Aprilske volitve so bile za nelevico precejšna polomija. SDS in NSi sta sicer pobrali kakega poslanca več, a kaj, ko imata nasproti kolos Svoboda. To je čisto nekaj drugega kot razdrobljena levica, ki se ni mogla o ničemer zmeniti. Sedaj je v parlamentu glasovalni stroj, ki bo potrdil, kar pride od vlade.
Levica ima prednost, ker je očitno vodena iz enega centra. Stranke in obrazi so le figure, ki se jih lahko prestavlja, in če je treba, žrtvuje za glavni cilj: zmago na volitvah. Kot kaže, so se strategi iz ozadja odločili, da je bolj primeren močan levi blok kot pa zbirka levih strank. Te sicer po volitvah lahko sestavijo večinsko vlado, ki pa je skoraj gotovo nefunkcionalna in nestabilna. Priznati je treba, da jim je trik z mešanjem in delitvijo kart sijajno uspel. Gotovo je bilo narejenih že nešteto analiz, zakaj je bil rezultat tako slab. Najverjetnejši vzroki so antijanšizem, pristranski mediji, lahkoverno in nezrelo volilno telo ter slaba priprava na volitve.
Premislek, nove ideje in kakovostno delo
Antijanšizem je in bo, dokler bo Janša v javnosti. Mediji so taki, kot so. Mogoče bo volivce nekoč srečala pamet ali pa ne. Ostane razprava o tem, kako se neleve stranke organizirajo, kakšne programe imajo in kako se predstavijo. Kot rečeno, se je nelevica na volitve slabo pripravila. Če bo šlo tako naprej, je obsojena na permanentno opozicijo. Čarobne palice, ki bi nekaj v hipu spremenila, ni. Nadaljevanje istih prijemov v upanju, da se na volitvah iztisne nekaj procentov več in zmaga, ni realno. Manko ob vseh drugih ovirah je prevelik. Potrebni so premislek in nove ideje, potem pa pljuniti v roke.
Treba bi bilo pogledati nazaj k Antonu Mahniču in škofu Antonu Bonaventuri Jegliču
Mogoče nam pri tem lahko pomagajo nauki iz naše, slovenske zgodovine. Pred kratkim sem v Domovini prebral dva članka Urbana Šifrarja, kako je katoliški tabor od druge polovice devetnajstega stoletja naprej postal vodilna sila v slovenski politiki. Za dopolnilo sem imel sijajno knjigo Petra Vodopivca Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Danes tako zaničevani in osovraženi Anton Mahnič je katoliški strani predložil tri cilje: socialno-gospodarsko reformo, katoliško vzgojo ter narodne pravice. Kako doseči volivce, pa je, kot piše Šifrar, pojasnil škof Jeglič: “a) poučevati ljudstvo po shodih in s predavanji v naših domih in b) vzgojiti zaupnike, ki bodo učili in nastopali.”
Kot zanimivost naj dodam, da je katoliški tabor zastopal splošno volilno pravico, liberalci so bili pa proti in so z Nemci celo paktirali. Jasno je, da danes ne gre prepisovati programa SLS, pristop pa mogoče le. Poleg ciljev in taktike je še ena bolj osnovna zadeva, kateri bi lahko rekli vrednote, morda ideologija. Torej nekaj, kar naj bi stranko vodilo na dolgi rok, recimo: vera, domoljubje, solidarnost, razne svoboščine. Ko berem programe strank, vidim, da imajo vse na začetku nekaj o vrednotah, in to kar precej podobno. Očitno mora to imeti vsaka stranka, vsaj zaradi lepšega.
Programi morajo biti kratki in jasni
Iskal sem instrumente, ki bi stranko neposredno povezali z volivci, torej nekaj takega, kar je omenjal škof Anton Bonaventura Jeglič. Največ, kar sem našel, in to pri NSi, SDS in SD, so bili seznami forumov in klubov za nekatere skupine (mladi, ženske, župani). Sumim, da so take organizacije bolj za okras. Za levico so bolj pomembni Zveza borcev, sindikati ter številne nevladne organizacije.
Njihovi programi so tudi neznansko dolgi, lahko celo nekaj sto strani. Človek ob branju zaspi. Takih špehov nihče ne bere. Če imaš kaj pametnega povedati, bo to šlo na eno stran v nekaj točkah. Res je, da naj bi se te pisarije pred volitvami skristalizirale v nekaj prebavljivega in se opremile s kakšnim udarnim geslom: SD – Drugače, Jankovičeva Pozitivna Slovenija – Pošteno (zanimivo, ne?), Svoboda – Zaslužimo si.
Trumpova zmaga na volitvah je bila presenečenje
Gotovo so po svetu, posebej še v Evropi, zgledi prelomnih volitev, ki bi si jih bilo vredno vsaj pogledati, če že ne posnemati. Ker mi je ameriška politika malo bližja, naj rečem kaj o tej. Trumpova zmaga 2016 je bila nepričakovana. Mediji in aparat republikanske stranke so bili proti njemu. Mož je spretno zaznal, kaj žuli mnoge ameriške volivce: slabšanje standarda srednjega razreda, izguba delovnih mest v industriji, zapiranje tovarn in selitev proizvodnje iz Amerike, vse več kriminala, neodzivnost elit na stisko nižjih slojev, vsiljevanje progresivnih ideologij, ilegalna imigracija. Postal je glasnik ponižanih in razžaljenih.
Trump je spretno zadel prave strune, usmeril nezadovoljstvo proti washingtonskim elitam ter to povezal z domoljubjem in željo po ponovnem vzponu Amerike (Make America Great Again – MAGA). Njegov glavni pristop so bili nešteti politični shodi, nabito polni. Močno gospodarstvo je osnova, zaradi česar se je lotil davčne reforme, deregulacije in reindustrializacije ter energetske samostojnosti. Mislim pa, da je Trumpov trenutek minil. Sicer je še vedno najvplivnejši republikanski politik, vendar s svojim vedenjem ter z neprestanim blatenjem z vseh strani izgublja podporo. Morda bo celo dobil republikansko nominacijo za 2024, slutim pa, da bi bil poražen kljub težavam med demokrati. Če bo imenovan kdo drug in ga Trump ne podpre, ostanejo njegovi volivci doma in demokrati zmagajo.
Bo Trump pa še kdo zmogel: »Sem že v letih, zato naj ta in ta …«
Najbolje za republikance in, menim, za Ameriko bi bilo, če reče: “Poglejte, spremenil sem ameriško politiko, sem pa že v letih, zato naj ta in ta nadaljuje moje delo.” Torej nekakšen trumpizem brez Trumpa in njegovega balasta. Ali bo to naredil? Kakšne so lekcije za Slovenijo? Najti tiste točke, na katere se bodo volivci odzvali, recimo, gospodarska rast, čezmerno obdavčenje, odhod zaposljivih mladih v tujino, slaba demografska slika, zavoženo zdravstvo, korupcija, vsiljevanje progresivne ideologije, ilegalne migracije. Neposreden stik z volivci? To niso table ob avtocesti ter izleti z avtobusom po Sloveniji tri tedne pred volitvami. In nazadnje spoznanje, da so nekateri politiki naredili svoje in je čas, da dajo žezlo mlajšim.
Volilni sistem
Volilni sistem v Sloveniji je prirejen za levico, deluje namreč od zgoraj navzdol. Privilegira stranke na škodo kandidata. Nekdo lahko v svojem okraju dobi veliko večino, pa ne pride v parlament, če ni v stranki ali pa njegova stranka ne preseže praga. Zato imamo fenomen novih strank in novih obrazov. Mediji napumpajo neko novo kreacijo, ta s padali pomeče po državi svoje kandidate, ki pogosto nimajo prepoznavnega imena in nobene zveze z okrožjem, kjer kandidirajo. Kljub temu pridejo v parlament, vlečejo plačo ter pritiskajo na gumb, kar se odraža v kvaliteti dela te ustanove.
Ker nelevica nima medijske podpore, bo pač morala zgraditi svoje volilno telo od spodaj navzgor, kot je svetoval škof Jeglič. Forumi, klubi, tabori, razne stanovske organizacije (obrtna, kmetijska zbornica) so nekakšen zametek, potrebni pa sta vztrajnost in doslednost. Nekaj se mora dogajati vsak dan, ne le pred volitvami. Zgraditi je treba sloj ljudi, ki so na terenu izvoljivi sami, ne pa, da se obešajo na stranko. Recimo, župani in verjetno še drugi lokalni funkcionarji bi bili primerni. Očitno jih volivci poznajo in jim zaupajo. Ti ljudje bi morali biti zaupniki, kvas, nosilci strategije od spodaj navzgor. Mogoče se to dela in je potreben čas, da situacija dozori, saj Rim ni bil zgrajen v enem dnevu.
Manj soliranja za več povezanosti in boljši rezultat
Menim, naj se nelevica, kolikor se le da, poveže v nekakšen Demos 2.0. Ernest Petrič ima dovolj moralne avtoritete in tudi zaupanja ter gotovo pri svojih letih nobenih ambicij za kakšno funkcijo, tako da bi lahko odigral vlogo Ivana Omana. Naj zbere glavne akterje opozicije pa naj se pogovorijo, da se vidi, če je kaj zanimanja. To naj se začne zdaj, ne pa tik pred volitvami. Res je, da se do volitev marsikaj lahko spremeni. Ampak če je načrt, se lahko prilagodi. Vsaj nekaj soglasja naj bi bilo o tem, kako se bodo izkopali iz te permanentne luknje. Nekateri glavni naj bi malo omilili svoje ambicije, nehali solirati, ampak začeli mislili na celoto.
