Pogoji odpuščanja

6
303
Foto: fineartamerica.
Foto: fineartamerica.

Proces odpuščanja predstavlja vrhunec in zaključek dolgotrajnega soočanja s travmatičnimi izkušnjami in njihovimi posledicami. Žrtve krivic ali nesreč lahko pustijo preteklost v celoti za seboj, samo če se odprejo sedanjosti, novim izkušnjam in novim, iskrenejšim in varnejšim medosebnim odnosom. V središču odpuščanja zato ni preteklost, pretekle krivice ali njihovo poravnanje, ampak sedanjost, kolikor je ta lahko drugačna od preteklosti in kolikor lahko vključi travmatično preteklost v širši okvir sedanjosti, katere smisel je vsakodnevno ustvarjalno in polno življenje.

Soočanje s travmatičnimi izkušnjami

V zadnjih dvajsetih letih se tudi glede posledic druge svetovne vojne čedalje bolj kaže potreba po ponovnem premisleku travm in krivic, ki izhajajo iz tega časa, ter po spoznavanju in razumevanju psihičnih ran, ki še danes bremenijo žrtve in njihove otroke (Danieli, 1998). Pri nas je k temu razumevanju bistveno spodbudo gotovo prispevalo razkritje skritih prizorišč vojnih in povojnih zločinov v Hudi jami. Zdaj počasi doumevamo bistvo vojnih in povojnih travm ter spoznavamo pogoje za njihovo popolno ozdravljenje. Zaostajanje za drugimi narodi in skupinami niti ne bi bilo tako škodljivo, če ne bi pomenilo, da so se s časom travme samo nakopičile druga na drugo. Vsaka nova izkušnja krivice ali preganjanja namreč prebudi vse stare nezaceljene rane in krivice in jih s tem naredi še močnejše in še bolj neobvladljive. »Čas ne zdravi ran, ampak jih poglablja«: časovno oddaljevanje travmatičnih dogodkov za marsikoga ne pomeni nič drugega kot to, da bo leta in leta vztrajal v drži nemoči, molka, prikrite jeze in pasivnosti. Držanje resnice zase in vztrajanje v vlogi nemočne in jezne žrtve pa je pogosto enako pogubno za človekovo psihično ter fizično zdravje kot sami travmatični dogodki (Pennebaker, 1990). Poleg tega so medgeneracijske raziskave ugotovile, da so zaradi vztrajanja v vlogi žrtve travmatične izkušnje zaznamovale tudi življenja tistih, ki so bili žrtvam čustveno najbližje ali pa so bili od njih odvisni, torej otroci in sozakonci (Shrira, Palgi, Ben-Ezra in Shmotkin, 2011).

Soočanje žrtev s tragičnimi dogodki, nesrečami ali katastrofami poteka praviloma v štirih korakih:

1. v prvem koraku vdor travmatičnih dogodkov povzroči razpad običajnega, domačega sveta doživljanja in dojemanja, v katerem ni bilo prostora za travmo in v katerem se travma, kot pravimo, »ne more zgoditi«; ljudje so v šoku ali stanju urgentnega ukrepanja, ki pri običajnih katastrofah traja od dva do tri tedne (Pyszczynski, Solomon in Greenberg, 2003);

2. za drugo stopnjo soočanja je značilno prebujanje čustev in občutij jeze, obupa, nemoči, krivde, praznine, besa in zmede; v tem obdobju začetnemu šoku in urgentnemu stanju sledi notranji boj in premlevanje dogodkov, ki nista nič manj stresna; prizadeti ljudje še vedno želijo govoriti o dogodkih, toda to govorjenje ne prinaša olajšanja, zato se ljudje zaprejo vase, doživljajo nočne more, so bolj razdražljivi in napadalni ter telesno manj odporni (Pennebaker in Harber, 1993);

3. v tretjem obdobju ali obdobju prilagoditve žrtve katastrof ali nesreč svoja nakopičena in razdiralna občutja posredujejo domačim in najbližjim, ki se nanje odzovejo s sočutjem, razumevanjem in nevsiljivo bližino; posledica tega je povečan občutek povezanosti in porast pozitivnih občutij, ki nakazuje, da žrtve niso več osamljene, obremenjene s krivdo ali nemočjo, ampak se počutijo močnejše, sposobnejše in bolj sprejete – tako s strani drugih kot samih sebe – kot pred travmatičnimi dogodki (Silver idr., 2002);

4. četrti korak je reintegracija ali ponovna vzpostavitev domačega sveta doživljanja in dojemanja, pri čemer je ta svet sestavljen iz koščkov starega sveta in novih bolečih, a tudi pozitivnih izkušenj, ki jih je prineslo soočanje s travmo; ljudje v tem času izžalujejo izgubljene priložnosti starega sveta ter začnejo dojemati tragične dogodke v novi luči.

Ta zadnji korak je ključen, čeprav tega na primer v povojnih časih navadno ni mogoče videti niti predvideti, ker je vsa pozornost družbe usmerjena navzven, v obnovo in zagotavljanje boljših materialnih pogojev življenja. Ljudje odrinejo na stran svojo bolečo preteklost, se zamotijo z delom in navzven delujejo popolnoma funkcionalno in učinkovito. Tako si na primer lahko pojasnimo relativno nezanimanje evropske javnosti za zgodbe taboriščnikov v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja (Suleiman, 2006). Toda četudi so ljudje takrat celo bolj funkcionalni in marljivi kot kdajkoli ter bolj prilagojeni na trenutne zahteve življenja, v sebi še vedno nosijo globoke rane travmatiziranosti, katerih breme pade na njihove družine in najbližje. V četrtem koraku se namreč hkrati pokaže, kako uspešen je bil tretji korak in ali je žrtvam uspelo izpovedati vso svojo bolečino in resnico o dogodkih, ali pa še vedno ponavljajo v nedogled svojo ‘staro’ zgodbo, ker je še nihče nikoli ni poslušal do konca. Najpogosteje žrtve tudi ne znajo govoriti o sebi in svoji bolečini tako, da bi jim odleglo, in si ‘ne pustijo blizu’, ker sta čustvena bližina in iskrenost zanje preveč ogrožujoča. Prav zato je ta zadnji korak soočenja s travmo, torej korak odpuščanja, za marsikoga nedosegljiv, saj zahteva, da žrtve zaživijo lastno življenje v polnosti in uporabijo potencial medosebnih odnosov za lastno varnost in ne kot prostor funkcionalnega prilagajanja.

Proces odpuščanja

Kaj je torej bistvo tega zadnjega in tako ključnega koraka? Sodobna znanost, ki preučuje pogoje polnega in uresničenega življenja ugotavlja, da ljudje, ki so bili žrtve travmatičnih dogodkov, ne morejo opustiti svoje vloge žrtve, se pravi prekiniti s preteklostjo in zaživeti v sedanjosti, brez odpuščanja (Luskin, 2003). Odpuščanje ne pomeni opravičevanja krivic ali rehabilitacije storilcev, niti pozabe krivic ali sprave s storilci. Odpuščanje izhaja iz človekove notranje potrebe, da živi v svetu,v katerem travma in zločin ne moreta izničiti sočutja in dostojanstva, zato odpuščanja ni mogoče predpisati niti izsiliti (Holter, Magnuson in Enright, 2010). Odpuščanje tudi ni samo enkratna odločitev, ampak stalno prizadevanje v smeri poglabljanja v bolečino travme ter soočanja z njenimi posledicami, ki žrtvam omogoča prevzeti odgovornost za lastno življenje brez maščevalnosti in v katerem se zrcali celotni proces štirih korakov.

Pogoji za odpuščanje so naslednji:

1. razumevanje, da odpuščanje ni namenjeno rabljem oziroma storilcem, ampak je osebna stvar in odločitev žrtve; v življenju storilcev žrtev nima nobene posebne vloge in teže, zato je povezovanje življenja žrtev z življenjem storilcev, kot na primer pri zlorabah v družini, največja ovira za uspešno premagovanje posledic zlorabe ali travme; največja zmaga nad storilci je polno, zadovoljno in ustvarjalno življenje žrtev;

2. notranja s krivdo neobremenjena drža ter spoznanje, da trpljenja ni mogoče pozabiti ali odpustiti, ker je povezano s krivico, ki je nedopustna; občutek krivde pri žrtvah je navadno znak, da žrtev od storilca pričakuje priznanje, kesanje ali posebno pozornost, kar jo lahko za vselej priklene na življenje storilca in na travmatične dogodke;

