!, jim je za krajši čas pošla sapa! (Vsaj to!)
Do nas, ki se zavzemamo za nedotakljivost človeškega življenja od spočetja do naravne smrti (podpira nas 17. člen Ustave RS), pa niso nasilni le granitokockarji, ampak tudi nekateri, ki se prištevajo k akademski sferi. Tako smo ob predlanskem Pohodu za življenje, potekal je 3. oktobra 2020, v Dnevniku brali članek pravnika profesorja Dragana Petrovca z naslovom Temne duše svetlih obrazov in s podnaslovom Pod krinko ljubezni do življenja in zaščite nerojenih otrok ubijajo tiste, ki se jim zdijo življenja nevredni, namreč zdravnike, ki opravljajo splave (res osupljivo umazana podtikanja).

Še dva različna pogleda

Smo neizprosno na udaru iz vseh kalibrov, z vseh položajev in v vsakem trenutku. Dnevniku sem poslal pojasnilo v objavo, pa so dopis vrgli v koš. Potem sem prosil še prof. Petrovca, naj posreduje za objavo, pa mi je odgovoril, da je to stvar uredniške politike Dnevnika. Hudo! (Včasih se je kaj dalo na čast!)
Današnja družba, ki jo določata tako pač je in kaj mi mar, omogoča močnejšemu – to pa je v glavnem moški –, da prevali vse skrbi in tegobe na šibkejšega, na žensko. »To je njen problem, če je noseča!«, se priduša neodgovorni Don Juan za šankom. »Naj se gre pa spucat!« Grdo!

Naš pohod je bil in ostaja Pohod za življenje. Ne delamo si utvar, da bomo spreobrnili ljudi z selektivnim obsegom sočutja v značaju. Zanje je splav zakonsko zagotovljen. Želimo pa, da nepoučeni in zavedeni slišijo še drugo plat zvona.

Pred leti sem pomagal pri zaključku šolanja mladi mamici. Ko je uspešno maturirala in se je otročiček že postavljal pokonci v stajici, sem ji namignil, da me daje radovednost.

»Vem,« je dejala, »kaj me želite vprašati: ali sem pomislila kdaj na splav? O, ja, cele noči sem prebedela v takšnem razmišljanju!«
»Pa zdaj?« sem bil kar nekako neroden.
V njenih toplih očeh so se zalesketale solze sreče.