Pogovor Jožetom Strgarjem, nekdanjim ljubljanskim županom

Jože Strgar, nekdanji župan Mestne občine Ljubljana
Jože Strgar, nekdanji župan Mestne občine Ljubljana

Jože Strgar, dipl. inž. hort. in spec. za vrtno oblikovanje, nam pogosto prispeva mnenja, polemike ali razmišljanja o vsem, kar se dogaja v našem družbenem življenju. Morda se mnogo premalokrat poudarja, da je bil Jože Strgar v času osamosvajanja eden od ustanoviteljev Krščanskih demokratov, po volitvah na cvetno nedeljo leta 1990 pa je postal ljubljanski župan in je to odgovorno nalogo opravljal do konca leta 1994. V tem prispevku izpod peresa Matica Severja pa se nam predstavi Jože Strgar, podjetnik, strokovnjak za vrtno oblikovanje. Vabljeni k branju, saj nam zapis prinaša široko paleto informacij o g. Strgarju in njegovem poklicnem delu, kar morda še niste slišali.

Pravite, da bi  morali o vrtu razmišljati kot o dragoceni stvari, o nečem kar je enako pomembno kakor hiša.

Da, vrt in hiša se navezujeta in dopolnjujeta drug na drugega in predstavljata enotno človekovo bivališče. Ali drugače: Vrt je podaljšano stanovanje. To pravilo velja za tisti večinski del prebivalstva, ki hodi v službe v anorganska okolja, v pisarne, tovarne in delavnice vseh vrst. Doma pa ima hišo s koškom vrta, ali morda zgolj balkon in vsakršen stik s prvinami narave – za rastlinami, zemljo in čistim zrakom je zanje prava potreba. Vrt je podaljšek stanovanja in lahko je še kaj drugega, kar bomo povedali v kakšni drugi zvezi. V vsakem primeru je treba o vrtu razmišljati kakor o hiši in njeni notranji opremi.

Imeli ste zanimivo priložnost sodelovati s slavnim arhitektom Jožetom Plečnikom. Kako dragocen je bil zanj prostor okoli stavb, kako je cenil prostor ob hišah?  Po čem ste si ga glede urejanja prostora najbolj zapomnili?

S Plečnikovimi, zlasti z nečakom Karlom Matkovičem in nečakinjo Maco smo se poznali že nekaj let. Ko sem v Mariboru končal srednjo vrtnarsko šolo in se vrnil v Ljubljano, to je bilo poleti 1951, me je Plečnik takoj povabil, da bi se pomenila o preureditvi njegovega vrta v Trnovem na njegovem domu in parka ob cerkvi Sv. Mihaela  na Barju. »Tam so mi takrat, ko smo jo postavili, nekaj nasadili, kar so pač imeli in kakor so znali, denarja za nakup rastlin itak ni bilo, sedaj pa je treba park ob cerkvici na novo urediti ,zunanji prostor spada k njej«, mi je na široko pripovedoval. Prav podrobno mi je nekajkrat razlagal tudi o svojem vrtu, predvsem kako je iz Prage prinašal to in ono, da mu je najljubši hrast z rumenimi listi, ki mu ga je podaril sodelavec in bi ga »rad ohranil. Vse drugo pa spremenite, kar boste gotovo dobro naredili«. Tista leta, do odhoda na strokovno izpopolnjevanje v zahodni svet, sva se še večkrat pogovarjala. Spominjam se, da je bil zelo zgovoren, da me je ob neki priliki predstavil prijatelju F. S. Finžgarju. V njegovem vrtu sta se pogosto srečavala. Takšnega prijateljskega odnosa se nisem niti zavedal  Predvsem pa sem ugotovil, da me izenačuje s strokovno izobraženimi praškimi vrtnimi tehniki, s katerimi je v Pragi, na gradu Hradžani, tako uspešno sodeloval. Šel sem na Barje, da bi se vse ogledal in razgledoval, a ukrepati nisem znal, nisem si upal, kajti moje znanje ni bilo enako onim kolegom iz Prage. Na novo smo uredili zgolj mejo ob župnijskem vrtu. Dotedanja meja iz nepravega jasmina (Philadelphus coronarius) je bila neugledno razraščena in za tam neprimerna. Za vse drugo pa tudi denarja ne bi bilo – ne takrat, niti kdaj pozneje, ko bi bil sposoben, da bi njegove nedodelane odprte prostore lahko strokovno preoblikoval. Ko je Jože Plečnik l. 1957 umrl, sem bil še v Angliji, me je K. Matkovič povabil naj se vrnem čim prej, da bi se naselil v Plečnikove prostore. Vrnil sem se šele poleti istega leta in se tam naselil za celih sedem let, do poroke. A vrta tudi potem nismo mogli temeljito preurediti, saj tudi novi lastnik K .Matkovič ni imel potrebnega denarja. Njegov vrt so preurejali pozneje. Javno je bilo objavljeno, da bo prireditveni načrt naredila Ana Kučan. Danes vrta ni več, obstaja samo še Plečnikov svet in tisti rumeni hrast je vendar tudi še ostal.

Kakšen je bil Plečnikov odnos do takratnega izbora vrtnih in parkovnih rastlin.

Najprej naj poudarim, da je imel do rastlin in do celotne narave zelo spoštljiv odnos. Ko je prihajal iz Prage, je prinašal domov rastline, ki so mu jih podarjali praški vrtnarji. S kakšnim zanosom je o njih govoril. Ni jih pa posebej preučeval in poznal. Nadvse je cenil drevesa s posebnimi oblikami – viseče vrbe, stebraste topole, okrogle javorje in še kaj malega. Vse te posebnosti je znal z velikim umetniškim občutkom vključevati v podobo takratne Ljubljane. Ko so preurejali mestne ulice, kot npr. Vegovo, so morali vse te posebne oblike dreves naročati iz tujine, kar je bilo v tistih časih dokaj drago. Če bi Plečnik živel in deloval v današnjih časih, bi imel drugačne težave – drevesa iz tujine so cenejša, kakor doma vzgojena, a so hkrati manj kakovostna. Po obliki rasti sicer ustrezajo predpisanim normam, a se na novih rastiščih ne obnesejo, najprej hirajo in delno tudi propadejo. Javne strokovne kritike pa tudi nimamo, čeprav bi bila zelo dobrodošla.. Od drugih, zlasti domačih dreves je Plečnik cenil še breze in bukve. Ko so se v urejanje prostora vključevali še razni drugi ljudje, se je dogajalo, da so mu pri sajenju dreves vso to raznolikost pomešali in nastajala so ureditvena skrpucala, kakor npr. pred glasbeno šolo na isti, sicer urejeni Vegovi ulici. Pogovor o rastlinah je bil s Plečnikom nadvse zanimiv, zlasti, ker sem tudi sam bil šele začetnik, ko vso raznolikost in obilico vrtnih rastlin še nisem poznal. Rabil sem še celih deset in več let, da sem ob študiju in pozneje ob rabi dreves spoznaval vso to raznolikost, številne posebnosti, ki so prisotne pri tej in oni dreveni vrsti.

Po diplomi leta 1962 ste se zaposlili v arboretumu v Volčjem potoku. Kakšen je bil arboretum takrat in kaj se je tam spremenilo do danes?

Za službo v arboretumu sem se pripravljal, odkar mi je prof. Ciril Jeglič, ustanovitelj ter prvi upravnik, pisal in nagovoril za bodočo službo v nastajajočem arboretumu. To je bilo na prelomu l. 1956 / 57, ko sem uspel, da so me kot praktikanta sprejeli Wisley Gardens v Veliki Britaniji, v najslavnejšo in najstarejšo hortikulturno ustanovo na svetu. Še vedno hranim kar nekaj njegovih pisem iz tistega časa. Takrat je izšla njegova knjiga z naslovom Arboretum Volčji potok, ki mi jo je takoj poslal. V njej je predstavil program, ki me je naravnost navdušil. Že tam sem sklenil, da bom s takšno ustanovo rad sodeloval. V ta namen sem se poglabljal v probleme arboretske dejavnosti, zraven pa zbiral semena, cepiče in rastline ter jih pošiljal ali prinašal v Volčji potok. Z veseljem sem navezoval stike z osebnostmi in ustanovami s področja hortikulture v širšem evropskem prostoru. Ob takšnem zavzemanju za celotno hortikulturo sem dobil vabilo za pol letno bivanje v ZDA, da bi tamkajšnjemu Združenju drevesnic in strokovni javnosti predstavil evropsko drevesničarstvo. Ostal sem na evropskem strokovnem odru in si vzel pol leta za bivanje v Arboretumu Kalmthout v Belgiji, da bi pripravljal diplomo za zagovor na ljubljanski Biotehniški fakulteti, ki je bila pred vrati. Diploma je bila sicer iz ožjega drevesničarstva, a sem se ves čas pripravljal na prihodnjo službo v našem, na novo nastajajočem arboretumu v Volčjem potoku.

Ko sem se sredi poletja 1962, kot novo pečeni dipl. inženir, prijavil v Volčjem potoku, tam ni bilo več prof. Jegliča, vodil ga je dipl. ing. agr. Miha Ogorevc. Že takoj na začetku mi je dal vedeti, da ne ve, kaj bi z mano počel. S časoma me je sicer imenoval za referenta za drevesničarstvo, a zgolj to. Tako sem tam skoraj pet let nekako životaril, o temeljitem arboretskem delovanju ni bilo »ne duha, ne sluha«. Počasi sem pričel razmišljati, kako naprej. Naj se vrnem na Zahod, kjer me je še čakala služba, ali naj ukrenem kako drugače. Odločil sem se za samostojno podjetje za urejanje vrtov in parkov na domačih tleh. Delo nadaljujeta dva moja otroka – Andrej, krajinar z dodanim drevesničarstvom, in hči Bernarda z angleško šolo za oblikovanje vrtov ter gojitvijo trajnic. Takratna odločitev ni bila lahka, a potrebna, saj zgolj službovati nisem hotel. Današnji arboretum je daleč od predvidenega namena in programa, za katerega se je tako vneto zavzemal Ciril Jeglič.

Bili ste urednik vrtnarske revije Naš vrt. Kakšne spremembe opažate v razvoju slovenskih revij. Kaj se je zgodilo s kakovostnimi revijami in aktivnimi hortikulturnimi društvi, izjema je mariborsko, da so šla vsa v zaton. Ali je dovolj viden nov zagon za nove potrebe?

Nekaj let po drugi vojni je še izhajal mesečnik Sadjar in vrtnar, moj prvi članek je bil objavljen prav tam. Ko pa je »nova ljudska oblast« ukinila vse, kar so naši predniki  mukoma ustvarili, tudi to revijo, ki je izhajala od leta 1913 in je še vedno imela številne naročnike.

Nastala je praznina, obe stroki sta bili brez pisane besede. Provizorični tiski Sadjarja in vrtnarja niso mogli nadomestiti.

V letu 1965 je bila pri Državni založbi Slovenije (DZS) v tisku moja druge strokovna knjiga Vrtne trajnice. Dve leti prej so mi izdali uspešno knjigo Lončnice, ki so jo ponatiskovali in prevajali v ruščino. Imel sem neke vrste dober status in predlagal sem, da bi obnovili zgoraj omenjeni mesečnik. Predlog so sprejeli pod pogojem, da dobim 2.000 prednaročnikov in da moram imeti drugačen naslov. Naročnikov nisem dobil, zato sem zastavil svoj honorar od knjige Vrtne trajnice. Zbralo se nas je nekaj mladostnih inženirjev, ki smo skoraj v ilegali našli naslov NAŠ VRT, zakoličili vsebino in namen, ustanovili uredniški odbor z mojim načelovanjem. Po izidu prve številke je število naročnikov naraslo na 4.000. Svoj honorar za knjigo sem potem dobil nazaj. Naš vrt je izhajal deset let, ves čas sem bil glavni ter odgovorni urednik, potem pa je tudi ta revija morala prenehati izhajati. V času izhajanja so sodelovali številni odlični avtorji, skoraj vsi, ki smo si upali pisati in kakovostno zagovarjati svoje delovno področje.

Po letu 1975, ko je Naš vrt moral prenehati izhajati, so se rojevale razne publikacije, ki so v svoj program umeščale tudi kaj vrtnarskega, poglede na vlogo vrta so vse bolj spuščale in pristale so na stopnji amaterstva. Počasi se stvari popravljajo, zlasti z revijo Rože in vrt, kjer lahko o vrtu prebiramo koristne članke, predvsem pa občudujemo nadvse lepo opremo.

Hortikulturno gibanje, ki je bilo že močno razširjeno, je med nami vse manj prisotno, kar je škoda. Morda ga bodo mlajši »hortikulturniki« spet oživili in s tem prispevali k lepši, bolj urejeni podobi okolja ob naših domovih in javnih stavbah v celotni Sloveniji.

Pred 16 leti ste izrazili bojazen glede mestnih politik o zapuščenih zemljiščih na področju mest, ki bi jih po vzoru iz tujine lahko namenili za vrtičkarstvo, za dostojno socialno politiko. Ali ste takrat aktivno reševali te probleme in kako so se te reči razvijale do danes?

Tako imenovano vrtičkarstvo, ko mestni ljudje iz blokov, ki nimajo svojega vrta, najdejo nekje na dosegu roke košček zemlje za pridelovanje zelenjave, se na področju Ljubljane ni razvil, kakor smo nekdaj pričakovali. Kaj vse je temu botrovalo, ne vem. Rečem pa lahko, da je potreba po takšnih vrtičkih še vedno aktualna. A ne samo zaradi pridelovanja zelenjave. Enako pomembno je, da imajo ljudje možnost, da se z drobnim delom razgibavajo in si s tem utrjujejo svoje zdravje. Vedno znova beremo podatke, da je telesno razgibavanje za mnoge ljudi naravnost potrebno. Svoj čas se takšno vrtičkarsko delovanje podpirala hortikulturna društva. Predložili smo celo načrte za majhne lesene hišice – streho in prostor za orodje. Tudi to še ni prav zaživelo. Mnoga mesta po svetu posvečajo temu problemu potrebno skrb, posebno tam, kjer takšna urejena vrtičkarska področja vključujejo v celovito podobo mesta. V času mojega županovanja, 1990 / 1994 smo vse to poznali, upoštevali, a posebnega napredka nismo dosegli. Takrat je bilo v mestu veliko drugih  nujnih problemov, kakor npr. do skrajnosti slab zrak, ki so ga v veliki meri zastrupljali iztrošeni mestni avtobusi. Hkrati so se izboljševale socialne razmere in ljudje niso več čutili nujne potrebe po samooskrbi.

Po zaposlitvi v Mestni vrtnariji ste se izobraževali in pot Vas je zanesla tudi k naši rojakinji gospe Jeleni De Belder-Kovačič v Belgijo. Kakšen pečat je pustila na Vas?

Vaše vprašanje obsega vrsto reči. Na vse odgovarjam z veseljem. Najprej naj izrazim nadvse lep spomin nanjo. Najprej mi je z vabilom in pisno garancijo omogočila, da sem se lahko odpravil na strokovno izpopolnjevanje v zahodni svet – v kraje in države, kjer se je celotno vrtnarstvo, ali bolje, celotna hortikultura pospešeno razvijala. Najprej sem prišel k njej, v arboretum Kalmthout, kjer sta z možem Robertom urejevala svoj arboretum in sem jima pri tem pomagal. O tem sem podrobneje pisal v knjigi: Moj vrtni svet, Mohorjeva 2004. Od tam sem se napotil v Holandijo, potem v Nemčijo in še v Anglijo. V treh in pol letih sem bil v treh drevesnicah, v dveh vrtnarijah, v grajskem parku, v ustanovi Wisley Gardens in v poskusnem zavodu za razvoj drevesničarstva, v najuglednejših podjetjih ali ustanovah. Dobil sem prvovrsten pogled na vse veje hortikulture. Vse to se je dogajalo preden sem se vpisal na univerzitetni študij, na programsko najbližjo to je na agronomsko fakulteto v Ljubljani. Z De Belderjevimi sem bil ves čas v tesni povezavi. Po fakultetnem študiju sem bil pri njih še enkrat in sicer kot vodja arboretuma. Ob službi sem tam pripravljal diplomsko nalogo.

Omenjeno strokovno izpopolnjevanje v razvitem zahodnem svetu mi je omogočalo širši pogled na vse panoga hortikulture, predvsem pa na socialni ter kulturni pomen zelenja v urbanih okoljih.

A ko sem začel z lastnim delovanjem na področju urejanja vrtov in parkov so se odpirale še nove razsežnosti, dodatni problemi, ki so tesno povezani s parki in vrtovi. Čutil sem potrebo, da nadaljujem z dodatnim, specialističnim študijem za urejanje odprtega prostora v urbanih okoljih. Za ta študij in diplomo sem, ob delu seveda, potreboval še celih pet let. Z vsem tem sem se z lastnim podjetjem podal še na mednarodni oder in se najprej kot član, potem pa kot odbornik vključil v Mednarodno združenje oblikovalcev in oskrbovalcev javni zelenih površin v naseljenih območjih.

Kaj menite o izrazoslovju na področju vrtnarstva. Opažamo namreč, da skoraj ne govorimo več o parkovnih vrtnarjih, pač pa samo še o vrtnarjih. Izgubljajo se tudi pristna imena rastlin – trgovci jih po svoje nadomeščajo.

Za eno in drugo imamo zares neurejene razmere. Začne se že pri pojmih hortikultura in vrtnarstvo. Kaj je eno in kaj drugo? Prof. Jeglič je svoj čas želel, da bi se beseda hortikultura nanašala na kulturni del vrtnarstva, na urejene vrtove in parke. Vinko Strgar je v Našem vrtu podrobneje razložil, da to ne bi bilo v skladu z mednarodnim izrazoslovjem. V skladu z mednarodno rabo besede smatramo, da beseda hortikultura zajema vse panoge vrtnarstva in drevesničarstva: sadjarstvo, urejanje prostora in proučevanje vrtnih (parkovnih) rastlin. Praktični pogled na celotno področje razvršča na naslednje smeri in poklice: splošni vrtnar, zelenjadar, drevesničar, sadjar, parkovni vrtnar. Vsak izmed njih ima še  nadaljnje razčlembe, npr. vrtnar za gojitev lončnic ali celo ene izmed njih. Medsebojno mešanje, ali mnenje, da splošni vrtnar obvlada vsa potrebna znanja in delovne prijeme tudi za vse druge smeri, je zmotno. Urejanje vrtov in parkov in potem njihovo oskrbo zmore le parkovni vrtnar, drugi pa spet svoje.

Obžalovanja vredno je splošna zmešnjava, namreč mnenje, da lahko eden izmed njih obvlada tudi vse drugo, ali še huje, da vsak »amater« lahko kar sam naredi prav vse. Takemu, dokaj razširjenemu mnenju so pripomogle razne knjige ali rubrike v posameznih revijah, pod oznako seveda, »naredi vse sam«.  In javna uprava tudi ne pozna pravega reda.

Glede imenoslovja rastlin bi kazalo, da imen, ki so med ljudmi razširjena, ne opuščamo. Ker te reči niso preproste, bi bilo najbolj prav, če bi se v čim večji meri držali Vrtnarske enciklopedije rastlin in cvetlic, izdala jo je Slovenska knjiga leta 1997.

Morda veste od kod ideja mnogih ljubiteljev vrtov, da rastline lahko sadiš kar sredi trate, kjer je pač prazen prostor?

Takšna misel je prav pogostna in je, seveda napačna, manjka ji sleherna ideja. Ne upošteva najosnovnejša pravila o urejevanju, bolje o oblikovanju prostora. V mislih imajo in vidijo zgolj neko rastlino, ki so jo morda nekje videli in jo želijo imeti še v svojem vrtu. Če bo tam uspevala, če se bo vključila v celoto in kako se bo razrasla, kaj bo predstavljala, o vsem tem ne razmišljajo. Sajenje rastlin kar tako, da pač nekaj raste, se v tem času spet pretirano širi. Dokler se to dogaja v zasebnih vrtovih, ni nič kaj hudega. Prav neugledno pa je, če se takšna misel širi in uveljavi v javnih nasadih. Dogaja se predvsem na mestih in takrat, kjer o urejevanju prostora odločajo nepoklicni ljudje, na primer tisti, ki so znali načrtovati in postaviti stavbo z opremo vred. Urejevanje prostora pa jim je kakor tuj svet in o rastlinah vedo komaj kaj, pa kljub temu, kar nekako mimogrede naročijo še saditev. Takšen primer imamo ob prenovljeni operi v Ljubljani, kjer so njeni projektanti naročili in uveljavili še »saditev« in nastal je neugleden prostorski spaček, namesto reprezentativne in za mesto pomembno parkovne ureditve,

V eni izmed Vaših knjig pravite, da je najcenejši tisti vrt, ki je narejen po načrtu. Zakaj ljudje mislijo, da načrt za ureditev vrta ni potreben oziroma, da je predrag. Kako naj naročnik ve, da se za izdelavo načrta pogovarja s človekom, ki je za takšno delo usposobljen, in ne z nekom, ki pač samo misli, da to zna?

Odločitev ni preprosta, zlasti zaradi zmešnjave, ker smo in živimo v ozračju, kakor da »vsi vse znamo«. Tako se lotevajo načrtovanja vrtov tudi ljudje iz sorodnih poklicev, kakor na primer arhitekti, gozdarji, agronomi, arboristi, botaniki, pa še kdo, kar tako za zabavo. Tu so še čisti ljubitelji rastlin in vrtov. Vsakdo lahko kaj malega ve, a kdor od teh sorodnih poklicev hoče urejevati tudi vrtove in parke, bi se moral še dodatno usposabljati, kar sicer velja za vse poklice in dejavnosti. Za urejevanje prostora je potrebno zares obsežno znanje, ki si ga človek pridobi s celovitim študijem o urejanju vrtov in parkov. Danes se ta študij imenuje krajinarstvo. Srednje in visoko šolstvo za urejanje vrtov in parkov obstaja v urejenem evropskem svetu že sto in več let. In operativni poklic parkovni vrtnar, je tudi že uveljavljen. Za poklicno urejanje vrtov in parkov pa zgolj teoretično znanje, ki ga dajejo šole, tudi krajinarstvo, še vedno ne zadostuje. Za celovit pogled na svet rastlin so dobrodošle, ali bolje, potrebne, dodatne izkušnje s področja naravoslovja. Vsak košček sveta je svojstven – po legi, osvetlitvi, velikosti, nagibu, soseščini in tako naprej. Le redko sta dve parceli v vsem enaki, zato je ponavljanje ali kopiranje komaj kje mogoče. Vsak primer je treba obravnavati po svoje in na novo.

Če je vrt skrbno načrtovan in potem tudi urejen, smemo reči, da imamo lep vrt – vrt, ki je v skladu z namenom in primeren hiši oziroma stavbi, ki je oblikovno bogat in je zanimiv tudi po vsebini. Takega vrta ni treba kar naprej dopolnjevati in se obremenjevati z novimi in novimi stroški. Urejen pa je lahko preprosto in poceni, lahko je reprezentativen in temu primerno dražji, lahko je narejen za bivanje in igro, lahko pa je tudi umetniška stvaritev. Ob nedomišljenem sajenju pa je vrt ali zelenica ob javni zgradbi lahko zgolj dekoracija ali našemljena zasaditev, kar lahko vidimo ob novem ljubljanskem hotelu Continental.