Pogovor z Bernardom Brščičem: Zanikanje klasičnega liberalizma

27

Bernard Brščič se ukvarja zgodovino ekonomske misli, politično ekonomijo in proučuje intelektualno zgodovino liberalizma. Sodeluje z inštitutom CRCE – Centre for Research into Post-Communist Economies, ki ga vodi Ljubo Sirc. Idejno izhaja iz konservativnega liberalizma Burke-Smithove tradicije. Doktrinarno sta mu najbližji avstrijska in freiburška ordoliberalna šola.

Gospod Brščič, očitno je, da sta slovenski prostor vsaj na površini v podobnem odnosu kot pes in mačka. Ker smo relativno nedavno slišali izjavo, da liberalizem Slovenijo uničuje, smo se vsaj nekateri v mislih zlahka prestavili v 19. stoletje, ko so podobne domislice kar deževale. Od kod taka stališča in kje se lahko še danes napajajo?

Domnevam, da površne izjave o škodljivosti liberalizma izhajajo iz političnofilozofskega agnosticizma predstavnikov tranzicijske desnice. Če kot pristen liberalizem jemljete politiko LDS v zadnjih dveh desetletjih, se seveda morate strinjati z anamnezo, da so posledice takšne politike pogubne. A pri tem zagrešite kategorialno napako, za LDS lahko rečem, da je pridevnik liberalen protislovje v izrazih. Dopuščam sicer pojmovni voluntarizem, da v humpty-dumptyevskem slogu poljubno poimenujete kot liberalno politiko tudi tisto, ki je njeno nasprotje, a pojmovna jasnost bi dobročudno vplivala na politične razprave.

Zdi se, kot bi bila ena redkih trajnih „pridobitev“ liberalizma na Slovenskem izrazit antiklerikalizem, ki v novejšem času prehaja v antikatolištvo. V kolikšni meri je bil slednji sploh bistvena določnica liberalizma v zgodovini in v kolikšni meri je zunaj Slovenije danes sploh še aktualen?

Ne morem trditi, da je antiklerikalizem oziroma protikatolištvo izjemen pojav na Slovenskem. Dejstvo je, da je bila celotna miselna tradicija lažnega liberalizma izhajajoča iz francoskega razsvetljenstva izrazito protireligiozna, natančneje protikatoliška. Nasprotuje krščanstvu tako v religioznem kot kulturnem smislu dragocenega repozitorija neformalnih institucij, ki so ključne za vzpostavitev dobre družbe.

Tradicija škotskega razvsvetljenstva, osnova pravemu, klasičnemu liberalizmu je drugačna. Res se je znotraj škotskega razsvetljenstva pojavil religiozni skepticizem, ki ga simbolizira David Hume, a ateizem ali agnosticizem nikakor nista njegova glavna označevalca. Če bi naredili raziskavo o verskih prepričanjih klasičnih liberalcev, bi ugotovili, da judeokrščanska tradicija med temi misleci ne prevladuje zgolj v kulturnem, ampak tudi religioznem smislu. Naj kot arhetip klasičnega liberalca in katoliškega misleca izpostavim zgolj lorda Actona.

Vrlina klasičnega liberalizma je, da ne zagreši pojmovne zmote in liberalizma ne enači z moralno filozofijo. Liberalizem ni moralna filozofija, je politična filozofija, ki se ukvarja kaj lahko posamezniki in država naredimo drug drugemu. Lažni liberalizmi nasprotno iz liberalizma oblikujejo etično doktrino, ki hitro zdrsne v moralni relativizem, v libertinstvo, v čaščenje posameznika kot merila vsega. Posameznik tu postane subjekt, ki si lahko sam postavlja svoje zakone in vzpostavi v celoti subjektivno, poljubno moralo. Transcendenčne, metafizične vrednote v takšni zastavitvi nimajo prostora. Klasični liberalizem, nasprotno, ne zanika pomena univerzalne morale, ki pa ima lahko različne epistemične utemeljitve, od teoloških do racionalistično naravnopravnih. Dobre, liberalne družbe ni mogoče oblikovati onstran minimalnega skupnega imenovalca, ki ne more biti prav daleč od desetih zapovedi. Družbe, ki ne temeljijo na spoštovanju družine, prepovedi kraje, promiskuitete in laži in spoštovanju zasebne lastnine so evolucijsko nestabilne.

Lažni liberalizem je v bistvu gnostična herezija izhajajoča iz teoloških razmišljanj Joachima iz Fiore in srednjeveških razprav o nominalizmu in realizmu. Če uporabim posrečen izraz Erica Voegelina, gre za poizkus vzpostavitve imanence eshatona. Voegelin je s tem mislil na poizkuse vzpostavitve božjega kraljestva na zemlji ob hkratnem zanikanju transcendence. Ta imanentizacija eshatona lažni liberalizem druži z ideologijami 20. stoletja kot sta nacizem in komunizem, pa tudi s hegeljanstvom in nekaterimi različicami eksistencializma.

Iz povedanega sledi, da je klasični liberalizem bolj kot socialnemu liberalizmu podoben konservativizmu, zato se sam v izogib pojmovni zmedi vedno bolj poslužujem sintagme konservativni liberalizem.

Eden od ključnih nesporazumov med povprečnim slovenskim katoličanom in vsakršno omembo liberalizma je dejstvo, da je poosamosvojitveno usodo Sloveniji v veliki meri krojila stranka, ki je bila po imenu liberalna. V katerih političnih skupinah po osamosvojitvi sploh zaznavate liberalne elemente?

LDS že dve desetletji izkrivlja podobo liberalizma, zato me gnus katoliškega občestva ob izustenju pridevnika liberalen ne preseneča. Resnično gre za oduren političen pojav, sam bi ga težko poimenoval drugače kot politično sleparstvo. Nastalo je iz pragmatičnih potreb, takratna ZSMS je konec 80-ih potrebovala nova oblačila in zaradi takratne pojmovne neomadeževanosti se je pridevnik liberalen zdel pripraven.

Ne samo, da je LDS umazala liberalizem, njeno delovanje je zaznamovano s celo vrsto družbenih odklonov. Liberalizem po LDS je zaznamovan s pojavi plenilskega kapitalizma, besedovanjem o nacionalnem interesu, splavom pravne države, protikatolištvom, etično praznino moralnega relativizma, ozaljšano s fasado politične korektnosti do obrobnih družbenih skupin. LDS je pri nas izvedla svobodomor in liberalizem priskutila za naslednjih nekaj generacij.

A propos liberalni elementi v drugih strankah. Stanje na slovenski desnici je v ideološkem smislu prav tako porazno. Ugotavljam, da se ni uspela razviti ne klasična konservativna stranka, ne konservativno-liberalna stranka in ne stranka republikanske usmeritve. Pričakoval bi, da bodo stranke, ki se želijo umestiti na desnico izhajale iz vrednot odgovornosti posameznika, judeokrščanskega etosa, družine, zasebne lastnine in svobodne podjetniške pobude. Žal imamo pri nas zgolj socialiste različnih barv.

Zelo povedno je denimo, da si je LDS za naslov svojega strankarskega glasila izbrala prav naslov enega najbolj strupenih antiklerikalnih pamfletov, Tavčarjevega romana 4000. Gre za naključje?

No, v naključja ne verjamem. Vseeno pa novodobni Tavčarjevi epigoni tega ne dosegajo ne v omiki, ne gosposkosti in ne v literarni izbornosti. Z njim se lahko merijo in ga po mojem mnenju s svojim primitivizmom bistveno presegajo le v svojih napadih na katolištvo. Kristjani morajo svobodi govora na ljubo stoično prenašati ikonoklastična onečaščanja svetega, umeščanje podgan v naročje brezjanske Marije, požiganje križev v imenu vzvišenih idealov “umetnosti” ne da bi bili deležni opravičil ali zaščite državnih institucij.

Novum, ki ga v zadnjem času opažam, je usmerjenost napadov ne samo na cerkev kot institucijo, ampak na katoliško občestvo. Tu mislim na kontekst odlično izpeljane referendumske pobude nasprotnikov družinskega zakonika, kjer je tiha moralna večina “naprednim liberalcem” zadala hud udarec. Jedkost teh napadov, rekel bom neoprimitivizem, se s kulturnim bojem v času delovanja Ivana Tavčarja vendarle ne da primerjati.

Za slovensko pamet je pogosto nepojmljivo, da so npr. v ZDA katoliški politiki, kot sta pokojni Ted Kennedy in John Kerry, prave liberalne ikone. Kje in zakaj je bila simbioza liberalizma in katolištva najuspešnejša?

No, najprej razčistiva pojmovno zmedo. Liberalen v ZDA pomeni enako kot socialist. Če bi me moji ameriški znanci poimenovali z liberalcem, bi se počutil globoko užaljenega, podobno kot če bi me pri nas označili za komunista. Klasični liberalci v ZDA so paleokonservativci. Kennedy in Kerry sta poleg tega progresivna demokrata in po mojem mnenju zelo slab primer katoliškega političnega delovanja. Nenazadnje je senator Kerry izrazit zagovornik splava, ne samo kot politično-pravne pravice ampak tudi kot moralne pravice. Stališče je seveda v popolnem nasprotju s katoliškim naukom.

Hvalevredno sobivanje konservativnega-liberalizma in katolištva boste našli na nasprotnem bregu, na republikanski strani. Naj v političnih krogih omenim teksaškega kongresnika in aspiranta za republikansko nominacijo Rona Paula, pa pokojnega Russla Kirka, Williama Buckleya, Michaela Novaka,… Za zelo posrečeno sožitje katolištva in liberalizma skrbi na primer Actonov inštitut.

Samo pri nas prevladuje mnenje, da sta svobodomiselnost in vera v nasprotju. Nasprotno, etično delovanje kristjana, usmerjeno k udejanjanju dobrega je lahko samo svobodno. Zmožnost izbire med dobrim in zlim pritiče samo svobodnemu posamezniku. Da bi lahko posameznik osmislil dobro, mora imeti na voljo izbiro med krepostjo in grehom. Vsiljena krepost ni krepost.

Na Slovenskem je po vsem videzu drugače. Tukaj so najliberalnejši predstavniki osamosvojitvenega gibanja v resničnem ali namišljenem klerikalizmu prepoznavali hujšega nasprotnika od postkomunizma in tako leta 1992 in še pozneje odločilno pomagali pri vrnitvi ali kar obstanku prej vladajočih sil na oblasti, kar se na političnem zemljevidu Slovenije, ne glede na to, da so si nekateri sorazmerno naglo premislili, pozna še danes. Po drugi strani nekateri vidni katoličani in celo cerkveni voditelji kar tekmujejo s predstavniki levice, kdo bo na liberalizem in še bolj na neoliberalizem zlil več gnojnice. Gre, kot v zadnji številki naše revije v članku o Kocbeku domneva Miha Movrin, res za srednjeevropski ali predvsem za slovenski pojav?

Počasi se bo morala cerkvena oligarhija, katoliški intelektualci pa tudi občestvo zazreti v ogledalo. S slovensko katoliško socialno mislijo je nekaj hudo narobe, če še v 21. stoletju niha med kocbekovstvom na eni in krekovstvom na drugi strani. Prava idejna beda. Zakaj je temu tako? Po eni strani vmeščenost v slovenske miselne vzorce in nezmožnost preseči miselne gabarite diskurza začrtanega v času kulturnega boja. Drugi razlog je čisto človeški, miselna lenoba in nerazgledanost. Najbolj pogubne posledice pa ima tretji razlog, to je prepojenost slovenskega katolištva s socializmom. Tako cerkev kot demokrščanski politiki so celotno obdobje tranzicije ne samo kohabitirali ampak kolaborirali s tranzicijsko levico. Vrh cerkve je namesto, da bi postal najvidnejši kritik tranzicijskih družbenih odklonov voljno sodeloval v procesih plenjenja družbenega kapitala in moralnega razkroja slovenske družbe. Metanje kamenja v imaginarno podobo neoliberalizma je s strani prelatov in demokrščanskih politikov najmanj neokusno, saj so sami izdatno pomagali k oživitvi tega Behemota. S svojim izprijenim finančnim veriženjem v sodelovanju z državnimi bankami so najprej spodkopali finančne temelje mariborske nadškofije, nato pa v želji po prikrivanju svojega delovanja finančno uničili še ljubljansko metropolijo. Po dvajsetih letih tranzicije je tako katoliška cerkev pri nas materialno in moralno bankrotirana in od tu verjetno potreba po grešnih kozlih o katerih govorite.

V čem bi se moral prilagoditi liberalizem in v čem bi se morala spremeniti slovenska družba, da oznaka „liberalec“ pri nas vsaj v večini primerov ne bi več imela značaja psovke?

Liberalizmu kot ga razumem sam se ni potrebno prilagajati, idejni kanon ostaja že dve stoletji nespremenjen. Se pa strinjam z vami, da je liberalec pri nas psovka. Postal je označevalec, če mi oprostite zdrs v politično nekorektnost, za zagovorništvo sodomije, kokainske odvisnosti, vladavino klintelizma in korupcije in poljubno redefiniranje vrednot kot je na primer družina. Vse to je zanikanje klasičnega liberalizma. Ta se zaveda pomena morale, tradicije, kulture, ki so utelešeni v družinah, lokalnih skupnostih in veri. Družba ne more delovati kot nepopisan list, zgolj na podlagi tržnih odnosov.

Prvi korak k normalizaciji slovenske družbe je povezan s pojmovnim očiščenjem in poimenovanjem stvari to kar so. In, liberalizem kot ga poznamo pri nas ni pravi liberalizem, je socializem, verzija 2.0.

Vir: Celoten pogovor je objavljen v tiskani izdaji revije Tretji dan, številka 7/8

Foto: Gregor Pohleven

27 KOMENTARJI

  1. Zanimivo je brati:
    “Vrh cerkve je namesto, da bi postal najvidnejši kritik tranzicijskih družbenih odklonov voljno sodeloval v procesih plenjenja družbenega kapitala in moralnega razkroja slovenske družbe. Metanje kamenja v imaginarno podobo neoliberalizma je s strani prelatov in demokrščanskih politikov najmanj neokusno, saj so sami izdatno pomagali k oživitvi tega Behemota. S svojim izprijenim finančnim veriženjem v sodelovanju z državnimi bankami so najprej spodkopali finančne temelje mariborske nadškofije, nato pa v želji po prikrivanju svojega delovanja finančno uničili še ljubljansko metropolijo. Po dvajsetih letih tranzicije je tako katoliška cerkev pri nas materialno in moralno bankrotirana”
    v verskem časopisu Tretji dan. To pomeni, da bom kmalu dobil odgovor na vprašanje, kaj je s škofom, s katerim so komunisti (ali njihovi nasledniki) zadovoljni?

  2. Glede pravih poimenovanj naj užaljenemu kolumnistu, ki očigledno še vedno skuša razrešiti sholastični problem univerzalij, parafraziram barda z Avona: “A rose by any other name would smell as foul.” Obenem pa mojster Bernardo ponovno dokazuje, da so tako on kot njegovi klasični/ordo/neo kompanjoni popolni historični analfabeti. Kdor je kdaj bral slovenski liberalni tisk iz 19. in prve polovice 20. stoletja, bo vedel, da ga vsa publicistika po letu 1990 “v svojih napadih na katolištvo” s svojim primitivizmom bistveno *ne* presega. Še celo donu Carlosu se je liberalna retorika v tistih sto let starih cajtengih malce neokusna zazdela. Tudi tista podgana ni nič novega – liberalna učiteljska revija s preloma stoletja je objavila podobo ene od Marij (pozabil katere, saj jih je toliko) s teletom v naročju. Ja, v stari katoliški Avstriji, pa še cenzura ni intervenirala. Sicer me pa prav zanima, kako se bosta zastopila Bernardo in Stanko Granda, ki je nedavno divje udrihal po neoliberalizmu. Ja, ja, hudo je, če se še istomišljeniki ne znajo zmeniti, kako in kaj … 😉

    • Kako se bosta razumela gospoda Bernard in Stane? Zelo dobro, ker oba iščeta resnico. Veliko poslušam in berem oba in se mi zdi, da imata kar enake pogled na mnogo zadev čeprav prvi gleda naprej, drugi pa gleda nazaj. Tudi gospod Stane Granda si upa marsikaj povedati; npr. o škofu Rožmanu: “Nepravi človek v nepravem času” na spletnih straneh tednika Družina http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/C65038922F4C676DC125742600401C29?OpenDocument

      In zelo verjetno bosta oba padla v neusmiljen stroj kritike ljudi, ki si ne želijo sprememb.

      • No, da ne boste zadnji, ki bo pred petelinom komentiral: Stanko ima v tem kontekstu delno celo prav: če bi bil na Rožmanovem mestu Pogorelčkov Tonček, bi do kolaboracije nikdar ne prišlo. In hecno, sam bi se privatno z gospodom Stankom, ki zna biti čisto zabaven možak, verjetno precej bolje zastopil kot pa z gornjim historičnim analfabetom.

        • To, kako besno so se obmetavali katoliki in liberali od ustanovitve Staroavstrijskega parlamenta naprej, ni nič novega, niti ni novo, da je fake SLO liberalizem po 1991 očitno to bral in začel iz iste točke, kjer so Stari liberali nehali kreg, ko je KUK šla v 1S.V.

          Komuliberali(omladinci) post 91 so ze z KC pač zdilali, kako se bo “gemblalo” z državno imovino in bankami, vse skupaj pa kaže, da je SLO liberalizem, kot razlaga g.Brščič, na točki leta 1914, če ne celo bližje 1910 in da nima druge predzgodovine in sedanjosti, kot je tedanje preklanje med sabo in fragmentiranje in primitivizem, ki izhaja iz neznanja.

          G.Brščič nam tule razlaga nianse in drugačnosti delujočih liberalizmov, ki jih v SLO kurji vasi ne sanjamo, jih ne dojemamo, niti ne vemo kakšne razlike so med njimi, ker smo pač zrastli iz enoumja in zato nimamo nekih orodij, da bi te razlike slutili, kaj šele delno razumsko dojeli.

          V luči tega, si g.Brščič zasluži objavo v najbolj branem SLO časopisu, seveda, v poenostavljeni obliki, mogoče slikanica?
          Zaradi bralstva, ki pretežno še vedno misli, da je liberalno, če si v žlahti z Golobičem.
          Osebno pa bi želel tale članek videti v šolskih učbenikih za višje razrede osnovne šole.
          Ni nujno, da še naprej usmerejeno vzgajamo ljudi za butle in nadbutle, ki slepo verjamejo da je vse kar je, to kar vidiš in kupiš, pa čeprav pregovor pravi, da :Bog ima butle rad, če ne jih ne bi ustvaril tako veliko.”
          .

          • “Vse kar je, je to, kar vidiš in kupiš.” Dodajte še “in prodaš”, pa ste dobili definicijo neoliberalizma. Prosit! 😉

  3. Obtoževati Cerkev kolaboracije, je neumno. Cerkev sodeluje z vsako oblastjo. Tudi s komunisti je sodelovala. Od Cerkve si ne moreš obetat upora.

    Lahko pa deluje trezno. In slovenska cerkev pa žal ni trezna. Še danes se obnašajo kot da so dosegli popolno pamet.

  4. “Vrlina klasičnega liberalizma je, da ne zagreši pojmovne zmote in liberalizma ne enači z moralno filozofijo.”

    čeravno definira z zanikanjem, je tole bistvo zrele in uporabne politične drže:
    da ne išče počela znotraj sebe, ampak samo sebe razume kot enega izmed načinov do rasti pravičnosti.
    morala je namreč preprosta in v njej že dolgo ni kakšnih posebnih novosti (tudi zgoraj omenjeni dekalog). če jo kdo študira in osvežuje njeno razlago, pa to vsekakor ni politika, ampak religija, umetnost, znanost…

    kar pa se spreminja in izumlja, so poti do tega, kako v družbi omogočiti posameznikom, da lahko živijo v skladu s to moralo. socialist za to naredi prevrat, konzervativist betonira inštitucije, liberalist pa hm… išče tretjo pot?

    kakorkoli, če vpletem četrti pojem ‘krščansko demokracijo’ – njen politik bi v sloveniji moral biti predvsem (po brščiču) klasični liberalec, ker je tu največja suša.

    • Pri nas so vsi navedeni družbeni segmenti še vedno državno instrumentalizirani, zato blending liberalnega z njimi da kot rezultat vedno samo eno in isto enoznačnost.
      Pri nas so bile vse podstati izbrisane v dobro projekta “Novega človeka” in prosim, pripeljite mi Slovenca, ki bi vsaj razlikoval med Luteranom in Kalvinistom, da o Metodistih, Prezbiterjancih, Anglikancih, ne samo Waspih(pa še izraz Wasp v SLO redkokdo pozna), itd, ki tradicionalno tvorijo prevladujoči del družbenih pogledov v tistemu kar imenujemo protestantski del EU(in USA), ki jih ni izbrisal “Novi človek”, ker to fantazmagorično “bitje” tam ni brisalo vsega iz zavesti državljanov.
      Približno dva meseca na leto preživim v Španiji in tam je bil proces tak, da tredicije in dediščine zavedanja Frankizem ni okrnil, ker je Franco samo utrdil KC vpliv, fundusa zavesti, ki je ljudem lastna skozi zgodovinski lok se Frankizem ni mogel lotiti in čeprav se frankistov še danes bojijo, so demokratične aspiracije imele plodna tla v “neizbrisu” pojmovnih diverzitet in družinske arhetipske pojmovne tradicije, ker ni bilo nobenega “istega kotla ob katerem pade človek v stanje pozabe, pogoj da se začne leto nič, revolucionarnega štetja.
      Isti problem izbrisa vseh pozitivnih arhetipov in stapljanja v en umetni arhetip, Novega človeka nabašem, kadar sem pri žlahti v Pragi, čeprav v manjši meri kot tu. Seveda ta sindrom brisanja arhetipov, brez katerih ni dojemanja lastnih razlik, kot pozitivne, najdemo pri vseh “Osti” narodih, ki so fasali Novega človeka.
      Letos sem gostil doma lepo število prijateljev iz tujine, od Judov iz Izraela, prezbiterjanca iz Škotske, katoličanke iz Španije, katoličanov iz kalvinistične Nizozemske, vsi opremljeni z mostom logike med svojimi arhetipi in sedanjimi realitetami in pri debatah o preferencah in različnih politikah pri njih, sem ugotovil, da pri nas, razen enega samega arhetipa, “Tekovin”, ni preostalo niti drobca kakega drugega arhetipa, ki bi imel svoj fundus in zavedanje nedotaknjeno in fragmentirano zato zmaličeno.
      Zato to silno vekanje vernikov edinega arhetipa, ki je bil seveda čisti fake, o “Izgubljenemu raju Novega človeka, ki noče vstati od mrtvih” v SLO.
      Edino oni imajo svoj arhetip v spominski banki, mi jih bomo imeli…- ne bomo jih imeli.
      Naši otroci in vnuki, morda, družbeni arhetipi, ko jih povsem eradiciraš za desetletja, “ne zrastejo čez noč”, gre za zavedanje, da je nekoč tako že bilo in da je iz tega nekoč zrastlo to kar je danes, za skoraj podzavestno komparcijo..
      Iz polstoletne prisilne amnezije ne more zrasti nič, kar bi se dalo komparirati, zato smo videti konsenzualno moralno zmedeni, ker nimo povsem navadnih arhetipskih opornih točk.

    • všeč mi je brati tvoje razmišljanje.

      Morda bi skušal odgovoriti na tvoje vprašanje v predzadnjem odstavku:

      Socalist sanjari in dela nestrpno-nasilne prevrate.
      Konzervativec mora ves čas iskati nove odgovore ne nova vprašanja v skladu s tradicionalnimi vrednotami +ustvarjati ( biti podjetnik), da preživi sebe in družino.
      Klasični liberalec pa tako spada med konzervativce, ki sem jih zgoraj definiral. Obstajajo tudi destruktivne oblike konzervativizma, kar vidimo danes pri komunajzer-fašistih, ki na vsak način skušajo konzervirati svoj sistem v Sloveniji ali talibanih ali pa zgolj poceni populistom brez ustvarjalno kvalitetnega odgovora, ki ne ponujajo nič novega, le nabijajo, da se borijo za kršanske vrednote”.

  5. Zelo dober intervju, ki razjasni mnoge pojme, razreši mnogo vprašanja, a žal ne odgovori za ključno vprašanje: “Kakšen je dejanski vpliv klasičnih liberalcev v evropski in svetovni politiki?”

    Sam sem mnenja, da je pretežno povsod po Evropi prevladal lažni liberalizem moralne filozofije, ki ga ne zastopajo samo liberlane stranke, ampak tako kot velja za ekološka vrpašanja, je leta del vsake leve politične opcije, LDS izgleda radikalna, skoraj blasfemična, ampak v Evropi (zlasti anglosaksonski del) je taka radikalnost postala mainstream .
    Sicer pa je jasno, da politika, ki izgubi vpliv v kapitalu, išče svoj prostor v temah, ki poiskušajo reformirati posammeznika, družbo, da opraviči svoj obstoj.

    Glede pogleda na realnost katoliške Cerkev na slovenskem bi se strnjal z Beršičem. Cerkev je sicer veno del stvarnosti v kateri živi, z vsemi slabostmi vred. Torej, da je grešna ni problem, problem je , da vsporedno ni zaznati duhovne vitalnosti , svežine.

    • Kakšna ironija, da pogrešaš vitalnost in svežino v organizaciji, ki časti trpljenje in kopiči kose trupel

      • G.K. Chesteron pravi: ” Ker vemo, da so nebesa na drugi strani, njih ne poiskušamo kreirati tu. ”
        No zgodvina nas uči, da so kreatorji raja na zemlji navečji generatori trplenja. Torej glede trplenja si se obrnil na napačen naslov, tako kot glede trupel.

        • Tovariš Tadej, tale citat bi lahko razumeli tudi kot krilatico skrajnega konzervativizma – ker si radi lažemo, ostajamo pasivni in saecula saeculorum…
          Liberalizem, vsaj Humovega tipa, je svetlobna leta oddaljen od Chestertonovih blodenj

          • Vendar mislim, da ga ne smemo tako razumeti, saj pasivnost ni daleč od aktivnosti v napačno smer. Strinjam se, da sta Hume in Chesterton daleč narazen, vendar to nikakor še ne pomeni, da Chesterton blodi 😉

          • Glede pasivnosti in aktivnosti v napačno smer se strinjam, s Chestertonom je pa tako – če so mu že oprostili preveliko gorečnost, bi ga morali pa vsaj na zlato pravilo pisanja spomniti – eschew obfuscation.

    • klasični liberalci imajo največji vpliv na Kitajskem v zadnjih 30 letih. Tam so jih vzeli najbolj zares, samo na žalost še vedno preveč selektivno. Zato ima Kitajska največje rasti gospodarstva in blaginje na svetu.

  6. KAJ JE PRAVI (GENSCHERJEVSKI ) LIBERALIZEM ? NIČ DRUGEGA KOT SVOBODNO DELOVANJE NA VSEH NIVOJIH ŽIVLJENJA ZNOTRAJ ZAKOLIČENEGA, DOGOVORJENEGA PRAVNEGA REDA S POSEDOVANJEM KRŠČANSKE ETIKE !
    TO NAČELO SO DOSLEJ ZAGOVARJALI SAMO GROSOVI LIBERALCI !
    VSE DRUGO JE IMENUJEMO KVAZI-PLENILSKI LIBERALIZEM , SLOVENSKEGA TIPA !

    • Grosovi in Štihovi liberalci so bili še najbližje pojmu klasični liberalec.

      To kar socialisti danes po svetu psujejo z neoliberalci so v resnici njihovi izdelki, razni jankovići, hilde in zidarji.

      Kar klasični liberalci zagovarjamo pa so v nasprotuju s socialističnimi neoliberalci ravno majhni in srednji podjetniki, ki se vsak dan borijo na trgu za preživetje. In normačni delavec ve, da je PODJETNIK delavčev najboljši prijatelj kot je danes na srečanju SDS rekel predsednik združenja malih podjetnikov Evrope v parafraziranju Marlyn Monroe: DIAMANTI SO ŽENSKI NAJBOLJŠI PRIJATELJ.

      Dolgoročno dober podejtnik je lahko samo duhovna bogata oseba ( oseba z globokim in stabilnim odnosom z Bogom) kot npr. svetopisemski JOB, ki je ” vse kar se je dotaknil, je pozlatil” tako kot pravi podjetnik. To ne more biti človek, ki deluje zgolj na dvokoordinatnem sistemu ( kupuj ( potroši) in prodajaj). niti komunistični tajkuni in oligarhi ne – to so zame neoliberalci oz. plenilski fevdalci, mafijci, tajkuni.

    • nisem ravno poznavalec ali politolog, temveč amaterski in ljubiteljski bralec in raziskovalec klasičnega liberalizma. Danes Genscherjeva in tudi GB liberalna stranka nista ravno zgled liberalizma. Še slabše je z Avstrijo pa ravno od tam izhaja utemeljitelj avstrijske šole Hayek.

      Morda bi bili danes ša enajbližje klasičnem liberalcem ravno Krščanska stranka na Slovaškem, ki je pred 10 leti vpeljala korenite ekonomske reforme vključno z EDS, pa poljski Tuskovi liberalci in nazadnje še trenutno najbolj klasični liberalec poleg Ljuba Sirca na Češkem: predsednik Vaclav Klaus, ki je na nekem omizju pri predstavitvi svoje knjige novinarko Manco Košir po njenih parih komunističnih vprašanjih elegantno ozmerjal kot komunistko. Le zakaj bi se sprenevedali pri tem.

  7. čas bi bil, da Maver malo prebere svoja vprašanja in ugotovi tako slovnične napake ( ki delajo vprašanja nerazumljiva) kot tudi to, da se je na intervju premalo pripravil in da so vprašanja več ali manj ponavljajoča in šibka. Brščiča bi bilo treba bolje uporabiti, če želite povprečnemu Slovencu predstaviti kaj je liberalizem. Sploh glede številnih zlorab te besede. Morda jev naši kulturi še bolj zlorabljena beseda Ljubezen, nato solidarnost in nato Bog.

    Mam občutek, da Maver ni iste filozofske misli ali ekonomske misli kot Brščič, zato bi bilo zanimivo, da bi se na manjšem delu spustil z njim v argumentiran boj. To bi intervju naredilo kvalitetnejši.

    Vse priznanje tudi tistim, ki ste Brščiča pripeljali na Zbor kristjanov v Lj oz. g. Strgarju.

  8. Če refleksiram ta intervju kaj mi je bilo najbolj pomembno. Tri stvari, tri misli:

    1. Klasični liberalizem ni v nasprotju z katoliško vero, celo več: večina teh mislecev je bilo osebno religioznih od judovstva do krščanstva, tudi katolištva.
    ” Če bi naredili raziskavo o verskih prepričanjih klasičnih liberalcev, bi ugotovili, da judeokrščanska tradicija med temi misleci ne prevladuje zgolj v kulturnem, ampak tudi religioznem smislu. Naj kot arhetip klasičnega liberalca in katoliškega misleca izpostavim zgolj lorda Actona.”

    2. Klasični liberalizem je filozofija, ki se ukvarja z organizacijo družbe in gospodarstva z namenom, da oseba, družba čim bolje funkcionira, da so ti odnosi čim bolj fer in da se nekdo od zunaj ( država, birokratski državni planer, centralni planer, centralni komite) v te odnose ne vpleta, jih ne vodi. Razen v primerih kršenja pogodb ( sodišče, odvetniki, tožilci). V parih primerih je Virant naredil napake: pri Družinskem zakoniku se je izrekel za, čeprav bi bilo bolj modro, da kot liberalec pove, da je to stvar osebnih vrednot in da se bodo o tem njegovi volilci in poslanci osebno odločali, različno. Prav tako podpiranje partizanov kot komunističnih vojakov ali govorjenje, da nismo ne levi in ne desni.
    Klasični liberalizem se ne vsaja v polje duhovnosti, religij, vrednot. Te prepusti ljudem, skupnostim v svobodi. Lažni socialistični liberalizem v Evropi pa se vpleta v vrednote enih skupin in jih skuša prisilno spreminjati, jih zasmehuje, negativizira…skratka postaja “moderna inkvizicija”. Kaj se imajo vtikati v poroko, ki je cerkven institut, zakrament, ki si ga podelita mož in žena? Kaj se morajo vtikati v človeka, ki se noče družiti s homoseksualci?
    “Vrlina klasičnega liberalizma je, da ne zagreši pojmovne zmote in liberalizma ne enači z moralno filozofijo. Liberalizem ni moralna filozofija, je politična filozofija, ki se ukvarja kaj lahko posamezniki in država naredimo drug drugemu.

    3. Klasični liberalec bo spodbujal rast podjetništva, dela, pretoka kapitala, pretoka idej, pretoka znanja in pretoka blaga s čimer se viša blaginja posameznika in cele družbe. Problem socialistov je, da človeku obljubljajo gradove v oblakih in ga z ukradenim denarjem pitaja od majhnega levčka do ostarelega leva v kletki živalskega vrta ( koncentracijskega taborišča). Človeka navežejo nase, da je odvisen, zasužnjen z Državo, ki mu postane bolj pomembna od Boga.
    Pri nas je komunizem do leta 1948 pohabil družbo, po tem letu pa se je Tito bolj od Stalina premaknil proti Francu, Mussoliniju in Hitlerju, saj je bolj začel poveličevati “jugoslovanski narod” in korporativna podjetja podržavljena in vodena s sttrani ppolitike.
    “Stanje na slovenski desnici je v ideološkem smislu prav tako porazno. Ugotavljam, da se ni uspela razviti ne klasična konservativna stranka, ne konservativno-liberalna stranka in ne stranka republikanske usmeritve. Pričakoval bi, da bodo stranke, ki se želijo umestiti na desnico izhajale iz vrednot odgovornosti posameznika, judeokrščanskega etosa, družine, zasebne lastnine in svobodne izbire.

    Pri nas so vse politične stranke socialistične, le barve so druge”

  9. Berem pogovor: “Tako cerkev kot demokrščanski politiki so celotno obdobje tranzicije ne samo kohabitirali ampak kolaborirali s tranzicijsko levico. Vrh cerkve je namesto, da bi postal najvidnejši kritik tranzicijskih družbenih odklonov voljno sodeloval v procesih plenjenja družbenega kapitala in moralnega razkroja slovenske družbe. Metanje kamenja v imaginarno podobo neoliberalizma je s strani prelatov in demokrščanskih politikov najmanj neokusno, saj so sami izdatno pomagali k oživitvi tega Behemota. S svojim izprijenim finančnim veriženjem v sodelovanju z državnimi bankami so najprej spodkopali finančne temelje mariborske nadškofije, nato pa v želji po prikrivanju svojega delovanja finančno uničili še ljubljansko metropolijo. Po dvajsetih letih tranzicije je tako katoliška cerkev pri nas nas materialno in moralno bankrotirana…”
    Te dni pa še vedno v tisku in spletu berem tudi o agoniji Zvona ena, o T-2, ki je še vedno v lasti cerkve in še vedno razpečava pornografijo,…
    Očitno se bije zelo trd boj cerkve za kapitalski čim večji “izplen”v teh “izgubljenih” poslih. . .
    Očitno pa je “tretje razredna tema” moralna odgovornost za “zgodbo o neuspehu in grehu”.
    Kdaj bomo o tem brali?

Comments are closed.