Pogum

KrokarZ marionetno vlado s(m)o odločno zakorakali v leta neumnih in suhih krav. Kar se je še pred časom zdelo neverjetno v smislu, »saj tega si pa ne bodo upali«, »tako daleč ne bodo šli«, »saj te sramote si pa le ne bodo dovolili«… se je, ob številnih dejanjih nomenklature, sprevrglo trdilno obliko. Ropanje države ob hkratnem neokomunističnem nastopaštvu z grožnjami in kadrovskim čiščenjem drugače mislečih, pridobiva hujskaške razsežnosti. Uniformirane in s totalitarnimi simboli opremljene enote mladcev, ki paradirajo na proslavah, so preslikava paravojaških izpadov ob rojstvu totalitarizmov 20 stoletja. Si kdo res želi ponavljati tako zgodovino? Si bo predsednik republike razen zavihanih rokavov in poziranja na tekmah omislil tudi malo korajže in državniško nastopil proti obujanju levega totalitarizma? Ima težave z vrednostnim sistemom ali ga je preprosto strah?

Ogroženi so namreč ekonomski temelji države in v krču je slovenske demokracija. In kdo so ti, ki si »upajo« in gredo daleč«? Skušajmo jih poimenovati, še prej pa moramo razlikovati med vzvodi in silo, ki jih usmerja. Vzvod je nagačena vlada Alenke Bratušek v celoti, pa cel kup vodstvenih birokratov in mnoštvo ustrežljivega osebja od pravosodje in korupcijskih komisij do medijev. Sila, ki vse to poganja pa je CK-jevsko omrežje tranzicijskih kapitalistov in politikov s svojim denarjem in udbovskimi zvezami. Kljub temu, da obvladujejo večino ustvarjenega in nakradenega kapitala v državi, so »levica«. Ideološko počelo njihovega nastanka namreč vodi v čas revolucije in množičnih umorov, s čimer so prišli do »prvotne akumulacije kapitala.« Zato je prikrivanje zločina zanje vitalnega pomena. Na vrhu piramide je nekakšen boter, krokar, ki skupaj s svojimi golobjimi pomočniki kot fevdalec odloča o pomembnih službah in vodstvenih funkcijah v podjetjih. Že Djilas je tako stanje imenoval industrijski fevdalizem. Od tu nov rod hlapcev in biričev z belimi ovratniki, ki so prodali svojo hrbtenico in pamet za rdeč žamet. Gospodar jim seveda nudi zaščito, v zameno pa terja služenje. Tako je v Sloveniji hlapčevanje ljudi na vodilnih pa tudi nižjih položajih usodno razširjeno. Čedalje manj je odločitev, ki bi slonele na strokovnosti in osebni etiki. Še med tistimi, ki jim je do položajev pomagala druga, recimo ji pomladna politična opcija, se jih večji del uklanja, upogiba ali prodaja na vse strani. Prav med katoličani in pomladno usmerjenimi ljudmi, posebej izobraženci, je pogosto zaznati otročji strah pred jasno besedo in nujnimi dejanji, ki jih terja čas. V primerjavi z generacijami, ki so resnično trpele pod totalitarzimi, je riziko sedaj minimalen in nujen, če želimo vzravnano hoditi skozi življenje in v tem duhu vzgajati zanamce. Dosledno se uveljavlja negativna kadrovska selekcija, elita je čedalje manj avtonomna, odločitve čedalje slabše in rezultat je poglabljanje krize in zaostajanje, sedaj že za Češko, Poljsko in Slovaško.

Nedavno je uveljavljena medijska osebnost presenetljivo povedala: »Saj vemo, da bi Janša bistveno bolje vodil državo v korist vseh, vendar… ja, moramo bit tiho«. No, lepa reč. Kako je mogoče, da je v državi kot nekakšen urok uveljavljena moč peščice udbomafijcev, ki v skrbi za svoj nagrabljen kapital uničujejo prihodnost te in naslednjih generacij. 2x Gašpar in reševanje privatnih bank tranzicijskih kapitalistov sta popoln dokaz, zakaj je bil izveden udar, ki je privedel do sedanje marionetne vlade in odkritega služenja mafijskih centrom. Z malo zdrave pameti lahko vidimo, da je patološki antijanšizem leve politike in njihovih medijev produkt strahu, saj je bil Janša edini, ki je bil sposoben ogroziti njihove finančne privilegije. Glede samega vladanja Demosove in Janševih vlad pa kljub kadrovskim in drugim napakam merljivi rezultati dokazujejo, da so bile nadpovprečno uspešne. Nadpovprečno neuspešne pa so bile Pahorjeva in trenutna vlada, ki je bolj ali manj servis nomenklature. Slednje seveda prav nič ne briga prihodnost večine, absurdno pa medijsko zmanipulirana večina z molkom in tiščanjem glave v pesek »skrbi« za udbomafijsko peščico. Neposredno v svojo škodo. Kdaj bo tega konec? Ko bo tranzicijska prevara naše nomenklature razkrinkana in bo dozorelo spoznanje večine. Pred nami pa je brezno v katerega smo prisiljeni. Vendar ni čas za malodušje ampak za pogum in odločnost. Vsak od nas nosi svoj del odgovornosti. Ekonomska kriza bo nujno prečistila vrednostni sistem. Pot v brezno in ven bo gotovo daljša kot bi želeli, a do očiščenja zanesljivo pride.

Foto: Jože Možina

 Pripis uredništva: komentar je bil najprej objavljen v prilogi tednika Družina, Slovenski čas, št. 41.