Pogovor ob 30-letnici slovenske države: dr. Janez Juhant

2

Dr. Janez Juhant je sogovornik globoke misli, daljnosežnega pogleda in jasne besede, na slovenskega človeka gleda stvarno in z upanjem, ponavlja, da je dozorevanje družbe počasen in zahteven proces, ki mora graditi na dialoškosti in vzajemnosti. V današnji jubilejni Sloveniji je tega na prvi pogled bolj malo, a realna slika je bolj kompleksna od tiste, ki nam jo kažejo. Demokratizacija, sprava, sprejemanje niso sprotne pridobitve, še posebej ne v družbi in državi, kjer ostajajo vzvodi usmerjanja še daleč od paritetnosti. V skoraj primorsko sončnem dnevu sva se srečala na Teološki fakulteti v Ljubljani, skoraj dve uri trajajoči pogovor ni bil dovolj za teme, ki sva jih načela, veliko jih sploh ni prišlo na vrsto, preveval pa ga je občutek, da je na začrtani poti treba vztrajati.

Cenjeni dr. Juhant, pogovor nastaja ob 30-letnici slovenske države. Kako ocenjujete jubilejno leto, ki je za nami, z vidika zavedanja pomena daru samostojne slovenske države?

Pri ljudeh je to zavedanje različno; menim, da je bil to veličasten dosežek. Leta 1919 je Lambert Ehrlich kot jugoslovanski delegat na mirovni konferenci v Parizu ocenil, da smo Slovenci slabo prepoznavni in da se mednarodno ne moremo uveljaviti. Sto let kasneje je Slovenija na vrhu Evrope, slovenska vlada predseduje Svetu Evropske unije, naredili smo odločilne korake na poti vključevanja v evropske tokove, v tem šestmesečju usmerjamo celotno Evropo.

V svetu je veliko narodov, ki nimajo lastne države. Ne glede na to kako vsak vrednoti Republiko Slovenijo – tudi sam sem kdaj nad čim razočaran –, imamo svojo državo, lahko sami upravljamo s seboj, poskušamo iz tega, kar smo, kar imamo, na kar lahko vplivamo, narediti najboljše za posameznike in celotno skupnost. To je izjemen dosežek!

Primerjajmo zgodovino, kako so naši predniki sanjali o slovenski samostojnosti, jo z vso zavzetostjo gradili formalno vsaj od Matije Majarja Ziljskega v letu 1848 dalje, morda tudi prej, zanjo so živeli, delali in umirali, tudi ko so se borili za različne nam tuje oblasti. Slovenska država je dragocen dosežek za narod, vesel sem ga, imam pa vtis, da se ga včasih premalo zavedamo.

Polpretekla oblast je izključevala, treba je najti pot iz tega

Premalo se tudi zavedamo, da slovenska samostojnost ni samoumevna, torej da si je treba zanjo še naprej prizadevati.

Družba, demokracija in država se stalno gradijo. O njih imamo lahko različne predstave, pogojene z nostalgijo polpreteklosti in odločitvijo za spremembo sistema, z vsem se kdo še ni sprijaznil: nekaterim je prejšnji sistem omogočal prednosti in privilegije, vsi smo v njem odraščali, kar lahko daje videz, da naj bi bilo takrat bolje, a treba je seštevati in vidimo, da nam gre zdaj bolje, da nam po kavo ali prašek ni treba v tujino. Lahko nas vežejo lepi spomini na mladost, a za drugorazredne v takratnem sistemu je bila to mora.

Kot potomca nasprotne strani, kot vernega in potem kot duhovnika, profesorja teološke fakultete in krščanskega intelektualca so me zapostavljali in nadzirali. Drugače je šlo privilegiranim in ti, ker jim danes privilegiji počasi, a vztrajno polzijo iz rok, na demokratično državo, ki zagotavlja vsem enakopravne možnosti, gledajo kot na izgubo svojih prednosti v družbi.

V demokraciji pač ni »izbranih«, »nedotakljivih«, »večnih« položajev, zato je proces vključevanja različnih, po možnosti vseh ali vsaj čim več ljudi zelo zahteven. Polpretekla oblast je izključevala, le eni so smeli vladati, sodelovanje drugih je bilo nasilno zatrto. Demokracija pa je vključevanje več ljudi, tudi čim več različnih ljudi, ki bogatijo celo družbo in drug drugega, drug drugemu pomagajo razvijati sposobnosti in vrline, da celotna skupnost bolj polno in resnično zaživi in deluje.

Slovenska državna misel se je najbolj razvijala v zdomstvu, a tudi doma je tlelo upanje

Kako se je to zavedanje spremenilo v časovnem razponu 30 let?

Verjamem, da smo Slovenci vendar veseli, da imamo svojo državo, čeprav tega vedno ne izražamo, ne pokažemo tako evforično. Sodržavljani marksističnega nazora, danes spremenjenega v neke sociološke različice pogleda na svet, kažejo manj navdušenja, a obenem spretno to izkoriščajo za svoj vpliv v državi. Bolj se ga zavedamo demokrati in katoličani, zdi se, da najbolje to dojamete Slovenci, ki živite zunaj matičnih meja, v sosednjih državah in v zdomstvu. Navsezadnje se je slovenska državna misel z Lambertom Ehrlichom in nasledniki njegovega kroga okoli Straže razvijala v zdomstvu, kar verjetno daje temu razumevanju še drugačen ton.

A to zavedanje opažam tudi v Sloveniji. V demokratičnih idejnih skupinah smo veseli, da lahko javno delujemo, smo enakopravni in vplivamo na družbo, kar v preteklosti ni bilo mogoče oz. je bilo prihranjeno le peščici.

Ali ste v letih pred slovensko pomladjo verjeli, da bo slovenska država sploh možna?

Sem verjel, tudi zavzemal sem se v različnih krogih, kolikor je bilo pač mogoče. Nismo pa si mogli predstavljati, kako se bo zgodba razpletla oziroma kaj bo potegnila s sabo. Ko se je proces začel, so se pojavile tudi težave, nevarnost političnega in vojaškega spopada, ki se je nato tudi zgodil. Bili smo zaskrbljeni, a smo tudi verjeli, da to zmoremo, tudi sam sem verjel in deloval, da bi dobili samostojno državo in nov politični sistem, ki bo demokratičen, in sem vesel, da nam je kar dobro uspelo.

Čas osamosvajanja Slovenije je bil milostni čas, pomembno vlogo pri tem je imela krščanska demokracija v Evropi

Doživeli smo nasmeh zgodovine, pravi Lojze Peterle. Katera je bila ključna prvina, ki je omogočila, da je bila slovenska zgodba iz leta 1991 zgodba o uspehu?

Razlogov je bilo več. Bil je to čas, ko se je vse spreminjalo, kar mi je nekoč v pogovoru izpostavil tudi nekdanji nemški kancler Helmut Kohl, ki je v tem procesu odigral pomembno vlogo. Ob drugi priložnosti mi je to ponovil nekdanji avstrijski zunanji minister iz vrst krščanskih demokratov Alois Mock. Ob teh pogovorih sem uvidel, kako je bilo za nemško združitev in tudi za osamosvojitev Slovenije in drugih držav največ razumevanja ravno v političnih krogih krščanske demokracije. Ta politična konstelacija in združitev Nemčije sta močno pomagali tudi uresničevanju naših političnih načrtov.

Tudi nekdanji predsednik Evropske komisije Jacques Delors mi je priznal, da če ne bi bilo združene Nemčije, najbrž tudi samostojne Slovenije ne bi bilo. Tudi Nemčija je izhajala iz vrenja v vzhodni Evropi, da je lahko uresničila svojo združitev.

Peterle je eden od srečkov tiste generacije, ki je doživela nasmeh zgodovine

Res drži Peterletova ugotovitev, to so bili milostni trenutki. Ne smemo pozabiti tudi na papeža Janeza Pavla II., ki je Slovencem pomagal ne le pri priznanju države, temveč je prej sprožil proces razpada komunističnega sistema in odpiranja novih poglavij demokratične Evrope in to plačal tudi z atentatom nase.

Delors mi je takrat tudi rekel, da ko bi bila Evropa bolj odločna in složna, vojne v Jugoslaviji ne bi bilo. Slovenija je tudi v zgodbi odhoda iz balkanskega kotla imela milostni trenutek, med osamosvojitveno vojno smo imeli žrtve tudi na naši strani, smo se pa izognili hujšemu vojnemu spopadu, kakršen je divjal v sosednjih državah.

Demokracija pomeni, da različne predstave o temeljnem pogoju našega skupnega bivanja dograjujemo dalje

Slovenija se je osamosvojila, mora pa se še osvoboditi, pogosto poslušamo, ko je govor o neuresničeni in počasni tranziciji. Kje smo na poti normalizacije in prevetritve sistema?

