Pogum izstopajočih

10
207

Avtor: Boštjan M. Turk.

Dogajanje v slovenskem klubu PEN je pomenljiv znak stanja v družbi. Dejansko so ljudje, ki so s svojim izstopom podprli izključenega člana, veliko tvegali. V bistvu so se uprli logiki, po kateri večinsko funkcionira sodobna Slovenija. Veno Taufer, Boris A. Novak, Ivo Svetina, če se omejimo samo na najbolj glasne, so namreč predstavniki kulturne elite, ki se krepko prekriva z interesi tranzicijske oligarhije. Podpirajo namreč “projekte”, ki jih ta zagovarja. Začenši pri izbrisanih,potem “konjunkturnih” političnih strank, ki jim nekateri celo pripadajo (Manca Košir, Matjaž Hanžek, Jože Pirjevec); delijo si nadalje “vrednote”, ki jih v parlamentu zagovarjata stranki Socialnih demokratov in Pozitivne Slovenije. Med njimi je izstopajoče t. i. samostojno ministrstvo za kulturo, kajti tam živijo od proračunskega denarja, s katerim napajajo tako tiskanje svojih “umetnin” kot podpiranje nagrad: z njimi v nadaljevanju dokazujejo in navzven potrjujejo jedrnatost svojega “umetniškega” početja. Rekorder med njimi bo najbrž Boris A. Novak, sicer povprečni pesnik in obupno krevljast prevajalec (primerjaj njegov prevod Obmorskega pokopališča Paula Valérya), ki je od leta 2000 prejel kar 1,7 nagrade na “ustvarjalno leto”. Preostali so mu v zbiranju odličij tesno za petami. Vsi ti “kulturniki” so bili tudi v prvih vrstah – kot nekdanji spomeničarji! – t. i. vseslovenskih vstaj. Kako tudi ne bili? Vstajniki so znanilci “nove” generacije, ki naj zamenja politike, utrujene od četrtstoletne oblasti (glavna tarča kritik je bil sicer na “oblasti” le šestino takšnega časa, a to zadostuje). Vstajniško gibanje je namreč premišljen manever, s katerim želi tranzicijska levica pred prihodnjimi volitvami poskušati ustvariti novo stranko: ta bo nekaj podobnega kot Pozitivna Slovenija 4. decembra 2011. Kulturniki (med njimi so tudi nesramežljivi člani propadlih političnih strank) so srčica teh stremljenj: opravljajo nujno delo preživetja nekdanje partijske nomenklature z novo in novo prevaro vsako pot.

Da to lahko počnejo, so ji morali formalno pripadati ali ji še pripadajo. Pogrom na Janeza Janšo se je začel v trenutku, ko so bili z uradnim dovoljenjem Arhiva Republike Slovenije objavljeni avtentični dokumenti, ki Vena Tauferja opredeljujejo kot sodelavca SDV-ja z imenom filozof. Še posebej pomenljiva je bila najdba zapisov o nemških kulturnih dnevih, v katerih je bil ta sodelavec označen kot zanesljiv s klicajem. Objava je pokazala, da je bil “filozof” po dveh desetletjih od londonskega staža v BBC-ju še vedno aktiven, kar je neposreden dokaz za njegov angažiran status znotraj SDV-ja. A Janez Janša s tem ni imel nič, niti ni vedel za odkritje: podpisani sem na dokument naletel v arhivu, v katerem sem sicer raziskoval usodo po vojni ukradenih umetnin. Tauferjev gnev, kateremu je sledila izključitev nekdanjega predsednika vlade, je tako popolnoma neutemeljen, kot tudi izključitev brez formalnih vzrokov, zato pa je neveljavna. Veno Taufer tako sploh ne more biti kulturnik, če kulturo razumemo v njenem plemenitem smislu. Je preprosto politik, instrumentaliziran zaradi svoje mučne preteklosti, ki je noče in noče priznati.

Dejanje izstopa iz slovenskega kluba PEN je dejanje izrednega poguma. Kulturniki-politiki namreč – tako smo ugotovili – utelešajo silnice tistega sistema, ki bi se moral posloviti že z osamosvojitvijo, a je še danes, kot nekakšen vampir, ves živ tukaj. “Vrednote” kulturnikov-politikov so vrednote vsakogar, ki hoče danes priti do družbene uveljavitve, na takšen ali drugačen način. V večinskih medijih namreč vsak dan izvemo, kaj so trendi v državi. Tisti, ki so potem v medije povabljeni, govorijo “trendovsko”: poslušamo o nevarnosti neoliberalizma, praznoti groženj s trojko, potrebi po obujanju (in obhajanju) enobeja, izkoriščevalstvu Evropske zveze, živosti mitingašev proti ustaljenim strukturam demokratične politike (parlament). To je danes trend v državi. Tako se izražajo “ekonomisti” Tajnikar, Mencinger, Mramor in drugi, isti jezik uporabljajo kulturniki-politiki. Zavrtite si ponovitev včerajšnjega Vročega stola z Vladimirjem Voduškom in poglejte, kaj je govoril Ivo Svetina. Povedal je namreč natanko isto kot Jože Mencinger in Maks Tajnikar na enem od nedavnih Odmevov. Te vsebine so tudi pretežna stalnica Dela, Dnevnika, Večera, Perovičevega Pop TV-ja in nacionalnega RTV-ja, kjer se v tej smeri vsak dan bolj trudi par Petrovčič-Lombergar. To je evangelij voljnih, ki jim je do leče neskončno več kot do prvenstva, če se za zgled zatečemo k biblični zgodbi.

Niso pa vsi takšni: so ljudje, ki sledijo elementarni logiki zgodovine, ki pravi, da pravica vedno zmaga in da vsaka resnica na koncu zagotovo pride na dan. V tem smislu se je v slovenskem PEN-u morda začelo svetlikati jutro za vso državo.

Vir: Siol


10 KOMENTARJI

  1. Kaj so tu spet izbrisani? Torej če nisi proti izbrisanim “prekriva z interesi tranzicijske oligarhije”?! Kako znajo bit na naši desnici brezskrupulozni! Ni čudno če komunisti spet vladajo.

    • Res ne vem, zakaj si tako obseden s temi izbrisanimi. In ne vem, zakaj ne smeš imeti drugačnega mnenja od naše levice?

  2. Ja, tole zgoraj je res neokusno enostransko prikazovanje naše družbene stvarnosti, ki je zelo kompleksna in ima veliko odtenkov.

  3. Bravo, zelo dober in tehten clanek.
    Naso druzbeno stvarnost dodatno zakompleksajo samo levicarji, ki ze od francoske revolucije dalje samo rojijo

  4. Vseeno so tu, po milosti božji. Zakaj jih ni tudi drugod? Ker se jim drugje znajo upreti. Mi pa se vedno spotaknemo in pademo, da nas lahko potem obrcajo. In tako je tokrat z izbrisanimi. Seveda stvari vedno dodatno zakompleksajo levičarji. A zato so tu, da bi mi bili boljši, ne pa manj slabi.

  5. ” …glavna tarča kritik je bil sicer na “oblasti” le šestino takšnega časa, a to zadostuje …”
    Saj nočem biti pikolovec, toda tu se vedno pozablja, da je bil Janša sicer formalno res na oblasti eno šestino časa, vendar v svojem času nikakor ni mogel nadzirati vseh ‘podsistemov’, ki so sestavni del oblasti, kamor poleg državne administracije (ki je še vedno natlačena z miselnostjo iz prejšnjega sistema) uvrščam tudi novinarje, sindikate, borce, razne t.i. civilne iniciative … Resnica je, da Janša pravzaprav ni mogel ‘dihati’.
    Zato govoriti o tem, da je bil na oblasti šestino časa, kljub naklonjenemu članku, ni precizno. Mislim, da se je v vsakem trenutku potrebno zavedati dejanskega stanja. To je pomembno. Namreč, če bi bil Janša dejansko na oblasti, bi Slovenija cvetela.
    Saj tisto, kar je napravil (kar mu je uspelo v tem super političnem slalomu), je naprav briljantno.

  6. Lucijan, zelo umesten prispevek. Še dobro se spomnim, ko je JJ po dveh ali treh letih svojega prvega mandata dejal, da je bilo stanje, ki so ga dlje časa ugotavljali a šele potem, ko so “prevzeli oblast”, veliko bolj katastrofalno, kot so pričakovali.
    Po tej trditvi lahko sklepamo na marsikaj. Najbolj pa na to, da so že od Peterletove vlade naprej, pomladniki lahko storili le to, kar so tolerirali preoblečeni komunisti. Že osamosvojitev bi izvedli sami, če bi verjeli vanjo. Ker je niso mogli preprečiti, so naprej spustili druge. Če bi se zalomilo, bi se nad njimi pilatovsko oprali roke in jih predali vojaškim sodiščem – streljali bi jih v hrbte, kot so to počeli s tistimi partizani, ki niso bili ideološko neoporečni. To počnejo še vedno dosledno z vsakim, ki zbere toliko poguma in v javnosti začne korenito zagovarjati pravno državo, le da ga tokrat ne čaka metek, temveč medijski linč.
    Če se bo to nadaljevalo, bomo kmalu pristali tam, kjer so Turčija in njej podobne države. Krščanstvo se navidezno tolerira, a bog ne daj, da bi se pojavilo v javnosti. Grozi mu zapor in tam se bo že našel kakšen fanatik, ki se bo nad pokončnim kristjanom znesel v veri, da bo vsaj po smrti deležen posebnih privilegijev v njihovem raju, ker je ubil po njihovem prepričanju nevarnega brezbožnika.
    Primer četverice je o takšni usodi pomladnikov ob morebitnem neuspelem osamosvajanju Slovenije dovolj poučen.
    Padec Peterletove vlade, ki je bil nedemokratičen, izdajalski za Slovenijo(komunisti so Slovenijo izdajali od prvega trenutka svojega obstoja na slovenskih tleh in jo bodo, dokler bodo obstajali), je popolnoma razgalil tranzicijsko levico in njene namere, ki jih imajo še vedno z našo skozi zgodovino vse prevečkrat prebičano deželo.
    V njihovih rokah je slovenska kokoška objeta okoli vratu in pasu a ne iz ljubezni in usmiljenja temveč da bi iztisnila še zadnje zlato jajce preden bo zadavljena, da se z njim nebi povsem zasluženo opomogla sama.
    Če si izposodimo prispodobe iz Jezusovih prilik, potem je za primerjavo zelo zgovorna prilika o volkovih, ki hodijo v staje maskirani z ovčjimi kožuhi (očitno že odrtih ovc) in ne vstopajo k ovcam skozi glavni vhod, temveč pri stranskih vratih(v naši državi imamo o tem neizpodbitna dejstva: aktualna vlada je vstopila skozi stranska vrata-z zlorabami državnih institucij in z medijskim linčem tistega, ki je k ovcam prišel skozi glavni vhod: z služenjem resnici in pravici, in po pravilih demokracije, brez zavajanja javnosti z lažmi in neutemeljenimi kritikami nasprotnikov, z mačkom v žaklu.
    Aktualni vladarji z vso svojo bizarnostjo vedno bolj potrjujejo vse, kar je Janša povedal o njih. Dokazali bodo morda le to, da se da z nasprotniki levega fašizma opraviti tudi brez pokanja pušk, kar pa še ne pomeni, da bo ta manj surov in z milejšimi posledicami…

    Kakor koli že. Protagonisti kraje države za svoje podle, sebične namene naj se ne pozabijo pripraviti na nič manj hude posledice, ki jih bodo na koncu morali prevzeti na lastna ramena, kot so jih že vsi pokojni sodelavci raznih totalitarnih sistemov in represivnih aparatov pri nas in v svetu.
    Edini zmagovalec smrti je namreč Jezus Kristus,… in z Njim vsak, ki ostane stanoviten v dobrem in se ne da vpreči v hlapčevanje demonskim naukom, kot so fašizem, nacizem in njun bratec komunizem, ki se mu je sicer uspelo razširiti po vsem svetu a si mu je pri vseh zaplenjenih bogastvih narodov posrečilo odpreti le vrata smrti, predvsem za tiste, ki so mu najbolj vdani. Vrata Življenja pa so še vedno na stežaj odprta za vse, ki uspešno prepoznavajo neštete mask, za katerimi se skriva oče laži, stara kača in vodja demonov, Lucifer, ki se kot zanikovalec Boga najbolj uspešno skril za masko marksističnega brezboštva in skupaj z njim sta porodila največjo grozo vseh časov: R E V O L U C I J O, ki bo najbolj nagradila prav svoje najbolj vdane otroke. z vedno bodo ostali za zapahi večne smrti in teme.

    Bolj ostro pišem zato, da bi kdo spregledal in se pokesal, resnično pokesal in se od laži obrnil k Resnici, katere vstajenje praznujemo v teh dneh.
    Samo spreobrnjenje od Hudiča k Bogu lahko reši dušo večne bolečine.
    Zato se z zaupanjem zatekajte k božjemu Usmiljenju, ki je bilo za vse nas pribito na križ.

    Napisano na predvečer praznika BOŽJEGA USMILJENJA.

    MIR IN vse DOBRO!
    P.S.
    Če se čuti kdo kakor koli prizadetega, naj mi prosim sporoči, še bolj pa je pomembno, da se skuša osebno soočiti z resnico o sebi, z Resnico in z Njenim Usmiljenjem. Samo resnica osvobaja. Laž vedno le zasužnjuje in uničuje. Po teh kriterijih se namreč prepoznava vsak nauk, ki ga med nas po svojih medijih pošiljajo demoni. Marksov Kapital in Hitlerjev Mein Kampf sta dva takšna nauka, ki sta v zgodovini pustila globoke brazde demonskega opustošenja duš. Še posebej slednji. prepoznavno v nerazumnih a stvarnih konkretnih prizadevanjih, njihovih “duhovnih” dediičev; posebno na naših tleh.

  7. “Skromni sluzabnik” bi moral biti vsak minister.
    Ce ze JJ ni bil, kdo pa je potem od teh, ki so prisli za njim?
    To ime je program.
    Sluzabni je tisti, ki sluzi.
    Pri nas pa se ministranti niso vedno skromni.
    Nejevoljni so, ce je premalo zepnine.
    Skromnost pa je ena od vaznih krscanskih vrlin (virtus).
    Nanasa se 100% na Jezusa v odnosu do Oceta-Boga in njegovega poslanstva.
    Za nas nepopolne in gresne ljudi pride seveda tudi postev.
    Biti prilicno ali neprilicno vedno skromni sluzabnik Resnice.
    Vsak dan. Od jutra do vecera. Do zadnjega diha. Kot Jezus.
    Levicarski Pilat je tocno to slutil in vprasal Juzusa.
    Kot, da bi slutil, da je ta okrvavljeni Ecce homo – RESNICA.
    In kaj so danasnji levicarji naredili iz resnice?
    Majhno puncko, ki jo stalno, cufajo, packajo in puhujsujejo.

    Povsod kamor koli seze pogled samo “demonsko pustosenje dus”.

    Gospod, pomagaj nasi slabosti,
    odpusti grehe svojega ljudstva,
    ocisti nase neciste ustnice,
    da bomo dostojno oznanjali Tvojo Slavo
    in Resnico.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite