Pogum za zdržnost

Avtor: Peter Lah. Vir: Družina. Jasno je potrebno povedati, da nasilje in maščevanje nista rešitev.

Ljudje, še posebno moški, smo bitja akcije. Radi imamo junake, ki premagajo zlobneže. Naša osebna in kolektivna identiteta je zgrajena na temelju uspehov in zmag, najsi gre za osvajanje dekleta ali rešitev sveta. Junaki na filmskem platnu in tisti na ulici so pripravljeni za ljubezen koga tudi pretepsti, za mir iti v vojno, pravičnost pa bi dosegli kar tako, da vzamejo bogatašem. Bogataš je seveda vsak, ki ima več kot jaz oziroma ima več, kot jaz mislim, da si zasluži.

Ali to pomeni, da je pogumen samo tisti človek, ki gre v akcijo? Ne. Je čas, ko je potrebno nekaj ukreniti, in je čas, ko je potrebno potrpeti in vztrajati. Pa še tretji čas obstaja: čas aktivne zdržnosti. Kot študentu teologije se mi je v spomin za vedno zapisala misel nemškega predsednika pred dvajsetimi leti, da weimarske demokracije ni zrušil Hitler. Demokracijo so ukinili demokrati, ki so bili tiho in se niso uprli Hitlerjevim revolucionarjem.

Hitler je bil drzen, tako kot so drzni revolucionarji, ki nimajo kaj izgubiti. Njegovi pristaši so predstavljali majhen odstotek nemškega prebivalstva. Na volitvah je dobil tretjino sedežev v parlamentu, a ne zato, ker bi bili volivci prepričani v njegov program, ampak zato, ker so bili razočarani nad drugimi strankami. Uspel je zato, ker ni bilo nikogar, ki bi ga ustavil, ne v parlamentu ne na ulici. Ljudje so se bodisi pustili ustrahovati ali so brezvoljno in apatično skrbeli le za lastno preživetje in udobje. Hitler ni bil edini, ki je na tak način prevzel oblast.

V preteklih tednih so ugledni Slovenci pozvali k previdnosti pri demonstracijah in pozivih k rušenju demokratično izvoljene oblasti. Ljudje smo razočarani, prestrašeni, brez volje in zaupanja v politične elite. Počutimo se podobno kot prehlajen človek četrti dan po pojavu simptomov: utrujeni in siti vsega. Kaj bi dali, da bi nekdo s čarobno palico odpravil naše probleme! Dejansko se najdejo šarlatani, ki nam želijo prodati čudežna zdravila in marsikdaj jim nasedemo. Vendar bližnjice ni: še tri dni bomo smrkali, sledila bo postopna krepitev odpornosti in moči.

Ironija naše zgodbe ni v tem, da se najdejo ljudje, ki bi nam prodali čudežno zdravilo za tegobe, ki so se nabirale dvajset let samostojnosti, zgrajene na štirih desetletjih nezdrave politike in gospodarstva. V vsaki družbi so taki ljudje in skupine, Slovenija pri tem ni nobena izjema. Ironija pri nas je v tem, da nam svoja zdravila prodajajo tisti, ki so nas pripeljali v to stanje, tisti, ki so del problema in ne rešitve. Če bomo spet kupili njihov zvarek, rezultat ne bo tragedija, kot pred sedemdesetimi leti, ampak farsa: tako neumni smo bili, da se iz prve izkušnje nismo nič naučili! Pred sedemdesetimi leti smo bili deležni sočutja, ker smo bili prevarani. Danes bomo deležni pomilovanja in posmeha, če se bomo ujeli na iste limanice.

Zdaj je čas za zdržnost. Zdržnost ni otopelost. Vsak fant, ki ga razganjajo hormoni, ve, da je za zdržnost potrebno veliko več moči kot za juriš. Če pa se gremo vojne junake, potrebujemo tudi nasprotnike. A stanje, v katerem smo, smo sami povzročili, zato je napad obračun s samim seboj. Ne le, da to naših problemov ne bo odpravilo. Na koncu bomo kot zakonca, ki svojih nesporazumov nista znala razrešiti civilizirano: keramika in kozarci so razbiti, problemi pa ostanejo.

Še več, zdaj je čas za aktivno zdržnost. Jasno je potrebno povedati, da nasilje in maščevanje nista rešitev. Soseda in sodelavca, ki poziva k protestom, je potrebno na glas vprašati, kaj bodo protesti spremenili na bolje. Če bodo samo nekaj podrli, bomo vsi na slabšem. Ko bo protestnik vrgel kamen v okno ali v policista, ga je potrebno izžvižgati in zapoditi v beg. Sebi in drugim je potrebno naravnost povedati, da naš položaj ne bo čisto nič boljši zato, ker bo nekdanji predsednik ostal brez dodatka. Prej nasprotno – s pogrevanjem starih zamer si otežujem pot v prihodnost. Namesto da se zgražamo nad poročili o lačnih otrocih, stopimo iz svoje tople izbe in nekaj naredimo. Ko to rečem in storim, v ničemer ne zanikam bolečine in stiske, ki naju razžira, tako mene kot protestnika. Sem pa pomagal njemu in desetim drugim, ki nemo opazujejo, da ne bodo prožili plazu, ki bo vse odnesel.

Večina od nas ima samo eno domovino, samo en dom. Tisti, ki pozivajo k neredom ali jih financirajo, ne bodo ničesar izgubili. Bogati tovariši imajo drugo in tretjo hišo na Cipru in v drugih oazah. Izgubili bodo naivneži, nestrpneži in vsi tisti, ki so molče opazovali porajajočo se nevihto.

Vir: Družina