Pogled z Dunaja na Slovenijo med pandemijo

0

Dobro bi bilo, če bi v težki situaciji, v kateri se nahajamo, opozicija pomagala vladi pri spopadu z epidemijo in tako prenehala partikularne strankarske interese postavljati pred zdravje in življenje ljudi.

Novi koronavirus, ki se je novembra 2019 pojavil na Kitajskem (nastal je ali v laboratoriju ali na tržnici v Wuhanu), se razširja po celem svetu že skoraj dve leti – tudi z različnimi sevi. Pandemija je naletela vsepovsod na nepripravljenost in reakcije po državah so bile zelo različne. Na Švedskem so na primer najprej stavili na splošno prekuženost prebivalstva. Posledica je bila, da je umrljivost ljudi dramatično zrasla – in to predvsem med starostniki.

Slovenija po Šarčevem odstopu solidno reševala dano situacijo

Nastopi nekdanjega predsednika vlade v javnosti so bili vselej vprašljivi. Ljudske domislice, ki jih je običajno stresal, že dolgo niso bile več zabavne, še manj duhovite. Načenjale so že vprašanje njegove opravilne sposobnosti. V času po odstopu, ko se očitno ne more več kontrolirati, nastopa kot najbolj primitivni vzpodbujevalec nestrpnosti in sovraštva. Hujskač! Zgubil je osebno čast in ponos. Foto: posnetek zaslona

V Italiji je izbruhnil val nepričakovano hitro, predvsem zato, ker je tam zaposlenih veliko Kitajcev, ki so se sredi januarja odpravili domov k družini na novoletno praznovanje in so se potem okuženi vračali na delovno mesto. Kitajska pred tem ni bila pripravljena priznati, kaj se v državi dogaja, ampak šele potem ko je nekdo poslal sporočilo v ZDA.

Italijanski zdravstveni sistem je zato leta 2020 skoraj kolabiral. Tudi v Sloveniji je Šarčeva vlada februarja 2020 nevarnost zanemarjala, skladišča zaščitne opreme (maske, zaščitne obleke za medicinsko osebje) so bila domala prazna – in če bi šlo po principu delovanja takratnega predsednika vlade, bi vse to Slovenija pridobila šele proti koncu druge polovice leta 2020. Koliko ljudi bi zaradi tega umrlo, si sploh ne moremo predstavljati. Vsekakor, ko je takratni predsednik vlade spoznal nevarnost, ki ji ni bil kos, je – nepričakovano tudi za svoje koalicijske partnerje – odstopil. Očitno sedaj tisti, ki temu takrat niso bili kos, gradijo na prepričanju, da volivci bolehajo za amnezijo.

Protestnikov proti vladi nikakor ne skrbi zdravje slovenskega prebivalstva

Antijanšizem je v Sloveniji pridobil domovinsko pravico

V prvih mesecih, ko so bili vsi, tudi v Sloveniji, v hudem šoku, ko so na ekranih gledali krste, ki so se po nekaterih državah kopičile, nasprotovanje ukrepom vlade še ni bilo tako močno kot pozneje, ko so iz tega začeli kovati politični kapitali. Seveda pa so se (usmerjeni) protesti začeli, še preden je nova vlada prisegla. To kaže tudi ne pomanjkanje inteligence tistih, ki so te proteste organizirali, ker je na tak način postalo več kot očitno, za kaj gre – nikakor ne za zdravje slovenskega prebivalstva.

Tudi v zahodnih državah, tako v Nemčiji in Avstriji, na Nizozemskem, v Franciji itd., se vrstijo številne demonstracije proti vladnim ukrepom. Ljudje so počasi siti omejevalnih ukrepov, nošenja mask, testiranja itd., na spletnih straneh se množijo absurdne trditve o posledicah cepljenja oz. nekateri celo trdijo, da virusa sploh ni. Ljudje temu nasedajo, čeprav so že vse trditve kompetentni znanstveniki neštetokrat zavrgli.