Zelo težko bi natančno opredelil postajo, pri kateri smo danes, vsekakor bi rekel, da smo prehodili več kot polovico poti. Ne verjamem, da bi se v Sloveniji še našlo okolje, ki bi se odpovedalo demokratični ureditvi. Drži pa, da imamo o njej različne predstave, demokracija pa pravzaprav pomeni, da različne predstave o temeljnem pogoju našega skupnega bivanja dograjujemo dalje. Človek je bitje, ki se počasi spreminja, še teže je, ko gre za družbeno tvorbo, kot sta narod in država.

Juhant Hribarju: Če se zbirajo jastrebi, tudi teološki, je očitno v družbi marsikaj bolno, ranjeno, pokvarjeno

Oviro predstavljajo tudi mehanizmi, ki smo se jih naučili v preteklosti in jih še nosimo v sebi. Sociološko gledano je bivši sistem gradil na lažnih postavkah, na lažni podobi človeka, ki je bil razosebljen, brez osebne svobode in vesti, razlaščen vsega, bil je nepristen človek. Ta ostanek je v naši družbi še prisoten. Na poti osvobajanja je treba vztrajati, današnji čas je pravi, pandemija nas je le spodbudila k temu, soočati se moramo z resničnostjo sebe in drugih, covid nas sili k premisleku, odločitvam in korakom do drugega. Težko najdemo skupna pota, tudi v družbah po svetu zaznavajo prehod iz skupinskega v individualistični sistem, posameznik se povsod zelo poudarja. V pandemskih razmerah ne preživiš, če nisi sodelovalen, tako da nas te razmere same potiskajo v pravo smer.

Lustracija je zahtevna; vsak družbeni proces teče bolje, če gre po dialoški poti, za demokracijo pa se je treba stalno boriti

Slovenska pot tranzicije je specifično slovenska, drugačna kot drugod, pravijo, počasnejša. Če jo primerjamo z zgodbami v širšem srednjeevropskem prostoru, kakšna slika se nam pokaže?

Na prvi pogled so nas višegrajske države, ki so bile na začetku tranzicije za nami, prehitele, analiza pa je bolj zapletena, saj se v vseh teh državah, vključno z nekdanjo Nemško demokratično republiko, kaže, kako tranzicija poteka z velikimi težavami. V nekdanji Vzhodni Nemčiji boste še danes našli okolja, ki sanjajo o razdružitvi obeh Nemčij, v vseh teh državah se javlja skrajna politična »desnica« in »levica«, ki gojita totalitaristične usedline, v Sloveniji je to žal celotna (skrajna) levica, ki je največja cokla in ovira, da bi demokracija bolje zaživela.

Dobro bi bilo, če bi se v devetdesetih letih v Sloveniji zgodila vsaj nekakšna lustracija, temeljitejša takrat ni bila možna, morala pa bi vsaj odstraniti bivše vodilne partijce od oblasti in omejiti njihovo plenitev oblasti in premoženja, kar bi okrepilo možnosti za demokratičen razvoj. V Sloveniji je ostal problem normalizacije sodstva in sodnega kaznovanja tistih, ki so v bivšem sistemu zakrivili zločine. V nekaterih državah se je to zgodilo. Adam Michnik pa pravi, da je lustracija vedno težka, ker zelo težko natančno opredelimo, zakaj je nekdo padel v kolesje sistema in je sodeloval.

Dobro pa bi bilo, če bi pred 30 leti od omizja umaknili vsaj vodilne ljudi nekdanjega režima, ker bi to olajšalo nadaljnje procese. Zaradi osamosvojitve in postavitve države pa je bilo to tvegano in težko in moramo pač sprejeti stanje, ki ga imamo. Vsak družbeni proces pa je boljši, če gre po dialoški poti, je bolj zahteven in dolgotrajen, potrebna je potrpežljivost, a veliko je odvisno od pokončnih in zavzetih ljudi na vseh ravneh in pogrešam to zavzemanje, tako v slovenski družbi kot Cerkvi. Ne glede na to pa procesi demokratizacije tečejo, sicer počasneje, a gredo vendar naprej. Idealne demokracije pač ni. Nemški politik Wolfgang Schäuble pravi, da se je treba za demokracijo stalno boriti. Če popustiš, obstaja vedno nevarnost, da se ti podre.

Slovenci smo imeli v prejšnji državi najbolj zagrizene partijce

Pot tranzicije na slovenski način si torej ne zasluži tako negativne ocene?

Lahko bi rekli, da so imele Poljska in Madžarska, pa tudi Češka in Slovaška na tej poti določeno prednost. Njihov prejšnji sistem je bil namreč bolj brutalen, in ko je prišel čas, so se temu primerno in celostno tudi uprli. Jugoslovanski komunizem je bil tudi brutalen, bil pa je tudi prefinjen. Samoupravni socializem je bil laž na kvadrat, državljanom je kazal nerealno sliko o sebi in družbi, zavajal nas je, da smo deležniki družbenopolitičnega delovanja, da participiramo, kar seveda ni bilo res. Če se glasovanje ni izšlo po partijskih direktivah, se je na novo glasovalo. Tak sistem še bolj razgradi ljudi.

Slovenci smo v bivši skupni državi imeli tudi prav sofistično vlogo, imeli smo najbolj zagrizene partijce, Slovenec na primer ni mogel biti partijec in hoditi v cerkev, kar ni veljalo za pravoslavnega Srba, za muslimanskega Bošnjaka, za katoliškega Hrvata. Veljal je rek, da si v Beogradu zakone zamislijo, v Zagrebu jih napišejo, v Ljubljani pa izvajajo. Taki mehanizmi v človeku ostanejo, težko je iz njih izstopiti.

V prejšnjem sistemu je bil človek le številka, zato je danes težko v središče postaviti človeka in spoštovanje njegove osebnosti

Katera je najslabša usedlina marksizma, ki se je ohranila v današnji slovenski družbi? Koliko mu je v globinskem smislu uspelo spremeniti značaj slovenskega človeka?

To je vprašanje, ki me tudi iz antropološkega vidika zelo zaposluje, saj mislim, da se je komunistom to posrečilo. Edvard Kocbek si je naivno umišljal, da bo on duhovni preoblikovalec slovenskega naroda, padel pa je v naročje sistemskih trdorokcev, ki so to prenovo izpeljali s silo in terorjem, slovenski narod pa podredili lažnemu sistemu, ki je odnos do krščanske preteklosti sistematično zatiral. Najhujše je, da je v tem sistemu človek postal številka, nečlovek, kar potrjuje, da je bil komunistični oz. jugoslovanski totalitarizem enak drugim. Ta usedlina še kar vztraja, zato je danes tudi tako težko postaviti v središče človeka in spoštovanje njegove celovitosti, njegovega mišljenja, vere, prepričanja, lastnine … To je bolečina slovenskega naroda, totalitarna poškodovanost, kot je dejal Justin Stanovnik.

Človek se mora vedno sproti obnavljati, se učiti biti človek; procesu tranzicije se je pridružila še svetovna potrošniška praksa, v njej človek izgublja središčno vlogo. Tako nas v tem zahtevnem času bremenijo še usedline prejšnjega sistema, ki je človeka postavil na glavo, in ekonomistične težnje, ki ga izkoriščajo le kot odjemalca.

Slovenci se ne zavedamo pomena svoje zgodovinske krščanske dediščine, iz katere izvira naš vrednostni sistem, ki ga je komunizem v veliki meri nasilno odstranil; nismo pa pripravljeni tega priznati in si priklicati v zavest, celo kristjani si za to premalo prizadevamo, saj je to naše edino izročilo, na katerem lahko živimo in moramo živeti.

Vzrok za histerijo proti Janezu Janši in njegovi vladi je občutek ogroženosti, ki ga imajo oblastniki iz ozadja

Specifično slovenska je tudi umetno hranjena histerija, ki je prisotna od nastopa Janševe vlade. Lahko jo beremo kot znak občutka ogroženosti ali pa izkazovanja moči tistih, ki jo sprožajo. Doslej je v taki obliki še ni bilo. Kako nanjo gledate?

Mislim, da kača maha z repom, kar je lahko znamenje upanja, sistem jim polzi iz rok in so zaradi tega toliko bolj agresivni, saj gre za občutek izgubljanja tal pod nogami, kar sproža to histerijo. Pandemija je vse skupaj le pospešila, menim, da smo na dobri poti, saj tak sistem ne more zdržati, kar se vidi na različnih nivojih – od sodstva do medijev. Ljudje branijo svoje pozicije, saj drugače tudi niso navajeni delovati, a prepričan sem, da gremo naprej, proces pa bo še zahteven, sistem propada počasi, novih vzorcev se učimo počasi.

Besede umorjenega predsedniškega kandidata bi nas morale strezniti

Take histerije pa v 30 letih še ni bilo. Koliko je pravzaprav prisotna v realni družbi?

Res je, to je naporno, posebno za delavce v zdravstvu in odločevalce v politiki, a pogubno za žrtve. Pokazalo se je tudi, da v teh treh desetletjih o nekaterih vprašanjih nismo še spregovorili, zdaj pa se postavljajo v ospredje tudi na ravni medijskega in političnega diskurza, tako da ne moremo mimo njih, zato je vse tako žolčno, po drugi strani pa je to odrešilno. Pogovor različno mislečih pri nas ostaja zahteven zalogaj, a je nujnost. Levica je v hudih težavah glede svojih stališč, saj sveta ni mogoče graditi le proti Janezu Janši ali »proti nekomu«. Ni mogoče živeti od zanikanja, ljudje potrebujemo pozitivno postavitev in tudi državljani se tega v teh razmerah vedno bolj zavedajo.

Kaj pričakujete od volilnega leta 2022?

Zelo ostro bo, današnja napetost se bo nadaljevala, to, kar se dogaja danes, je priprava na volilno leto. Več je dejavnikov, ki bodo vplivali na volitve, razočaranje ljudi lahko nevarno pogojuje volilno udeležbo. Verjamem pa, da je v Sloveniji dovolj ljudi, ki premorejo zdravo pamet in se ne pustijo več zavajati od tega, kar prevladuje v javnosti. Tudi pandemija je na boleč način pripomogla k zbistritvi, veliko je znakov, da to, kar podtikajo mediji, ni ne glavna tema ne odraz zaznave stanja; dejansko želi glavni del družbe svojo, upam, bolj samostojno in zrelejšo pot.

Zaradi nepriznane zločinskosti prejšnjega sistema država ni mogla narediti odločilnih korakov za popravo krivic

Slovenskim vozlom, ki izhajajo iz nerazčiščene preteklosti in dušijo sedanjost, že desetletja posvečate veliko energije. Strokovnih knjig je izšlo veliko, veliko je bilo simboličnih dogodkov, plošč, spomenikov, delo komisije za raziskovanje prikritih grobišč napreduje. Očitno še ni dovolj.

Gre za izjemno zahteven proces, marsikaj je bilo storjenega v smeri celostne resnice in pravičnosti, tudi izjava SAZU o narodni spravi gre v to smer, ni popolna, je pa korak naprej. V društvu Združeni ob Lipi sprave poudarjamo, da je treba priznati in urediti krivice bivšega sistema, omogočiti končanje revolucije in doseči spravo, kar se še ni zgodilo. Vse, kar ste našteli, je prispevalo k temu, a država mora narediti odločilne korake k celoviti popravi krivic bivšega sistema.

Divje hijene niso le oskrunile grobov, ampak so žrtvam odtegnile tudi kraj počitka

Na simbolni in emocionalni ravni je bila Huda Jama mejnik, takrat smo onemeli, Slovenija se je stresla. Ključno dejstvo je, da ostajajo pravne zadeve še nerešene, v zakonodaji nimamo nikjer zapisano, da je bil prejšnji sistem zločinski, z evropsko deklaracijo o totalitarizmih se je Državni zbor le seznanil, ni je sprejel kot svoje, zato država težko celostno obračuna s krivicami totalitarne preteklosti.

Če smo demokratični, ne moremo prepovedati maše na Ljubljanskem gradu za protirevolucionarje ali pokop mrtvih na ljubljanskih Žalah, to je proti temeljnim civilizacijskim pravicam, še posebej ob ugotovitvi, da so bile žrtve izvensodno pobite, s pravnega vidika so to nedolžni ljudje.

Spravni proces je za vsako družbo zahteven, v Južni Afriki so v ad hoc imenovanih komisijah soočali žrtve in zločince, uredili so zakonodajo, podobno so naredili na Severnem Irskem. Zelo pomembno je tudi religiozno ozadje, ki ga pri nas ni. Če se temu približamo z verskimi postavkami, je večja možnost, da človekovo omejenost in nepopolnost priznamo.

Gre pa vsekakor za proces, ki je nujen, nujno je, da naredimo red v sebi, med nami in v državi.

Dr. Lambert Ehrlich je med prvimi predstavil samostojno Slovenijo, jo oznanjal z vso srčnostjo in ljubeznijo

Leta 2022 bo 80 let od umora voditelja in intelektualca dr. Lamberta Ehrlicha, zagovornika samostojne slovenske države. Njegovemu liku posvečate monografijo, ki bo izšla v prihodnjem letu. V slovenski javnosti ostaja s škofom Gregorijem Rožmanom negativen lik. Kaj nam ima povedati danes?

Tudi če upoštevamo stališča njegovih takratnih nasprotnikov, načelnih pomislekov do njegove osebnosti nimajo, bil je tako močna in pozitivna osebnost, da so lahko le priznali, da ni bil na njihovi strani. Partijski sistem je naredil preostalo. Aleš Bebler je dejal, da je belo gardo treba ustvariti, če se ljudje sami ne bodo postavili proti njim, ker so potrebovali nasprotnike, nasprotnike pa so nato oblatili in ubili, kar nam nazorno potrjujejo intervjuji z vosovskimi likvidatorji, ki smo jih poslušali v oddajah Moja zgodba na Radiu Ognjišče.

Današnji orkestriran teror spominja na leto 1942, ko so se VOS-ovci ob umorih poštenih Slovencev učili streljanja

Če z neobremenjenimi očmi pogledamo na delo Lamberta Ehrlicha na Koroškem in v Sloveniji, na pariški mirovni konferenci, kjer je bil tako rekoč gibalo delovanja jugoslovanske delegacije, se nam pokaže kot izredna in svetniška osebnost, ki se je nesebično razdajala, bil je vsestransko razgledan, tudi na političnem področju. Med prvimi je predstavil samostojno Slovenijo, jo oznanjal z vso srčnostjo in ljubeznijo, gledal je naprej, dolgoročno uvidel bistveno več kot njegovi sodobniki, svoja spoznanja pa skušal čim bolj jasno predočiti Slovencem, kristjanom, njihovim voditeljem. Bil je človek, ki je v tistem času predstavljal izziv, ob katerem so se morali ljudje opredeliti, za komunistični sistem pa je bil najbolj nevaren. Komuniste je jemal resno in jih spoštoval v njihovi človeški dimenziji, na prošnjo Franceta Kidriča se je na Dunaju pri prijatelju iz študentskih let zavzel za zaprtega Borisa Kidriča.

Ehrlich je bil prepričan, da nam krščanstvo omogoča, da kot narod preživimo, zato se moramo upreti sistemu, ki je lažen, nasilen in je v spregi s Sovjetsko zvezo. Dajmo stopiti skupaj, je pravil, to je bilo njegovo edino orodje, orožja ni imel, med italijansko okupacijo je zahteval, da Italijani spoštujejo slovenski narod in mu pustijo, da (pre) živi, se zavzemal za šolo in univerzo, nasprotoval je nacistom kot že prej nemškim nasilnikom nad Slovenci na Koroškem.

Kakšno vlogo pa je Ehrlich odigral skupaj s svojim krogom v zgodbi slovenske državne misli?

 

Gre za posebej važno poglavje, ki ga zanemarjamo, razstava, ki jo je v NUK-u pripravila Helena Janežič o slovenski državni misli, je zelo jasno izpostavila, da korenine slovenske državnosti segajo v Ehrlichov krog Straže. V Višarski Sloveniji je leta 1933 predvidel, da krščanstvo povezuje različne narode, na tej osnovi je organiziral delovanje v okviru Straže in svojo družbeno dejavnost. Ta ideja je šla s Cirilom Žebotom in drugimi v Trst, Celovec, Švico, v ZDA, Argentino, Kanado, v zdomske in izseljenske organizacije. Ko so zdomska politična okolja pomagala demokratičnim silam slovenske pomladi, se je ideja vrnila v domovino ter krepila in spodbujala Demos pri odločitvi za samostojno Slovenijo.

Za slovensko Cerkev je ključno vprašanje, kaj nam vera pomeni in ali hočemo sebe in druge vzgajati v njej

Slovenska Cerkev je odigrala ključno vlogo pri ohranjanju slovenske narodne zavesti, ohranila je tudi vpetost Slovencev v zahodni svet. Tudi Cerkev doživlja danes prelomnost časa. Koliko vas skrbi krčenje občestev, koliko se bojite za njen življenjski utrip?

Poglejmo prvo Cerkev, ki je premogla dvanajst apostolov in ti so šli v širni svet in ga spremenili. Na Zahodu in pri nas se število katoličanov zmanjšuje, na svetovni ravni sicer ne, saj se krepi v afriških in azijskih državah. Ključno je vprašanje vere, ali smo prepričani, da je Bog temelj in v njem »živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28), kot je dejal Pavel Atencem. Potem se bomo za to tudi zavzeli. Duhovniki so bili za slovenski narod izjemno pomembni, to še najbolje razumete na Primorskem, vedno manj jih je, kar bo treba nekako nadomestiti. Nimam nobenih zadržkov do posvetitve poročenih mož in žena, nemška sinoda o tem govori že dalj časa, menim pa, da to ni ključno vprašanje, saj evangeličani to možnost imajo in so tudi njihove cerkve prazne.

Politiki Evropske zveze niso več branitelji krščanskih temeljev Evrope

Najprej se moramo vprašati, ali nam vera še kaj pomeni in ali hočemo sebe in druge vzgajati v tej veri. Če je odgovor pritrdilen, se potem odpira veliko možnosti. Preveč pa se v Cerkvi ukvarjamo sami s sabo, ne znamo stopiti skupaj, se pogovoriti o temeljnih vprašanjih, se zmeniti o poti, ki jo moramo ubrati, da bomo vprašanje širjenja vere tudi ustrezno reševali. Sinodalni procesi so odveč, če se ne vprašamo o temeljnih stvareh in jih nato skušamo tudi živeti.

Vprašanje vere je tudi vprašanje preživetja, ni vseeno, če si veren ali neveren: če imaš temeljne vrednote, boš tudi sposoben urejevati družino, družbeno življenje; imel boš moč in motivacijo, da se angažiraš za druge in ne živiš samo zase; ne bo ti vseeno, kaj se dogaja okoli tebe. Torej gre tudi za vprašanje preživetja družbe.

Zdravstvena kriza je pokazala, da potrebujemo drug drugega, tudi maša po spletu ni to, kar človek potrebuje

Kaj nam je glede duhovnosti povedala pandemija? Jo današnji človek potrebuje, ali lahko živi tudi brez nje?

Tudi današnji človek jo potrebuje. Vprašanj, ki so vezana na pandemijo, ne moremo uspešno reševati, če ni motivacije za sodelovanje. Akutna zdravstvena kriza nas je ozavestila, kako potrebno je, da si pomagamo, presežemo delitve. Pove nam, kako smo vsi za to soodgovorni, čeprav so zdravstveni delavci ključni, a niso edini. No, tega ni mogoče dojeti brez globljih uvidov in pripravljenosti, da sebe vidim v kontekstu, ki presega zemeljsko razsežnost.

Kaj pa so prinesle zaprte cerkve z mašami po spletu? So pokazale večji pomen občestva in potrebo po njem ali so nam nakazale, da se da ta dimenzija živeti tudi od doma?

Na prvi pogled bi lahko kdo mislil, da je sv. maša po spletu bolj udobna izbira, dolgoročno pa ljudje potrebujemo drug drugega, potrebujemo skupnost, to pa predstavlja sveta evharistija, je skupno obhajanje in delitev življenja, spodbujanje k vzajemnosti in k sodelovanju, kar gradi tudi državo in družbo.

Vas torej ne skrbi upadanje vernosti v našem srednjeevropskem prostoru?

Razmere nas bodo zresnile, posledice covida še niso rešene, glavno še pride, tudi socialno-gospodarska in finančna bilanca, ki jo bomo morali plačevati, kar bo zahteven izziv, ki ga bo morala družba reševati v pripravljenosti, da gre vsak vsaj malo prek sebe in da sodelujemo. Morda se nam zdi, da ni treba gledati na druge, lahko hodimo drug mimo drugega, gospodarimo vsak po svoje. Če nam preskok k vzajemnosti in sodelovanju ne uspe, bo to vprašanje preživetja. Civilizacije so v preteklosti že propadle, lahko bi se to zgodilo tudi nam.

Vedno je bilo tako: veliko besed ne dela življenja: Če vsak sam ni(sem) vesten in ni(sem) opora in upanje drugim, se ne gradi prihodnosti: Božje kraljestvo ne temelji na sili, pač pa na osebnostih, kakršen je bil Ehrlich, ki so nam zgled in ne nazadnje tudi priprošnja.

Ob koncu najinega pogovora še Vaše želje ob jubileju samostojne slovenske države.

Želim si, da bi ta proces, ki je zelo zahteven, tekel naprej, da bi postajali res demokratična država. Znaki, da gremo v to smer, so, zato sem optimist, saj gradimo njene temelje. Če na svojo zgodbo pogledamo od zunaj, bomo videli, da se je marsikaj spremenilo v pozitivnem smislu in gremo torej v pravo smer. Želim si, da bi v ta proces bolj posegala tudi Cerkev, kar ne pomeni, da se politizira, pač pa da je družbeno zavzeta. Tako bomo kristjani in vsi državljani tudi bolj dejavni in povezovalni.

Vsi se moramo učiti sprejemati drug drugega kot drugačnega, premagovati zamere in pustiti drug drugemu sprejemati svet po svoje, a obenem iskati skupne temelje in si prizadevati za sodelovanje. Tako bomo bolj vzljubili svojo domovino in pospešili proces demokratizacije države; vsak pa bo Slovenijo tako sprejel zares kot svoj dom.

Intervju je bil prvič objavljen v št. 10/2021 tržaške revije Mladika (www.mladika.com). V Ljubljani se revija dobi v knjigarni Družine na Krekovem trgu 1, revija je dostopna tudi v slovenskih knjižnicah, dostop do celotnega besedila od 1957, letnik 1, številka 1 do 2018, letnik 62, številka 6-7 pa je na voljo tudi v Digitalni knjižnici Slovenije.

2 KOMENTARJI

  1. Spoštovani duhovniki.Vteh dneh pred prazniki, vabite vernike k sv spovedi, v poslanici, ki jo prilagam, je mostiščar«Pontifice« Frančišek povabil na prehod do ekološke spreobrnitve.
    Prosim, da mi sporočite kje se lahko spovem in mi bojo povedali kako lahko to desežem.

    Poslanica 1/IX/2016.

    2. …ker smo grešili
    Bog nam je podaril zemljo, da bi jo obdelovali in varovali (prim. 1Mz 2,15) in sicer s spoštljivostjo in uravnoteženostjo. ‘Preveč’ jo obdelovati – torej izkoriščati jo na kratkoviden in sebičen način – in premalo jo varovati, je greh.
    Pogumno je dragi ekumenski patriarh Bartolomej ponavljal in preroško izpostavil naše grehe proti stvarstvu: »Ko človeška bitja uničujejo biološko raznovrstnost v Božjem stvarstvu; ko človeška bitja ogrožajo neokrnjenost zemlje ter prispevajo h klimatskim spremembam z razgaljanjem zemlje, odstranjujoč naravne gozdove ali uničujoč vlažna področja, ko človeška bitja onesnažujejo vodo, površino zemlje, zrak: vse to so grehi. Saj je »zločin proti naravi, zločin proti nam samim ter je greh proti Bogu.«[2]
    O da bi lahko za vse to, kar se dogaja v našem domu, jubilej Usmiljenja priklical verne kristjane »k globokemu notranjemu spreobrnjenju« (Laudato si, 217), še posebej podprtim z zakramentom sprave. V TEM JUBILEJNEM LETU SE UČIMO ISKATI BOŽJE USMILJENJE ZA GREHE PROTI STVARSTVU, TISTE TOREJ, KI JIH DO SEDAJ ŠE NISMO PREPOZNALI IN SE JIH IZPOVEDALI. Zavzemimo se narediti konkretne korake na poti ekološke spreobrnitve, ki zahteva, da jasno zavzamemo stališče glede naše odgovornosti do nas samih, bližnjih, stvarstva in do Stvarnika (prim. ibid. 10; 229).

  2. Spoštovani duhovnik prof. dr. Janez Juhant, čeprav ste kot zatrjujete zvesti Slovenstvu ter katolištvu pa menim, da pogosto preveč posplošeno in premalo premišljeno govorite ravno o stvareh, ki bi Vam kot katoliškemu (!) duhovniku morale biti najbližje.

    Z veliko žalostjo in zaskrbljenostjo sem zato prebral Vaše besede v stavku ”Nimam nobenih zadržkov do posvetitve poročenih mož in žena, nemška sinoda o tem govori že dalj časa” česar si kot katoliški duhovnik, ki mu je bila izročena sveta katoliška, apostolska tradicija, ne bi smeli dovoliti. Tudi če ste v drugi polovici stavka besede malce vzeli nazaj ”…menim pa, da to ni ključno vprašanje, saj evangeličani to možnost imajo in so tudi njihove cerkve prazne.” sem trdno prepričan, da si katoliški duhovnik v nobenem oziru ter ob nobeni priložnosti ne sme privoščiti med verniki razširjati prepričanj, ki bi bila za njih pohujšljiva oz. bi vernike škandalizirala.

    Želim si predvsem, da bi se v javnosti bolj obnašali kot katoliški duhovnik in ne kot politični komentator in upam, da niste pozabili, da je Vaše prvotno poslanstvo ‘rešenje duš.’ Če pa se v svojem delovanju zgledujete po Korošcu ter predvojnih duhovnikih vedite, da so v javnosti vedno nastopali kot katoliški duhovniki, s kolarjem in talarjem, ter se zelo trudili, da so v javnih nastopih vedno učili katoliško pravoverje ter izhajali iz katoliške Tradicije.

    Pax ter bonum!

Comments are closed.