3. spoznanje oziroma izkušnje, da so v življenju dobre stvari in dobri odnosi, ki niso odvisni od volje in prizadevanja žrtev; zožani pogled žrtev na svet in soljudi med drugim zastre pomembno resnico medosebnega sveta, da so namreč poleg storilcev v svetu številni ljudje, ki hočejo in uresničujejo dobro;

4. spoznanje, da žrtve niso zavezane trpljenju in da se lahko povežejo z dobrimi stvarmi in dobrimi ljudmi; tej lojalnosti so najpogosteje zavezani tudi sorodniki in prijatelji žrtev, saj žrtev doživlja njihovo ukvarjanje s sedanjostjo kot izdajo njene bolečine;

5. preverjanje lastne drže do življenja; žrtev se vsak dan znova znajde pred vprašanjem: Ali rajši počasi propadam in vsem dokažem, da sem imel prav in kako sem trpel, ali pustim dokazovanje ob strani in grem naproti novim stvarem v življenju? Odgovor na to vprašanje zahteva polno čustveno angažiranje v svetu in odnosih sedanjega trenutka.

6. učenje in opravljanje notranjih in zunanjih oblik odpuščanja: vsak dan posvečen dobrim ljudem, dobrim odnosom in sočutju do bližnjih je za žrtev vaja v usmerjanju pozornosti na sedanjost in nova doživetja;

7. postopnost: vsak dan preživet brez zamere in obnavljanja ‘stare’ zgodbe je za žrtev mala zmaga nad travmo in njenimi občutji, ki prek stresa, napetosti in nemira vdirajo v trenutke sedanjosti in jih spreminjajo v čas nemočnega čakanja na ‘lepšo prihodnost’;

8. sposobnost žalovanja: krivice, izgube in zlorabe žrtvam zaprejo marsikatero priložnost v življenju, jih oropajo za brezskrbno življenje z najbližjimi, jim odvzamejo mladost, uničijo kariero, pospešijo bolezen; toda bolečina, ki jo žrtve občutijo ob teh izgubah, je stvar oziroma čustvo sedanjosti, ki se ga lahko izgovori, izjoka, v polnosti sprejme in tudi potolaži; sposobnost žalovanja pomeni sposobnost notranjega razmejevanja med tem, kar je dokončno izgubljeno, in tem, kar lahko v prihodnosti dosežem z vztrajnostjo;

9. celovitost: proces odpuščanja zajema vse dimenizje življenja; žrtev, ki odide iz taborišča, geta ali ječe, zapusti svojo domovino, zamenja službo in kraj bivanja, še vedno nosi v sebi občutja strahu, nemoči in sramu; globlja ko je njena neizgovorjena bolečina, globlja bo morala biti notranja preobrazba, ki bo to bolečino pomirila in pripeljala do globljega spoznanja sebe, uresničenja svojih neslutenih potencialov in do polnejšega stika s seboj in soljudmi;

10. sprememba identitete in pripravljenost žrtev, da lastno življenje doživijo kot del globljega smisla in širšega dogajanja; pomen, ki ga v življenju žrtve dobi travma, ni povezan samo s spremembami v njenem življenju in doživljanju sebe ter drugih, ampak tudi s pomenom, ki ga imajo te spremembe za življenje drugih ljudi; žrtev svojo novo odkrito ali nanovo spleteno povezanost s soljudmi živi kot način odpiranja svetu in ljudem ter način odkrivanja pomena življenja, ki presega fizično življenje ene osebe.

Ovire za odpuščanje

Proces premagovanja travme današnje raziskave pojasnjujejo tudi s spoznanji o delovanju možganov in varni navezanosti v družinskih odnosih. Človeški možgani na podlagi zgodnjih interakcij v medosebnem okolju oblikujejo povezave med orbitofrontalnimi režnji možganske skorje in limbičnimi strukturami v notranjosti možganov. Kadar se te interakcije odvijajo v vzdušju empatične uglašenosti med otrokom in materjo, bo orbitofrontalno delovanje, katerega naloga je regulacija, ocenjevanje in čustveno ovrednotenje izkušenj ter samozavedanje, odraščajočemu otroku omogočilo ustvariti koherentno in pozitivno podobo o sebi in drugih (Schore, 2002).

Možgani pripisujejo pomen dogodkom na podlagi afektivnega vrednotenja izkušenj iz preteklosti ter medosebnega konteksta teh izkušenj. Travmatični dogodek prekine in onemogoči to dejavnost možganov, zato se možgani nenehno trudijo obiti to praznino in ji dodeliti nek pomen (Nelson in Carver, 1998). Ta neuspešen napor se pri žrtvah kaže v posttravmatskih simptomih, kot so nočne more, prekomerno tuhtanje, vdor bolečih spominov, vrtenje v krogu lastnih misli ter spremljajoča občutja globoke nemoči, nemira in odrevenelosti. Ljudje, ki so se uspeli prebiti skozi to obdobje nemoči in vrtenja v krogu, so sposobni o svojih travmatičnih izkušnjah poročati tako z lastnega vidika, se pravi vidika žrtve, kot z vidika storilca ali nevtralnega opazovalca. Njihov opisovanje dogodkov je za poslušalce manj boleče in manj obremenjujoče. Prav distanca do lastne vpletenosti v travmatične dogodke nakazuje, da predstavljajo ti dogodki za žrtev samo epizodo, ki je že dobila svoj pomen iz širše zgodbe in ki zato ne črpa več svojega pomena izključno iz teh dogodkov (Main, Hesse, Goldwyn, 2008). Ko torej žrtev svojo vlogo v dogodkih ubesedi in čustveno ovrednoti v varnem medosebnem okolju, kar poenostavljeno pomeni, da se je vsaj še nekdo poleg žrtve pripravljen postaviti na njeno mesto in podoživeti njeno bolečino in nemoč, travmatični spomin za žrtev postane kraj zbližanja in povezanosti (Kompan Erzar, 2006). Travmatična izkušnja tako dobi svoje netravmatično nadaljevanje, svoj širši okvir, ki se ne začne več s travmo niti se z njo ne konča, ampak jo vključuje.

Proces iskanja in podeljevanja širšega, globljega in nebolečega pomena travmatičnim dogodkom pa naleti na ovire takrat, kadar ti dogodki pri žrtvah prebudijo izkušnje ne-varne navezanosti iz izvorne družine in postanejo del širše travmatične preteklosti, v kateri je žrtev sebe že doživljala kot nemočno in prepuščeno samo sebi (Cloitre idr., 2009). Takrat bo tudi iskanje varnega odnosa, v katerem bi se žrtev prek pripovedi o svoji travmatični izkušnji povezala z nekom najbližjim, zelo zahtevna naloga, saj žrtev zaradi slabih preteklih izkušenj ne zaupa soljudem in ima o sebi in drugih negativno podobo, ki jo je travma samo še utrdila. Pot iz travme v teh primerih predstavlja hkrati tudi začetek pot iz odnosov, ki so bili nepredvidljivi, nesočutni, hladni ali odklonilni, v odnose sočutja in sprejemanja. Posledično je tudi proces soočanja s travmo tu zelo drugačen ob procesa v primerih varno navezanih oseb, saj terja iskrenost do sebe in soljudi, ki je pri osebah, ki tega v življenju še niso okusile, ne moremo predpostaviti. Proces pogosto zastane v tretjem koraku, kar pomeni, da tudi korak odpuščanja ostane nedokončan ali pa se sploh ne začne (van der Kolk, 1996).

Sklenemo lahko z ugotovitvijo, da proces soočenja s travmatičnimi dogodki poteka pri žrtvah z različno hitrostjo in globino, saj odpira stare travmatične izkušnje oz. ‘rane navezanosti’, ki lahko včasih proces zdravljenja tudi povsem ustavijo (Johnson, 2002). Žrtve takrat ne zmorejo zapustiti usodnega kroga razmišljanja in čustvovanja in se ne zmorejo odpreti polnemu življenju v sedanjosti, ampak ostanejo usodno ujete v krog ne-varnih odnosov, v katerih imajo glavno vlogo njihovi nekdanji in sedanji preganjalci. S tega vidika ni čudno, da se marsikje po Evropi in zlasti pri nas druga vojna še ni končala in da se še vedno vrtimo v krogu razpihovanja medvojnega sovraštva, ne glede na to, da so v ta krog vključeni le še redki ljudje z izkušnjo druge vojne. Ker sovraštvo ne prizna medgeneracijskih meja, je proces odpuščanja ključna naloga sedanjih generacij. Morda smo se zdaj prvič v zgodovini prisiljeni ozreti vase, sprejeti svoje pretekle izkušnje in začeti proces iskrenega soočenja z njimi ter odpuščanja.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


