Pogled na medije in novinarje v Sloveniji od zunaj

7
Tamara Griesser-Pečar: Evropski zgodovinski spomin
Tamara Griesser Pečar: Pripravljenost na dialog je na izredno nizki ravni, kot da bi to bilo nekaj nedopustnega ali nepotrebnega. Dejansko pa je dialog eden od glavnih temeljev demokratičnega sistema.

Tranzicija iz totalitarnega v demokratični sistem v Sloveniji še vedno ni zaključena, veliko skrbi pa zbuja dejstvo, da država v zadnjih tednih po volitvah močno nazaduje in drvi v smeri časov, za katere smo mislili, da so za nami. Dialog v Sloveniji nima posebne tradicije – tudi zaradi enopartijske polpreteklosti, ki je zatirala vsak dialog. Pripravljenost na dialog je na izredno nizki ravni, kot da bi to bilo nekaj nedopustnega ali nepotrebnega. Dejansko pa je dialog eden od glavnih temeljev demokratičnega sistema.

V demokraciji parlament odloča o zadevah, v diktaturi pa samo ubogljivo potrdi, kar je odločil diktator

Cilj dialoga je odpravljanje nesporazumov in spodbujanje medsebojnega razumevanja. Osredotoča se na medsebojno spoštovanje in gradi mostove med različno mislečimi na vseh mogočih področjih. Osrednja ustanova za politični dialog bi morala biti parlament, kjer naj bi se po intenzivni diskusiji, po izmenjavi različnih mnenj, izglasovali zakoni. Beseda parlament izvira iz francoske besede parler, kar pomeni govoriti.
Seveda imajo tudi diktature parlamente, ki pa ne odločajo, so samo nekakšen alibi za potrjevanje tega, kar določa diktator, stranka, elita. Če spremljamo dogajanje zadnjih tednov, je več kot očitno, da se Slovenija premika v to smer. Ne upošteva se poslovnik in poslancem se jemlje beseda. Spomnimo se, kako je bilo v času komunističnega enoumja v Jugoslaviji. Centralni komite Komunistične partije je odločal o vsem, veljala je stroga cenzura in tudi objave v medijih je diktirala partija, ki je cenzurirala tudi emigrantsko literaturo, ker je kritično pisala. Zato je ta pristala na posebnem oddelku osrednje knjižnice v Ljubljani (NUK) in je bil dostop do nje možen samo s posebnim dovoljenjem.

Pluralnost medijev je nepogrešljiv dejavnik sodobne demokracije

Eden od odločilnih vzrokov, da je stanje v državi tako porazno, je poleg sodstva tudi pomanjkanje pluralnosti v medijih. Okoli 80 odstotkov medijev, nekateri trdijo, da še več, je v rokah levega političnega spektra. Nekako je ustaljeno mnenje, da ima leva stran političnega spektra – in samo ona – pravico do oblasti. Dominantni mediji so na strani levih vlad in z njimi grejo v opozicijo, če vlado sestavlja t. i. desna stran. Pri tem ne izbirajo sredstev. Tako imenovane fake news širijo celo v tujini. Ker je po osamosvojitvi bila na krmilu večinoma leva opcija, so ji ti mediji stali ob strani in jo promovirali. Trenutno je večina medijev nekritično spet na strani leve vlade.

Če bi mediji v Sloveniji, zlasti nacionalna RTV, upoštevali etična načela novinarstva, bi tranzicija pri nas že dosegla cilj

Seveda pa je pluralnost medijev nepogrešljiv dejavnik sodobne demokracije. Mnogokrat se mediji označujejo celo kot četrta veja oblasti. Vloga medijev je kritično spremljanje dogajanja, predvsem tudi delovanja vej oblasti, in predstavljanje različnih mnenj in stališč. Če bi mediji v Sloveniji to svojo vlogo opravljali, če bi upoštevali osnovna etična načela novinarske stroke, bi se seveda stanje v državi diametralno razlikovalo od sedanjega. Še več, povsem verjetno je, da bi tranzicija dosegla cilj ali se temu zelo približala.
Vse to velja seveda predvsem za javno RTV Slovenija, ki bi po statutu morala biti politično nevtralna in uravnotežena. Njena zakonska naloga je zagotavljanje pravice javnosti do obveščenosti. Že nekaj časa smo priča kako posamezni propagandisti na RTV, oznaka novinarji jim skoraj ne pripada, ker se ne držijo novinarskega kodeksa, skušajo utišati kolege, ki se držijo načel svojega poklica. Sedaj pa smo priče, kako trenutna vlada z novelo zakona po nujnem postopku – torej brez temeljite razprave – skuša popolnoma podjarmiti javno RTV. Paralelno pa so ustanovili tudi parlamentarno komisijo z namenom, da se onemogoči še vsaj del tistih medijev, ki si vzamejo ustavno pravico in poročajo drugače kot večinski del medijev.

Med etičnimi načeli je treba na prvo mesto postaviti resnicoljubnost: novinar mora preverjati dejstva

Katera pa so načela novinarske etike? Tukaj je v prvi vrsti treba imenovati resnico, popolnost, uravnoteženost in pravičnost. Nemški novinarski kodeks (stanje septembra 2019) npr. navaja 16 točk. Med njimi so načela, da so mladoletniki pod posebno zaščito, da naj se o zdravstvenih podatkih ne piše senzacionalistično, da se informacij ne sme pridobivati po nepoštenih metodah, da se časti ljudi ne žali z neprimernimi pisnimi ali slikovnimi prikazi pa da imajo prizadeti pravico do popravka. Poleg teh je treba izpostaviti nekatera načela, ki se v Sloveniji kršijo, predvsem tudi na javni RTV, ki bi morala biti neodvisna, politično nevtralna in uravnovešena.
Na prvem mestu je treba izpostaviti resnicoljubnost, kar predpostavlja skrbnost pri preverjanju dejstev. Dolžnost novinarja je, da dejstva, ki jih širi, preveri in da je pri tem pošten in odprt. Ne sme razširjati podatkov, za katere ni prepričan, da držijo. Dejstva ne smejo biti izkrivljena, ponarejena, selekcionirana ali postavljena v nasprotni kontekst. To pomeni, da novinar ne sme informacij prirediti tako, da bolj ustrezajo zgodbi, ki si jo je zamislil. Seveda pa si mora prizadevati, da v največji možni meri upošteva vsa mnenja in dejstva o obravnavani temi. Eno od osnovnih načel dobrega novinarskega dela, ki je zapisano v številnih kodeksih, se glasi: Audiatur et altera pars [Naj se sliši tudi druga stran]. V Sloveniji se tega velik del novinarjev ne drži.
Če človek primerja nekatere prispevke o isti temi na javnih televizijah v Sloveniji in zunaj njenih meja, se neredko pojavlja občutek, da v Sloveniji RTV poroča o povsem drugi temi. Seveda morajo biti nepotrjena poročila, govorice in domneve kot take prepoznavne.

Novinarji in založniki morajo biti previdni, da ohranijo verodostojnost medija

Novinarji in založniki se ne smejo ukvarjati z dejavnostmi, ki bi lahko ogrozile verodostojnost medija, prav tako morata biti uredništvo in oglaševanje ločena, ker je zelo pomembno, da na uredniške objave ne vplivajo ekonomski, zasebni ali poslovni interesi tretjih oseb. Pri tistih objavah, ki se tičejo interesov založnika, pa je to treba izpostaviti. Sledi pravica do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, vendar pri javnih osebah veljajo nekoliko drugačna pravila. V teh primerih prevladuje interes javnosti pred legitimnimi interesi prizadetih. Seveda pa to zadnje velja za vse, ne glede na politično barvo.
Če se zaznajo zlorabe položaja, potem je naloga novinarjev, da to razkrijejo in o tem poročajo. To je pomembno še posebej takrat, kadar so to osebe, ki v političnem življenju odločajo o usodi države oz. ki so na čelu gospodarskih podjetij, bank itd., ki so v lasti države. Mediji se morajo vzdržati blatenja verskih, ideoloških in moralnih prepričanj. Do obsodbe velja tudi v medijskem poročanju načelo domnevne nedolžnosti. V oddajah RTV pa so posamezniki, ki so bili na sodišču spoznani za nedolžne, vendar politično ali ideološko zastopajo mnenja, ki nekaterim voditeljem informativnih oddaj niso všečna, deležni nadaljnjih obsodb, medtem ko pa se pogosto spregledajo resnično nezakonita dejanja, nepravilnosti in vnebovpijoče afere politično všečnih.

V pogovornih oddajah mora voditelj vse spraševati enako ostro in kontroverzno

Posebno aktualno je tudi načelo prepovedi korupcije, torej sprejemanja ugodnosti, ki bi lahko vplivale na svobodno odločanje novinarja, uredništva in izdajatelja, ker je to nezdružljivo z ugledom, poslanstvom in neodvisnostjo. Kdor sprejme podkupnino (ali dobi zaradi tega kakšno drugačno ugodnost ali privilegij) za razširjanje ali prikrivanje novic, ravna nečastno in krši svoj poklic. Več kot očitno je, da so na poslanskih klopeh, pa tudi v vladi, trenutno neodvisni, se pravi, od te vlade odvisni novinarji. Med novicami in komentarji mora biti jasna ločnica. Izpostaviti pa je treba še načelo pravičnosti, namreč da so sogovorniki v razpravi obravnavani spoštljivo, da jih ne prekinjajo, če rečejo nekaj, kar uredniku ne ustreza, ker ni naloga novinarja, da nekoga uniči. Tukaj je povsem vseeno, ali je oseba simpatična ali ne. Njegova naloga pa je seveda, da vse sodelujoče v razpravi kontroverzno, tudi ostro sprašuje.

7 KOMENTARJI

  1. Čestitke avtorici prispevka.

    Premalo je takih poglobljeno konkretnih prispevkov o neodvisnosti, resnicoljubnosti, etičnosti in pluralnosti medijev.

    Ne morem verjeti, kako je bila prejšnja, torej Janševa vlada nerodna do slovenske in evropske javnosti, da ni znala dokazno in prepričljivo življenjsko logično argumentirati, kako je RTV – nepluralni medij, Vzrok temu pa je vpliv levih strank na novinarje, ki so tudi njihova baza za njihove poslance in druge njihove politike.
    Naravnost odvratne so bile RTV oddaje, v katerih so vedno predstavili le levičarske poglede in ukrepe, zamolčali pa desne.

    Bojim se, da tega na desnici ne bodo znali argumentirano predstaviti javnosti tudi ob sedanjem spreminjanju zakona o RTV.

    Je pa res, da bi lahko bila TV Nova 24, bolj etična, ko gre za oddajo – Kdo laže?

  2. Stavkajoči levi novinarji na RTV zahtevajo neodvisnost od politike.

    Logično- desne, saj so sami povsem prežeti z levo politiko, za katero so kadrovska baza levih strank.

    S tem pa teptajo pluralizem na RTV in delujejo protiustavno in v nasprotju z interesi tistih, ki jih plačujejo s plačevanjem naročnine za RTV.

  3. Ja, ker imajo vse za bedake, saj lahko počnejo tudi tisto, kar je skregano z zdravo pametjo.

    Menim, da so čvrsti argumenti in dokazi, da je njihovo sklicevanje na neodvisnost in sprejemanje zakona o medijih po hitrem postopku zavajanje, ki ne koristi medijem, zlasti ne rtv-ju in javnosti, ki ga plačuje.

  4. Dejansko tega, kar korektno in natančno ugotavlja Tamara Griesser Pečar in je lastno zahodnim demokracijah kot poklicni kodeks profesionalizma v zurnalizmu, enostavno nocejo sprejeti. Na FDV jih ocitno niso tako učili. Niti Dolanc in njegova ekipa, ne Kardelj. In ne Lenin. Ne Che Guevarra, ne Trocki. Dejansko je tudi misel meni povsem nerazumljivo na novo popularnega mentalnega brutalneza in posiljevalca nad resnico, zdravo pametjo in omiko – Karla Marxa v direktnem nasprotju s takšnim kodeksom zahodnih demokracij. Oni so zavestno agitatorji in propagandisti. In zanimivo, kljub padcu evropskega komunizmu po letu 1990 celo bolj in bolj. Npr. Studio City, Helena Milinkovic, Tanja Starič, Tanja Gobec in še in še. Kje so oni in njihova javna beseda v razmerju do teh standardov, o katerih piše avtorica? Ni vredno besed, totalno vse kršeno.

    Da ne nadaljujem o tem, kaj danes producirajo dnevni casopisi kot so Delo, Dnevnik, Vecer. Kako pišeta recimo Janez Markeš ali Uroš Esih na Delu… Oh, s čim smo se samo pregresili Slovenci, da smo take mentalne pokore delezni… In da je naš mednarodno nagrajeni novinar s strani nekdaj protikomunisticnega Deutsche Welle postal Blaž Zgaga? Včasih bi se najraje uscipnil v lice, da bi preveril, če je vse to res, ali so samo moraste sanje…