Objavljamo pogovor s p. Anselmom Grünom, ki je nastal v petek, 14. 9. ob njegovem obisku v Sloveniji za oddajo Beremo beremo na Radiu Ognjišče. Pogovor je prevedla Jerica Jerman, avtor pa sem tu podpisani. Oddaja je bila predvajana 27. 9. in je dostopna v audio arhivu. Danes objavljamo 1. del o knjigah, drugi o ekonomiji bo na vrsti v petek, 5. oktobra, tretji, zadnji pa v nedeljo, 7. 10.
Po letu 2009 ste zdaj na obisku v Sloveniji drugič. Kakšne asociacije imate v zvezi s Slovenijo, kako vidite našo državo?
S Slovenijo nimam ravno veliko izkušenj, toda ko sem bil prvič tu, sem jo doživel kot deželo, ki je prijazna do ljudi in do gostov. Pogovarjal sem se seveda tudi o težavah Cerkve. Slovenija ima zagotovo podobne težave kakor Nemčija, ki je sicer bolj liberalna kakor npr. Hrvaška. Slovenija ima sedaj tudi večje gospodarske težave kot Švica, saj leži bolj vzhodno od uspešnih dežel. Toda sedaj je kriza in velik izziv predstavlja povezava gospodarskega razvoja z vrednotami, z dobro gospodarsko etiko in pomembno je, kakšno je danes sporočilo Cerkve, ki bo nagovorilo iskajoče ljudi.
Slovenci vas poznamo predvsem po vaših knjigah, v zadnjih letih se je njihovo število povečalo tudi v slovenskem jeziku. Še vedno toliko ustvarjate, pišete? Kje zajemate navdih?
Pišem 6 ur na teden, v torek in četrtek zjutraj med 6 in 8 uro in v soboto popoldne, 2-3 ure. Ideje so kdaj moje, izvirajo iz pogovorov z ljudmi, spremljam namreč mnogo ljudi in čutim, da je potrebno neko temo bolj natančno obdelati. Druge teme pridejo od založb, uredniki imajo ideje in želijo seveda prodati veliko knjig. Toda ne morem pisati o vsem. Tema mi mora biti privlačna, želim si razviti nekaj novega, a sem pri mislih seveda tudi omejen, nekatere misli se ponavljajo ali pa jih malce spreminjam. Poskušam osvetliti različna področja, ki oznanjajo krščansko sporočilo, tako da bi ga ljudje razumeli. In ko pišem, imam vedno pred očmi konkretne ljudi, ki jim želim odgovoriti na določena vprašanja.
Glede na vašo priljubljenost tudi pri nas bi lahko rekli, da zadenete prave teme, pišete o pravih potrebah sodobnega človeka. Ali so potrebe današnjega človeka drugačne (in v čem se razlikujejo) od potreb pred denimo 50 ali 100 leti?
Veliko ljudi trpi zaradi pritiska, ki ga predstavlja njihovo delo, strah jih je, nimajo dovolj moči za življenje. Druga tema, o kateri pišem, so odnosi, prijateljstvo ali partnerski odnosi, mnogo mojih knjig govori o tem. Tretja stvar je oznanjanje vere, ljudje želijo vero razumeti, želijo Boga doživeti in ne samo slišati dogmatične razlage. Te tri teme so zagotovo različne, ni jih mogoče posredovati s starim naukom, treba jih je tako oznanjati, da se dotaknejo src.
Kdaj in kako ste se srečali s psihologom Jungom in v čem vas je navdušil (vsaj iz vašega pisanja se zdi tako)?
Leta 1964 sem vstopil v samostan, leto ’68 je bil čas študentskih demonstracij. Tudi v samostanu smo mladi menihi protestirali proti številnim ritualom in življenju, kakršno je takrat bilo. In v tem času, v letu 1969 in v 70-tih letih so nekateri menihi odkrili Karla Dunckerja, to je bil človek, ki je povezal zen meditacijo in Jungovo psihologijo. Vsi smo bili navdušeni nad tem in smo začeli raziskovali to povezavo. Na podlagi Junga in srečanja z zen meditacijo smo na novo odkrili staro krščansko tradicijo. Jung je bil takrat za nas pomoč, da smo videli, da krščanski rituali in simboli niso zastareli in zaprašeni, ampak da so za nekatere ljudi zdravilni. To nas je opogumilo, da smo lastno staro tradicijo začeli na novo raziskovati in da smo jo začeli brati z novimi očmi. Toda ne gre za to, da bi radi naredili Junga za cerkvenega očeta, ima namreč tudi svoja šibka mesta, ampak pomagal nam je razumeti, da religija dobro vpliva na ljudi.
Še nedavno se je (vsaj v našem prostoru) zdelo združevanje krščanskega nauka z Jungovo psihoanalizo težavno. Je danes kaj drugače? Zdi se namreč, da so ljudje zelo dobro sprejeli to “osvežitev”, ki je približala krščanstvo sodobnemu človeku.
Psihologija je bila v zadnjem stoletju 1920, 30, 40 do 1960 anticerkvena, antireligiozna, to je bila psihologija Sigmunda Freuda. Jung pa je religijo videl kot pozitivno.
Nekoč je dejal, da ne pozna nobenega pacienta nad 35 leti, katerega problem ne bi bil, kako najti religiozen pogled na življenje, kako priti v stik z religioznim.
Jung je seveda vse skupaj videl tudi kritično. Njegov oče je bil zelo nevrotičen in nesrečen, spiritualnost ni podpirala življenja. Imel je številne stike s katoliškimi duhovniki, s katoliško liturgijo, ni pa bil tipičen cerkveni človek.
Mislim, da nam je psihologija v pomoč, vsega pa seveda ne moremo razložiti z Jungovo psihologijo. Toda razložimo lahko zdravilne učinke, rituale, simbole, asketsko prakso, mašo in katoliško dogmatiko, ki podpira življenje in mislim, da je pomembna zaradi razširitve pogleda in da je ta pogled tudi danes zdravilen.
Vedno gre za dialog in ne za mešanje. Dialog med spiritualnostjo in psihologijo je vsekakor pomemben, zato ker ima vsaka spiritualnost učinek na dušo. Obstajajo tudi krščanske oblike, zaradi katerih človek zboli, ker z njimi pretirava ali jih vidi preveč idealistično in potlači senčne plati.
Posebno mesto v svojih knjigah namenjate angelom. Kaj vam osebno pomenijo?
Torej angeli niso moja glavna tema, ampak sem o njih pisal na željo založbe. Seveda so angeli zaradi ezoterike priljubljeni, sam poskušam vedno osvetliti teme, ki se pojavijo zunaj Cerkve z vidika cerkvene tradicije.
Napisal sem tri knjige o angelih: o angelih in obnašanju, držah: angel upanja, angel zaupanja, angel razsvetljenja. Te knjige ne govorijo toliko o angelih, kot o obnašanju, o krepostih.
Angel je zame simbol tega, da mi ni treba vsega napraviti sam, ampak mi Bog pošilja angela. Angel pomeni božjo pomoč, da on nekaj premakne v meni, angel me pripelje v stik z notranjim potencialom.
Druga knjiga pripoveduje o ljudeh in angelih v bibličnih zgodbah. Tudi v Svetem pismu se pojavljajo angeli. Toda to ni bistvo Svetega pisma. Kljub temu so to podobe, ki nam pomagajo; sam sem doktoriral iz dogmatike, kjer to pomeni umetnost, da skrivnost ohranimo odprto. Dogmatika pravi, da je skrivnost odprta. Angeli so ustvarjena duhovna bitja in osebne sile. To pomeni, da jih je mogoče izkusiti. Bog vedno pošlje angela človeku v pravem trenutku.
In angeli niso osebe, ampak osebne moči. Ščitijo mojo osebnost, to pomeni, da me pripeljejo v stik z lastno dušo.
Mislim, da je pomembno, da pišem o temah, ki so moderne, toda da dam pri tem tudi dober in odprt odgovor na tradicijo. To poskušam storiti.
Nadaljevanje v petek, 5. 10.
Foto: Blaž Lesnik
Pripis uredništva: avtorju in Radiu Ognjišče hvala za ponujeno možnost objave.
