Pogovor z ministrom o slovenski knjigi

Minister za kulturo RS Tone Peršak
Minister za kulturo RS Tone Peršak

Kot avtor in samozaložnik slovenskim knjižnicah moje knjige rajši podarjam, saj ne želim imeti posla z vladno ustanovo – Javna agencije za knjigo (JAK). Ta je bila menda ustanovljena, da bi še iz knjig iztisnila kakšen evro davka za državno blagajno.

»V okviru notranje bogatih Slovencev«, sem na predvečer proslavljanja dneva kulture, 6. 2. 2018a, na TV spremljal »živahno« sejo parlamentarnega odbora za kulturo. Vsi poslanci, ne glede na barve, ter še nekateri drugi ustvarjalci kulture so tarnali, da je vladni odmerek denarja za kulturo prenizek, da ga je dejansko vsako leto manj. Glede letošnjih Prešernovih priznaj so delili mnenje, da so upoštevani le umetniški ustvarjalci, ki so za vlado komunističnega kapitalizma sprejemljivi. Zaznati pa je bilo, da se je očitno pozabilo na našo knjigo, ki nam je dejansko prinesla samostojnost Slovenije, in ne puška. Poznani v svetu so veliki, stomilijonski narodi, ki govorijo svoj jezik, a nimajo lastne knjige in zato ne morejo imeti lastne države!

Minister za kulturo g. Tone Peršak je sproti odgovarjal na vprašanja, ki so mu jih postavljali prisotni na seji odbora, in iskal razna opravičila za vladno »skopost« do kulture. Za letošnje leto 2018 se je celo pohvalil, da je vlada našla nekaj milijonov več za kulturo kot v preteklih letih!

Ker me je zanimalo, kaj bo minister povedal o knjigi, sem ob TV vztrajal. Nič pa se tudi ni »pohvalil«, kot recimo, da je na sejah vlade, ko je šlo za kulturo, kdaj tudi udaril po mizi in tudi kakšno sejo, na kateri ni našel razumevanja za potrebe kulture, protestno zapustil!

V lanskem poletju sem bil kot pisec in samozaložnik povabljen na seminar založnikov in samozaložnikov v Univerzitetni knjižnici Maribor, kjer so nas seznanili z zakonodajnimi novostmi. Na seminarju sem tudi slišal, da se morajo cene knjig po novem vpisovati v same knjige. Že na seminarju sem na to informacijo reagiral, češ da je to etatizem, mi pa da imamo tržno gospodarstvo. Namesto odgovora so mi svetovali, da o tem vprašam ministra za kulturo.

In sem to tudi storil! Pisal sem mu o tej zahtevi v zvezi s ceno, zraven pa sem mu postavil nekaj dodatnih vprašanj v zvezi s knjigo:

  • zakaj se v času njegovega ministrovanja morajo cene knjig vpisovati v kolofon, kot se je to delalo v časa trdega komunizma – stalinizma;
  • zakaj moramo producenti knjig plačevati za napisano knjigo kar troje davkov: davek plačamo, ko kupujemo računalnik, papir,….; plačamo ga za stroške tiskanje; in na koncu moramo odvajati od distribucije;
  • zakaj pisci knjig – samozaložniki nismo deležni avtorskih pravic, ki jih imajo, kot slišim, ustvarjalci glasbe in drugi.

Vprašal sem ga tudi še o dotisku in o oddaji obveznih izvodov. Naj ob tem še dodam, da moram ministra pohvaliti za ažuren odgovor, imel pa sem še možnost osebnega srečanja z njim. To je bilo v lanskem avgustu, ko je odprl Muzej tehnične kulturne dediščine pri Sv. Juriju v Slovenskih Goricah. Ob tej priliki sem mu tudi podaril mojo zadnjo knjigo VËSMËŠTËR, v katero nisem vpisal zahtevane cene, kot bi jo sicer moral, ministru pa sem v tej zvezi pristavil, da to knjigo kot avtor in samozaložnik slovenskim knjižnicah rajši podarjam, saj ne želim imeti posla z vladno ustanovo – Javna agencije za knjigo (JAK). Ta je bila menda ustanovljena, da bi še iz knjig iztisnila kakšen evro davka za državno blagajno, ki jo že itak preveč obremenjujejo preštevilni državni uradniki.