Pogovor v/o Cerkvi

64

cerkev-dialog-napis-sloOb nedavnem izstopu dr. Draga Ocvirka iz duhovniških vrst smo lahko zapazili običajno medijsko pozornost »dnevno pomembnih novic« – tisti ter naslednji dan so o tem pisala vsa občila (in ko napišem »vsa«, mislim na leva, saj drugih skoraj nimamo), potem pa je zadeva potihnila. Na spletnih straneh katoliških medijev o tem ne najdem ničesar, v Družini sem prebrala le kratko obvestilo, da je informacija o odstopu potrjena, da pa se tednik ne čuti poklican, da bi o tej osebni odločitvi sodil. Po nekaj tednih sem obsežnejši članek na to temo zasledila v – Delu. A moram biti hvaležna, da ga imamo, da vsaj kdo pokomentira dogajanje v slovenski Cerkvi?!

Ne trdim, da bi morali zdaj vsepovprek presojati odločitev dr. Ocvirka. Odločil se je po svojem lastnem prepričanju, s katerim se lahko vsakdo od nas strinja ali ne. Mislim pa, da bi moral tak primer (in vse druge cerkvene afere, o katerih smo brali v zadnjem času) vzbuditi širšo razpravo na načelni ravni, saj se ob njem odpirajo ključna teološka in moralna vprašanja: o celibatu, zvestobi, čistosti, pokorščini, (ne)življenjskosti cerkvenih pravil, svetosti duhovnikov, družinskem življenju, … Razpravljati bi morali o zgledih, ki jih daje tak primer, in o njegovih posledicah. Jasno je, da je takih in podobnih zgodb med duhovniki več, torej problematika ni osamljena, a se o njej ne razpravlja ne znotraj kleriških vrst, ne med verniki, ne v javnosti. Če osrednji katoliški mediji o tem ne pišejo, čeprav je očitno, da to vernike bremeni, se zdi, da težavo pometajo pod preprogo. Vemo, kaj sledi …

Povsod poslušamo, da se moramo o problemih pogovarjati, jih reševati z dialogom. Problem tu očitno imamo – poleg tega medijsko znanega primera še več drugih, na drugi strani pa vznemirjeno čredo vernikov in duhovnikov, ki o tem razpravljajo za zaprtimi vrati, vsak, kakor zna in zmore. Morda pride do pravilnih moralnih sodb, morda si jih prikroji po svoje. Ali ne bi bilo za Cerkev lažje, če bi odprla javno razpravo, ki bi jo lahko sama vodila in usmerjala, skrbela, da bi ostajala na spodobni ravni, pri tem pa vernemu ljudstvu razlagala cerkveni nauk in svoje poglede? Tako bi pokazala, da jo sooblikujejo tudi verniki, da je življenjska. Imela bi priložnost, da na primerih iz našega vsakdanjika razlaga evangelij.

A ker je bila na katoliškem polu tišina, se je komentiranja lotilo Delo. Vsebina članka je sicer časopisu primerno zadrta, problematika zrelativizirana, cerkveni nauk zbanaliziran. Vseeno pa prinaša marsikaj, kar bi moralo vernikom in klerikom dati misliti. Očitki, da se v Cerkvi s tovrstnimi primeri sploh ne ukvarjamo oziroma, da jih rešujemo zgolj s premestitvami, niso iz trte izviti. »Stvari, ki pri nas vzbujajo ogorčenje, zgražanje in gnus in za katere se delamo, kot da jih ni, so drugod klic po spremembah.« Meni se sicer to ne zdi nujno klic po spremembah, po pogovoru pa prav gotovo.

Odpreti javno razpravo med vernim ljudstvom seveda ni lahko. Od vseh vpletenih zahteva odprtost, preglednost, sposobnost dialoga, željo po iskanju resnice. In precej potrpežljivosti in napora. Toda, ali niso prav to stopnice do pravega razvoja, zdrave rasti Cerkve in njenih posameznikov?

64 KOMENTARJI

  1. V slovenjskih cerkvenih medijih nisem zasedlil papeževe misli povsečenim (celibatnim ) osebam, ko je govoril, da morajo postati duhovni očetje in matere. Še nekrat drugič je omenil to isto misel duhovne plodnosti.
    Človek v sojem najglobjem bistvu ostane nerealiziran, ko je njegovo živlejnje sterilno. To se dogaja na sveh podorčjih njegovega življenja: v družini, v celibatu , v profesionalni karieri. Nevzdržnost celibata, nezvestoba v družini , zagrenjenost v poklicu so vse posledita sterinosti.
    Ves svet predlaga bypass rešitve, ki sterinost zamaskirajo. Sodobni človek se noče spopasti s vzroki, rešitve išče v maskiranju probelma, v tem da svoje življensjke odločitve živi površno (nezvesto), da pristane na logiko sterilnosti. Človekove “sterilnosti” ne zdravimo, ampak jo proglasimo za normalno stanje, ki mu je potrebno pomagati s “proti bolečinski terepijami”, namesto, da bi mu pomagali ponovno odkriti svojo plodonst.

    Ni mi pa jasno, zakaj bi morali o konkretnih primerih razprvlajti javno, kajti konkretne zgodbe so osebne in morajo ostati v privatni sferi. Javno obravnavanje je igra mrhovinarjev.

    • Nikakor se ne strinjam z vašim zadnjim odstvkom. V njem javnost (tudi jaz sem del javnosti) nekako označite za nekompetentno takim razpravam.

      Drago Ocvirk je javna osebnost, zato ima javnost nekoliko več pravice izvedeti nekatera ozadja. Sploh ker vprašanja, ki so bila ob njem že izpostavljena, močno bremenijo našo javnost.

      Poleg tega javne razprave nikakor ne gre enačiti z mrhovinarstvom. Javna razprava je javna razprava, lahko se prevesi v dobro ali pa slabo, odvisno od razpravljalcev. Najbrž gre tudi za nek duhovni boj. Po mojem mnenju korektna razprava ne bi nič škodila Dragu Ocvirku, res pa je, da bi najbrž razkrila marsikatero grešnost pri njem, pri kom drugem ali pa pri nas vseh. Menda se pravičen kristjan tega naj me bi bal.

      Papeža ni strah javne razprave:
      http://branenacesti.blogspot.com/2013/10/papestvo-v-novem-komunikacijskem-slogu.html

      p.s. Na splošno so mi vaši komentarji zelo dobri. (Mogoče samo malo več pozornosti pri mešanju črk znotraj kakšne besede.)

      • Strinjam se, da je bil moj zadnji stavek problematičen. V tem, ko sem se hotel izogniti poglobljeni diskusiji javnega polemiziranja , sem izrazil zgolj svoj občutek, da gre velikokrat za mrhovinarstvo.
        Tudi papežu so očitali, da zanemarja morlane teme, pa je v odgovoru dejal, da je potrebno diskutirati v knotekstu.
        Problem dikusije v duržbi je v tem, da poiskuša zatečeno stanje legalizirati. Gre nekako tako: Sprijaznimo se, da je nek pojav postal praksa, da se družba spreminja in da je najbolje, da stvari uzakonimo. Ta zgodba je stara kot je staro človeštvo, najdemo jo tudi v evangeliju (Mr 10,1–12): Vprašanje ali ima mož pravico odsloviti svojo ženo.
        Glede problema celibata je papež pravilno definiral problem: problem nastopi, ko ni duhovnega očetovstva. Popolnoma razumljivo je, da sterilno duhovno življenje privede do potrebe po fizičnem očetovstvu. Eno je biti duhovno ploden, drugo je: Kako pomagati osebam, ki so na tej poti omagale?
        To dvojnost problema srečamo v vseh življenskih situacijah, ki jih ne bom našteval, ker bi bila lista predolga.

        • Problemov diskusije v družbi je lahko cel kup, od poskusa legalizacije zatečenega stanja, pa tudi, da bi se neko osebo raztrgalo po mrhovinarsko.

          Kljub temu mislim, da se javne diskusije ne smemo bati. Sploh če je resnica na naši strani in če zmoremo kulturne debate. Poleg tega je sedanja kriza pripomogla tudi k temu, da veliko ljudi že zelo realno razmišlja.

          Mene (pa tudi širše javnosti) ne moti toliko Drago Ocvirk in njegovi grehi osebno. Zelo pa me moti POMANJKANJE RAZPRAVE o vprašanjih, ki se ob njem odpirajo. Ta vprašanja pa se tičejo celotne cerkve, ne samo njega osebno.

    • RE: Tadej
      Praksa, da slovenski cerkveni mediji ne objavijo kakšne papeževe misli ali kar celega poglavja ni od včeraj. Že v času blagopojnega Janeza Pavla ll. sem obnemela, ko sem opazila, da so bila iz socialne okrožnice izpuščena cela poglavja.
      Po čigavi volji?

  2. Pri takem pojavu kot je izstop, si nekako še predstavljam, da ni veliko debate. Pri mariborskem propadu pa ne.
    Kako gre že citat iz Sv. pisma: “sami nočete vstopiti, tistim ki bi radi pa ne pustite”.
    To se mi zdi precej dobro ogledalo naše Cerkve, ki je postala že naravnost narodna kultura. Saj pri nas že o kurentovanju ne smemo vedeti nič. Reveži “odganjajo zimo”. Tako globoko smo zabredli, ko se samo približamo resnici. Celo, če je tako neškodljiva. Ali ko gre za vinjete, še nisem slišal nikogar, ki bi priznal kako se staro vinjeto očisti. Samo zato, da bi se prodajala strgala po en evro. Tako temeljito je prikrivanje resnice, čeprav gre za navadna navodila za uporabo!

  3. ja, nekoč bo lepo, ko bomo zmogli tudi to …

    sem kar v nekem stanju ‘pridi, gospod jezus’. stojimo v blatu do kolen, gledamo okoli svetle zarje, a nočemo izcmoknit noge. duši nas globok sram, z najboljšimi željami smo pritlakovali v pekel (slišim, da mariborska škofija postaja administratura, da žica za denar graško škofijo … v dneh, ko poslušamo o slomšku. mene je res sram, da smo tako zarili in si zasuli usta).

    seveda – to v božjem odreševanju ni nič posebnega. zlo je bilo in bo. a včasih gre človeku pač na jeremijade…

      • Ne gre za mojo radovednost, gre za žive ljudi in za neodgovornost njihovih očetov, kakor tudi molk institucije, ki ji pripadajo. Če že imajo polna usta ljubezni do človeka in dobrodelnosti bi pa lahko poskrbeli še za zamolčane otroke duhovnikov. Ampak to je, kakor kaže za vernike, farje in RKC tabu tema !

    • Saj poskrbi. Do polnoletnosti jim plačuje alimentacijo, če le mati pristane, da ne bo tožila za očetovstvo.

      • Ne ni bila. Po mojih informacijah se to res dogaja, če stvar pride do škofa. Sarkastična je bila v tem smislu, da bi cerkev glede na svoja, glasno izražana stališča, morala otroku zagotovit očeta. Uboštvo je po njihovem tako ali tako vrednota.

    • Med ljudmi se sliši, da kar dobro poskrbijo zanje, če so seveda dosti visoko v hierarhiji.
      Pa tudi za svoje sorodnike poskrbijo. Veliko stanovanje na uporabo zastonj ali pa za neko delo-to je darilo vredno vsak mesec 1000 evrov.
      Samo zato, ker si iz velike družine in imaš pravega strica.

  4. Bi se kar strinjal da je premalo razprave. Po mojem se duhovniki še sami ne znajo spopasti z tem.

  5. A ker je bila na katoliškem polu tišina, se je komentiranja lotilo Delo. Vsebina članka je sicer časopisu primerno zadrta, problematika zrelativizirana, cerkveni nauk zbanaliziran.

  6. Kdo ima pravico soditi? Pravzaprav nihče. Je pa res, da je dr. Drago Ocvirk do zadnjega delil moralne nasvete
    na Radiu Ognjišče in po vseh dostopnih medijih. Dvoličnost mu ni bila problem in to boli. Medijsko ga niti malo niso raztrgali, kot bi to storili z večino (javno izpostavljenih) duhovnikov.

    • Res je, ne sodimo, da ne bomo sojeni. Ne morem pa ostati tiho ob svojevrstni medijski dvoličnosti na “desni”. Dr. Drago Ocvirk je (bil) habilitiran predavatelj in strokovnjak, kot takega so ga vabili številni omenjeni mediji. Zato, ker je izstopil, med drugim zaradi nikoli teološko utemeljenega celibata, pa naj na enkrat ne bi bil več strokovnjak, ki lahko širi svoje znanje? Meni je samo žal, če v uredništvih desnih medijev ne bo toliko poguma, da bi ga zmogli še naprej vključevati v duhovno poslanstvo.

      • Zakaj ti, kot laik, modruješ o teološki utemeljenosti celibata? Očitno nimaš pojma. Druge bi pa imel za strahopetce, ker to razumejo. Dr. Ocvirk se je hudo diskreditiral in zato ne more biti še naprej vključen v duhovno poslanstvo kogarkoli. Njegovo znanje očitno ima veliko luknjo, saj je širil nekaj kar je zanikal. Lahko se je nekaj na pamet naučiti in trobiti okoli. Takih strokovnjakov je vse polno.

        • Imam vprašanje za vas, gospod Zdravko : ali je z stališča RKC in vernikov bolje priznati razmerje z partnerjem in posledično tudi otroke, kot je to storil g. Ocvirk ali je bolje storiti tako kot g. Štuhec, ki svoje dolgoletno partnerstvo skriva ?

          • Neumno vprašanje. Okoli g. Ocvirka je problem vse kaj drugega kot pa priznanje razmerja.

            Sicer je pa resnica boljša od skrivanja.

          • Mogoče bi bilo bolj prav: razkrivanje je boljše od skrivanja, razen če ne pripelje do pohujšanja. Adam in Eva sta si še lahko privoščila 🙂

            Kar pa se tiče celibatnih prekrškov: Če je enkrat to preveč očitno, je treba poiskati rešitve. Skrivanje naredi stvari samo bolj groteskne.

          • J, vprašal sem Zdravka, ki je trdil, da se je Ocvirk “hudo diskreditiral in zato ne more biti vključen v duhovno poslanstvo kogarkoli”. S čem pa se je diskreditiral, če ne s priznanjem razmerja ? Zato lahko ugotovim, da je neumna tvoja pripomba in ne moje vprašanje.

          • Drugače pa lahko vaše odgovore strnem v to, da je boljše skrivanje, dokler te ne dobijo na laži.

        • Spoštovani g Zdravko!

          Najprej nekaj o bontonu, veste, neznanci se vikamo. Glede teološke neutemljenosti celibata in ekonomskih razlogih zanj v srednjem veku, pa si lahko preberete v številnih resnih zgodovinskih knjigah. Saj bo šlo, kajne.

          • Če vas moti, se opravičujem. Delujete kot intektualec in bi lahko vedeli da govoriti o teološki neutemeljenosti pravzavprav, česarkoli v Katoliški Cerkvi, danes, 2000 let po ustanovitvi, je neumnost. Ali vsaj vredno dvoma v tako presojo. Tako da s tem argumentirate svojo neumnost, tudi če ste vse prebrali o tem. Za spremembe se lahko potegujete, a ne s takimi argumenti, ki kažejo samo na to, da veste vse, pa ne razumete kaj.

  7. “če v uredništvih desnih medijev ne bo toliko poguma”
    Bolj točno bilo: če bo dovolj neodvisnosti.

  8. Zabavno je primerjati medijske nastope p. Karla Gržana: v cerkvenih medijih res pogosto govori o vsem mogočem, edino o celibatu ne – za njegovo govorjenje o celibatu so očitno pristojni samo necerkveni mediji.

    (Da ne bo nesporazuma: To sploh ni očitek p. Gržanu, kajti vse je odvisno od uredniške politike oz. volje lastnikov.)

    • Zato ker necekvenim medijem gre za provociranje. Vsem že jeziki dol visijo od pričakovanih reform. Od silnih reform vsega, le Cerkev ostaja enaka. Medtem ko smo mi že razstavili svet na koščke, da ga ne znamo več niti nazaj skup dat. In še vedno reforme, reforme, reforme. Ko na vlaku norcev brez zavor.

    • Popolnoma vam dam prav. S tem se posvetni mediji ne bi smeli ukvarjati. Če je katoličanom pravtako kot je, je vse v redu, če jim ni, naj naredijo kaj, da bi drugače, če jim ni prav pa so tiho, so si sami krivi.
      Meni je popolnoma vseeno, ali so duhovniki celibaterji ali ne. Smem pa biti kritičen, če vidim, da govorijo eno, delajo pa drugo in se imajo hkrati za moralne avtoritete.

  9. Cerkev ni demokracija; ne v smislu grške ne v smislu moderne demokracije. Je več kot demokracija. In to je edino sprejemljivo opravičilo, zakaj Cerkev ni demokracija.

    Vprašanje pa je, ali gojimo tisto, kar nas dela “več kot demokracijo”? Gojimo bratstvo in sinodalnost? Katoliški mediji ne morejo biti bistveno drugačni od stanja sinodalnosti v naši Cerkvi. Urška M. ima prav: odpirati prostor razprave – da bomo bolj Cerkev!

    • Vesela sem, da se je Cerkev toliko “spustila dol”, da dopušča odpiranje tega prostora za razpravo. Verjetno je ta novi veter zavel z novim papežem, ki pogled kristjana obrača k bistvenim stvarem in dopušča vedno manj možnosti tistim, ki vero tržijo, ki s svojimi visoko donečim blagoglasjem odvračajo pozornost od svojih dejanj in pravih interesov, katere zadovoljujejo tudi z naivnostjo in ponižnostjo ljudi.
      Najbolj boleče je namreč, da na iskreno in dobronamerno kritiko in nestrinjanje dobiš komentar, da je gotovo s tabo nekaj narobe, če se vsem ostalim zdi, da je vse vredu.

  10. Po Sloveniji je kar precej duhovnikov, ki gredo oddelat svojo službo, nato pa gredo domov k žen(sk)i in otrokom. Sicer jim tu in tam s škofije grozijo in kaj še vse, ampak ko omenijo izstop, vse potihne, saj kapuclji nimajo kandidatov, ki bi zapolnili ta prazna mesta.

    • Ni jih treba poznati po imenih. Tam, kjer so na to temo deali raziskave, so povsod prišli do podatka, da najmanj polovica katoliških duhovnikov živi v takšnem ali drugačnem partnerskem razmerju.

      • PREBERITE, PROSIM, KER VAM V SVOJIH SICER OMEJENIH SPOSOBNOSTIH ŽELIM POSREDOVATI POMEMBNO SPOROČILO malega služabnika resnice..

        G. Tone, kje ste pa našli te podatke? Čeprav so pretirani v prvem delu, lahko iz njih naredimo pomemben zaključek. Ne samo o duhovnikih. Za vse nas se lahko vprašamo na čem temeljijo naši odnosi. Se prizadevamo za pristne odnose ali v njih iščemo svoj ego. To vprašanje bi si moral postaviti vsak, ki želi svoje mnenje deliti s svojim bližnjim ali z javnostjo.
        Ko bomo o zvestobi in o grešnosti bolj odkrito in pošteno spregovorili in tudi z večjim spoštoovanjem tudi z drugače mislečim sogovornikom, bo veliko nesporazumov samo po sebi odpadlo. Več bo zvestobe v zakonu in tudi v duhovniških vrstah, saj v resnici gre za prisotnost enega samega odnosa; namreč odnosa z Bogom. Ravno na kvaliteti tega odnosa temelji moj osebni odnos do žene, otrok, če sem poročen ali do tistih, ki so mi kot predstojniku, učitelju, duhovniku zaupani, da sem jim v življenju nek svetav zgled pristne človečnosti. To pa ne morem biti, v kolikor moram pred ljudmi kaj skrivati. Kot človek seveda lahko kaj zalomim. v takem primeru se lahko naslonim na Bog, saj mislim, da samo v veri lahko premagam strah in okolici lahko povem svojo resnico, kar me lahko ponovno dvigne na raven verodostojnosti. Resnica osvobaja. Še verjamemo v to. Če ne, moramo to temeljno resnico ponovno sprejeti in zaživeti, saj so ravno v tem pogojeni celo temelji naše narodne sprave.
        Samo resnica nas bo namreč osvobodila.

      • Meni se je zdelo, da te podatke že vsi poznajo. Najlaže bi se jih dobilo za avstrijsko in nemško cerkev, ker jih tam objavljajo duhovniška društva, ki se zavzemajo za odpravo celibata. Ampak meni se tega ne ljubi iskati.

        Še prijateljski nasvet: zakaj svojih razmišljanj ne objavljate na blogu ali fejsbuku, namesto tukaj? Tam bi lahko našli precej sledilcev in somišljenikov. Kdor ni na isti valovni dolžini z vami, se mu zdijo vaša dobronamerna razmišljanja neskončno dolgočasna in nezanimiva. Prav nikogar, ki še ni prepričan, ne boste prepričali.

        • Vi pa vaš prijateljski nasvet. Tale portal je precej verski in če vam ne sede malo bolj verski način razmišljanja je to vaš problem. Meni so komentarji čisto zanimivi in aktualni.

  11. Cerkev je občestvo, tako kot Sveta Trojica.
    Občestvo pa temelji na odnosu. odnos temelji na dialogu. Če dialoga ni, je odnos bolan.

    Odnosa pa sta dva: vernik vs. Bog in vernik A vs. vernik B.
    Bližina v odnosu pa prihaja samo iz tega, da imamo drugega radi in ga sprejemamo kljub napakam, le tako bo drugi lahko govoril o vsem, predvsem o svojih grehih, problemih in kako to rešuje.

    O teh stvareh (padci, porazi in zmage, uspehi) je potrebno govoriti v javni razpravi, kjer lahko tisti, ki manj vemo ali delno vemo, lahko pridemo do kvalitetnejših vedenj in informacij od resničnih avtoritet, oz. če jih sami prepoznamo morda tudi iz formalnih avtoritet.

  12. Nihče rad ne razpravlja o svoji sramoti. Dr. Ocvirk je osramotil Cerkev in je jasno, da o tem raje molči. Sicer pa vemo vse, za razliko od mariborske polomije o kateri ne vemo nič. In v mariborskem primeru gre za javno stvar, za razliko morda od Ocvrikovega izstopa.

  13. O Ocvirkovem izstopu vemo vse “tehnične podrobnosti”, ni bilo pa nobene debate o ozadjih, ki so do tega pripeljale.

    “o celibatu, zvestobi, čistosti, pokorščini, (ne)življenjskosti cerkvenih pravil, svetosti duhovnikov, družinskem življenju, …”

    Mogoče pa debata težko steče tudi zato, ker duhovniki sami o tem težko govorijo. Malo je svetih. Pa tudi nič bolje ni pri ostalih vernikih. Taka in podobna vprašanja se tičejo vsakega izmed nas posebej.

  14. Javna razprava bi bila podobna reportaži Marjana Jermana takrat, ko je povabljen k reševanju spora o čimerkoli med dvema sosedoma. No go.

    In, ali bi vsi le razpravljali. Ali je kdo pomislil recimo na post, molitev, …

    • Jerman je novinar, on piše o sprtih ljudeh. Specializiral se je za poročanje o nesmiselnih sporih.
      Kdaj je kak novinar sodeloval na mirovnih konfencah, pa tisoči poročajo o posameznih vojnah.

  15. Bil sem nekaj let”kandidat za duhovniški poklic”. Bil sem neperspektiven, a g. škof me vedno spodbujali, ker sem bil zalo omahljiv. Hvala bogu je kriza poklica prišla več let pred posvečenjem. Je pa verjetno zelo težko fantom, če to krizo poklica doživljajo kot cerkveni predstojniki.

    Kaj storiti, da bo čim manj nepotrebne škode? Statistika in opravljanje ne rešita ničesar. Najprej se moram osebno zavedati, da sem odgovoren za besedo, ki jo delim z javnostjo ali s sočlovekom. Papež Frančišek je tu neizprosen, ko govori o dejstvu, da naša beseda ne le lahko rani temveč tudi ubije. Se zavedam posledic, ko se lotim drobiti otrobe ali pametovati z nepravim namenom.
    Se zavedam, da bom za vsako besedo, ki ni izgovorjena z namenom graditi odnos, skupnost, vlivati pogum, graditi boljšo družbo, dajal odgovor Bogu?

  16. Sicer pa,… pred Jezusa so pripeljali javno grešnico. Po Mojzesovi postavi bi jo morali kamenjati. Obtoževali so jo, Jezus pa je pisal po pesku. Ker so hoteli tudi njegovo osebno mnenje, je sočuten do grešnice spregovoril in dejal: “Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.” In vsi kamni so v kratkih lokih popadali na tla.
    Gorje mu, kdor odreka usmiljenje drugemu, ko je tudi sam potreben usmiljenja. Kaj je o tem rekel Jezus? Da bodo deležni Božjega usmiljenja samo tisti, ki bodo v svojem življenju izkazovali usmiljenje svojim bližnjim.
    Mnogi razpravljalci bi tu radi razpravljali kar s kamnom v roki. Upam, da bodo spoznali svojo zmoto in se končno dali poučiti Jezusu, kaj pomeni pretrgati svoje srce in ne svojih oblačil in spet, da je Bogu bolj po volji usmiljenje, kot pa žgalne daritve.

  17. Usmiljenje – vsekakor, ampak tudi: Pojdi in ne greši več! G. Ocvirka osebno ne poznam, se pa ob tem (večletnem) dogajanju sprašujem marsikaj in mislim, da je za prihodnost nujno, da o tem razmišljajo tudi škofje. (Izhajam iz njegovega intervjuja v Dnevniku)
    1. Kako g. Ocvirk sploh razume duhovništvo in zakon, ker pravi, da gre pri zakonu za popolno (pre)dajanje drugemu, medtem ko je duhovniška služba služba. Ali gremo nazaj v Staro zavezo? Ali ni bistvo Jezusovega duhovništva ravno popolna predanost Njemu in Cerkvi?
    2. Kot žena in večkratna mama s kar dolgim stažem se bojim, da je gospod v fazi zaljubljenosti in lahko kmalu spet pristane v “bivanjski zapuščenosti, osamljenosti, brezizhodnosti”. Kdo ga bo reševal takrat, če se zdaj ni pustil reševati Odrešeniku?
    3. Zakaj takšna razočaranost nad tem, da je njegovo prizadevanje za Slovenijo zaman in da otroci na Salomonovih otokih še vedno umirajo? Ali duhovniku kdo ob posvečenju zagotovi, da bo rešil vse probleme sveta? Ni to malce napuhnjeno? Ali ni Bog zato sestopil med ljudi, ker mi ne zmoremo vsega in sami? Ali je zato rešitev v begu? Ali ni duhovnikova naloga tudi preroška? Vodstvena? “Stati inu obstati”? Kdo bo, če ne Jezusovi duhovniki? (seveda samo v tesni navezi z Njim in tudi z brati in sestrami v veri)
    4. Ne obsojam tistih, ki ne zmorejo, se pa sprašujem, kdo in kako vzgaja bodoče duhovnike, ali jim da v roke (glavo) pravo orodje za razumevanje sveta, sebe in drugih, duhovništva po Jezusovem vzoru, Cerkve . . . Ali so pripravljeni na duhovni boj? Na to, da se s posvečenjem vse šele zares začne, kakor pri poroki? Na služenje? Na sejanje, ne pobiranje pridelkov? Ali so škofje do naših duhovnikov samo usmiljeni ali vendarle tudi zahtevni? (včasih namreč le zahtevno pričakovanje ali celo kazen koga premakne naprej)
    Vprašanj je seveda še več in res je: o njih moramo razpravljati predvsem katoličani sami. Drugi pa so dobrodošli kot izziv, da se pogledamo še z drugih perspektiv.

    • Tvoj komentar je zame pravi balzam.
      Nekoč sem slišala nekaj podobnega kot tole: da lahko moški Cerkvi naredi več koristi kot skrben oče kakor kot slab duhovnik.
      Biti duhovnik po Jezusovem vzoru ni poklic, služba, ki jo vsak dan opravimo, potem pa živimo svoje življenje temveč, je poslanstvo, ki je celotno življenje 24 ur na dan, biti Jezusov zastopnik na Zemlji za druge ljudi.
      Težka naloga!
      Vendar zaupam Bogu, da bo znal poklicati dovolj takšnih, če si jih le zaslužimo.
      Bolje eden tak kot sto takšnih, ki v duhovništvu vidijo le uresničevanje svojih življenskih načrtov ali pa tako kot je bilo v preteklosti materialno varnost in čast.

  18. Tale moj komentar je bil napisan komentatorju Pavlu na temo o hipokriziji v Cerkvi. Današnja tema je sorodna, zato komentiram tudi tukaj.
    Bili so časi, ko sem se bila pripravljena vedno izpostaviti in postaviti v bran dobrega imena Cerkve in njenih predstavnikov, ker sem verjela, da so vse obtožbe same laži in izmišljotine, da je res tisto, kar trdijo v Cerkvi-preprosto z vsem srcem sem jim verjela.
    Taka moja stališča so usmerjala vse moje življenje in ravnanje, velikokrat v mojo škodo.
    Pa se je izkazalo, da je bilo veliko tistega čisto res.
    O, kako neumna sem se morala zdeti tistim, ki so pravo resnico poznali.
    Zato mislim, da se narobe ko trditi, da se pravi kristjan ukvarja samo s sabo in ne vidi nič okrog sebe, ter da je govorjenje o tem, kar vidi napuh, razvajenost in nepriznavanje avtoritet.
    Pomislimo na primer (primer je izmišljen!!), da je lahko en tak duhovnik, ki se danes neporočen sprehaja s svojimi potomci, pred leti s “svojimi” sodbami spravil človeka na rob živčnega zloma zaradi njegove ločitve iz nevzdržnega zakona ali pa s tem, da je s svojo avtoriteto Kristusovega služabnika nekoga moralno prisilil, da je v takem zakonu vztrajal, ne glede na škodo, ki jo je to puščalo na otrocih.
    Prepričana sem, da je popoln samo Bog in noben človek ni Bog, tudi če je posvečena oseba. Vsakdo je šibek, je grešnik in lahko vedno pade.
    Da se to ne bi zgodilo, lahko pripomore vsak, ki drugega z ljubeznijo in skrbjo opozarja, čim opazi, da se je začel nagibati.
    Seveda pa je to mogoče samo tako, da je sam v živem stiku z Bogom.

Comments are closed.