Stres: »Varujmo dragoceno dediščino: enotnost Cerkve!«

23

PREJELI SMO. Gospod nadškof, pogovarjava se v času, ko so v Cerkvi na Slovenskem prestavitve.­ Duhovniki menjajo dosedanja službena mesta in od­hajajo na nova. Velikokrat je to povezano tudi z bolečino slovesa, saj so se ljudje navezali na svoje dušne pastirje. In prav v tem času je v slovenski javnosti močno odjeknila novica o navodilu, ki ga je dala Kongregacija za škofe Vašemu predniku nadškofu Alojzu Uranu, naj odide iz ljubljanske škofije. Nekateri so bili žalostni, drugi jezni, tretji se sprašujejo o ozadjih. Kako ste za to novico izvedeli Vi in za kakšno navodilo gre?

Tudi upokojeni škof je član škofov­skega zbora in ni podrejen škofu, v čigar škofiji živi. Zato so pogovori o nadaljnjem bivanju nadškofa Urana tekli med njim in Apostolskim sedežem v Rimu. V teh pogovorih nisem sodeloval in o njih uradno nisem bil obveščen, za zadnjo odločitev sem zvedel od nuncija in nadškofa Urana samega. Nadškof Uran je to odločitev v pokorščini sprejel. Sicer pa je zdaj čas premestitev. Marsikateri duhovnik gre težko drugam, ampak duhovniki vedo, da so v službi Božjega kraljestva, razumejo potrebe po spremembah in ne spodbujajo svojih vernikov, da bi z raznimi peticijami ovirali škofovo odločitev.

Se vam zdi beseda »izgon« primerna?

Ta beseda, ki je izšla celo iz cerkvenih krogov, močno zavaja in je v največji meri kriva za nelagodje in ogorčenje nekaterih vernikov. Tisti, ki so jo prvi uporabili in »lansirali«, so krivi za nastali razdor in povsem neutemeljen gnev, ki ga je ta beseda povzročila. Žalostno je, da sta morala ugleden strokovnjak našega ustavnega prava in varuhinja človekovih pravic stvari postavljati na pravo mesto. Vodstvo Cerkve ima namreč pravico, da kakemu duhovniku – pa tudi škofu – iz takega ali drugačnega raz­loga določi kraj bivanja. V prime­ru nadškofa Urana gre samo za to, da se začasno umakne, dokler se ne poležejo in razčistijo govorice na njegov račun. Namen je bil zaščita njegovega dobrega imena in preprečitev pohujšanja v Cerkvi.

Ko je bil nadškof Uran leta 2009 upokojen, ste ga povabili, naj še naprej po svojih močeh pomaga v nadškofiji. Je pozneje prišlo do kakšne spremembe?

Najini stiki so bili vseskozi korektni, prijateljski.

Medijska javnost je cerkvenemu vodstvu pri nas očitala dvoličnost in počasnost v reakcijah na novico o umiku­ upokojenega nadškofa iz javnosti, katoliški verniki pa predvsem pomanjkanje pravih informacij. Tudi ka­toliški časnikarji smo se zna­šli v informativni praznini. Nismo želeli podleči senzacionalističnim vestem in opravljanju, kaj več kot razlago cerkvenih zakonov (kanonov), po katerih Sveti sedež ravna ob upokojitvah in premestitvah škofov, pa nismo imeli. Je ravnanje Svetega sedeža res arogantno, kakor so nekateri razlagali nuncijev odgovor civilni iniciativi?

Med temeljnimi človekovimi pravicami je pravica do dobrega imena in varstvo osebnih podatkov je v našem okolju, kjer se lahko o vsakomer takoj vse izve, zelo pomembno. Tudi večina novinarjev bi rada zvedela vse in ima takoj vse za javni interes, tudi če gre očitno za osebne zadeve, ki jih ni nihče dolžan javno razkrivati. Posebno neprijetni so novinarski pritiski, kakor da bi jim morali vse poveda­ti in kakor da imajo pravico vse iz­vedeti. Razumem novinarja, da ima interes, da se prvi dokoplje do kake čim bolj senzacionalistične no­vice, nimam pa niti najmanjše dolžnosti, da temu interesu ustrežem,­ še posebej, če je v vprašanju dobro ime koga. Ker je Cerkev va­ruhinja moralnih vrednot, ne more spoštovanja ali nespoštova­nja teh vrednot prepuščati človeški poljubnosti, po drugi strani pa prav ta­ko ne more prestopiti meja, ki jih postavlja dolž­nost varovanja dobrega imena in človeške zasebnosti.

Kar nekaj ugibanj, tudi zelo nizkotnih, je o vzrokih za sorazmerno ostro odločitev Kongregacije za škofe, da mora upokojeni nadškof kljub slabemu zdravju zapustiti svojo nekdanjo škofijo in celo državo. V Vajini skupni izjavi pišeta, da ne gre za kršenje človekovih pravic, v tem se je torej strinjal tudi nadškof Uran in to je izjavila npr. tudi varuhinja za človekove pravice. Kaj bi bil lahko vzrok za tako ostro odločitev? Je to res samo sporno ugotavljanje očetovstva?

Ne vem, zakaj bi bila odločitev, da gre za določen čas v bližnjo tujino, da se izogne stalnemu pogrevanju govoric, ostra. Iz bližnje preteklosti vemo za primere, ko so se javne osebnosti, ki so postale predmet nadležne medijske pozornosti, same od sebe umaknile v tujino, in to neprimerno dlje kot samo nekaj kilometrov za mejo. Ponavljam, da je govorjenje o »izgonu« v tem primeru povsem neprimerno in zavajajoče in sva se od uporabe tega izraza z nadškofom Uranom v skupni izjavi tudi distancirala.

Že v začetku maja ste posredovali nadškofovo izjavo, da ni bilo nikoli nobene zahteve po ugotavljanju očetovstva in znova je to potrdil v šentjakobskem župnijskem listu njegov sorodnik Vlado Bizant, kjer, kot je zapisal, nadškof Uran tudi poziva, da se je pripravljen soočiti z vsakim, ki bi trdil, da je njegov potomec. Torej je prišlo o tem, kot je dejal dr. Štuhec, le do »komunikacijskega šuma« med Svetim sedežem in upokojenim nadškofom? Če je tako, se bo nadškof verjetno lahko vrnil v domovino in je odločitev kongregacije zgolj začasna …

Ker nimam nobenih zanesljivih in uradnih informacij, lahko samo rečem, da se mi zdi Vaša domneva dokaj utemeljena.

Kaj pa namigi o povezanosti mariborske finančne zgodbe in nadškofov umik? Ali je res, da je moral oditi, ker ni bil dovolj odločen ob mariborskih finančnih transakcijah? Ali kaj veste o tem, da bi nadškof Uran ob neki priložnosti zavrnil prošnje mariborske škofije po finančni pomoči in bi moral zato odstopiti, kot pravijo nekateri?

To so čiste in povsem neresnične izmišljotine. Vse hrupno dogajanje v zvezi z nadškofom Uranom nima z mariborsko zgodbo popolnoma nič.

Kar nekaj komentarjev namiguje na vlogo nekdanjega nuncija, sedaj kardinala Santosa Abrila y Castellója v vsej zgodbi? Menite, da ima res tak vpliv? Menda naj bi bil zato odstavljen kot vicekamerleng, ker je zdaj prišlo do tega nemira v Sloveniji …

Novica rimskega dopisnika, ki so jo z velikim hrupom povzeli vsi naši glavni mediji, da je bil nekdanji nuncij v Sloveniji sedanji kardinal Abril y Castelló »odstavljen« z mesta vicekamerlenga Katoliške cerkve zaradi dogodkov v Sloveniji, je neprofesionalna in neresnična. Tudi nedolžna neprofesionalnost ni, ampak je bila ta »raca« kot številne druge v zadnjem času »lansirana« zato, da se v slovenskih vernikih krepi nezaupanje v vodstvo Cerkve. Nekdanji nuncij v Sloveniji je pred nekaj meseci postal kardinal in ima s tem previsok »čin« za mesto vicekamerlenga. Zato je bil na to mesto imenovan msgr. P. L. Celata, ki je bil prav tako nekaj časa nuncij v Sloveniji. Kardinal kamerleng je kardinal, ki uradno ugotovi papeževo smrt, zapečati njegovo stanovanje in vodi do izvolitve novega papeža nekatere pomembne posle, nato pa skrbi za nemoten potek samih volitev novega papeža. Vicekamerleng pa med volitvami papeža ostane zunaj konklava – torej ne more biti kardinal – in skrbi za zunanjo varnost in nemotenost volitev papeža. Zato vicekamerlengi niso kardinali, če so postali kardinali, so nehali biti vicekamerlengi, nekateri pa niti škofje niso bili (npr. msgr. Vittorio Bartocetti, ki je bil vicekamerleng med letoma 1969 in 1975, ali pa msgr. Ugo Boncompagni, vicekamerleng med letoma 1921 in 1930). Vicekamerleng ni kardinal, zadnji vicekamerleng, ki je še štiri leta ostal vicekamerleng po tem, ko je postal kardinal, je bil Achile Apolloni, ki je umrl leta 1893. Nedavna zamenjava na mestu vicekamerlenga torej ni nobena odstavitev in ne pomeni nikakršne »nemilosti«. Zakaj potem ta neprofesionalna »raca« od novinarja, ki je v Rimu že dolga leta in mora te stvari poznati? Gre za zelo prozorno zavajanje slovenske javnosti, da se v Rimu pripravlja velika čistka, ki je že zadela celo nekdanjega nuncija v Sloveniji, sedaj bodo pa na vrsti še nekateri drugi škofje. Ta »raca« je zelo prozorno sejanje nezaupanja v vodstvo Cerkve na Slovenskem. Upam, da ji naši verniki ne bodo nasedli.

Civilna iniciativa za zaščito dobrega imena nadškof Urana napoveduje nadaljevanje svojega delovanja, čeprav je nadškof Uran dejal, da bo v pokorščini papežu in z željo, da se ohrani edinost Cerkve pri nas, upošteval navodilo Kongregacije za škofe. Na kakšen način lahko verniki res zaščitimo njegovo dobro ime in edinost Cerkve? Kaj bi rekli tistim, ki govorijo o protestih in zbiranju podpisov?

Teh iniciativ je več, s predstavniki ene sem se srečal pred slabim mesecem, torej še pred zadnjim viharjem, ki ga je povzročil šentjakobski župnik v odhodu. Takrat so izjavljali, da ne želijo škodovati Cerkvi. Zadnje izjave napovedujejo drugače. Zavzemajo se za varovanje dobrega imena, kar je lepo in prav, pri tem pa jim ni mar dobrega imena drugih ljudi v Cerkvi. Nihče v Cerkvi, še najmanj pa Kongregacija za škofe, ne želi škodovati dobremu imenu nadškofa Urana. Ukrepe, ki jih je sprejela, je sprejela ravno z namenom, da bi to preprečila, v to sem prepričan. Njegovo dobro ime pa so začeli blatiti tisti časopisi, ki so pred leti začeli širiti govorice o njegovem očetovstvu in so ravno s tem sprožili ukrepe Svetega sedeža. Ravno ti pa danes ščuvajo naše vernike proti vodstvu Cerkve in sejejo nezaupanje vanj.

Ob nastopu službe ljubljanskega nadškofa ste kot glavno nalogo omenili skrb za rast vere v narodu. Nadškofija letos obhaja 550. obletnico ustanovitve pod geslom »Za pomnožitev vere ljudstva«. Sedanje dogajanje je preizkušnja te vere. Kako jo doživljate kot pastir božjega ljudstva te nadškofije in kako naj gledamo na vse dogajanje duhovniki in verniki?

Naša Cerkev je bila vsa desetletja po vojni enotna in noben poizkus razdora ni uspel, kar so z jezo na glas ugotavljali sovražniki Cerkve. Naši predniki so bili dovolj jasnovidni in so spregledali te nevarne namere. Ali bo naša generacija vernikov to dediščino naših prednikov zapravila? To je vprašanje, ob katerem se moramo vsi zamisliti, predvsem pa duhovniki, kajti za oba viharja, tistega v začetku maja in tega ob koncu julija, so dale neposredni povod neprimerne in tudi neresnične izjave iz duhovniških vrst, ki so jih potem novinarji, ki so znani po svojem odnosu do Cerkve, s pridom uporabili za sejanje razdora in nezaupanja do vodstva Cerkve. Rotim vse člane Cerkve, duhovnike in laiške vernike, varujmo enotnost Cerkve kot eno najbolj dragocenih dediščin, ki so nam jo zapustile prejšnje generacije in so jo obvarovale v povojnih časih, neprimerno hujših zanje in za vso Cerkev.

Razmere ob zadnjem dogajanju torej niso lahke?

Na to dogajanje gledam torej z zaskrbljenostjo, vendar ne s tolikšno, da bi izgubljal zaupanje v treznost in razsodnost naših vernikov. Zdaj je priložnost, da se spomnimo besed apostola Pavla, ki smo jih tolikokrat slišali in brali: »Mar ne ravnate zgolj po človeško, če kdo pravi: ‘Jaz sem Pavlov,’ drugi pa: ‘Jaz sem Apolov’? Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je komu dal Gospod« (1 Kor 3,4–5). Spomnimo se, kako sta Jezus in Pavel svarila pred razdori, spomnimo se, kakšno škodo so razdori povzročili Cerkvi v zgodovini. Zato računam na razsodnost vernikov, da bodo znali spregledati različne namere in varovati našo enotnost kot veliko dragocenost. Navsezadnje je to bil tudi namen najine skupne izjave z nadškofom Uranom in verjamem, da je to tudi njegova iskrena želja, saj pravi, da vse svoje trpljenje daruje za Cerkev. Potem ji gotovo ne želi razdora.

Gospod nadškof, hvala za pogovor.

Vira in foto: Tiskovni urad SŠK in založba Družina.


23 KOMENTARJI

    • Spoštovani,
      z zanimanjem sem prebral pogovor s slovenskim metropolitom, kateri pa je po mojem skromnem prepričanju še vedno napisan zelo v “oblicah”. Škoda! Za mene je nezaslišano, da slovenski metropolit in nadškof A. Stres uradno ne ve nič o vatikanski zahtevi glede začasnega “eksodusa” nadškofa Urana, ki je čez noč postal “grešni kozel” slovenske Cerkve, ko v duhu ponižnosti in pokorščine prevzema nase odgovornosti drugih! Bojda se bo nadškof Uran v Trstu, če bo tja sploh prišel, naselil v semenišču Neokatehumenske skupnosti, katere član je tudi sam. Imam vtis, da je glede vseh teh dogodkov vsak dan več “izgubljenih priložnosti”, ko bi slovenska Cerkev morala vsem, ki “mlatijo prazno slamo, ali pa mešajo meglo” naliti “čistega vina”, kar bi pričakovano moral biti tudi interes vseh prizadetih… Da je pogovor resnično napisan v “oblicah” pa potrjuje tudi dejstvo, da v pogovoru ni niti enkrat omenjena vloga kardinala Rodeta, ki je lazarist in Stresov redovni sobrat.

      Za nadškofa Urana vsak dan molim, da bi zmogel nositi vse te pritiske, od kar pa je v bolnici pa molim tudi za njegovo zdravje. Bog ne daj, da nadškof Uran nenadoma umre…? Sodu je izbilo dno že meseca junija, ko je bilo nadškofu Uranu prepovedano javno nastopiti in govoriti na “Dies sanctificationes”, kjer so se duhovnikov ljubljanske nadškofije in novomeške škofije, spominjali svojega mašniškega posvečenja, da o nepojasnjenih dejanskih razlogih obiska kardinala Sodana v Sloveniji, niti ne govorim! Prepričan sem, da je kardinal Sodano slovenskim škofom prinesel pismeno sporočilo iz Vatikana, z navodili, kaj in kako naj disciplinirajo nadškofa Urana!.

      Kar pa se tiče Uranovega domnevnega očetovstva pa gre tudi za nerazumljivo sprenevedanje. Na zelo trhlih nogah stoji izjava: “Nihče ni namreč nikoli podal zahtevo po ugotavljanju očetovstva in da se je nadškof pripravljen soočiti z vsakim, ki bi trdil, da je njegov potomec!” To je zelo dvoumna in pomankljiva izjava. Soočenje in pogovor z domnevnimi potomci je absolutno premalo.

      V primeru, da je nadškof nedolžen, se mu dela velika krivica! Pri tem se mi vsiljuje eno samo vprašanje: zakaj vendar Uran ne preseže to zoprno zadrego tako, da bi najel odvetniško pisarno, katera bi tožila vse, ki so širili neresnične trditve o njegovem očetovstvu. Tako huda obrekovanja in laži se rešujejo samo na civilnih sodiščih! Pravo težo bi imela šele Uranova pripravljenost na krvno preiskavo o DNK ki bi dokazala njegovo nedolžnost ali pa krivdo! V primeru, da pa je nadškof Uran domnevni oče dveh fantov ali dveh deklet (nikoli nista bila omenjena fant in dekle), pa mu ne preostane nič drugega, kot da ostane v Sloveniji in da se javno opraviči vsem slovenskim vernikom in jih prosi odpuščanja, če je koga s tem grehom pohujšal. Samo tako bi lahko dokazal, da je duhovno močan in velik človek, ki še vedno ljubi Cerkev in slovenski narod. Prepričan sem, da mu je Bog, če je storil ta greh že vse zdavnaj odpustil. Prav tako pa bi mu vse odpustili tudi slovenski verniki, ker ga še vedno cenijo, spoštujejo in ljubijo. Niso pozabili, da je bil Uran “ljudski škof”, da ni bil ošaben in ohol, ampak se je kot pravi pastir iz apostolskih časov vedno zavzemal za ljudi, za vernike, ker jim je bil blizu, če ne drugače pa s pesmijo. Vedno je razumel in sprejemal njihove stiske in ker je vernike in vse druge ljudi brez razlike pred vsem in najprej – IMEL RAD! To pa verjetno nekaterim drugim cerkvenim dostojanstvenikom ni bilo všeč. Zato upravičeno sumim, da je vsem tem nepotrebnim pripetijam posredi zloglasna pastoralna ljubosumnost, ki v krščanstvu, v slovenski Cerkvi pa še posebej, ne bi smela biti prisotna!

      Za konec pa samo še to: V zgoraj objavljenem pogovoru sem začutil tudi metropolitovo zaskrbljenost glede razdora, oziroma glede naraščanja odsotnosti edinosti v slovenski Cerkvi, kar postaja zaskrbljujoč problem. Na področju verovanja in moralke se že pojavlja laksnost (kosmata vest), mnogi nedeljniki pa s svojimi darovi Cerkvi, niso več tako radodarni. Tudi obiski nedeljskih maš so precej upadli. Glede (ne)moralnosti življenja duhovnikov pa so vsi, levi ali desni, agnostiki ali pa verujoči enotnega mnenja: Cerkev naj ukine celibat! To pa je že druga zgodba… , mar ne!

      Bojim pa se, da je glede celotnega dogajanja z nadškofom Uranom že zdavnaj “ušel duh iz steklenice”! Žal!

      S spoštovanjem.

      Franci Koncilija

      • “Ko ga je Peter zagledal,je rekel Jezusu:Gospod,kaj pa ta?Jezus mu je dejal:Če hočem,da ostane,dokler ne pridem,kaj ti to mar?Ti hodi za menoj!”-Jn21,21-22
        pa še to:zakaj ste se tudi vi pustili sprovocirati?Gospod Uran ni sam in od Boga zapuščen,da bi potreboval člveške advokate.Mi smo odgovorni ,da se vsi in predvsem vsak osebno! ravnamo po tem Jezusovem naročilu:TI hodi za menoj ali Ti glej!Kaj pravite,kako bi se na finte nasprotnikov Cerkve odzval Jezus na vašem mestu tukaj in danes?

  1. Najbolj zbode v oči, da mora nadškof preko intervjuja pozivati svoje duhovnike k odgvornemu ravnanju. To kaže, da znotrja slovenske RKC ni več minimalne edinosti. Vsak duhovnik je svoja Cerkev, to je defakto protestantizem ameriškega tipa. Afera Uran je samo lakmusov papir tega dejstva.

  2. Gospod Koncilija, vi ste ošaben in ohol! Ne morem verjeti da pričakujete od Urana da dokaže da NI oče, komurkoli že. Ne morem verjeti! Ni čudno da potem Cerkev vse skriva, saj vi (in premnogi drugi) resnice niste sposobni nositi!

    • Tole je temeljna razlika med demokratičnim in avtokratkim režimom: v demokratičnem sistemu morajo oblastniki, funkcionarji pojasnjevati vsem tiste okoliščine, ki lahko vplivajo na njihovo opravljanje funkcije. Lahko seveda tudi odstopijo in ohranijo svojo zasebnost. V nedemokratičnih sistemih pa se nadere ali pa celo strogo kaznuje tistega, ki povpraša po kakšnih sumljivih in posebnih okoliščinah. To torej ni vprašanje sposobnosti prenašanja resnice, ampak avtokratskosti oblastne strukture.

      • Demokracija ima zelo veliko hibo, kajti v praksi je demokracija diktatura javnega menja. Resnica je tako v demokraciji najbolj manipulirana vrednota.

        • To drži samo v primeru breizdejnosti, odsotnosti kakršnekoli pozitivne identifikacije oz. “krize vrednot”.

          • Ne vedno in povsod velja, še posebno ,ko imamo idejo, ki ni povržena resnici, ki resnice ne išče, jo negira, ker se sama delkarira zanjo. Ideja potrebuje status resnice, da se lahko propagira.

          • Bodimo resnicoljubni:
            Ljudje različnega prepričanja, ki sodijo po moralnih vrednotah krščanska nekako v zgornjo četrtino, naredijo iz vsakega sistema raj na zemlji. Problem na zemlji je le ta, da so ti ljudje krepko v manjšini.

      • Uran je odstopil! Kako se torej vaš odgovor nanaša na to vprašanje? Pa raje malo manj določajte dolžnosti oblastnikov in funkcionarjev. Še zlasti take, ki jih sami ne bi žeželi izpolnjevati.
        Poleg tega Cerkev ni demokratična ustanova. Seveda pa lahko postane nepomembna, kot je svaril Rode, in kot se naši Cerkvi dogaja. Nikomur ni več mar kaj počne in s čem se ukvarja. Nihče več ne posluša predavanj iz moralne teologije. Potrebujemo življenje!

        • Komentarji se večinoma nanašajo na Uranov izgon, g. Zdravko, ne na njegov odstop, ne spomnim se, da bi kdo, kje, kdaj problematiziral njegov odstop kot avtonomno dejanje. Vsaj vkolikor je bil avtonomno dejanje.

          Moj komentar pa se ukvarja predvsem z različnimi načini, kako prekiniti javno debato v cerkvenem občestvu o Uranovem izgonu, pri čemer aktivno sodelujete tudi vi. Zadeva je nadvse zanimiva, ker gre za na več nivojih asimetrično komunikacijo in kako se je ta tokrat izkazala za palico z dvema koncema.

          Kot prvo je treba omeniti govorice. G. Bizant je v oznanilih objavil sporočilo, ki je kasneje povzročilo medijski vihar, “da bi končal govorice”. Govorice se navadno pojavijo, ko odkrita beseda o določenem problemu ni mogoča, ko v dominantnem diskurzu ni prostora za določene teme. G. Bizant si je želel ohraniti ugled Cerkve in g. Urana, ki bi jo lahko govorice načele in je zato javno naslovil (v okviru svoje župnije), da bi ugledu Cerkve škodljive govorice ustavil. Govorice so navadno orodje šibkih, orodje tistega, ki sicer v javnih soočenjih nima prostora. In ko so izjavo g. Bizanta povzeli mediji, se je začela Cerkev obnašati v odnosu do medijev na podoben način, kot prej cerkveno občestvo v odnosu do cerkvene hierarhije, torej kot da gre za področje, na katerem kakšen dejanski dialog ni mogoč, moč usmerjanja diskurza pa je praktično v celoti na strani drugega. Zanimivo je bilo opazovati, kako so se najprej pojavile govorice o očetovstvu, nekaj kasneje so tiskovni predstavniki priznali, da jih ne morejo zanikati, do tega, da to navidez mimobežno omenja g. Stres v intervjuju.

          Trenutni vidni trend v komunikaciji je, da je potrebno čimhitreje ustaviti debato v cerkveni javnosti o tem dogodku, četudi bi lahko ostalo cerkveno občestvo do neke mere nezadovoljno. Zdi se mi, da tu ne gre v prvi vrsti za varovanje zasebnosti g. Urana, kot vi namigujete, temveč za neodprtje banalnosti postopka, ki je privedel do ukrepa, ki je povzročil tako veliko vznemirjenje v skoraj celotnem slovenksem občestvu. Da je zadeva takšna in urgentna, pričajo predvsem metode komuniciranja. G. Stres recimo želi utišat kritike s tem, da se sklicuje kar na zunanjega sovražnika in apelira na enotnost, čeprav noben zunanji sovražnik ne povzroča neenotnosti niti ta hip kaj posebej akutno ne ogroža Cerkve, neenotnost izvira iz povsem drugačnih konfliktov. G. Rode ni nič kaj ponižen in zaskrbljen za obstoj Cerkve, kot bi si človek mislil, ko bere vaše komentarje, ampak sebi lastno prav lepo pove, da ni pomembno kaj si ljudje mislijo in govorijo, Cerkev je pač močnejša od govoric, prav slednje in pa mnenje ljudi je v tem primeru tisto nepomembno.

          Ljudje, tudi če ne študirajo neposredno moralne teologije, še bolj kot kdajkoli želijo in potrebujejo jasno ločitev med pravičnim in grešnim. In to ne le v besedah, lepih besed je na vseh straneh zadosti, da ne napišem raje že kar preveč, resnice v njih pa kaj malo. Za verodostojnost so danes potrebna tudi dejanja. Teh pa zadnje čase verniki niso bili deležni ravno v obilju. Zato jim očitanje oholosti in določanje, kaj smejo in česa ne smejo spraševati, v teh časih samo prilivajo olja na ogenj nezadovoljstva.

          • Jaz sem za vse te govorice izvedel tu, na Časniku. Sploh nisem vedel da ga bremenijo očetovstva. In morda ga niti ne bremenijo, ker bi novinarji že izbrskali tega fanta ali punco, kakor tudi njegovo mamo. Tako da so še vedno samo govorice.
            Po odstopu je torej dobil premestitev. To je vse. Prav je da se pove katera stranpota je Cerkev ubrala pod Uranovim vodstvom, čeprav jih nekaj vidim že na zunaj. Enako tako bi bilo prav tudi glede Krambergerja.
            Koliko je Rode zaskrbljen za obstoj Cerkve, ne vem, vidim pa da je za naše razmere njegova izjava zelo na mestu. Cerkve postaja nepomembna organizacija. To da je proti splavu, evtanaziji in porokam gejev pa že vsi vemo. In tu se javni diskurz Cerkve pri Slovencih neha! Žal.

    • Zdravko,

      škoda, da se ne razumeva. Ne vem, kakšno zvezo imata z mojim pisanjem ošabnost in oholost, ko sem vendar napisal moje mnenje (saj smem, mar ne!), kaj bi bilo po mojem prepričanju dobro za nadškofa, nič drugega! Če je nedolžen bi nadškof z dokazom o DNK zelo učinkovito vsem zaprl usta in pika! Drugače ne more biti. Le zakaj bi nadškof trpel krivico, če je nedolžen. Ne poznam človeka, ki bi to prenašal in trpel. Nobene logike ni v tem, ne iz človeške plati, še manj iz božje perspektive. Sicer pa Zdravko, ne gre zato, da pričakujem, kaj naj naredi Uran, ampak sem samo javno povedal, na kakšen način bi se nadškof lahko opral vseh sumničenj, obrekovanj in podtikanj! Zadeva je lahko tako zelo preprosta ali pa zelo zoprna, sicer pa o vsem odloča samo on!
      Pa lep pozdrav, Zdravko.

      Franci Koncilija

      • Kdo vas opravičuje poznavanja prava, gospod Koncilija? To sprenevedanje je oholo in ošabno!
        Zame recimo PU Lj-Šiška trdi, da sem zavrnil sodno varstvo! Jaz pa pravim da nisem, ampak ne morem dokazat dejanja, ki ga ni!

  3. bp

    Ideja se proglasi za resnico —> poskrbi se, da prekvasi javno menje —> ideja večinsko sprejeta postane resnica. Vse skupaj je zelo dobro utečeno, ker je to mehanizem demokracije.

  4. Demokracija ima eno veliko pomanjkljivost: ne iščemo najboljšo rešitev problema ampak tisto, ki jo ljudje sprejmejo.

  5. “Umik Cerkve iz T-2 je le še vprašanje dni” 5. januar 2011 ob 18:41
    Cerkev se bo kmalu umaknila iz telekomunikacijskega operaterja T-2, pravi ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres.
    http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/umik-cerkve-iz-t-2-je-le-se-vprasanje-dni/247881

    Stres: Umik RKC iz T2 je samo vprašanje časa SREDA 05.01.2011, 18:08
    http://www.siol.net/novice/slovenija/2011/01/stres_rkc_t2.aspx

    Pa se žal Cerkev sama ni umaknila, temveč so jo jeseni 2011 umaknili iz lastništva T-2!

  6. Vam je samo videz pomemeben, svetohlinci! Cerkev ni imela kaj iskati v T2, toliko kolikor nima kaj iskati v katerikoli delniški družbi. Cerkev težko kje špekulira na borzi. Tudi zato ker se firme ki so tam, znajo ukvarjati z zelo sumljivimi posli, npr. pornografijo. Pa tudi zato ker na borzi danes si, jutri te ni. In Cerkev v tak biznis praviloma ne zahaja. Zakaj je naša zašla in to kar z 800 mio. € ??? To ve g. Kramberger in tisti, ki vedo zakaj je odstopil. Njegov naslednik ne kaže nobenih znamenj da ga to sploh zanima in se ne čuti v ničemer dolžen karkoli pojasnjevati.

Comments are closed.