6 KOMENTARJI

  1. Opravičujem se, ampak res ne vem čemu naj služi to psihiatrično obravnavanje teh zadev. Temeljno za psihiatrijo je da ne pozna pravice in krivice. Vse se mora zaključiti znotraj samega sebe. Smrt je edina prava rešitev. Življenja ni in ne obstaja.
    Tako psihiatri lahko opisujejo in opisujejo dogajanja, zdaj v teh žrtvah, drugič v drugih, ampak z življenjem, z realnostjo, z resnico to nima veze.
    Kot smo priča trenutnemu razvoju dogodkov pri nas lahko vidimo, da gre za popolno destrukcijo razuma, za demoralizacijo družbe kot take, za sprejemanje suženjstva. V najboljšem primeru lahko govorimo o življenju v Fritzlovi kleti, ali v Kusturičinem Undergroundu.
    Tu ne bo nobena psihiatrija pomagala. Samo Božja milost in pravičnost. Nič drugega.

  2. Tale naš avtor očitno ne bo imel težav z odpuščanjem,če ve, kaj piše in če v to tudi verjame. Tako mu kaže kar naravnost povedat: Približno 70 let zamujate s temle psihologiziranjem. In še takrat, če bi se vam približno svitalo, kaj so morali naši ljudje prestat in kako nadčloveško so zmogli odpuščanje, bi se s svojimi psiho igračarijami želeli vdreti n-klafer v zemljo.

  3. P.S. Nočem biti žaljiv: Seveda je psihiatrija čisto uporabna reč, ko ljudem avto povozi hišnega ljubljenčka ipd. Tudi ob resnejših življenjskih izgubah ali travmah. Ampak za nekoga, ki malo razume, kaj se je dogajalo med vojno in po njej, pa (kljub dobrim namenom avtorja) izpade deplasirano in otročje.

  4. Mislim,da je filozofiranje in modrovanje okrog pogojev odpuščanja vsaka filozofija odveč!Gre namreč zato,da je odpuščanje predvsem problem vlade in posredno tudi žrtev in potomcev ter sorodnikov žrtev in seveda v širšem pogledu tudi slovenskega naroda!V levih krogih namreč prevladuje mnenje,da je bilo s farso v kočevskem rogu pred leti,po osamosvojitvi s strani države vse urejeno!Spoštovani gospod Erzar napisali ste,da zdaj počasi doumevamo bistvo vojnih in povojnih travm ter spoznavamo pogoje za njihovo popolno ozdravljenje.Smešno,skoraj stoletje naj bi trajal proces doumevanja storjenih zločinov in kriminalnih dejanj in postopkov,lahko pa z gotovostjo trdim,daje trend politike ljudem čimdlje lagati in računati na pozabo,menjava generacij in vedno hujši pritiski indoktrinirancev in političnih karieristov – SD,ZL in SMC.Velika krivda in odgovornost za stanje v kakršenm smo se znašli,je pravosodje,šolstvo in vedno manjša,totalna ignoranca leve politike,do strank desnega krila in seveda agresivno vsiljevanje boljševizma in preziranje moralnih vrednot!
    G.Tomaž Erzar,moj namen ni kritizirati napisanega,vendar,nekaj so dejstva,drugo je
    dejansko stanje duha in etike!

    • popravek:

      ……stanje v kakršenm smo se znašli,je pravosodje,šolstvo in vedno večja ignoranca leve politike do strank des….

  5. Če se otrok rodi žrtvi travme in njeno travmo ob rojstvu ponotranji, sploh ne ve kaj je narobe.
    Ve samo da je nekaj zelo narobe, ne ve pa kaj.
    Se pridružujem komentarjem.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite