Pogled od daleč

1
287
Galeb Foto: Aleš Čerin
Galeb Foto: Aleš Čerin

Politični dogodki v naši domovini se zadnje tedne hitro vrstijo drug za drugim, čeprav je veliko vprašanje, kateri od njih se nam bo še zdel pomemben čez nekaj let, da ne rečem mesecev. Tak dolgoročni pogled ni samo dobra korektura dnevni politiki, ampak je pomemben tudi za naše vsakdanje življenje. To namreč ne sme in ne more biti odvisno od dnevne politike, zlati ne od prerekanj, ki z zbujanjem jeze in sovraštva grenijo naš vsakdan. V sodobnem svetu je bolj od tega, kdo zna koga pretentati ali zavajati, čedalje bolj pomembno, kdo lahko komu zaupa. Ljudje lahko razvijamo svoje sposobnosti samo v ozračju zaupanja in tega zaupanja si v zasebnem življenju ne smemo pustiti vzeti, ne glede na karkoli.

Samo izjemoma, v času nevarnosti ali ogroženosti, živimo tudi od borbe za denar in oblast, od spretnih polresnic in pol-laži (pa tudi od laži in še česa hujšega), s katerimi odvrnemo od sebe nevarnost in se umaknemo na varno. Takrat živimo v stanju strahu, ki se ga niti ne zavedamo in pogosto ne vemo, od kod prihaja. Tako na primer zelo radi poslušamo zgodbice o tem, kaj vse se dogaja na svetu, »kako je CIA povzročila žled«, »kako je vse možno« in »kako nikoli ne veš«. Ustrahovano volilno telo obupano išče varnost in zato voli trdo roko. Tej je pripravljeno marsikaj oprostiti, samo da dobi trenutek predaha in košček izgubljenega ponosa in moči. Čeprav torej ljudje vedo, da je ta roka nasilna, kruta in brez dostojanstva, nas bo prav zato, ker je taka, si mislijo, dobro varovala.

Pravi problem torej ni v tem, da ljudje ne bi vedeli, da je trda roka slaba izbira, ampak da se trde roke nezavedno boji tudi samo volilno telo, ki je to trdo roko postavilo na oblast. Zato je zelo dolgo ne napada in ne kritizira, tudi po tem ne, ko se je ta trda roka že izkazala za samodestruktivno. Kako je to mogoče? Zelo enostavno: ker se je vsi bojijo. Nasprotniki največkrat upravičeno, saj trda roka najprej udari po njih in jih z grožnjami utiša, privrženci neupravičeno, a nezavedno. Vsi pa raje počakajo, da se vodja uniči sam. Po tej logiki lahko tudi zelo enostavno prepoznamo, koga se v neki družbeni situaciji uporablja za navideznega sovražnika in grešnega kozla in koga se ljudje resnično bojijo. Kogar se v družbi neomejeno smeši, brezskrbno napada in kritizira, tega se ljudje gotovo ne bojijo.

Prave varnosti torej ne daje trda roka, ampak samo zaupanje in ljudje, vredni zaupanja. Teh pa v politiki, ki ustvarja vtis izrednih razmer in alarma, obupno primanjkuje. Več kot je v politiki alarma, večja je verjetnost, da bodo zaupanja vredni ljudje od politike pobegnili. Kaj nas torej čaka gledano dolgoročno? Gledano dolgoročno je bolj od tega, kdo se trenutno prebija v ospredje političnega dogajanja pri nas in koga bodo volitve postavile na stranski tir, pomembno, ali bo nova vlada prinesla čimprejšnji umik politike iz gospodarstva in povečano zaupanje v državne institucije ali ne. Če sodimo po preteklih vladah zadnjih dvajsetih let, vidimo, da nobena ni pretirano hitela s tem, da bi oslabila svoj vpliv v skladih in podjetjih, saj bi to pomenilo, da ne bo mogla več nastavljati na dobro plačana mesta svojih ljudi. Usahnile bi jim tudi donacije in naročila iz omenjenih podjetij, da ne govorimo o bolj neposrednih oblikah črpanja denarja (beri: korupcija, razumi: kraja). Tu je torej bistvo: dokler najvišja izvršna oblast v gospodarstvo vnaša svoje metode dela, ki temeljijo na ustvarjanju izrednih razmer in nezaupanju, onemogoča tisto stopnjo zaupanja, ki je nujna za uspešno in kreativno sodelovanje in delo. Taki vladi seveda dolgoročno nihče ne zaupa. Ne glede na njene barve in parole.

Dolgoročno gledano se bo v Sloveniji zgodil preobrat šele takrat, ko bo prva vlada v njeni zgodovini sposobna omejiti svojo moč in s tem možnost zlorabe oblasti. Hkrati s tem bi moral politično moč dobiti tisti del populacije, ki ustvarja novo vrednost. Žal je v življenju tako, da kdor ne živi od lastnega dela, živi od dela drugih ljudi. To lahko med drugim pomeni, da ne pozna vrednosti lastnega truda niti vrednosti truda drugih ljudi, ali pa celo, da z ljudmi manipulira. Njegova naloga – v najboljšem primeru – je, da skrbi za delo drugih ljudi, da ga na primer naredi bolj smiselnega, bolj učinkovitega, bolj humanega, bolj ekološkega, bolj kulturnega. Da torej temu delu služi zavedajoč se svoje pomožne, ne nujno podrejene vloge. To ni niti izkoriščanje niti nadvlada močnejšega, ampak preprosti zakon dela. Kakor to velja na kmetiji in v malih podjetjih, tako velja tudi za velika podjetja in države: kdor dela, ustvarja in služi, tudi odloča o tem, kako bo razporedil zaslužek, vse drugo je zavajanje in slepomišenje, ki se slej ko prej konča v nedelu in bankrotu.

Tu se zdaj odpre vprašanje odnosov, ki temu zakonu šele dajejo pravo podobo. Odnosi lahko delo podpirajo ali ovirajo; marksizem je na primer menil, da bodo nove zahteve, do katerih bo pripeljal tehnološki razvoj na področju dela, povzročile tudi spremembe lastninskih odnosov, kar pa se ni uresničilo. Nove zahteve dela niso povzročile propada privatne lastnine, ampak so vsaj posredno prispevale k drugačnim medčloveškim odnosom, ki ne temeljijo več na odkriti moči in prisili. Danes ni nobena skrivnost, da samo spoštljivi, iskreni in sočutni odnosi omogočajo razcvet delovne ustvarjalnosti in zagnanosti. Morda je za prvo silo res dovolj samo groba moč in napor, toda hitro pride čas, ko bi vsaka moč želela imeti ob sebi tudi inteligenco, v najširšem pomenu te besede, kar za sabo potegne še socialno in čustveno inteligenco, teh dveh pa ni mogoče vzgojiti v razmerah premoči in nasilja. In tako mora moč, za katero se je zdelo, da je pri ustvarjanju nove vrednosti prva in najpomembnejša, omejiti samo sebe in se podrediti še močnejšemu zakonu, zakonu ohranjanja ustvarjalnega in svobodnega dela in medčloveškega sodelovanja. Zaradi tega se nekatera gospodarstva hitro povzpnejo in potem za dolgo zastanejo, ker so gradile na moči in hitro vnovčljivih surovinah, ne pa tudi na vzgoji in zaupanju. Tu, kot vidimo tako rekoč vsak dan, ne pomaga nobena nafta niti plin niti zlato, nobena nahujskana vojska ali milica. Slej ko prej bodo morali v takih deželah po številnih vojnah in revolucijah ljudje začeti skrbeti drug za drugega. Obrobje sodobnega sveta je že in še bo polno takih družb, ki si bodo v kratkih premorih med izbruhi nasilja dajale tolažbo, da se premikajo naprej in da bodo nekoč stopile v samo središče modernega sveta, kjer stvari tečejo same od sebe. Ampak ne bodo. V središču namreč ni moč ali denar in kdor hlepi po moči, zgreši središče in se kmalu spet znajde na obrobju.

In to bi lahko bila tudi zgodba o naši družbi, kjer smo po kratkoročnem uspehu, ki je temeljil na navidezni moči, nezaupljivosti in prevladi, padli na trda tla skorajšnje revščine in bankrota. V Sloveniji v triindvajsetih letih še nismo spoznali, da se bo dolgoročno gledano vedno treba zanašati samo na svoje ljudi in na njihovo zaupanje, ki pa pri nas nikoli ni bilo veliko in ki se gradi zelo počasi. Uspešne družbe so družbe z visoko stopnjo zaupanja ali socialnega kapitala, in ne nujno kapitala, o katerem je razmišljal marksizem. V tem pogledu smo mi zelo neuspešna družba. V središče modernega sveta pač ne vstopiš s tem, da odpreš borzo, ampak gradiš odnose zaupanja na vseh ravneh življenja.

Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino (ŠRCD) v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores, Radijem Ognjišče, spletnim medijem Časnik in drugimi sodelavci za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje 1945-2015”.

Foto: Aleš Čerin

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Zaupanje se običajno gradi postopoma.

    Najprej zaupam oziroma verjamem, da bo partner na kakršnemkoli področju deloval lojalno, vestno in odgovorno.

    Če se to v veliki meri uresniči se zaupanje stopnjuje, sicer pa se zmanjšuje.

    Danes najbrž pričakujemo, da bi se velika večina izrekla za spodbujanje vrednot.

    Zanimivo je, da skorajda ni anket, raziskav in izobraževalnih aktivnosti o spodbujanju vrednot.

    Mediji imajo veliko priložnost, da na tem področju storijo konkretne korake in spodbudijo veliko vsesplošno gibanje za preporod življenjskih vrednot v slovenski skupnosti.

    Razmere naravnost kličejo, da se prebudimo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite