V četrtkovih Pogledih Slovenije na RTV Slovenija je bila tema pogovora nov družinski zakonik, ki ga bo predvidoma v dveh tednih sprejel parlament. Sama oddaja ponovno odpira vprašanja objektivnega poročanja na tematiko predlaganega zakona.
Najprej je potrebno priznati, da je bilo to eno redkih soočenj, če ne celo edino, na katerem so svoj dvom v socialni eksperiment lahko podali tudi strokovnjaki, ki se ne strinjajo s predlaganim zakonikom. In potrebno je priznati, da je Uroš Slak pri tem imel vsaj do neke mere srečno roko.
Pa vendar v celoti gledano tudi ta oddaja kaže način obravnavanja tematike, da ljudi, ki zagovarjajo družino, ki jo sestavljajo oče, matera in otroci, postavljajo v položaj tretjerazrednih prebivalcev Slovenije. Tudi v tej oddaji smo bili priča dejanjem, ki samo potrjujejo tezo o pristranskosti poročanja v zvezi z novim družinskim zakonikom.
Ima samo politika pravico sodelovati na javni radioteleviziji?
Prvo vprašanje je sestava in izbira gostov. V sami oddaji so sodelovali trije politiki, trije strokovnjaki, ter predstavnik RKC. Večina prisotnih je bila za zakon, torej prva neuravnoteženost. Če samo pomislimo, koliko družin je v Sloveniji in koliko jih zagovarja klasično družino, bi moralo biti v takšnem soočenju teh precej več. Pa vendar jih ni bilo niti polovico.
Drugi pomislek je, od kje prihajajo gostje. Prisotnost politike in strokovnjakov, ki so konec koncev odvisni od denarja in dobre volje politikov, zbuja resna vprašanja, ali je takšen nabor gostov reprezentativen. Na oddaji ni bilo nobene družine ali predstavnika družine, recimo Civilne iniciative za družino, ki je glas javnosti. Torej so v imenu družin govorili predvsem drugi.
Pred dnevi sem na ruski televiziji gledal srečanje Putina z nekaterimi ruskimi družinami. Ne s kakšno smetano, ampak s povsem navadnimi družinami. Na posnetku, ki je bil prikazan, je bilo videti najboljšo dvorano, bogato obložene mize, svečan nagovor ter prisotnost kar precejšnega števila televizijskih kamer. V Pogledih Slovenije smo bili daleč od tega, da bi družini in s tem tudi javnosti dali takšno mesto, ki ji pripada.
Odločitev o sestavi gostov je zato v celoti gledano velika napaka. Očitno se je voditelj Uroš Slak v tem primeru pustil določenim lobijem, da ni povabil širše javnosti, da se ni dotaknil nekaterih vsebin, ki bi bile za zagovornike zakona lahko problematične. Naj omenim samo nekatere: Civilne iniciative in javnosti ni niti omenil, ni omenil javnega mnenja, izjavo o kompromisni prevari je pripisal predstavniku RKC namesto Civilni iniciativi, ni omenil preventive, ki manjka v zakoniku.
Zato ni čudno, da je sama oddaja že pred začetkom burila duhove, da je Civilna iniciativa za družino protestirala, ker ni bila povabljena v oddajo. To je edino pravilno, kar je naredila. Tudi sam sem se odzval povabilu in poslal pritožbo glede oddaje na RTV Slovenija, ker menim, da bi bilo potrebno v vseh takih primerih upoštevati glas javnosti, ker je javna radiotelevizija dolžna slediti javnemu interesu.
Tretjerazrednost kot splošno sprejeto dejstvo
V Sloveniji smo prišli v stanje, ko mediji v primeru družinskega zakonika velikokrat ne služijo iskanju resnice, ampak medije razumejo kot orodje za izvajanje kulturnega, političnega in ideološkega boja. Ne gre več za iskanje resnice, ampak za ustvarjanje realnosti kot si jo želijo, četudi na škodo drugega ali na škodo neke skupine ljudi.
Tako se v Sloveniji ustvarja skupina tretjerazrednih ljudi, to so vsi tisti, ki zagovarjajo klasično družino, ki jo ustvarjajo mož, žena in otroci. Oziroma vseh teh, ki v svojem javnem delovanju upoštevajo in citirajo raziskave in ugotovitve, ki gredo v prid klasični družini.
Dejstev, ki to potrjuje, je vedno več in več. Najbolj nazorno se je to javno razkrilo na okrogli mizi z naslovom “Format Pro et contra in novinarska odgovornost”, kjer so se v začetku lanskega leta mediji poenotili, da bodo predstavnike Civilne iniciative za družino in pravice otrok načrtno obravnavali kot tretjerazredne prebivalce in jih ne bodo vabili na soočenja na temo družinskega zakonika.
V primeru javne radiotelevizije je podpora tej odločitvi še toliko bolj problematična, ker gre za javni servis, ki ga plačujemo vsi prebivalci in ni le v službi lastnika medija.
Zavajanja, manipulacije in še enkrat manipulacije
V primeru poročanja na temo družinskega zakonika smo navajeni na zavajanja in manipulacije zagovornikov. Brez tega tudi tokrat ni šlo, tudi po sami oddaji. Poglejmo si nekaj najbolj zanimivih.
Poslanka Černakova trdi, da Združeni narodi sprejemajo takšno definicijo družin, kot je zapisana v predlogu zakona. To je bila prva laž, ki sem jo v tej oddaji opazil. Resnica je, da ZN definirajo družino kot zakonsko zvezo med možem in ženo in njunimi otroki.
Še bolj problematično je bilo poročilo na domači strani RTV Slovenije po koncu oddaje. Poročilo o oddaji je pisano tako, da favorizira samo eno stran, to je zagovornike zakona. Na njej so bili drobci, ki so bili skrbno izbrani. Skratka, gre za poročilo, ki ni poročilo, ampak je poročilo že pomešano s komentarjem kjer so določeni pomembni deli oddaje, ki ne gredo v prid zagovornikov zakona, zamolčani. Vsega tega se morajo novinarji v skladu z novinarskim kodeksom izogibati.
Kar ni bilo povedano na domači strani in česar RTV Slovenija že dalj časa ne navaja, je to, da zvezo med možem in ženo ščiti 180 držav sveta od 195 držav. Zato je omenjeni predlog zakona socialni eksperiment, kot smo slišali v oddaji.
Na strani RTV Slovenije po oddaji beremo, da obstajajo raziskave na temo posvojitev. Če je Tadej Strehovec, RKC, kot argument proti istospolnim družinam navedel raziskave enostarševskih družin v ZDA, ki naj bi pokazale, da so otroci, ki odraščajo z le enim staršem izpostavljeni višjemu tveganju za “asocialno vedenje, spolne bolezni, slabši učni uspeh” , trdi Marjanovič Umkova: “To so podatki izrečeni na pamet”, ter da v Sloveniji visok odstotek otrok odrašča v enostarševskih družinah, zadnja raziskava učnega uspeha otrok, pa ne kaže nobenih razlik, ki bi kazale na omenjen vpliv. “Diskreditirali ste te otroke in družine v veliki meri. To je huda obtožba,” je dejala. Sociologinja Majda Černič Istenič je navedla drugo raziskavo, prav tako iz ZDA, ki naj bi na podlagi statističnih podatkov pokazala, da so otroci, ki so odrasli v istospolni družinah, na fakultetah uspešnejši, ker se jim starša bolj posvečata.
Torej, zagovornika klasične družine, Tadeja Strehoveca, ki citira tuje raziskave, na javni radioteleviziji ožigosajo črno in ga prikažejo kot nekredibilnega. Pa je res tako?
Kar na domači strani ni napisano, bi bilo pa potrebno, so komentarji Bogdana Žorža. Kot strokovnjak trdi, da obstajajo raziskave, ki zagovarjajo posvojitve, kot tudi take, ki kažejo na posledice. Noben strokovnjak v Sloveniji, če je le pošten, ne more trditi, da omenjeni zakon ne bo imel negativnih posledic, ker tega preprosto ni možno trditi. Zato o predlogu zakona lahko rečemo samo to, da je to socialni eksperiment in to na celotnem narodu. Prav bi bilo, da bi v Sloveniji na to temo imeli resno strokovno razpravo.
Naj ob tem spomnim na podobno tretjerazredno obravnavo novinarke Družine, ki so jo prav na takšen način pred enim letom po krivici obtožili pred Novinarskim častnim razsodiščem.
Dodatno na portalu manjkata vsaj še dva sklopa Bogdana Žorža. Prvi zadeva mednarodne posvojitve otrok v primeru homoseksualnih zvez. Kar se pri nas zamolči je to, da je potrebno otrokom v takih primerih zagotoviti stik s koreninami, to je narodom, vero, kulturo in običaji. To so koristi otroka, on katerih pa se Evropa in tudi Slovenija, delata slepo. O tem se v Sloveniji seveda ne govori, se pa mednarodne posvojitve omenjajo kot sredstvo pritiska, da je potrebno sprejeti družinski zakonik.
Podobno je s permisivno vzgojo, za katero so strokovnjaki ne dolgo časa nazaj trdili, da je edina pravilna. Sedaj se ve, da je bila to strokovna napaka. In Žorž opozarja, da se tudi v tem primeru lahko zgodi podobno.
Izstop iz tretjerazrednosti
Demokracija je zelo krhka in ranljiva zadeva, česar so se zavedali tudi ustanovitelji demokracije v ZDA. Samo objektivno poročanje in iskanje resnice lahko privede do stanja v katerem bomo lahko vsi zadovoljni. To, da je neka skupina ljudi zadovoljna, četudi na škodo drugih, je problem in to za nas vse.
Izstop je možen tako, da se spremenijo mediji. A kot smo videli to do sedaj, to ni možno. Pot, ki so jo začeli, se nadaljuje. Politika, ki bi morala biti v službi ljudi, politika, ki ima moč, je v tem primeru zatajila.
Izstop iz takega stanja je v primeru, ko zatajijo mediji, samo v civilni družbi, ki opozarja na omenjene probleme. Sedaj ni čas, da bi sedeli v zofi, ampak, da pričujemo za resnico. To, kar je najbolj v nas in s čimer se srečujemo vsakdan, to je tisto, kar je resnica. In pogum je v tem, da si priznamo resnico,da se z njo zmoremo in hočemo soočiti.
In kot je rekel Jezus, samo resnica nas lahko osvobodi. Pričevanje za resnico pa je možno samo tako, da govorimo in pričujemo, kaj pomeni živeti zakonski odnos, da tudi to vprašanje in ta tema postane v družbi pomembna.