Osrednji mediji pri nas niso nevtralni, saj podpirajo protivladne dejavnike, v Avstriji so informativni in objektivni

Kljub vsemu pa je pri poročanju o virusu velika razlika med Avstrijo, Nemčijo na eni strani in Slovenijo na drugi, namreč glede medijskega prostora, ki je tej temi posvečen in tudi glede načina poročanja. Gre predvsem za poročanje osrednjih medijev, predvsem za poročanje javne televizije, katere naloga je nevtralno seznanjanje gledalcev o situaciji in o nevarnosti virusa. V ospredju bi morali nastopati strokovnjaki, ki bi ljudem predočili, kako najbolje zaščitijo sebe in svojo okolico.

Na avstrijski javni televiziji so ves čas predvajali in predvajajo informativne oddaje, okrogle mize, intervjuje s kompetentnimi ljudmi, tako zdravniki v bolnišnicah, ki se spopadajo z virusom, infektologi, epidemiologi, psihologi, kot tudi politiki, ki morajo odločati o ukrepih in morajo poleg zdravstva upoštevati še druge vidike, v prvi vrsti gospodarstvo. Seveda so nastopali tudi skeptiki, vendar je bila v vseh teh oddajah v ospredju splošna skrb, kako se lahko država najučinkoviteje spopade z virusom, da bi bilo čim manj smrtnih žrtev.

Edina stranka na državni ravni, ki je v Avstriji nasprotovala ukrepom, je bila svobodnjaška (FPÖ). Njen predsednik je, preden je sam zbolel za covidom, celo predlagal zdravila, ki naj bi obolelim pomagali, med drugim tudi zdravilo proti glistam, ki ga uporabljajo veterinarji pri konjih. Rezultat je bil, da so nekateri, ki jih je s svojim govorjenjem zaslepil in so mu sledili, zaradi posledic tega zdravila pristali na intenzivnem oddelku. V Zgornji Avstriji pa je v lokalni parlament celo prišla neka stranka, ki zanika pandemijo. Vsega tega javna televizija ni podpirala, kaj šele razpihovala, niti privatne televizije ne. Prav nasprotno, povabile so strokovnjake, ki so take neumnosti z argumenti ovrgli.

Slovenska opozicija ne zamudi niti ene priložnosti, da nagaja in nasprotuje vladi

Vir: LMŠ

Na slovenski javni televiziji pa je bila prav nasprotno v ospredju kritika vlade: vse, kar je ta odredila, je bilo a priori negativno. Oddaje so se osredotočile na kritiko ukrepov vlade, ukrepi so bili označeni kot nedemokratični, preostri, nesmiselni. Šele zadnje dni se je to začelo malo spreminjati. Neverjetno velik prostor se je dalo članom leve opozicije, ki je vsebinsko izredno šibka, saj jo povezuje ena sama programska točka, namreč odstranitev aktualne vlade oz. njenega predsednika Janeza Janšo. Vse, kar je ta vlada odredila, je bilo v očeh leve opozicije nevzdržno. Smrtne žrtve so bile povsem nepomembne. Obširno se je poročalo o protestih, ki so se začeli, še preden je sedanja vlada prevzela krmilo. Da so bili ti protesti delno tudi nasilni oz. da so celo pozivali k nasilju, ni bilo predmet kritične presoje, je pa zavzelo kar veliko prostora v javni televiziji.

Vsepovsod v Evropi je primanjkovalo mask – v Sloveniji jih je bilo, kot že navedeno, še veliko manj, skladišča so bila prazna; manjkalo je vsega, kar je bilo za zdravstvo v pandemiji potrebno. Vsepovsod so vlade kupovale maske, kjer so jih pač najhitreje lahko dobile, tudi na način, ki bi bil v normalnih okoliščinah nedopusten. Tudi drugod so mediji temu sledili kritično, vendar še zdaleč ne tako kot v Sloveniji. Namesto da bi opozicija tukaj pomagala in z vlado iskala rešitve, se to ni zgodilo, čeprav je vlada opozicijske stranke večkrat povabila k sodelovanju. Ko je znan opozicijski poslanec demonstrativno vrgel masko in izjavil, da je že ne bo nosil, je bil deležen obširnega poročanja medijev. Tudi drugje so bili taki pojavi, še daleč pa se jim ni posvečalo take pozornosti.

Novinarske prispevke je treba presojati po izpolnjevanju načel: resnica, popolnost, uravnoteženost, pravičnost

Tanja Gobec (printscreen: RTV SLovenija)

Spet je treba spomniti na načela novinarske etike, ki veljajo v svobodnem svetu. To so resnica, popolnost, uravnoteženost in pravičnost. Dejstva, ki se širijo, morajo biti točna, novinar jih mora preveriti, preden jih objavi. Govorice, špekulacije, nepreverjene trditve nimajo prostora v verodostojnem mediju. Seveda pomeni to tudi, da novinar zato, ker nekaj ne ustreza njegovi predstavitvi določene teme, ne sme ničesar namerno zamolčati niti ne sme ničesar prikrivati ali celo poneverjati. Eno od osnovnih načel dobrega novinarskega dela, ki je zapisano v številnih kodeksih, je Audiatur et altera pars (Naj se sliši tudi druga stran). Seveda pa veljajo za javne medije, torej tudi televizijo, strožji kriteriji kot za privatne medije. Javni so vezani na neodvisnost in nepristranskost.

Javna televizija bi morala uravnovešeno poročati, saj je njeno delo, da služi javnosti  ̶  celotni javnosti, ne samo opozicijskim strankam. In vendar smo to pri RTV Slovenija pogrešali. Oddaja Tarča npr. je svoje sogovornike iskala predvsem v vrstah nasprotnikov in v vrstah leve parlamentarne opozicije. Če je bil povabljen kdo, ki je zastopal drugačno mnenje, včasih celo kak minister, ni imel enake priložnosti odgovarjati na vprašanja in prikazati svoje stališče. Neprestano se mu je skakalo v besedo, mu nasprotovalo, ga prekinjalo, češ da to, kar govori, ni odgovor na vprašanje itd. Že vprašanja novinarjev/novinark so bila pogosto ideološko obarvana. Ničesar podobnega pa ni bilo opaziti, kadar je bil na vrsti predstavnik levih opozicijskih strank ali nasprotnik vlade.

Skupna oddaja RTVS in POP TV je zaradi pristranskosti in nestrokovnosti razočarala

Pred nekaj tedni je bila napovedana skupna oddaja javnega zavoda RTVS in zasebne POP TV o virusu. Pričakovali smo, da se bosta obe televiziji, ki sta ves čas tekmovali, katera bo bolj kritična do ukrepov vlade, končno lotili temeljitega pretresa virusa in njegovih posledic. Drugod to ni nič novega, podobne oddaje so na programu večkrat tedensko, tako da so nekateri gledalci že kar siti tega. Izkazalo pa se je, da je tudi ta oddaja razočarala. Že izbor sogovornikov, z izjemo epidemiologa Maria Fafangla, je bila kot po navadi enostranska, delno celo absurdna. Oddaja torej ni izpolnila tega, kar je napovedala, sledila je že znanim vzorcem.

Šele nekako v zadnjih dneh se občuti delni prevrat, ker je situacija postala vendar preresna. Naenkrat pa je slišati, da je vlada premalo naredila, da se zdravstveni sistem podira. Dejansko se ta podira že dolgo, ker se je desetletja v tem sektorju premalo zgodilo in ker je bila prisotna korupcija. Tukaj je treba opozoriti še na ustavno sodišče, ki tudi ne postavlja zdravja ljudi na prvo mesto. Je pa bila v zadnjih dneh spet prenapihnjena velika panika zaradi samotestiranja šolarjev, nekaj kar se v Avstriji brez velikih problemov dela že dalj časa. Spraševali pa so spet predvsem skeptike. Izkazalo pa se je, da velika večina šolarjev to kar dobro obvladuje in da je bila panika nepotrebna.

Dobro bi bilo, če bi v težki situaciji, v kateri je ves svet, torej tudi Slovenija – in nove mutacije virusa se spet pojavljajo –, končno stopimo skupaj, da se ne postavlja partikularnih strankarskih interesov pred zdravje in življenje ljudi.