Odzivi na vest, da dve naši šoli teden dni nista dali kosila učencem, ki so se s hrano obmetavali, so značilni. Slišali smo lahko vse mogoče, od tega, da je tako ravnanje šol nezaslišano nasilje nad otroki in groba kršitev njihove pravice do samoodločanja, pa do tega, da bi lahko zaradi tega utrpeli zdravstveno škodo ali celo umrli od lakote.
Na dan je spet prišlo, da je naša vzgojna kultura na psu. Ne samo po krivdi vedno številnejših staršev, pač pa tudi po krivdi tistih učiteljev in šolskih teoretikov, ki zagovarjajo nekakšno »Pika Nogavička« pedagogiko, medijev in zabavne industrije, ki jim je vzgoja tako in tako deseta briga, ter čisto določenih političnih strank, ki rajši vodijo politiko z otroki kot politiko za otroke.
Posebno na temo disciplina in kazen je slišati komaj kje po svetu toliko neumnosti antropološke in praktične narave, kot pri nas. Kaj potem, če kažejo pedagoške izkušnje, da je zunanji red pogoj notranjega reda v človeku, oziroma, da brez discipline ni samodiscipline in brez samodiscipline ni navzven in navznoter urejenega človeka? Kaj potem, če kazni delujejo preprečevalno? Ne. Otrokom ne smemo postaviti jasnih pravil in mej dopustnega, pri njih vztrajati in kršitelje dogovorjenih pravil kaznovati. Bodo že sami ugotovili, kaj je prav in kaj ne, vsaka kazen pa jim vzame pozitivno samopodobo ter jih duševno poškoduje za vse življenje.
Žal, nam naši samozvani advokati otrok do sedaj še niso povedali, kaj je sedaj boljše, odkar so vsi pokleknili pred njimi. So na primer otroci sedaj bolj olikani in vedoželjni, jih sedaj manj zaide na kriva pota? So sedaj bližje vzgojnemu idealu, ki pravi, naj bodo otroci sproščeni, vendar ne razpuščeni, osebno svobodni, vendar tudi odgovorni, samostojni, vendar ne samovoljni, strpni, vendar ne brez stališč, pravični, vendar ne iz preračunljivosti?
Prav je, kako sta šoli, ki sta sedaj na prangerju, ravnali, ni pa prav, da sta ostali le pri tem; druge šole, v katerih se dogaja isto, še tega niso storile. Pri vsem tem pa gre za veliko zamujeno priložnost, da bi se šole z učenci izčrpno pogovorile, zakaj je potrebno spoštovati hrano, o množici lačnih po svetu in o vzrokih za bedo, ki tare tudi mnoge pri nas, o neetičnosti tistih, ki nezmerno jedo in mečejo hrano v odpadke. Prav tako so zamudile priložnost, da bi sprožile na šolah «projekt solidarnosti«. Tako pa so le demonstrirale, da sprejemajo sedanji vzgojni ideal, po katerem šola izpolni svojo vzgojno nalogo že s tem, da poskrbi za nemoten pouk, prepreči, da učenci ne uničijo šolske stavbe in opreme ter ne poškodujejo drug drugega.
Čez mesec dni se spet odprejo šolska vrata. Upajmo, da se bodo naši vzgojitelji spomnili, da imajo mladi ljudje, seveda če jim želimo dobro, bolj kot pravico, početi, kar se jim zahoče, pravico do kakovostnega znanja, kultiviranja, opore in orientacije, vzorov, opogumljanja, pomoči pri urejanju in obvladovanju afektov in do številnih drugih reči, ki so pogoj za oblikovanja zrelega človeka in etičnega življenja.
