Samostojna država Slovenija je velik, tisočletni dosežek. Ki pa nas je, morda prav zaradi njegove veličine, nekoliko uspaval. Po 25 letih je jasno, da samostojnost ni prinesla vsega, kar si želimo. To ni bil »all inclusive« paket, ni bil končni cilj, pač pa zgolj predpogoj za začetek gradnje demokratične, pravične in uspešne države. Samostojnost smo dosegli, demokracijo pogojno, pravičnosti in uspešnosti pa ne. Ali če smo optimisti: ŠE ne!
A bo vedno veljalo, da je slovenska osamosvojitev veliko dejanje. Če je čutiti, da je v Sloveniji premalo demokracije, pravičnosti in uspešnosti, še ne pomeni, da je karkoli narobe z njeno osamosvojitvijo. Samostojna Slovenija je temelj, ki ga moramo obravnavati z največjim spoštovanjem in ljubeznijo, vedno braniti ter nikdar in nikomur dopustiti, da po njem packa, maže ali nam laže z izmišljeno sliko lepih komunističnih ali kakšnih drugih časov. Zato izražam na tem mestu globoko spoštovanje in zahvalo vsem, ki so bili res in iskreno v prvih vrstah slovenske osamosvojitve in so k njej pomembno pripomogli. Vedno jim bomo hvaležni!
Zavedati pa se moramo, da samostojna država Slovenija ni nekaj samoumevnega in za vedno pridobljenega. Če je ne nadgradimo z demokracijo, pravičnostjo in uspešnostjo, je tudi samostojnost vprašljiva, nesmiselna in ranljiva. “Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj,” piše v Matejevem evangeliju. Ne dopustimo, da bi se kaj takšnega zgodilo tudi nam – namreč, da drevo naše samostojnosti ne bi obrodilo dobrih sadov. In pomislimo, da morda kdo, ki samostojne Slovenije ne želi, čaka prav na takšen trenutek.
Analize trenutnega stanja kažejo veliko slabosti v gospodarstvu, medijih, politiki, javni upravi, sodstvu, šolstvu… To samo po sebi še ne bi bila katastrofa, kajti slabosti je vedno mogoče odpraviti, če obstaja volja in sposobni ljudje na pravih mestih. A prepogosto vidimo, da sposobnost in izkušnje niso merilo za vstop na kadrovski vrtiljak. S kadrovskimi izbirami si delamo škodo doma in se smešimo v tujini. Državljani marsičesa sploh ne opazimo, ker je zamolčano. Marsikaj pa dojamemo drugače kot je v resnici, ker je medijsko zmanipulirano. Kvalitetni posamezniki zapuščajo državo, ker doma zaradi negativne kadrovske selekcije ne dobijo priložnosti. Vse bolj je spet vidna delitev na tiste, ki so na pravi liniji, in one, ki so na domnevno napačni.
V opravičilo, 25 let v življenju države je kratka doba. Je res četrt stoletja, a ni niti še puberteta. Zato naj nas ne prevzame pesimizem. A kar vseeno skrbi, pa je, da nas države, ki so se rodile v istem času in podobno nedonošene, z velikimi koraki dohitevajo ali prehitevajo. Zgolj zato, ker so se bolj odločno spopadle z resnico in se niso slepile z domnevno lepoto obleke nagega cesarja.
Moč naroda je v kvaliteti ljudi, njihovih voditeljev in njihovem pogumu. Kvalitetnih ljudi je med nami veliko, a so zadržani, se ne izpostavljajo in neradi vstopajo v civilno družbeno življenje ali v politiko – zaradi previdnosti, strahu ali zaradi negativnih izkušenj. S pravimi voditelji je kriza, tudi zato, ker jih mediji nesramno in preventivno kurijo in organizirano blatijo kar po spisku. Naša prevladujoča praksa in model je tako nekaj mevžastega, bleferskega, neprepričljivega, netransparentnega, malo nesposobnega in predvsem zelo neodločnega, a medijsko ustrezno podprtega, da traja vsaj eno volilno tekmo in dobro polovico mandata. A je po nekaj takšnih ciklih postalo že jasno, da tako ne moremo več naprej.
Za nadaljnji razvoj Slovenije potrebujemo dvoje: pogum in modrost. Tega dvojega potrebujemo v veliko večjih količinah, kot smo bili deležni do sedaj. Poguma, da bomo kritični in glasni izzivalci nesmislov, ki se nam dogajajo. Poguma za nenehno opozarjanje, da je to igra za naš denar in da za ta denar pričakujemo pravičnost, profesionalnost in kvaliteto. Poguma, da bomo vzpodbujali in podpirali vse tisto, kar je dobro med nami, pa čeprav ne daje vtisa, da je oportuno in je morda plavanje proti toku. Poguma, da se bomo odločali za civilno družbeno delovanje in politiko, ker je to pot do sprememb. In modrosti, da bomo tolerantni za milimetrske razlike med nami, ker želimo združiti moči za odpravo kilometrskih odklonov od normalnosti. Modrosti, da bomo delali prave stvari na pravi način in znali samozavestno sodelovati tako, da se ne odrečemo temeljnim vrednotam. In modrosti, da se bomo, kot pravi evangelij, “varovali lažnih prerokov, ki prihajajo v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi”.
Zato smo pred veliko odgovornostjo. Če so generacije osamosvojiteljev opravile svojo nalogo in osamosvojile državo, potem morajo vse naslednje generacije vlagati napor, da bodo na drevesu te samostojnosti rasli dobri sadovi, ki bodo vsem državljanom v dobrobit, ponos in veselje. To je odgovornost tudi sedanje aktivne generacije.
Zato združimo napore, da bomo zaživeti v Sloveniji, ki bo:
- demokratična in pravična,
- gospodarsko uspešna,
- politično zrela in modra,
- medijsko korektna in profesionalna,
- odprta za kritične izzive in iskanje najboljših poti,
- samokritična in netolerantna do stranpoti, prevar in zablod,
- resnicoljubna do preteklosti in sedanjosti,
- ambiciozna pri ustvarjanju prihodnosti,
- zdravo samozavestna v odnosu do drugih držav in skupnosti,
- enostavna in zdravorazumska,
- in NAŠA.
Tako naša, da se bomo v njej čutili sprejete in ustvarjalne ter bomo nanjo ponosni. V takšni državi želimo živeti! In takšno državo moramo soustvarjati!
Opomba: besedilo je nagovor udeležencem akademije v počastitev 25-letnice Republike Slovenije v mariborski stolnici, ki sodi v sklop dogodkov ob Dnevu molitve in posta za domovino.
