Pogovor, ki ga ne bi smelo biti

47
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

V tednu, ki je v Slovenijo naplavil burno razpravo o evtanaziji, je našo družino zadel dogodek, ki načenja isto temo, samo z druge strani življenjske premice. Ko so na ultrazvočni preiskavi našega petega otroka, ki pridno raste pod maminim srcem, našli na enem od organov določeno odstopanje, je bil poslan v bolnišnico za drugo mnenje. Ker človek na porodni oddelek ne gre ravno z mislijo na splav ali njemu sorodne prijeme, se mu v Sloveniji lahko zgodi presenečenje, da se v trenutku znajde v prizoru, ki po svoji logiki sodi v koncentracijsko taborišče katerega koli totalitarnega režima.

Kljub temu, da je bilo s strani staršev že izhodiščno izraženo zelo jasno odklonilno stališče do predrojstvenih evgeničnih preiskav, je zdravnica, še preden se je dodobra seznanila z identiteto pacientke in namestila preiskovalno sondo na trebuh, predalčkala njene podatke v kategorije pokazateljev genetskih nepravilnosti. Iz konteksta zdravniškega pregleda je zdravnica vseskozi izstopala z vprašanji o tem, zakaj pacientka že prej ni šla na amniocintezo. Sledilo je vehementno čudenje nad tem, zakaj je tako posebna in kako si lahko privošči to razkošje, da kar gladko zavrne preiskave, ki se jih sicer drugi ljudje brez ugovorov udeležijo. Mamin odpor, da svojega otroka ne bi nikoli ubila in zato ne potrebuje dodatnih informacij za odločanje, kot ji je bilo jasno sporočeno, je zdravnica skušala zlomiti z vprašanjem, ali ni škoda preostalih štirih zdravih otrok, če se bodo morali starši ukvarjati s prizadetim otrokom.

Bil je res udarec v središče, v materino najbolj ranljivo točko, ki bi ga zelo težko prenesla, če ne bi imela izkušnje rojstva mrtvega otroka v četrtem mesecu nosečnosti. Rajši rodim bolnega kot mrtvega otroka, se je glasil odgovor tiste, ki je med tem na ekranu lahko opazovala lep obrazek svojega otroka. Čeprav vseskozi ostaja upanje, da je otrok zdrav in sva starša zelo hitro po tem pregledu naprosila velik krog bratov in sester v Kristusu, naj sklenejo molitven obroč v ta namen, je nad to nosečnost padla senca negotovosti in velikega duševnega trpljenja.

Morda v tem primeru ne bo pretirano, če rečemo, da gre za pravo Jobovsko trpljenje, povzročeno zlasti s strani tistih, ki uro trpljenja izkoristijo za natiranje soli krivde, češ, ali so pozna trideseta še sploh čas za spočenjanje otrok? Morda je prav to tisto, kar pri vsem skupaj najbolj boli, namreč da si sekularna znanost in katoliški kontekst, podajata roko v točki t. i. odgovornega starševstva. Po tem konceptu bi moral imeti zares dober razlog, da v svoje življenje spustiš še kakšnega otroka. Da pa bi utegnilo z njim biti karkoli narobe, pa tako za ene kot za druge ne pride v poštev.

To misel ne potrjujejo samo reakcije medicinskih sester, ki so ob koncu pregleda spremljale odhod matere z varne razdalje svoje zgroženosti in verjetno tudi ogroženosti, temveč tudi odziv tistih katoličanov, ki bi od njih človek v uri preizkušnje potreboval največ podpore. Zdi se, da se ponavlja vzorec dogodkov ob smrti najine prezgodaj rojene hčerke in okrog boja za njen krščanski pogreb. Izkušnje potrjujejo, da osebe, ki so prepričano potopljene v obstoječ pastoralni vzorec, v takih situacijah popolnoma odpovedo. Natančneje, ne obnašajo se popolnoma nič drugače kot neverni ljudje. In to je za katolika zelo zelo slabo spričevalo.

Po drugi strani pa je popolnoma razumljivo, saj sistematične vzgoje za trdno krščansko življenje, ki vključuje poglobljeno zakramentalno in molitveno življenje ter temeljito poučenost v nauku Cerkve, v naših občestvih že kar nekaj desetletij ne zasledimo več. Cerkev prijaznih, ki ne poučuje (zadosti) o ključnih temah, kot so poslednje reči, zakonitosti duhovnega življenja, vrednost pogumnega starševstva in pobožnega duhovništva, temveč v ospredje postavlja prijetna bogoslužna srečanja, se zadovoljuje s karitativnim oskrbovanjem človekovega telesnega vidika in se gre permisivno vzgojo od najmlajših navzgor, pušča na cedilu najšibkejše.

Koliko je v naša občestva aktivno vključenih starih ljudi in koliko otrok s posebnimi potrebami, koliko podpore doživljajo družine z več otroki in koliko programov za otroke in mladino imamo, glede na to, da je večina njih sirot pri živih starših, kot se je izrazil tudi sedanji papež? Kdaj bomo začeli govoriti o nevšečnih temah kot je splav in kontracepcija med katoliki, o ločitvah in vzgojnih polomijah v vzornih krščanskih družinah, o epidemičnih razsežnostih uporabe spletne pornografije in samozadovoljevanja, predzakonske spolnosti in poznega odločanja za zakon? Bo za te teme kaj časa na redni sinodi oktobra letos?

Upam, ker lansko sinodalno tipanje, žal, ni šlo v tej smeri in ni šlo predvsem v bran šibkih. Minuli oktober je namreč prinesel precej solidariziranja z močnimi, kot so recimo ločeni in ponovno poročeni (o njihovih trpečih otrocih resnično ni bilo prav veliko govora) in osebami, ki so ubrale homoseksualni slog življenja (pomislimo samo na zlo nadomestnega materinstva, ki ga ti vplivni in bogati krogi s pridom izkoriščajo).

In če se vrnemo na naše uvodno razmišljanje o evtanaziji. Je bilo v teh dneh zadosti besede v bran bolnih in ostarelih bratov in sester, ki veljajo za odvečno breme naše družbe? So naši cerkveni vrhovi zelo jasni v svojih izjavah in oznanjevanju, ali pa vse vrenje spopada med kulturo smrti in kulturo življenja opazujejo z varne razdalje ekvidistančega motrenja? Je breme tega boja res ostalo na plečih peščice laikov in duhovnikov, ki ne čutijo silne podpore ne od zgoraj, ne od spodaj? Kdor spremlja našo periodiko, simpozije in druge oblike katoliškega civilno-družbenega udejstvovanja, si bo verjetno odgovoril bolj pritrdilno kot nikalno. Žal.

Naj bo ta sestavek sklenjen s pozivom k pokori in molitvi, k večji jasnosti pri zagovarjanju kulture življenja v zgledu, besedah in dejanjih. Časi udobnega molčanja in iskanja možnih kompromisov na področju svetosti življenja so nepreklicno mimo. Danes je kultura smrti nenapovedano napadla mojo družino. Jutri je na vrsti tvoja. Kako jo boš branil? Kdo ti bo pri tem pomagal? Bolje, da si na ta vprašanja začneš odgovore iskati že danes. Kajti jutri, ko se bo to zgodilo, bo zelo silovito in boleče, zato bo zelo pomembno, kako boš na to pripravljen.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


47 KOMENTARJI

  1. Evtanzija in splav sta umor!
    Civilizacija, ki hoce imeti prihodnost bi se morala zavedati:
    1. Da je evtanzija umor!
    2. Da je splav umor!
    3. Da so domovi za stare brezcutje in egoizem.
    4. Da zenske ne morejo biti enakopravne moskim. Taka je narava zivih bitij!

    • Ste strinjam s popravkom, da namesto besede “enakopravne” uporabimo besedo “enake”. Prvi je pojem iz prava, drugo pa iz narave.

      • Gospod @alFe: Bog je zensko ustvaril, da bi se moski (Adam) ne dolgocasil! In v Bibliji, stare zaveze, pise, clovek in zenska!
        In naravni funkcija moskega in zenske sta razlicni!
        Zenska je nabiralka, moski je lovec! Zenska je, da skrbi in plete gnezdo, moski je, da prezivlja narascaj. Zenska kje, da je oplojena, moski, da oplaja.
        Bit zenske so emocije, bit moskega, bi moral biti, razum.

        Kitajci bodo letos obrgli zakon o enem otroku. Muslimani se mnozijo tam, povprecno 8 0trok na druzino. Judje, ortodoksni, jih ze prehitevajo. Samo lena, presita, nobenega odpovedovanja razvajena zahodna civilizacija se gre splave in kontracepcijo in sebicno zapravljanje tisocletnega odpovedovanja nje same.

        Protestantizem je naredil temeljno napako, ko je Marijo postavil v bok s Bogom.

        • V Stari zavezi piše: mož in “možinja” ali, če hočete, človek in “človekinja”. Pripoved o stvarjenju človeka tudi ne govori, da je ženska na svetu za to, da se Adam ne bi dolgočasil, ampak se med vsemi drugimi bitji na svetu ni našla njemu primerna družba.

  2. Čudovit članek! Eden najboljših v zadnjih mesecih na Časniku.

    Na žalost marsikdo med tistimi, ki se preko raznih na zunaj katoliških predavanj ukvarja z zaščito človeškega življenja, samozavestno podpira “pravico” do umetnega splava in nasprotuje spremembi zakonodaje v smeri varovanja najšibkejših.

    Precej pomenljivo in zaskrbljujoče je tudi to, da največja redovna skupnost v Ljubljani del svojih prostorov namenja podjetju, ki se z osveščanjem o svetem zakonu, spolnosti in vzgoji ukvarja prav na tak polovičarski, politično korektni in na čase celo krivoverski način, na katerega je opozorila avtorica članka.

    Ni posebej hudo, če človek trpi za Cerkev, zelo hudo pa je, če trpi od Cerkve preprosto zato, ker zagovarja in poskuša živeti njen pristni nauk.

    Gospa Tadeja, verjamem, da so molitve mnogih (tudi moje) z vami. Verjamem tudi, da je Bog na vaši strani. Prenehati se boriti pa nikoli ni rešitev, zato velja vztrajati.

  3. Človek ob tej izpovedi lahko samo sluti težo preizkušnje, ne more je pa dojeti. Ko bi Jobovi prijatelji razumeli njegovo trpljenje Job ne bi bil več Job. Na “Zakaj?” ima odgovor samo Bog. Tudi Frančišek ne bil bil Sv.Frančišek, če ne bi razumel kaj je “Popolna sreča”. Verjetno je res edina pot do Boga, tisti trenutek ko ostaneš z Njim sam.

    Tisto provokativno vprašanje zdravnice pa je v bistvu pravo vprašanje, ki ga moramo razrešiti, kajti podzavestno imamo v sebi še vedno delimo mnenje sveta, da je sreča samo v zdravju. Zgodbe staršev, ki sem jih prebral, pravijo, da je prizadet otrok pomaga celotni družini k večji človeški zrelosti.

  4. “Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam:predložil sem ti življenje in smrt,blagoslov in prekletstvo.Izberi torej življenje,da boš živel ti in tvoj zarod”-5Mz30,19.IZBERI je ključna beseda.Ne smem in ne morem se izogniti tej predme postavljeni izbiri-noben ukaz kakršnihkoli drugih oblasti in mogočnikov ni upravičen tega ignorirati ter tebi ali meni tako prihraniti ali prepovedati to izbiro in odločitev. Ne le avtorica,vsak od nas je prav vsak dan postavljen pred to izbiro v mnogih položajih in zanjo tudi odgovarja.

  5. V osebni zgodbi je spoštovana avtorica zelo prepričljiva ( je prav, če je tako jasno zavrnila namige pri UZ pregledih v porodnišnici, ker gre za nesprejemljive verbalne posege v njene zasebne opredelitve, celo bi pozdravil, da bi objavila imena udeleženih, ker so ravnali neprofesionalno).

    Manj mi je pa avtorica prepričljiva v širših družbenih analizah. Nenazadnje stanje ni tako katastrofično, kot je tu opisovano. Glede evtanazije sta recimo celotna Katoliška cerkev in celotna slovenska medicinska stroka evidentno na odklonilnem stališču ne glede na medijske in podobne pritiske ali obračanje javnega mnenja.

    Pretiran moralni rigorizem glede spolnosti morda temelji na premajhnem poznavanju dejstev. Recimo glede masturbacije ( skozi to fazo pač gre praktično vsak hormonsko normalen odraščajoč moški osebek). Spolni instinkt je pač biološko normalna in močna sila. Če to zanikamo, glede na vedenja v 21. stoletju, se nam bo svet smejal ali nas imel za popolne zadrte dvoličneže, farizeje.

    Seveda je za otroke idealna ljubeča skupnost obeh staršev. A če je realnost pogosto drugačna in nam razpade tretjina zakonov, ponekod pa še več ( v ZDA polovica), potem menda ni odgovor v prid teh otrok iz razbitih družin ta, da kot cekvena skupnost obsojamo njihove starše in jim diskriminatorno odrejamo položaj znotraj Cerkve. Ali pač? Saj s tem vendar posredno vnovič prizadanemo tudi njihove otroke, ne pa da bi jim bili v pomoč, kot se spodobi od sočutnih, usmiljenih Jezusovih učencev?

    Ali smo Cerkev po Jezusovem zgledu usmerjeni v obrambo načel ali v dobro konkretnega človeka? Najbrž oboje. A načelo, ki je proti dobremu konkretnega človeka, je verjetno načelo dvomljive vrednosti.

    • Mene ob raznih razpravah o razpadlih zakonih, ločenih in ponovno poročenih, neporočenih parih ipd. v okviru Cerkve moti dejstvo, da se veliko vrtimo okrog teh primerov. Gotovo, tudi zanje je potrebna neka pastoralna skrb (seveda za tiste – bolj redke, bi rekla –, ki jim je tega mar). Vendar to zame ni dovolj.

      Mislim, da bi morali krepko dopolniti preventivo, pripravo na zakon. Včasih so morali pari pred zakonom npr. opraviti župnikovo “izpraševanje”: ni poročil “kar tako, na lepe oči”, ampak je preveril njuno (versko) znanje (ne vem, če še kaj drugega). Ne zagovarjam »testov«, hkrati pa tudi ne zagovarjam »cerkvene poroke zaradi lepšega«. Če se bomo zgolj sproti prilagajali trenutnemu stanju, bo to stanje vedno slabše. Kaj pomaga nerazvezljivost zakona, če lahko vsak, ki zna brati, doseže ničnost, ko se sklicuje na svojo nezrelost, pomanjkanje spoznanja o resnosti zakona ali podobne razloge, ki jih povleče na dan, ko bi rad uradno »priznanje« nove zveze. (Kdo pa se ob sklenitvi zakona resnično “zaveda”, kaj ga čaka in kaj mu zakonsko življenje prinaša!! Potem verjetno ni “veljavno sklenjenega” cerkvenega zakona …) Danes pa beseda in obljuba nimata nobene prave teže več. »Mož beseda« kot da je preživel pojem. Predvsem pa manjka vere v moč zakramenta in v Božjo pomoč ter bližino tudi/zlasti v težkih situacijah. Toda brez našega sodelovanja (truda) ostaja tudi Bog »brez moči«: noče se vsiljevati.

      Ali pa je »kriv« čas, ko tudi najbližji živimo drug mimo drugega in si ne vzamemo časa, da bi živeli globinski odnos s svojim zakoncem? In potem nimamo volje niti prave motivacije, da bi se potrudili za odnos, ko v njem zaškripa?

      Glede načel pa … Npr. (1 Jn 1,6 in podobno v 1 Jn 5,3): »Ljubezen je to, da živimo po njegovih (t. j. Božjih) zapovedih«. Zapovedi pa so postavljene izključno v blagor konkretnega, vsakega človeka (ne iz naše, »žabje« perspektive, ampak iz Božje).

      • Marta, a ne bi bili raje v teh razkristjanjenih časih predvsem veseli za vsak par, ki si želi poroke pred oltarjem, za vsake starše, ki želijo otroka krstiti ali ga pošiljati k verouku?

        Postavljanje novih in novih preprek, iz katerih bi bilo sklepati, da je “pravi kristjan” lahko le popoln človek, kar je sploh zlagana predstava, se pač ne zdi pot, po kateri bo odrešenih čim več ljudi, se ti ne zdi? Če se imaš za dobro katoličanko, je tvoja naloga predvsem, da si temu svetu sol in luč in da po tebi, tvojih besedah in dejanjih tisti, ki se še niso srečali ali dovolj spoznali z Njim, Njega srečujejo in spoznavajo.

        Privlačenje torej, ne odbijanje in postavljanje preprek. In še to: mrki, zagrenjeni, negativistični ljudje težko koga privlačijo. Tudi če imajo objektivno prav v svojih razmišljanjih.

        • IF, jaz se pa strinjam z marto. Ne gre za to da je treba biti popoln. Čeprav, se strinjam s tabo, da je tega farizejstva mnogo preveč. Gre pa za to, da bodoča zakonca morata biti sposobna za zakon, ne le imeti željo po poroki. Sposobnost za zakon je poslovna sposobnost. In to je nekoč župnik preskušal pri mladeničih in mladenkah. Ali sta sposobna sprejeti tako službo, ki pomeni zakon, ali pa sta še vedno samo golobčka.
          Danes pa se je to spremenilo v pripravo na zakon, v izobraževalni tečaj. Kakor da bo izobrazba kaj rešila?! In to je celo še obvezno, če prav vem. Diploma za zakon. Jasno, da propadajo in se potem zahteva ničnost. Saj tudi so nični, če se poročajo “golobčki”.

        • Veselje nad vsakim … Res mi povzroča težave (sem zaradi tega avtomatično »mrka«? ne vem.). Veselje nad vsakim, ki vzame stvari zares – to ja. Tako pa … Postajamo vedno bolj mlačni. Četrtinski. Vzamemo, kar nam paše. Delam z otroki mnogih, ki »želijo otroka krstiti ali ga pošiljati k verouku«. In mi je za vsakega od teh otrok žal (čeprav ga popolnoma sprejemam in enakovredno obravnavam, saj so večinsko zelo zainteresirani – otroci namreč, starši precej precej manj): smili se mi, ker je že od malega vzgajan v »prilagodljivostnem načinu«. V Cerkvi in »zakristiji« tako (eno uro na teden), doma in v šoli pa (ves ostali čas) popolnoma drugače: ne- ali celo protiversko. In tako vzgajamo »ne vroče ne mrzle«. Tu je moj glavni dvom v uspešnost vsesplošnega prilagajanja in sprejemanja za vsako ceno. Ne vem, če je množičnost na račun »kvalitete« (oprostite, trenutno ne najdem primernejšega izraza) res rešitev. Ko vernost zamenjajo »verske usluge« …
          Tako da res ne vem, kdo komu postavlja prepreke: Cerkve vernikom ali verniki sami sebi?

          Me pa nagovarja nekaj besed iz nedeljskega pisma škofov:
          – »Laik naj bo laik!« poudarja papež. To pomeni, da morajo verni laiki samozavestno in pogumno živeti svoje poslanstvo … Tega poslanstva ne opravljajo najprej na župnijskem dvorišču, pač pa doma in v svetu.
          – Žal ni malo laikov, ki na duhovnike prelagajo pravzaprav vse, kar je povezano z vero. Poznamo krščanske starše, ki se skoraj nič ne potrudijo za versko vzgojo svojih otrok. Čakajo, da otrok začne hoditi k verouku, nato pa pričakujejo od duhovnika, da jih bo versko vzgajal namesto njih.
          – Vaše prvo poslanstvo, dragi verni laiki, je dom, družina, rodbina, prijateljske in sosedske vezi. Tu morate oznanjati in ŽIVETI Kristusov evangelij ter graditi mala krščanska občestva. Prvo takšno občestvo je seveda vaša družina. … V službi in župniji lahko na vaše mesto vskoči tudi kdo drug, v družini pa ste absolutno nenadomestljivi. Vse bolj spoznavamo, da od družinskega življenja ni odvisna samo človekova osebna sreča ali nesreča, temveč je od usode družine enako odvisna tudi prihodnja usoda človeštva in Cerkve.

    • menim podobno:

      hvala zakoncema kerže, ker zdaj že drugič izjemno pričujeta (tudi primerno glasno) glede temeljnih človekovih reči.

      je sicer občudovanja vredno, da v taki stiski mama zmore tudi širši uvid, a ta razvodeni osnovno sporočilo oz. ga skrči na pripomoček za trenutne ‘politične’ boje npr. sinodo, debato o evtanaziji.

      ‘roditi ne glede na vse’ je tako močno sporočilo samo po sebi, da ne rabi zraven pridige. ob res krepkih dogodkih človek molči, strmi, gleda.

      ljudi presunejo dejanja in hvala bogu, če imajo kdaj priložnost, da jih presunejo dobra dejanja.

      npr. trud družine kerže za pokop ni bil samo beseda (‘zavzemamo se za’ ‘trudimo se’), ampak dejanje ljubezni. in kot takšno je tudi odmevalo v medijih (ki se morda še sami niso zavedali, kaj so s tem kupili).

    • Sočutje ne pomeni odobravanje greha oziroma “nižanje meril”, ker jih pač človek v določenem zgodovinskem obdobju, kakršno je naše, ne dosega. Sočutje in usmiljenje in podobno po pravem Kristusovem zgledu pomeni povabilo, da se zakoreninjene grešne prakse opustijo, da se staro življenje konča in novo začne, ne pa da se odobrava greh in spregledajo njegove posledice.

      Obhajilo (če se že toliko o tem govori) je za civilno ponovno poročene ločence in vse ostale kanonično neregularne zveze seveda mogoče, a po spovedi in pod pogojem, da ti ne živijo “po zakonsko” (spolni odnosi) ali v stanju kakega drugega smrtnega greha, ki minira človekov odnos do Boga. Zelo preprosto. Cilj pa ne sme biti takšne zveze legitimirati (blagoslavljati), ampak storiti čim več, da do njih ne pride ali da se neko zavoženo stanje spravi v kanonične okvire, to je v stanje, ki je glede človekovega odnosa do Boga manj tvegano. Poglejte, to je usmiljenje, to je dajanje druge (ali pa tretje) priložnosti!

      • Seveda. Vi bi jim v posteljo montirali taksimeter, najbrž. Farizeji!
        Obhajilo pa še vedno ni možno, toliko da veste. Niti pod “vašimi pogoji”.

        • G. Zdravko, tako strogi pa nis(m)o 😉 . Vsak, še tako velik greh je odpustljiv (in posledica: povrnitev krstne milosti, možnost polnega zakramentalnega življenja). Le da je ob tem potrebno tudi človekovo (grešnikovo) sodelovanje in odločitev za spremembo (spreobrnjenje): kesanje za nazaj in trdni sklep za naprej (no, ja, potem pa stalni “boj”, da bi ta sklep čim bolj držali).

          • Kaj bo Bog komu odpustil, s tem mi ne moremo špekulirati.
            Morda ne razumete dobro v čem je problem z obhajilom.
            S ponovno poroko namreč nekdo javno prizna nekaj, kar velja za prešuštvovanje. In ker za prešuštvo ni odveze tudi ni možno obhajilo, razen pred s smrtjo.
            Čeprav je morda Bog že zdavnaj odpustil poročenima.
            Špekulirati o tem koliko grešnik sodeluje, koliko se je spreobrnil, kako trdni so njegovi sklepi, pa ni primerno. Vse to je izključno med Bogom in dotičnim grešnikom.

        • Seveda je možno! Prepreka za obhajilo je (le) smrtni greh, ne skupno življenje ali kaj drugega.

          Se pa kanonično neregularno skupno življenje močno odsvetuje, ker nosi preveč potenciala za “zakonsko opravilo”, ki je v tem primeru (torej izven svetega zakona) smrtni greh in posledično prepreka za svoboden odnos do Boga, s tem pa tudi za prejem obhajila. To je to.

          • Kar nabijaj, farizej. Kakšen smrtni greh neki. Kaj pa ti veš kakšni so grehi ljudi. To bi se ti vtikal, kot da svojih nimaš dovolj.

          • Kaj je možno? Mar ni bila ravnokar sinoda, po kateri je ponovno rečeno, da ni možno? Pa kaj se norčuješ tukaj.

    • Strinjam se z oceno zgornjega bralca. Prvi del članka je zares udaren in pretresljiv, ker opozarja vsaj na neobčutljivost zdravniškega osebja (ali določene zdravnice), če ne še kaj hujšega (psihološki mobbing? zlorabo avtoritete?) – in tudi izpostavlja zelo pomembno vprašanje, ali gre pri tem za prakso, in če da, kako se ji zoperstaviti. Žal drugi del opusti ta pomembna vprašanja in se izteče v posplošen moralizem, kjer so pomešani številni problemi.

  6. Kritika je povsem upravičena. Zdravniki in ostalo osebje v bolnišnici niso tam zato, da delijo vrednostne in moralne sodbe, ampak da ljudi z medicinskega vidika pač informirajo.

    Obstaja pač zakonodaja, ki določa, kaj je dovoljeno in kaj ni, in v tem okviru se ima vsak pravico odločat tako, kot meni da je zanj prav. V to se pač nima nihče kaj vtikat.

    In eanko bi veljalo v primeru, če bi se npr. na tak način obravnavala ženska, ki bi želela opraviti splav, zdravniki bi ji pa delili moralne pridige o tem, da je to umor in ali si res želi postati morilka lastnega otroka. To je enako nesprejemljivo.

    • Za Lenka je očitno zadnje merilo njegovega obstajanja in nehanja državna zakonodaja. Sklepam torej, da je velik podpornik preganjanja Judov za časa nacionalsocializma, saj je bilo to v skladu z državno zakonodajo, tj. s t.i. z nürnberškimi zakoni.

      • Če se ti zdi slovenski pravni red primerljiv z nacističnim, potem imaš poanto. Če ne, potem je to čista demagogija. Pravo, ki ga imamo v Sloveniji je produkt demokratične, ne totalitaristične družbe.

        Drugače pa, zakonodaja oz. pravo ni merilo mojega obstajanja, ampak je merilo moje svobode. Skratka, obstajam lahko v mejah tega, kar pravo določa. To je pač tisti osnovni imperativ civilizirane družbe. O tem, kaj je pravo, se pa seveda skupnost kot taka zmeni na nek demokratičen način. Zato imamo pač volitve, s katerimi izvolimo poslance državnega zbora, ki potem sprejemajo zakone.

        Tako da moja poanta je bila ravno v tem, da se ima človek pravico o svojem življenju svobodno odločati do tiste točke, ko pač začne posegati v enako pravico drugih ljudi. In ravno to je tista meja, ki jo tudi moderno pravo v modernih demokratičnih državah določa.

        Lahko pa gremo seveda nazaj v “naravno stanje”, ko kot edino vodilo posameznika obstaja njegov lasten interes. V primerjavi s takim stanjem, bi pa tudi Hitlerjevi zakoni izpadli kot humani in civilizirani.

  7. Vse spoštovanje do vsega trpljenja, ki sta ga prestala.
    Vendar bi vprašal ali se vam kaj zdi narobe z amniocintezo. Vsaj dozdeva se mi, da je število otrok z Downovim sindromom veliko večje kot včasih. Se vam ne zdi vprašanje zdravja otroka relevantno? Po mojem je to zelo posredi “odgovornega starševstva”. Enako kot recimo življenje matere zaradi tvegane nosečnosti.

    • Jaz sem amniocentezo odklanjala iz dveh razlogov:
      – sam poseg lahko povzroči umor otroka (odvzem vzorca plodovnice iz maternice s pomočjo igle)
      – ker postopek nima terapevtskih učinkov. Pač pa je pogost “učinek” (svetovani) splav ob sumu morebitnih “nepravilnosti pri plodu”. Žene, ki so kljub temu rodile zdrave otroke, lahko potrdijo, da se kakšna preiskava tudi “moti”.

      Starejši pediater (porodnišnica) je pred kratkim dejal, da že dolga leta ni videl novorojenčka z Downovim sindromom, kar je (verjetno) posledica predrojstvene “diagnostike”. Nenaravni izbor.

    • Število novih otrok z Downovim sindromom že desetletja pada. ( Le manj se te otroke skriva pred javnostjo, zato morda tvoj napačen vtis.) Manj jih je tudi zaradi amniocentez, ki so v okviru obveznega zavarovanja ponujene vsem materam od 35 leta naprej, ko prične pogostnost trisomije 21 strmo rasti. Seveda zmanjšanje omenjene pojavnosti pomeni “terapevtske splave”.
      Je pa precej jasno, koliko je odrekanje pravice do življenja otroku, zato ker ima recimo Downov sindrom, skladno s krščansko moralo. Popolnoma neskladno. Tudi ti otroci so Božji dar, če ne drugi, to njihovi starši gotovo vejo.

      Torej je tudi zavračanje amniocenteze povsem legitimna drža in krščanska drža, v katero se nima nihče od strokovnega osebja za vtikat.

      • Vendar, današnja medicina lahko pripelje, do rojstva mnoge primere, ki bi jih sicer končal spontani splav. Downov sindrom je gotovo tak. Večina takih okvar bi se končala s spontanim splavom. Ali pa že v prvem letu življenja. Zato nisem povsem prepričan, da je tu vprašanje krščanske morale vedno čisto na mestu.

  8. Še zadnjič odgovarjam razburjenemu Zdravku: obhajilo za civilno ponovno poročene ločence je že sedaj (kakor nekoč) dovoljeno oziroma dostopno, a pod pogojem, da ti niso storili nespovedanega smrtnega greha, ki je prepreka za prejem obhajila. Smrtni greh pa je v tem primeru ponavadi življenje “na zakonski način” (lat. more uxorio), torej zavestni spolni odnosi izven zakramentalnega zakona, to je prešuštvo (ki pa je, kot vsak greh, odpustljivo – če se ga posameznik zaveda in prosi Boga milosti za spreobrnjenje).

    Nekateri sinodalni očetje (manjšina s kardinalom Kasperjem na čelu) pa je želela uveljaviti možnost, da se obhajilo podeljuje tudi v primeru storjenega nespovedanega smrtnega greha neregularnega spolnega odnosa, torej prešuštva, kar naj bi veljalo kot povsem nova izjema izključno za civilno ponovno poročene ločence. To seveda ni nikakršno usmiljenje, ampak zatiskanje oči pred grehom in razvrednotenje evharistije v nekakšno pravico za vse. Bog se sicer želi vsem dajati v hrano, a človek mora biti nanj pripravljen, pred njim iskren, saj ga v nasprotnem primeru oskrunja. O tem lepo piše apostol Pavel, pa tudi sam Kristus s priliko o veliki večerji in nepovabljenih (to je nepripravljenih) gostih.

    • ” Nespovedanega smrtnega greha neregularnega spolnega odnosa”? 🙁

      A bi se dalo razmišljati in izražati še malo bolj sholastično, komplicirano in birokratsko? Če bi se Jezus tako izražal, bi vse bežalo od njega. Razen mogoče parih farizejev. Zanimivo, da se Jezus nekako ni bal, da ga bo prisotnost grešnikov okoli njega kaj dosti oskrunila. Kot da je, nesrečnež, prav iskal njihove družbe in če je komu imel zabrusiti kakšno bolj ostro, so to v glavnem poleg mogočnežev in bogatašev bili prav “pravoverneži”. 😉

      • Niste zapopadli. Mešate hruške in jabolka. 🙂

        Kristus se z grešniki ni družil zato, da bi njihov greh odobraval oziroma jih tolažil ali potrjeval v tem, kar so (to ni pravo usmiljenje, ampak slepilo), temveč se je z njimi družil zato, da bi jih spreobrnil, jih povzdignil nad bedo grešnega življenja (to pa je pravo usmiljenje).

        Enako velja za prejem obhajila: to je izraz najvišje možne združenosti z Bogom in voljnosti izpolnjevanja njegovih zapovedi, ne pa neka pravica, ki mi avtomatsko pripada kot “božjem otroku”.

        Glede sholastičnega jezika: zdi se vam čuden, ker večina sodobnih katolikov ni več sposobna uporabljati razuma v verskih (in siceršnjih) zadevah, namesto tega pa veselo “nabija čustva”. 🙂 Kristus ni bil tak populist.

    • obhajilo za civilno ponovno poročene ločence je že sedaj (kakor nekoč) dovoljeno oziroma dostopno, a pod pogojem, da ti niso storili nespovedanega smrtnega greha, ki je prepreka za prejem obhajila.
      ======================
      Res? Odkod potem vse te debate okoli sinode?
      Kdo odloča o tem ali je nekdo storil nespovedani smrtni greh ali ne?
      In takih neumnosti ne bom več častil z nadaljnjo razpravo.

      • Oh, gospod Zdravko, kako ste zabavni. Očitno sploh ne veste, kaj je predmet razprave na obeh sinodah. O tem sem na kratko napisal v drugem odstavku svojega predzadnjega komentarja.

        O smrtnem grehu odločata spovedanec in spovednik na podlagi znanih objektivnih meril (gl. Katekizem katoliške Cerkve in Zakonik cerkvenega prava), končno sodbo pa poda Bog.

        Da se ne boste trudili z iskanjem, svoj predzadnji komentar prilagam v celoti. Pa z Bogom! 🙂

        “Obhajilo za civilno ponovno poročene ločence je že sedaj (kakor nekoč) dovoljeno oziroma dostopno, a pod pogojem, da ti niso storili nespovedanega smrtnega greha, ki je prepreka za prejem obhajila. Smrtni greh pa je v tem primeru ponavadi življenje “na zakonski način” (lat. more uxorio), torej zavestni spolni odnosi izven zakramentalnega zakona, to je prešuštvo (ki pa je, kot vsak greh, odpustljivo – če se ga posameznik zaveda in prosi Boga milosti za spreobrnjenje).

        Nekateri sinodalni očetje (manjšina s kardinalom Kasperjem na čelu) pa je želela uveljaviti možnost, da se obhajilo podeljuje tudi v primeru storjenega nespovedanega smrtnega greha neregularnega spolnega odnosa, torej prešuštva, kar naj bi veljalo kot povsem nova izjema izključno za civilno ponovno poročene ločence. To seveda ni nikakršno usmiljenje, ampak zatiskanje oči pred grehom in razvrednotenje evharistije v nekakšno pravico za vse. Bog se sicer želi vsem dajati v hrano, a človek mora biti nanj pripravljen, pred njim iskren, saj ga v nasprotnem primeru oskrunja. O tem lepo piše apostol Pavel, pa tudi sam Kristus s priliko o veliki večerji in nepovabljenih (to je nepripravljenih) gostih.”

          • Zopet ste smešni. 🙂 Občudujem vas. Pišete o nečem, kar sploh ni predmet razprave (tako glede sinode kot mojih komentarjev).

            O smrtnosti spovedanega greha odločata spovedanec in spovednik, za nespovedan greh pa je odgovoren grešnik sam, ki si z namernim prikrivanjem greha in namernim prejemanjem obhajila sam piše božjo sodbo.

            Razumite vendar, da sta cerkveni nauk in pravo človeku samo v pomoč: da bi bolje spoznal Kristusa in z večjo gotovostjo živel po božjih zapovedih. Pri vsem skupaj pa je človeku vselej dana druga priložnost (spreobrnjenje), a izigravanje božjega usmiljenja ne pride v poštev – prej ali slej postane kaznovano.

  9. Prejeti dar starševstva … Besede tega ne morejo opisati … Ko ne gre po naših pričakovanjih – tudi tega besede ne morejo opisati.

    Molitev … Koliko kristjanov nas je že doživelo učinkovitost molitve? Vsi tisti, ki smo si upali poizkusiti. Pa smo to izkušnjo poskušali deliti z drugimi? Bilo bi zelo v redu.

    Tudi, ko je po vseh merilih situacija brezizhodna, lahko v sebi čutiš notranji mir.

    Podelimo dar molitve naprej. Tudi zato nam je bil zaupan.

  10. Spoštovana ga. Kerže,
    iskreno mi je žal za vse trpljenje, ki ste ga doživeli ob tem, kar ste napisali v članku. Hkrati se vam zahvaljujem za vaše pričevanje.

    Mislim, da je tudi vaša dobronamerna kritika naših pastoralnih praks na mestu. Mislim, da se boj v naši pastorali bije na večih frontah. Tista, ki nas morda preveč zaposluje je prizadevanje za to, da bi bili všečni, privlačni, sprejeti, da bi razumeli naš čas, sa se ne bi skrivali za okopi “pravilarstva”, skratka, da bi bili Cerkev “odprtih vrat”, kjer je vsak najprej dobrodošel in kjer se nato sreča z Evangelijem – z vsemi negovimi vrednotami, ideali, obljubami in zahtevami – z njegovo drugačnostjo in radikalnostjo, ki privlači. Ne želimo moralizirati, ampak oznanjati Kristusa – če le oznanjamo celega Kristusa, ki je bil v morali dovolj jasen, ampak ne na vzvišen način.
    Ta bitka ni lahka: mnogi pridejo, a veliko jih tudi oddide, kot tisto seme, ki pade na kamnita tla – hitro vzklije, a ker nima prave korenine, se posuši. Vendar sejalec seje povsod. Zdi se mi, da je potrebno, da se borimo za to, da ne bi bili vase zaprta Cerkev. Seveda pa obstaja pri tem skušnjava, da ne bi bili dovolj jasni, da bi bili škodljivo usmiljeni, da bi spreminjali kamenje v kruh – kot se je na sinodi izrazil papež. Potrebno je biti na strani resnice, ki je Kristus. Ko sem enkrat za božič pridigal o tem, da je praznik Jezusovega rojstva praznik zmage kulture življenja nad kulturo smrti, in ob tem tudi povedal, kaj kultura smrti je in v kakšnih oblikah se pri nas kaže, sem takoj dobil elektrosko pismo s kritiko, češ, kaj se grem, da na božič pridigam take stvari… To so pritiski, skušnjave, glasovi, s katerimi se je pač potrebno soočiti, hkrati pa vedno ohraniti občutljivost za vse, ki so se kdaj znašli v objemu kulture smrti, pa iščejo Kristusovo luč, življenje in so na poti odrešenja.

    Če je to boj za “odprta vrata Cerkeve”, pa je drugi boj, boj za jasno, resno (ne resnobno), zavestno, zavzeto in goreče duhovno žiljenje: v odnosih, službah, družinah; pri molitvi, obhajanju zakramentov (in pripravo nanje), pri oznanjevanju in služenju bližnjim (s posebno pozornostjo do najbolj ubogih). To pa je gotovo boj, ki se bije prav v srcu vsakega posameznika in za katerega je potrebna zavestna odločitev, predvsem odločitev, da bom več/bolj s/pri Kristusu.

  11. Zelo jasen, dober in močan članek, ki človeka opogumlja in uči.
    Povsem razumljivo se mi zdi, da se Cerkev ne odziva na primere kulture smrti (evtanazije, …). Ne vem, če bi to imelo kakšne koristi. Nauk, ki je jasno izpričan, je pa važen.

Comments are closed.