Pogovor s prof. dr. Philipom Boothom

V ponedeljek 23. aprila 2012 sta Fakulteta za poslovne vede in založba Družina v okviru ciklusa predavanj, poimenovanih »i³ (i na tretjo potenco) – inovativnost & interdisciplinarnost & internacionalnost«, gostila prof. dr. Philipa Bootha, urednika in programskega direktorja Institute of Economic Affairs (IEA), London, Velika Britanija.

Naslov tokratnega srečanja je bil »Resnična kriza Evropske unije«, gostje pa so spregovorili tudi o britanskem pogledu na različna ekonomska in finančna vprašanja. (»The EU’s real crisis – the welfare state”. British view on economic and financial issues). Evropska unija je trenutno v primežu krize zadolženosti vlad in počasne gospodarske rasti. Finančna kriza, kriza javnih financ pri visoki zadolženosti vlad članic EU in togost, ki jo je povzročila neprimerna monetarna politika enotne obrestne mere, so odigrali pomembno vlogo pri nastanku resnih strukturnih težav v evroobmočju.

Zlasti problematična in neobvladljiva se zdi kriza javnih financ, ki bo imela v evroobmočju naslednja desetletja zelo resne ekonomske posledice. Koncept socialne države, čeprav kot dobro zamišljen koncept, se je pokazal kot predrag in neučinkovit, ki države postavlja v nekonkurenčen položaj. Državni intervencionizem v sferi šolstva, izobraževanja in drugih javnih storitev je stroškovno neučinkovit, preveč zbirokratiziran ter izrinja zasebni sektor.
Človeški resursi niso aganžirani in alocirani optimalno, državne agencije pa velikokrat ne služijo interesom svojih klientov. Z naraščanjem vloge države na račun zasebnega sektorja naraščata državni dolg in davčna obremenitev, ki delujeta negativno na delovne spodbude, demografijo, stopnje varčevanja, povečujeta sivo ekonomijo itd. Socialne države EU imajo nižjo gospodarsko rast in nižjo zaposlenost. Poleg tega so socialne države zgrajene na način, da se visoki dolgovi in prihodnje zaveze oziroma obljube, ki jih je dala država, kot na primer zdravstvena oskrba in pokojnine, nalagajo na (davčna) ramena prihodnjih generacij, ki jih zaradi drugačne demografije pri dani produktivnosti ne bodo mogli financirati. Madžarska na primer je že
posegla po zalogi sredstev, rezerviranih za pokojnine prihodnjih generacij, da je uravnotežila proračun.

Tudi države, ki ne bodo takoj pristopile k uravnoteženju prihodkov in odhodkov proračunov brez zadolževanja na srednji rok, se bodo le dražje zadolževale, brezposelnost bo narasla, pritisk na dvig davkov bo velik, medgeneracijske solidarnosti ne bo, socialne pravice bodo upadle, tudi najnujnejše bodo okrnjene, svoboda družbe se bo zmanjšala. Če EU in države same ne bodo reformirale koncepta socialne države, ki bi bolj temeljil na svobodni družbi in krepostih skladno z družbenim naukom cerkve, bodo v naslednjih 30 letih tudi same delile današnjo usodo Grčije.

Fakulteta za poslovne vede