Pogum izstopajočih

Avtor: Boštjan M. Turk.

Dogajanje v slovenskem klubu PEN je pomenljiv znak stanja v družbi. Dejansko so ljudje, ki so s svojim izstopom podprli izključenega člana, veliko tvegali. V bistvu so se uprli logiki, po kateri večinsko funkcionira sodobna Slovenija. Veno Taufer, Boris A. Novak, Ivo Svetina, če se omejimo samo na najbolj glasne, so namreč predstavniki kulturne elite, ki se krepko prekriva z interesi tranzicijske oligarhije. Podpirajo namreč “projekte”, ki jih ta zagovarja. Začenši pri izbrisanih,potem “konjunkturnih” političnih strank, ki jim nekateri celo pripadajo (Manca Košir, Matjaž Hanžek, Jože Pirjevec); delijo si nadalje “vrednote”, ki jih v parlamentu zagovarjata stranki Socialnih demokratov in Pozitivne Slovenije. Med njimi je izstopajoče t. i. samostojno ministrstvo za kulturo, kajti tam živijo od proračunskega denarja, s katerim napajajo tako tiskanje svojih “umetnin” kot podpiranje nagrad: z njimi v nadaljevanju dokazujejo in navzven potrjujejo jedrnatost svojega “umetniškega” početja. Rekorder med njimi bo najbrž Boris A. Novak, sicer povprečni pesnik in obupno krevljast prevajalec (primerjaj njegov prevod Obmorskega pokopališča Paula Valérya), ki je od leta 2000 prejel kar 1,7 nagrade na “ustvarjalno leto”. Preostali so mu v zbiranju odličij tesno za petami. Vsi ti “kulturniki” so bili tudi v prvih vrstah – kot nekdanji spomeničarji! – t. i. vseslovenskih vstaj. Kako tudi ne bili? Vstajniki so znanilci “nove” generacije, ki naj zamenja politike, utrujene od četrtstoletne oblasti (glavna tarča kritik je bil sicer na “oblasti” le šestino takšnega časa, a to zadostuje). Vstajniško gibanje je namreč premišljen manever, s katerim želi tranzicijska levica pred prihodnjimi volitvami poskušati ustvariti novo stranko: ta bo nekaj podobnega kot Pozitivna Slovenija 4. decembra 2011. Kulturniki (med njimi so tudi nesramežljivi člani propadlih političnih strank) so srčica teh stremljenj: opravljajo nujno delo preživetja nekdanje partijske nomenklature z novo in novo prevaro vsako pot.

Da to lahko počnejo, so ji morali formalno pripadati ali ji še pripadajo. Pogrom na Janeza Janšo se je začel v trenutku, ko so bili z uradnim dovoljenjem Arhiva Republike Slovenije objavljeni avtentični dokumenti, ki Vena Tauferja opredeljujejo kot sodelavca SDV-ja z imenom filozof. Še posebej pomenljiva je bila najdba zapisov o nemških kulturnih dnevih, v katerih je bil ta sodelavec označen kot zanesljiv s klicajem. Objava je pokazala, da je bil “filozof” po dveh desetletjih od londonskega staža v BBC-ju še vedno aktiven, kar je neposreden dokaz za njegov angažiran status znotraj SDV-ja. A Janez Janša s tem ni imel nič, niti ni vedel za odkritje: podpisani sem na dokument naletel v arhivu, v katerem sem sicer raziskoval usodo po vojni ukradenih umetnin. Tauferjev gnev, kateremu je sledila izključitev nekdanjega predsednika vlade, je tako popolnoma neutemeljen, kot tudi izključitev brez formalnih vzrokov, zato pa je neveljavna. Veno Taufer tako sploh ne more biti kulturnik, če kulturo razumemo v njenem plemenitem smislu. Je preprosto politik, instrumentaliziran zaradi svoje mučne preteklosti, ki je noče in noče priznati.

Dejanje izstopa iz slovenskega kluba PEN je dejanje izrednega poguma. Kulturniki-politiki namreč – tako smo ugotovili – utelešajo silnice tistega sistema, ki bi se moral posloviti že z osamosvojitvijo, a je še danes, kot nekakšen vampir, ves živ tukaj. “Vrednote” kulturnikov-politikov so vrednote vsakogar, ki hoče danes priti do družbene uveljavitve, na takšen ali drugačen način. V večinskih medijih namreč vsak dan izvemo, kaj so trendi v državi. Tisti, ki so potem v medije povabljeni, govorijo “trendovsko”: poslušamo o nevarnosti neoliberalizma, praznoti groženj s trojko, potrebi po obujanju (in obhajanju) enobeja, izkoriščevalstvu Evropske zveze, živosti mitingašev proti ustaljenim strukturam demokratične politike (parlament). To je danes trend v državi. Tako se izražajo “ekonomisti” Tajnikar, Mencinger, Mramor in drugi, isti jezik uporabljajo kulturniki-politiki. Zavrtite si ponovitev včerajšnjega Vročega stola z Vladimirjem Voduškom in poglejte, kaj je govoril Ivo Svetina. Povedal je namreč natanko isto kot Jože Mencinger in Maks Tajnikar na enem od nedavnih Odmevov. Te vsebine so tudi pretežna stalnica Dela, Dnevnika, Večera, Perovičevega Pop TV-ja in nacionalnega RTV-ja, kjer se v tej smeri vsak dan bolj trudi par Petrovčič-Lombergar. To je evangelij voljnih, ki jim je do leče neskončno več kot do prvenstva, če se za zgled zatečemo k biblični zgodbi.

Niso pa vsi takšni: so ljudje, ki sledijo elementarni logiki zgodovine, ki pravi, da pravica vedno zmaga in da vsaka resnica na koncu zagotovo pride na dan. V tem smislu se je v slovenskem PEN-u morda začelo svetlikati jutro za vso državo.

Vir: Siol