Pogubni vplivi naše nerazčiščene preteklosti

7

čas uraTokratno razmišljanje bi rad začel z mislijo politika in sociologa, disidenta, Jožeta Pučnika. Ta je konec leta 1998 ob razstavi Temna stran meseca, ko je bil gost na Radiu Ognjišče, spregovoril o naši polpretekli zgodovini. Takole je sklenil oddajo Pogovor o, na temo, ki je spet vse bolj aktualna:

„Zavedajmo se, da smo Slovenci, da smo postali z lastno državo nacija, da smo s tem prevzeli določene odgovornosti, tudi do naše zgodovine in zavedajmo se, da je to naša zgodovina. Imejmo dovolj poguma, da govorimo o tem, kaj nas muči, kar nosimo skrito sami pri sebi. Imejmo pogum, da to tudi glasno, ampak vljudno in dostojno povemo. Otresimo se strahu, ki so nam ga pognali v kosti tisti, ki so vodili prejšnji režim. In čisto za konec, ne verjemimo jim, da danes ne lažejo, če so lagali vsa desetletja…“ Odgovornost, pogum in dvom Pučnik pravi, da imamo do zgodovine, kakršnakoli že je, svojo odgovornost. Tudi mi smo pred njo odgovorni za naša dejanja, za vprašanja, ki smo jih postavili in za razkritja, ki smo jih sprožili in razrešili. Prav tako smo odgovorni za tisto, kar nismo storili. Nojevsko tiščanje glav v pesek, ni znamenje odgovornosti.

Pučnik nadalje govori o strahu. Lahko bi rekli, da smo na tem področju prišli še najdlje. Strah je po 20 letih samostojnosti popustil. Ljudje vendarle svobodneje govorijo o tem, kar se jim je zgodilo in kako so preživljali temna leta za železno zaveso. Res pa je, da tistega kar nas tišči, velikokrat ne znamo povedati vljudno in dostojno. Še več, povedano vse prevečkrat uporabljamo tako, da blatimo človeka kot osebo in ne njegovih zavrženih dejanj, ki so obsodbe vredna.

Najbolj udarna pa je misel o laži. Sporoča nam, da je treba vse trditve preverjati z dejstvi, kajti resnica ni bila nikoli močna stran v nekdanji socialistični državi. Spomnimo se samo predsednika Milana Kučana in njegove teze o več resnicah. Pučnik nas še iz groba svari pred lahkovernostjo, kajti zdi se, kot bi bile njegove besede povedane danes in ne pred 16. leti. Kot bi že toliko časa preigravali eno in isto igro, ter pogrevali isto juho, ki se je medtem usmradila, narasla in je še kar ne zmanjka.

Svobodni prostor za delo sodišč

Umori nekdanje tajne službe v tujini majejo našo politično sceno zato, ker na začetku, takrat ko bi po osamosvojitvi morali, nismo jasno in odločno razčistili s tem, kaj je prav. Zato se nam zavržena dejanja zdaj vračajo kot bumerang. Pa ne bi želel govoriti o lustraciji.

»Če je bil kdo v prejšnjem režimu zločinec, rabelj, mora za to odgovarjati pred sodiščem, a o tem ne morejo razsojati politiki,« pravi nekdanji poljski disident, urednik in novinar Adam Michnik. S tem se seveda lahko strinjamo. Morajo pa politiki vendarle omogočiti, da se to zgodi. Vzpostaviti morajo svoboden prostor, da lahko do tega pride… In pri nas se to ni zgodilo. Primerov nedelovanja pravne države je veliko. Poglejmo samo primer majorja Mitje Ribičiča, ki ga je bremenilo kar nekaj najdenih dokumentov, dlje od vložene obtožnice pa ni prišlo. V njegovem primeru je bil še najbolj zgovoren molk ob pokopu. Molk, ki pove več od dolgega nekrologa.

Tudi zadnji dogodki okoli nekoč spoštovanih visokih funkcionarjev, katerih dejanja danes veljajo za zločinska, gredo v tej smeri. V Avstriji in Nemčiji se s primerom že ukvarjata policija in tožilstvo, pri nas se težko sporazumemo celo o tem, na katerem mestu naj sploh razpravljajo o takih dejanjih. Za vsem skupaj je čutiti veliko nelagodje, kaj bodo storili tuji organi pregona. Zanimivo je, da glavni akter sploh ne zanika, da je podpis pod najdenim dokumentom njegov. Sklicuje se na svoje minule častne funkcije in postavlja vprašanje, komu ta afera koristi v tem trenutku. Krivi so tisti, ki so pozabljene dokumente objavili.

Funkcionarjem nekdanjega režima, ki nimajo čiste preteklosti, ki niso govorili resnice o sebi in svojih dejanjih, se zdaj njihova podoba sesuva kot hiša iz kart. Krog ljudi, ki zaradi prej opisanega, resnici nedostopnega prostora, nikoli ni resnično sestopil z oblasti, zdaj brani dejanja tajne službe in seje pomisleke o dopustnosti takšnih dejanj.

Nesprejemljivost zločina

„Saj imajo vse države svoje tajne službe in jih uporabljajo,“ je eden od argumentov, ki smo jih slišali. Ali res? In komu odgovarjajo te službe? Vrhu neke partije ali demokratično izvoljenim ustanovam, ki jih v primeru zlorabe lahko zamenjajo, obsodijo in tudi zaprejo?
Pravzaprav so odgovori o udbovskih umorih zelo enostavni. Kdor hoče biti demokrat, kdor hoče biti na strani deklaracije o človekovih pravicah, temeljne listine o svobodi, kdor hoče biti na strani pravičnosti, pač tega ne more odobravati. Potrebno je že končno enkrat stopiti na stran etike in morale in ta dejanja opredeliti kot zločin v imenu totalitarne države. Če teh zločinov ne zmoremo obsoditi, se sami izločujemo iz civiliziranega sveta, od človekovih pravic.

Žal smo se relativizma v zvezi z dejanji v totalitarizmu navadili. Navadili smo se misli, da so bili to drugi časi in da je zdaj drugače. Pa je res? Kaj ni ostareli borec v Dražgošah še prejšnji teden pozival UDBO, da bi morala danes počisti s sovražniki? Vse to kaže, da nam ni nič sveto, tudi življenje ne. Jokamo za povoženimi živalmi na cestah, za usode ljudi pa nas ne briga.

Janez Čuček, nekdaj voditelj TV Dnevnika, je leta 1979 napisal sprevrženo knjigo, z naslovom Sramota umira počasi, o slovenski politični emigraciji v Argentini in ZDA. Verjetno bi morali naslovno misel za naše razmere predrugačiti in povedati, da krivda zločina umira veliko bolj na glas in tudi dalj časa…

Foto: Flickr

7 KOMENTARJI

  1. Briljantno človekoljuben zapis avtorja!

    Takšen odnos do civilizacijskih demokratičnih vrednot politikov in vseh drugih, ki morajo pri svojem delu upoštevati temeljne civilizacijske vrednote evropske, ki so zapisane v ustavni ureditvi Evrope in katere morajo spoštovati vse evropske države, ki so v evropski zvezi.

  2. Ali ni grozljiv barbarski odnos do temeljnih civilizacijskih vrednot, ki ga pri nas odseva del politike, pravosodja, nekateri mediji in še kdo.

    Kdaj bo konec nečlovekoljubnega barbarstva?!!!

    Ali koga peče vest, da prejema od državljanov visoko plačo za svoje barbarsko početje, ki ga pozitivno naravna vest in čut za človekoljubje, ne dopuščata.

  3. Spomnimo se, kaj nam nalaga Resolucija št. 1096 Sveta Evrope:( Objavljena je na internetu)

    PARLAMENTARNA SKUPŠČINA SVETA EVROPE
    RESOLUCIJA 1096 z dne 27.6.1996 o ukrepih za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov (23. zasedanje)

    1. Dediščine bivših komunističnih totalitarnih sistemov se ni lahko rešiti. Na institucionalnem nivoju ta dediščina zajema (čezmerno) centralizacijo civilnih institucij, birokratizacijo, monopolizacijo in prekomerno regulacijo; na nivoju družbe pa sega od kolektivizma in konformizma do slepe pokorščine in drugih totalitarnih miselnih vzorcev. Na takšnih temeljih je težko vzpostaviti civilizirano, liberalno in pravno državo. Zato je stare strukture in miselne vzorce potrebno odpraviti in preseči.

    2. Cilji tega tranzicijskega procesa so jasni: ustvariti pluralne demokracije, ki temeljijo na vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic ter raznolikosti. Pri tem procesu je potrebno upoštevati tako načela subsidiarnosti osrednje oblasti, svobode izbire, enakosti možnosti kot tudi ekonomskega pluralizma in transparentnosti postopka odločanja. Tako so delitev oblasti, svoboda medijev, varstvo zasebne lastnine in razvoj civilne družbe le nekatere izmed sredstev, ki jih lahko uporabimo pri doseganju ciljev kot so decentralizacija, demilitarizacija, demonopolizacija in debirokratizacija.

    3. Nevarnosti, da proces tranzicije ne uspe, so mnogovrstne. V najboljšem primeru lahko oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organizirani kriminal nad človekovimi pravicami. V najslabši različici lahko pride do »žametne restavracije« totalitarnega režima, če že ne do nasilnega strmoglavljenja porajajoče se demokracije. V takšnem najneugodnejšem primeru bi nov nedemokratični režim neke večje države prav lahko predstavljal mednarodno grožnjo njenim šibkejšim sosedam. Ključ do miroljubne koeksistence in do uspešnega procesa tranzicije namreč leži v vzpostavitvi občutljivega ravnotežja pri zagotavljanju pravice brez iskanja maščevanja.

    4. Tako mora demokratična, pravna država pri odpravljanju posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov uporabiti predvsem proceduralna sredstva. Če bi recimo uporabljala druga sredstva, bi ravnala podobno kot totalitarni režimi, katerih posledice naj bi odpravila. Demokratična in pravna država ima na razpolago dovolj sredstev za zagotavljanje spoštovanja načela, pravičnosti in kaznovanja krivcev. Ne more pa in ne sme zadovoljiti svoje želje po maščevanju namesto pravičnosti. Nasprotno, človekove pravice in temeljne svoboščine, kot so pravica do sodnega varstva in pravica do zaslišanja, mora spoštovati in jih priznavati tudi tistim, ki jih sami niso upoštevali, ko so bili na oblasti. Pravna država se je sposobna ubraniti oživitvi komunistične totalitarne grožnje, kajti na voljo ima številna sredstva, ki upoštevajo človekovim pravicam in vladavini prava in ki temeljijo tako na uporabi kazenskega prava in zakonitih administrativnih ukrepov.

    5. Skupščina državam članicam predlaga, da odpravijo negativne posledice bivših totalitarnih režimov tako, da prestrukturirajo svoje stare pravne in institucionalne sisteme. Ta proces naj temelji na naslednjih načelih:

    a) demilitarizacije, ki naj zagotovi, da se preneha z militarizacijo glavnih civilnih institucij, kot sta npr. vojaška uprava zaporov ali čete Ministrstva za notranje zadeve, kot tipična primera komunističnih totalitarnih sistemov;

    b) decentralizacije, posebej na lokalnih in regionalnih nivojih in znotraj državnih institucij;

    c) demonopolizacije in privatizacije, ki sta osrednja elementa za vzpostavitev tržne ekonomije in pluralne družbe;

    d) debirokratizacije, ki naj zmanjša komunistično-totalitarno čezmerno regulacijo in prenese moč od rok birokratov nazaj k državljanom.

    6. Ta proces mora vsebovati preobrazbo miselnosti (preobrazbo src in umov), katere osrednji cilj naj bo odprava strahu pri prevzemanju odgovornosti in tudi odprava nespoštovanja raznolikosti, skrajnega nacionalizma, nestrpnosti, rasizma in ksenofobije, ki so del dediščine starih režimov. Vse negativne posledice naj nadomestijo demokratične vrednote strpnosti, spoštovanja raznolikosti, subsidiarnosti osrednje oblasti in odgovornosti za svoja dejanja.

    7. Skupščina tudi priporoča, da se kazniva dejanja, ki so bila storjena za časa komunističnega totalitarnega režima, preganjajo in kaznujejo na podlagi splošno veljavnih kazenskih zakonikov. Če ti predvidevajo zastaranje določenih zločinov, se le-to lahko podaljša, saj gre le za proceduralno in ne vsebinsko vprašanje. Čeravno sta sprejemanje in uporaba retroaktivnih kazenskih zakonov prepovedana, pa sta dovoljena sojenje in kaznovanje oseb za dejanja ali opustitve, ki v času storitve po domačem pravu niso bila kazniva, so pa kazniva v skladu s splošnimi načeli prava civiliziranih narodov. Še več, če je oseba kršila človekove pravice, njen ugovor o le izpolnjevanju ukazov ne izključuje niti protipravnosti niti njene posamične krivde.

    8. Skupščina priporoča, da naj preganjanje posameznih zločinov sovpada z rehabilitacijo ljudi obsojenih za zločine, ki v civiliziranih družbah ne predstavljajo kaznivih dejanj in rehabilitacijo tistih, ki so bili nepravično obsojeni. Žrtvam totalitarnega nasilja je potrebno priznati gmotno odškodnino, ki ne sme biti (bistveno) nižja od tiste odškodnine, ki gre neopravičeno obsojenim po veljavnih kazenskih zakonikih.

    9. Skupščina pozdravlja razkritje dosjejev tajnih služb javnosti v nekaterih bivših komunistično-totalitarnih državah. Vsem zadevnim državam svetuje, da omogočijo prizadetim posameznikom, na njihovo zahtevo, pregled spisov, ki so jih o njih hranile bivše tajne službe.

    10. Nadalje Skupščina svetuje, da se premoženje, vključno s premoženjem cerkve, ki se ga je država protipravno ali nepravično polastila, ga nacionalizirala, zaplenila ali kako drugače odtujila v času vladavine komunističnih totalitarnih sistemov, vrne izvirnim lastnikom v naravi in v celoti (»in integrum«), če je to možno brez kršitve pravic dosedanjih lastnikov. ki so pridobili premoženje v dobri veri, ali pravic najemnikov, ki so v dobri veri premoženje najeli in brez škode za napredovanje demokratičnih reform. V primerih, kjer to ni možno, naj se dodeli pravična gmotna odškodnina. O zahtevah in sporih v zvezi s posamičnimi primeri vračanja premoženja naj odločajo sodišča.

    11. Glede obravnave posameznikov, ki niso storili nikakršnih zločinov, da bi jih lahko preganjali po sedmem odstavku, vendar pa gre za osebe, ki so kljub temu zavzemale visoke položaje v bivših totalitarnih komunističnih režimih in so te režime tudi podpirale, Skupščina ugotavlja, da so nekatere države uvedle administrativne ukrepe, kot so lustracija ali dekomunizacijski zakoni. Cilj teh ukrepov je izločiti osebe iz izvrševanja oblasti, če jim tega ni moč več zaupati v skladu z demokratičnimi načeli, ker tudi v preteklosti tem načelom niso pokazale potrebne zvestobe niti nimajo sedaj nobenega interesa ali pripravljenosti za njihovo spoštovanje.

    12. Skupščina poudarja, da so v splošnem ti ukrepi lahko združljivi z demokratično in pravno državo, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Najprej je potrebno krivdo, posamično in ne kolektivno, dokazati v vsakem primeru posebej. To narekuje potrebo po posamični in ne morda kolektivni uporabi lustracijskih zakonov. Nadalje morajo biti v teh postopkih zagotovljena pravica do obrambe, predpostavka nedolžnosti, dokler ni dokazana krivda in pravica pritožbe na sodišče. Maščevanje naj nikoli ne bo cilj takšnih ukrepov niti naj se ne dovoli politične ali družbene zlorabe lustracijskega procesa. Cilj lustracije ni kaznovati ljudi, ki naj bi bili krivi – to je naloga kazenskega aparata – ampak zaščititi porajajočo se demokracijo.

