Pohaba resnice

9
411
joze golec
Jože Golec.

Bližajo se različne obletnice, povezane s koncem druge svetovne vojne. Še danes pa lahko slutimo zaukazani molk in prikrivanje, ki je doletelo sorodnike in prijatelje žrtev, ki niso umrle na »pravi« strani. Tudi na Primorskem. Še vedno se jih drži obsodba na »partijski pekel« in izbris iz javnega spomina. Pri tem boj proti fašizmu in nacizmu ni pomembna ločnica, važno je le, ali so pripadali »našim«.

Potrebno je posebej poudariti, da so bile razmere med drugo svetovno vojno na Primorskem drugačne kot v ostali Sloveniji oz. predvojni Dravski banovini. To velja tudi z vidika t.i. Ljubljanske pokrajine (Provincia di Lubiana), ki so jo zasedli Italijani ob začetku druge svetovne vojne. Primorska je bila namreč mednarodno priznano ozemlje Kraljevine Italije in oblasti nikoli niso dovolile, da bi tukaj delovale posebne neitalijanske vojaške formacije. Italijanska država je že ob zasedbi slovenskih krajev ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 jasno pokazala, da je to ozemlje dobila v trajno last. Navkljub drugačnim obljubam je kmalu začela tudi z načrtno italijanizacijo.

Ostaja dejstvo, da je bila komunistična revolucija na Primorskem s terorjem vred prenesena in vsiljena iz ljubljanskih partijskih krogov. Primorci, ki so bili, ne glede na nazorsko razdeljenost in politično prepričanje, predvsem narodnjaki, so takšna dejanja večinsko odklanjali. Žalostno in moralno neopravičljivo pa je, da so »naši« revolucionarji izkoristili tragični trenutek okupacije za izpeljavo krvavega prevzema oblasti in s tem vrgli črno piko na sicer plemenito dejanje upora proti okupatorju. Odločitev za upor in sodelovanje s t.i. zahodnimi zavezniki (Britanci, Američani) izven partizanskega gibanja ni prinašalo nobenih odpustkov pri vrednotenju posameznikovih stališč.

Hkrati je komunistična partija (in njeni nasledniki) izkoristila t.i. narodno-osvobodilni boj, da se je lahko strahopetna skrila in še danes manipulira s pojmi. Le kako je vendar mogoče, da iz dneva v dan odkrivamo nova grobišča dejanskih in namišljenih »narodnih izdajalcev« ter spoznavamo vso tragično razsežnost »zločina brez zločincev«? Tudi na Primorskem.

O začetkih komunistične revolucije na Primorskem lahko rečemo, da so primeri neposrednega revolucionarnega nasilja do pomladi 1943 redki. Primorci so partizansko delovanje namreč čutili bolj posredno, predvsem preko italijanskega maščevanja za izvedene partizanske akcije. Neposredno partijsko nasilje pa se je okrepilo sredi leta 1943, še zlasti po kapitulaciji Italije jeseni 1943. Zaostrila se je komunistična sestavina t.i. narodno-osvobodilnega gibanja, kar je posledično vodilo v vse večje revolucionarno nasilje tudi na Primorskem, ki je jeseni leta 1943 in sredi leta 1944 doseglo svoj vrhunec in rodilo tudi nekaj oborožene protirevolucije.

Komunistična partija Slovenije, ki je povsem nadzirala Osvobodilno fronto, je namreč že 16. septembra 1941 sprejela sklep, da organizacija odpora proti okupatorju ni dovoljena izven OF. Posameznik, ki bi se temu uprl, »se kaznuje s smrtjo. Kdor zaradi svoje ali sebične skupinske koristi zbira in odvaja narodne sile za borbo proti osvoboditvi slovenskega naroda ali nudi za tako borbo pomoč s kakršnimi koli sredstvi …«.

