Pesmi črnovojnika Franca Kriegla iz Zahomca v Ziljski dolini

Etnologi, etnomuzikologi in slovstveni folkloristi, ki dandanes delujejo predvsem po muzejih, na visokošolskih ustanovah ali v akademijskih inštitutih, so se v preteklosti v veliko večji meri posvečali neposrednemu raziskovanju ljudske dediščine. Danes to počno le še redki – tudi zategadelj, ker je pristna ljudska dediščina v zadnjih desetletjih tako rekoč skopnela.

Nekakšna samoumevnost je v avdiovizualno beleženje ter dokumentaristično-reportažno obdelavo ljudske dediščine primorala tudi RTV-medij. O zadnjem desetletju bi težko sodil, o desetletjih pred tem pač nekoliko laže, saj sem bil v produkcijo televizijskega programa s tega področja pogosto neposredno vpleten. Nasploh je bilo opaziti, da kljub deklarativni drži tega medija nikoli ni bilo prave volje za to, da bi se zasnovala posebna uredništva ali načrtovale  kakršnekoli stalne programske rubrike ter oddaje (kot denimo na radiu), namenjene obravnavi folklorne dediščine. Ali pa sem nemara kaj spregledal? In če imamo v mislih celoten (nekoč) pretežno slovenski poselitveni prostor, torej tudi današnje zamejstvo, je treba reči, da se je v starem režimu moral gledalec nacionalne televizije zadovoljiti le s sporadičnimi in večinoma medijsko podpovprečnimi prispevki iz zamejstva, ki so jih naredili politično preverjeni,  varnostno kolaborativni dopisniki, ali z izvedbeno skromnimi reportažami drugih družbenopolitičnih delavcev med novinarji in režimskimi filmarji.

Medtem pa so etnologi in etnomuzikologi ter folkloristi prejkone nemoteno obdelovali področje zamejske ljudske kulture in dediščine. Nastal je zavidanja vreden fundus dokumentov o nekdanjem svetu in kulturi Slovencev v današnjem zamejstvu – dokumentov o vsem, kar v zadnjih desetletjih pospešeno izginja. S tem ko izginja, izgineva tudi bazična podlaga za kulturno tvornost naroda. Kajti tista dediščina, ki se po komercialnih načelih množičnega turizma sprevrača v plehek folklorni kič, nikakor ni več tvorna dediščina take vrste, ki bi organsko pogojevala in opredeljevala sodobno slovensko nacionalno tvornost. Koroške bajke, običaji (denimo ziljsko štehvanje) in viže se dandanašnji vzdržujejo pri življenju le še kot dediščina nemško govoreče večine, tržijo jih v poenotenem – echt kärntner – turizmu …

 Tako za filmski kot za tiskan zapis je treba urediti pripovedovanje informatorjev

Menim, da se pri avdiovizualnem predstavljanju kulturne dediščine s t. i. etničnega obrobja slovenstva nikakor ne bi smeli spuščati na strokovno in medijsko obroben nivo, kar se je v preteklosti pogosto dogajalo. V posmeh medijski stroki je tudi vsako zanemarjanje psihologije recepcije, saj prav ta narekuje ustvarjalcu osnovno dramaturško in mikrodramaturško artikulacijo avdiovizualnega artefakta. Pri etnodokumentarnem filmu pa se je treba vsaj v izhodišču opreti tudi na etnografska dejstva in stroko. Kot dokumentarist sem pogosto sodeloval z etnologinjo dr. Marijo Makarovič. Seveda sem pripovedi najinih pričevalcev, tako kot pripovedi vsakogar, ki je kdaj stopil pred našo kamero, močno okrajšal in segmentiral ter s pomočjo različnih montažnih prijemov in izbranih insertov obogatil ter naredil bolj tekoče. Kajti treba je prepoznati in poudariti predvsem tisto, kar se je posameznik v resnici namenil povedati, to pa se med pripovedovanjem kaj rado izgublja – bodisi v gostobesednih ponavljanjih ali v mučnih zastranitvah in zastojih.

Dr. Makarovičevi ni bilo treba posebej razlagati, kako nujne pri tem opravilu so prav škarje in različni poznejši posegi v pripoved, če želimo prepričati gledalca, kajti tudi sama je po domovini in v zamejstvu intervjuvala, po načelih svoje stroke pač, silno veliko ljudi. Posneto delovno gradivo je sistematično in metodično pridobivala na osnovi vnaprej pripravljenih vprašalnikov, nato pa ga je konceptualno in vsebinsko zaokrožila in skrčila tako, da je iz neštetih ur pričevanj na avdio- in videotrakovih nastalo vsega nekaj deset, vendar strokovno izpopolnjenih knjig. Ko je prešla na t. i. življenjske zgodbe, jih je samo na etnično mešanem avstrijskem delu Koroške zabeležila in redigirala ter uredila v več kot poldrugi ducat knjig. Množica pričevalcev je razsuta po njenih monografijah, ki obdelujejo malodane celoten slovenski kulturni prostor: od Šmohorja v Ziljski dolini do Monoštra in Zg. Senika v Porabju; od tržaškega slovenskega zaledja (Škedenj) ali Pregare v Istri do Sinjega Vrha v Beli krajini; od Strojne na severu do Babnega Polja na jugu …

Črnovojnik Franc Kriegl: Na straži

Logika sodelovanja z dr. Marijo Makarovič je prinesla tudi nekaj izrecnih omemb v njenih knjigah. Zadnjo takšno omembo sem si prislužil v uvodu nenavadne zbirke pesmi črnovojnika Franca Kriegla, kmeta iz Zahomca v Ziljski dolini, ki so nastale v času, ko je ta med poletjem 1915 in pozno pomladjo leta 1916 stal na straži na rezervni bojni črti v sosednji Kanalski dolini (sprva v Tablji, nato v Lipalji vasi); medtem so mu domačo družino, ki jo je bil prisiljen zapustiti zaradi vpoklica, druga za drugo prizadevale nesreče: bolezni in smrt. Pesmi so nastajale v vojnem času in hkrati v obdobju, ki se zaključuje z veliko vojno, v katerem je kulminiral ponemčevalni pritisk na Slovence in slovenstvo v Krieglovi ožji domovini – Ziljski dolini, ki ni brez razloga veljala za zibelko slovenstva; pritisk, katerega žalosten nasledek je bil tudi rezultat povojnega plebiscita, ko se je še ta del slovenstva z državno mejo ločil od glavnine naroda.

 Kar se je etnologinja dr. Marija Makarovič odločila, je tudi izpeljala

V začetku decembra 2011 smo v Zahomcu, prav na domačiji, kjer je nekoč živel in gospodaril Franc Kriegl, posneli pričevanje njegove vnukinje Mile Kriegl, kar v uvodnem delu svoje spremne študije h knjižni izdaji njegovih pesmi (Franc Kriegl, Na straži, Kobarid, 2016) omenja tudi etnologinja dr. Marija Makarovič. Gotovo je le to, da sva oba s cenjeno strokovno sodelavko že v času tega snemanja ugotavljala, da bi bilo treba pesmi, ki nama jih je v rokopisu pokazala avtorjeva vnukinja, nemudoma prepisati, opremiti s študijo in opombami ter objaviti v knjižni obliki. Tak sklep bi se ponujal pravzaprav vsakomur, kakor hitro bi ga navdalo podobno občutje, kot je navdajalo tedaj naju z dr. Makarovičevo – ob ganljivi pripovedi potomke nekoč številne in klene slovenske družine, ki se nemara še edina kot pričevalka, zapisovalka ter dejavna udeleženka družbenega in kulturnega življenja v Ziljski dolini navezuje na naglo zamirajočo tradicijo slovenstva v svojem rodnem Zahomcu. (Ta je resda pred nedavnim pridobil dvojezično krajevno tablo, predvsem zaradi prizadevanja politikov širše slovenske narodne skupnosti na Koroškem, vendar pa je kraj skorajda že povsem ponemčen.) V dokumentarnem filmu z naslovom Status animarum, katerega prvi del ohranja njeno pripoved-izpoved v pojočem ziljskem narečju – v njej nam slikovito oriše svojo življenjsko izkušnjo otroštva, odraščanja in zorenja pripadnice nekoč vitalne slovenske skupnosti – samorastniška poezija njenega dedka žal ni bila zajeta, saj je prednost in čar dokumentarnega filma predvsem živo pričevanje in podoživetost iz prve roke, medtem ko zahteva tovrstna, sto let stara pesemska dediščina precej drugačno in na svoj način temeljitejšo strokovno obdelavo. Dr. Marija Makarovič si take naloge ni zadala prvič, zato sem vedel, da bodo Krieglove pesmi kaj kmalu dočakale knjižno izdajo.

Pesmi črnovojnika iz prve svetovne vojne so temeljito proučili, zbirko je izdal Kobariški muzej

Zbirka je pospremljena z etnozgodovinskim uvodom dr. Marije Makarovič, medtem ko je pri predstavitvi življenja in dela Franca Kriegla prizadevno sodelovala tudi njegova vnukinja Mila Kriegl. Pesmi so opremljene z bogatimi opombami in navedbami o njihovem nastanku, narečnih posebnostih in drugih okoliščinah, pomembnih za razumevanje, ter z »zaključki ob povzetku«; ob koncu sledi poleg navedbe literature in povzetka v nemškem prevodu (prev. Mila Kriegl) še krajša študija Literarni pogled na pesmi Franca Kriegla, v kateri nam skuša avtor Jan Černetič približati Krieglove pesmi s instrumentarijem literarne vede, upoštevajoč seveda, da gre vendarle za samorastništvo. Končno se je za projekt ogrel tudi primeren založnik: Kobariški muzej, in zbirka Na straži je zagledala luč sveta. Uvodno besedo izdajatelja je podpisal kustos Željko Cimprič. Glede na siceršnjo programsko usmeritev Kobariškega muzeja, ki enako kot monumentalna kostnica nad mestom ohranja predvsem (spomin? na) aspiracije po večni prezenci (»Presente!«, »Presente!«, »Presente!«…) Italijanov na tem območju, tako sem ga doživel ob prvem ogledu pred leti, me je to nemalo presenetilo. No, navsezadnje, sem si rekel, pesmi Franca Kriegla nikakor niso borbene niti vojnopropagandne pesmi, čeprav so nastale na oni strani frontne linije in v uniformi, ki kajpak ni bila na strani osvajalca Krna – v Kobariškem muzeju slavljenega italijanskega poročnika Pica …

Pesmi Franca Kriegla so izpovedne, nekaj je tudi prigodnic

Poezija Franca Kriegla je izpovedno vezana na podoživljanje ločenosti od doma in svojcev, na bojazen in trpljenje zaradi njihovih bolezni in na žalost ob smrti; preveva jo občutje vsesplošne nesreče in negotovosti spričo vojnih spopadov malodane apokaliptičnih razsežnosti; navdajata jo strah in skrb za domačijo; za zanemarjena polja, živino in travnike; za slovenski narod. V zbirki so kajpak tudi prigodnice. Kriegl ne more skriti svoje globoke vere in zaupanja v božjo pravičnost: preizkušnja, s katero Bog kaznuje in tepe ljudi, je le posledica človekove prevzetnosti, njegove pretirane oholosti in zaverovanosti v razvoj ter napredek, katerega sadove žal sproti obrača proti sebi in v škodo sočloveku: tudi za izumljanje orožja, ki omogoča vse te krvave spopade in bitke med narodi, takšne, denimo, kakršne se bijejo doli ob Soči …

Narodna identiteta se prepoznava in ohranja z govorico – z izrekanjem v materinščini

Etnoidentiteta ni stanje, temveč dejavnost: jezikovna dejavnost. Izraz te identitete je vsak posamičen govorni akt – spočet in realiziran v materinščini. Identiteto te vrste izgovarjaš, kakor hitro spregovoriš v materinščini. Narodna istovetnost je torej na sociolingvistični ravni performativ. Ko spregovoriš, si to, kar si, kolikor spregovoriš v materinščini. Identiteta se izgovarja skozi govorico. Izraz narodne pripadnosti je govorni akt, saj se narodna identiteta prepoznava ter ohranja (še)le z njim: skozi izrekanje v materinščini. V teh nekaj stavkih smo konstatirali, da je jezikovna dejavnost v materinščini sine qua non za obstanek etnične skupnosti. Vendar pa bi morali dodati tudi to, da mora takšna dejavnost opredeljevati slehernega člana etnične skupnosti – prav na njegovi eksistencialni ravni. Kajpak ne tako, da ga opredeli zgolj negativno, da ga usodno stigmatizira, kot se je ali se še dogaja tam, kjer je pritisk drugojezične večine najbolj neznosen. Opredeljevati ga mora na tak način, da bo ne le v krogu svojih bližnjih, temveč tudi kjerkoli v javnosti občeval in urejal svoje stvari v svojem jeziku, da bo pouk v materinščini organska potreba vsake etnične skupnosti, ne le njena težko izborjena pravica. Krieglovo življenje in delo pričata o tej, danes žal že pozabljeni organski etnični potrebi po jeziku in obstoju, zato je izdaja zbirke Na straži vsekakor vredna pozornosti in hvale.

Ne dvomim, da sva prav na tej točki razmisleka o našem zamejskem slovenstvu z dr. Marijo Makarovič že pred časom poenotila poglede. Najini dejavnosti v osnovi težita k istemu cilju, čeprav sta si po svojem pomenu in poteh učinkovanja različni: najsi bodo metode in rezultati njene stroke še tako nazorni ali kar slikoviti in po drugi strani – posamični poskusi v dokumentarnem filmu še tako znanstveni

Za ustreznejše posredovanje nesnovne kulturne dediščine je nujna njena dramska nadgradnja

Danes se le še redki posamezniki iz etnološke stroke ukvarjajo s t. i. primarnimi viri, pač pa premnogi v imenu stroke ali mimo nje služijo z umetno oživljeno ljudsko dediščino, z etnokomercialno dejavnostjo, ki jo organizirajo različna društva ter lokalne skupnosti. Prav to pa nemara vzbuja napačen vtis, da gre pri ljudski dediščini tudi nasploh za zgolj lokalne vrednote in vsebine, skratka za nekaj, kar bi prevladujoče kulturne srenje in t. i. etabliranih ter resnih ustvarjalcev niti ne smelo več zanimati.

Toda če hočemo z njim še naprej vzdrževati pristen stik, moramo ljudsko izročilo podvreči ustvarjalni transformaciji in z njo sublimnim umetniškim postopkom. Za ustreznejše avdiovizualno podoživetje nekoč na posebne okoliščine vezanih ljudskih običajev, pripovedk ali pesmi, ljudskih iger, ljudsko-religioznega obredja in sprevodov je ne samo primerna, temveč naravnost nujna njihova dramska nadgradnja ali, če hočete, podkletitev, oprta na domiselno interpretacijo, ki bo pri gledalcu s sodobnimi narativnimi ter identifikacijskimi postopki in mehanizmi nadomestila nekdanjo neposredno individualno in kolektivno vpletenost: s prepričljivo spektakelsko dramsko formo, podoživljanjem trpljenja, veselja, ljubezni, vere, strahu in upanja ob individualiziranih likih; z univerzalno pomenljivo dogajalno vsebino in čustveno atmosfero. Tudi temu naj služi nacionalna umetnost, prav tej naj bo še kako dobrodošla slovenska ljudska dediščina – in privilegij ima, da jo lahko po zaslugi stroke še vedno črpa iz nekoč celovitega in enotnega etničnega prostora …