    13. Skupščina potemtakem predlaga, da naj se zagotovi, da lustracijski zakoni in podobni administrativni ukrepi sledijo zahtevam pravne družbe in da se osredotočijo na grožnje temeljnim človekovim pravicam in procesu demokratizacije. Za referenco o tem glej »Smernice za zagotovitev skladnosti lustracijskih zakonov in podobnih upravnih ukrepov z zahtevami pravne države«.

    14. Povrh tega skupščina priporoča, da naj zaposleni, ki so jih na podlagi lustracijskih zakonov s položajev odpustili, ne bi bili v načelu prikrajšani za prej pridobljene finančne ugodnosti. Le v izjemnih primerih, ko si je vladajoča elita bivšega režima dodelila pokojninske pravice višje od tistih, ki pripadajo navadni populaciji, pa naj bi bile te pravice znižane na nivo »navadnih« državljanov.

    15. Skupščina priporoča naj vlade zadevnih držav potrdijo, da so njihovi zakoni, podzakonski akti ter postopki skladni z načeli, ki jih vsebuje ta resolucija in da jih spremenijo, če je to potrebno. Tako bi se lahko izognili številnim pritožbam glede teh postopkov, ki bi jih vlagali nadzorni mehanizmi Sveta Evrope na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah, nadzornega postopka Odbora ministrov ali nadzornega postopka Skupščine v zvezi s sklepom št. 508 (1995) o spoštovanju dolžnosti in zavez s strani držav članic.

    16. Za konec je potrebno poudariti, da so najboljša jamstva za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov korenite politične, pravne in ekonomske reforme v zadevnih državah, ki vodijo k oblikovanju pristne demokratične drže in politične kulture. Skupščina zatorej poziva vse že izgrajene demokracije, da s svojo pomočjo in podporo priskočijo na pomoč šele nastajajočim demokracijam v Evropi, še posebej tedaj, ko gre za razvoj civilne družbe

  4. Da bi lažje razumeli pomen dr. Jožeta Pučnika za nastanek države Slovenije, se moramo, vsaj tisti, ki smo se za njen nastanek tudi prizadevali, vprašati takole :
    Ali bi nastala neodvisna država Slovenija tudi brez mojega prizadevanja ?
    Zagotovo !
    Ali bi nastala brez prizadevanj Milana Kučana in njegovih somišljenikov ?
    Še celo veliko lažje !
    Ali bi nastala tudi brez prizadevanj Janeza Janše in njegove ekipe ?
    Težko, vendar mislim da ne !
    Ali bi lahko nastala brez prizadevanj J. Pučnika ?
    V nobenem primeru !

    Pučnik je bil “Človek” v najbolj plemenitem pomenu te besede. Predanost resnici in iskrenemu priznanju ter odpuščanju, je poudarjala njegovo notranjo Svetost.
    Še danes ne morem razumeti zakaj je sebe v javnosti predstavil kot ateista, ob vseh znakih svetniške značilnosti.
    V njegovem primeru se jasno izriše zakonitost, da so najtežje naloge, vedno dodeljene le velikim ljudem.

  5. Članek je vreden za premislek vsakega Slovenca, da bo volil v parlament take ljudi-politike, ki bodo v stanju narediti to kar je zahteva civilizacije in demokratične družbe. Treba je vzpostaviti tak družbeni sistem, da bodo zločini sankcionirani. Prava demokratična oblast RS bo tista, ki bo omogočila to dejanje. Šele od takrat bomo demokratična država ! Hvala in čestitka avtorju !

  6. Barbarski odnos, ker molčijo, zavajajo ali na različne načine nasprotujejo, da bi se uveljavile človekoljubne civilizacijske vrednote.

  7. Toliko zlaganosti, nasilne nestrpnosti, sebičnosti in sovraštva, ki se vsako leto zbere v Dražgošah ne premore niti sam angel zla.
    Pričakovati od teh kakršnokoli spravno gesto, priznanje zločina, resnico, je neskončno brezupna utopija.

    Ko človek primerja to druščino, z ljudmi, ki so branili državo Slovenijo, obnemi in se vpraša, Bog, pa ali so ti še vedno ljudje ?

Comments are closed.