Na Primorskem se dve pomembni politični grupaciji nista odločili za splošni upor pod vodstvom OF in sta stopali po lastni poti: protikomunistična struja, ki se je navezovala na Slovensko zavezo v Ljubljani, in t. i. goriška sredina, ki je do jeseni 1944 čakala, komu se bo priključila. Oboji so še vedno videli legitimnega sogovornika v kraljevi begunski vladi v Londonu.

Poleg omenjenih je potrebno omeniti še široko razvejano skupino pripadnikov samostojnega obveščevalnega omrežja, ki je sodelovalo z Državno obveščevalno službo (DOS) v sklopu Jugoslovanske vojske v domovini. V stiku z Britanci sta prozahodno, projugoslovansko in protinacistično usmerjene patriote vodila znani polkovnik jugoslovanske vojske, diplomat in obveščevalec Vladimir Vauhnik (1896–1955) ter obveščevalec hrvaškega rodu major Ante Anić, predvojni policijski komisar v Mariboru. Omenjeno nazorsko in nacionalno heterogeno družbo je družila želja, da bi v svetovnem spopadu zmagali svoboda in demokracija.

Jože (Jojo) Golec (1901–1945), mariborski časnikar in predvojni sodelavec dnevnika Slovenec in med vojno begunec pred nacisti, je v Trstu vodil omenjeno obveščevalno omrežje. Ko je nemška policija po obsežnih akcijah v Zagrebu in Ljubljani odkrila še to skupino, se je jeseni 1944 začel val aretacij, ki so zajele Jožeta Golca in njegove sodelavce, a tudi znance in slučajne zveze v Trstu, Benetkah, Padovi, Vidmu in Gorici. Odpeljali so jih na sedež tržaškega gestapa na Oberdankovem trgu in v koronejske zapore.

Zakaj Trst? To mesto je že zaradi pristaniške lege ter povezanosti s srednjeevropskim prostorom vzbujalo vojaško in obveščevalno zanimanje vseh v vojno vpletenih strani. Tudi med Slovenci. Nekoč je pisatelj in ljubljanski župan Ivan Tavčar zapisal še danes aktualno misel: »Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa njena pljuča. Brez pljuč srce ne bo utripalo, brez srca ne bodo pljuča dihala.«

Trst zadnja leta ponovno vstopa v središče zanimanja za medvojno dogajanje, tudi v odnosu do revolucije (in protirevolucije) na Slovenskem. Ne nazadnje, že od lanske sedemdesete obletnice potekajo, predvsem na straneh tržaškega Primorskega dnevnika, časopisne polemike o umoru zakoncev Stanka in Danice Vuk ter dr. Draga Zajca 10. marca 1944 v tržaški ulici Rossetti. Če se je dolga leta razmišljalo predvsem v smeri storilcev iz t.i. protirevolucionarnega tabora, zadnji zapisi in pričevanja kažejo na popoln obrat in krivdo za umor nedolžnih žrtev in izpričanih protifašistov pripisujejo pripadnikom partizanskega gibanja.

Nasprotnike nacifašizma na Primorskem je preganjala nemška policija pod poveljstvom SS-Gruppenführerja Odila Globocnika (1904–1945), višjega poveljnika SS, sicer rojenega v Trstu. Avstrijski nacist Odilo Lothar Globocnik sicer velja za enega največjih krvnikov delno slovenskega rodu v zgodovini človeštva.

Zbirno taborišče za svoje žrtve so nemški okupatorji v začetku februarja 1944 uredili v stari Rižarni pri Sv. Soboti v Trstu (Risiera di San Sabba), kjer so aretiranci iz Jadranskega primorja (Operationszone Adriatisches Küstenland) čakali na nadaljnji transport v nemška koncentracijska taborišča ali na smrt. Šlo je za slovenske, hrvaške in italijanske člane odpora proti okupatorju, Jude ter žrtve »čiščenja« območja vzdolž ceste Trst–Reka. V tržaški Rižarni je od aprila 1944 deloval tudi krematorij, edini na celotnem italijanskem ozemlju. Po nekaterih podatkih naj bi bilo tam ubitih okrog štiri tisoč ljudi, za več kot 20.000 pa je Rižarna služila kot prehodna postaja za nemška taborišča.

Nemci so v sredo po veliki noči, 4. aprila 1945, iz koronejskih zaporov v Trstu prepeljali v Rižarno skupino zapornikov, ki so jih tam umorili, njihova trupla pa sežgali v peči krematorija. Med žrtvami sta bila tudi že omenjeni Jože Golec, ki so ga gestapovci v zaporu strahovito mučili, in njegov kurir Rafael Požar (1898–1945). Bila sta zadnji žrtvi Rižarne iz omenjene protinacistične obveščevalne skupine v Trstu. Prvi so 10. novembra 1944 plačali z življenjem trije člani družine, pri kateri je Golec živel v Trstu. Šlo je za zakonca Matijo Šibenik in Frančiško Lenarčič Šibenik ter njuno hčerko Matildo Šibenik Razboršek. Pet dni kasneje je po hudem mučenju umrl minorit p. Placido Cortese iz Padove, sicer rojen na Cresu, s katerim je imel Golec nekaj stikov. Tudi njegovo truplo so nacisti sežgali v Rižarni. Dne 22. novembra 1944 pa sta bila ustreljena na Opčinah in sežgana v Rižarni Milovan (Slavko) Zelen (1909–1944), sicer brat znanega tigrovskega vojaškega voditelja Danila Zelena (1907–1941), in Tugomir Sušnik (1925–1944) iz Ljubljane.

Sredi novembra 1944 pa so Nemci poslali v svoja taborišča še nekaj pripadnikov Golčeve skupine, med katerimi najdemo duhovnika Petra Šorlija (1902–1988), poznejšega kaplana pri Sv. Ivanu v Trstu, in predstavnike slovenskega Rdečega križa v Benetkah. Izmed ostalih Golčevih znancev in sodelavcev je morda najbolj poznan slikar Zoran Mušič (1909–2005), aretiran v Benetkah, in njegov prijatelj Ivo Gregorc (po vojni je živel v Švici), ki so ju poslali v koncentracijsko taborišče Dachau. Druge aretirane so poslali v Buchenwald, med njimi tudi Hrvoja (1905–1982), sina generala Rudolfa Maistra, Iva Boleta, Jožeta Burjo in Jožeta Šibenika iz prej omenjene pomorjene tržaške družine. Končno so 28. novembra 1944 in 2. februarja 1945 poslali še nekaj posameznikov v taborišče Mauthausen, kjer sta umrla tržaški odvetnik Slavoj Slavik (1896–1945) in duhovnik Anton Duhovnik (1910–1945). Preživel pa je domobranski častnik Rudolf Pogačar, ki se je skušal s slednjim prebiti preko »gotske linije« k zaveznikom.

Naj ta zapis hkrati izzveni tudi kot povabilo na komemoracijo, ki se bo odvila v soboto, 11. aprila, ob 11. uri v tržaški Rižarni v spomin na Jožeta Golca in z njim povezanih žrtev. Šlo je za borce za svobodo, ki so predolgo ostali izbrisani iz narodovega spomina. Po osvoboditvi so namreč preživeli sodelavci zavezniških obveščevalnih skupin samo zamenjali taborišča, iz nacističnih so se »preselili« v komunistična.

Spominsko slovesnost z nekaterimi svojci žrtev pripravlja Ivo Jevnikar, časnikar in publicist iz Trsta, sicer raziskovalec manj znanih zgodb in medvojnega časa, predvsem na Primorskem. Molitev za pomorjene bo vodil msgr. dr. Jože Plut, vojaški vikar Slovenske vojske.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

  1. Podberšič bi – če bi seveda hotel biti objektiven, česar pa očitno noče – moral tudi navesti, da se je tudi kolaboracija (domobranstvo) na Primorsko širilo iz Ljubljane. Jasno, da se je to zgodilo potem, ko je jeseni 1943 kapitulirala Italija in je to območje prevzela Nemčija in ga ozemeljsko-vojaško organizirala v Jadransko Primorje (Adriatisches Küstenland). Ergo – primorski domobranci – tako kot njihovi kranjski predhodniki in vzorniki – so bili ponižni hlapci nacistov pri njihovi gradnji t. i. nemškega mostu do Jadrana.

  2. Zanimivo in pomembno, za Jožeta Golca in skupino osebno prvič slišim. Vsa čast njihovemu spominu. Tudi glede smrti zdaj že znamenitih Stanka in Danice Vuk bi bil tudi skrajni čas, da se končno pride do verodostojne resnice.

    Imel bi rahel ugovor nad stališčem, ki je pri nas od vekomaj veljalo, a objektivno ni korektno, češ da je Italija imela po prvi vojni slovenska primorska ozemlja okupirana. Ne, Italija je imela ta ozemlja pod svojo kontrolo po rapalski pogodbi povsem mednarodno-pravno legalno. Ne trdim da pravično. ( Ali so bile pravične glede narodnostne sestave meje Nemčije po prvi vojni, ali po drugi vojni, zlasti na vzhodu? Pač meje agresorke in poraženke.) Seveda ni bila Italija upravičena do nasilne italijanizacije prebivalstva in ostalega fašističnega terorja.

    Drugo, kar sicer ne izhaja iz članka: če priznavamo komunistično-partizansko nasilje in likvidacije med in po vojni in tega enostavno ni mogoče več skriti, če priznavamo metanje pobitih v kraška brezna širom Slovenije, bi bil že skrajni čas, da priznamo tudi represalije nad prebivalstvom, zlasti italijanskim v t.i. fojbah.

    Meni je prav degutantno, kako Italiji slovenska scena, med drugim medijska in zgodovinarska ( recimo Jože Pirjevec, a tudi drugi), odreka pravico do spomina in državnega praznovanja na množični eksodus ( iz Istre, Kvarnerja in S. Dalmacije, okoli 300.000 ljudi, ki so ostali brez stoletnih ognjišč, skoraj brez vsega) in na žrtve komunistov v fojbah, mnoge od njih povsem nedolžne. Prenehanje tega odrekanja spada k osnovni resnicoljubnosti in človečnosti.

    • No, še tole za dodatek. Lahko živimo Slovenci tudi še naprej v slepilu, da je recimo 14 letni fant, rojen in živeč v Puli, po imenu Sergio Endrigo, že moral storiti kaj slabega ( mali fašistek, pač), da ga je doletela zaslužena kazen, ko je s svojo družino izgubil vse njemu znano in ljubo, ko je z ladjo 1947 v množici skoraj celotnega prebivalstva mesta za vedno zapuščal svoj, kasneje ( kdovezakaj) zaplenjen dom in odhajal v neznano.

      Sergio Endrigo je kasneje napisal in zapel tole pesem- 1947, ki opisuje njegovo doživljanje teh trenutkov:

      https://www.youtube.com/watch?v=y6EXglVzG0A

      p.s. Endrigo je bil v odrasli dobi sicer občutljivi, zgodaj umrli poet in šansonjer levičarske politične usmeritve. Nekajkratni zmagovalec San Rema med drugim. Med najbolj znanimi njegovimi so: Lontano dagli occhi, Io che amo solo te, Canzone per te, L`archa di Noe in druge. Zimzelene po melodičnosti in verbalni vsebini.

  3. “Komunistična partija Slovenije, ki je povsem nadzirala Osvobodilno fronto….”

    Zgornji stavek ni točen, saj se po vsem, kar je sodobna posttotalitarna zgodovina raziskala, sme in more brez zadržkov trditi, da je t.i. OF preprosto otrok Partije, ne pa neka avtonomna združba, kjer je Partija samo zraven. V taki percepciji je seveda nadzor logičen.

  4. Gospod IF, sodim, da poznate dogodke okrog Istre več kot običajni Slovenci, pa vas zato vprašam za mnenje o knijigi Franca Kuneja Zamolčana Istra, kaj menite o njeni vsebini, sporočilnosti? Zakaj vsa naša politična, kulturna in zgodovnska javnost molči ob vprašanju Istre? S katerim mednarodno priznanim aktom je od nas Hrvaška dobila Istro? Ne spomnim se, da bi v nasledstvenih pogajanjih, po razpadu Jugoslavije, bilo na dnevnem redu med drugim tudi vprašanje Istre.

    • Nisem prebral omenjene knjige, gospod Jurij; se oproščam, ker torej nisem pravi naslov za njeno komentiranje.

      Moje okvirno vedenje, a daleč od ekspertnega, je, da najprej v Istri nikoli do druge vojne ni potekala kakšna državna razmejitev. Za republiško razmejitev, ki je v odločilni meri determinirala kasnejšo državno po letu 1991 ( nenazadnje priznavanje nekdanjih republiških mej izrecno omenja slovenska ustavna listina, pa tudi poročilo Badinterjeve komisije) so prevzeli ob koncu druge vojne odgovornost vodilni slovenski in hrvaški komunisti, konkretno predvsem Kardelj in Bakarič. Ti so ustanovili tudi komisijo, pretežno iz tedanjih zgodovinarjev, ki je etnično mejo med slovenstvom in hrvaštvom v Istri ugotavljala in kot najboljši približek izbrala na zahodu potek reke Dragonje.

      Ocena, ali je bila razmejitev na Dragonji dovolj eksaktna ni enostavna tudi zato, ker je bilo v zahodnem delu Istre, zlasti pa na obali, slovanskega prebivalstva realitno malo ali zelo malo in so daleč prevladovali do njihovega eksodusa ( ali optantstva, kakor hočete) Italijani. Ve se pa iz ljudskih štetij, da je vsaj recimo občina Kaštel južno od Dragonje bila etnično bolj slovenska kot hrvaška.

      Problem je tudi, ker se je predvsem po letu 1953 in pripojitvi Trsta z okolico Italiji vspostavila dodatna nepravičnost in se je pokazalo, da so s koncem vojne Hrvati dobili vso svojo etnično oz. celo etnično mešano obalo ( Dalmacijo, Kvarner z otoki, vzhodnoistrsko)+ večinski del zahodne Istre ( dotlej pretežno italijanske) v svoje roke, Slovenci pa pridobili sicer dragocen, a le manjši del zahodnoistrske obale od Ankarana do Sečovelj, a zato v Italiji pustili svoja etnična ozemlja, začenši z obalo zahodno od Trsta ( nekje do Devina oz. Timava) pa preko Krasa, Goriške, Benečije do Rezije in Kanalske doline.

      Pokazalo se je torej, da je rezultat dogovora tovarišev komunistov glede meje v Istri morda res dober približek etnični meji, a glede na ostale dogodke in zaris zahodne meje Jugoslavije globoko nepravičen do slovenstva. Torej bi bilo pravično, če bi tedaj Slovenija kot kompenzacijo v Istri dobila več kot je, recimo do reke Mirne, saj so npr. v Novigradu zgodovinsko zabeleženi tudi Slovenci, med drugim eden novigrajskih škofov. ( Je pa žal res, da takšna pravičnost mednarodno-pravno nima posebej velike teže.)

      Vsekakor je dobro, da arbitražni sporazum vendarle eksplicitno vključuje element pravičnosti, ki naj jo razsodba vključuje. Pomembna je tudi omemba stika slovenskega morja z mednarodnimi vodami in pa dejstvo, da je v času druge Jugoslavije Slovenija izhod svojega morja v mednarodne vode stalno imela.

      Izhod krucialne arbitraže torej ni povsem predvidljiv, a nekaj razloga za optimizem ostaja. Priložnost, da bi Savudrija in južnejši deli obale na miren način prišli pod Slovenijo, so pa po mojem že zdavnaj zakockali tovariši. Vojne si pa ne želimo in si je ne bomo privščili, kajne?

  5. Čestitke gospodu Podberšiču za odličen članek. Zgodbo o teh ljudeh bi bilo potrebno bolj podrobno opisati in raziskati.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite