Avtor: Matjaž Steinbacher. Pisalo se je leto 1979, ko so v Iranu z nasilnimi demonstracijami in raznimi gverilskimi akcijami odstavljali skorumpiranega Šaha Rezo Pahlavija. Šah je odšel 16. januarja 1979, na njegovo mesto pa prišel ajatola Ruholah Musavi Homeini, z njim pa poleg korupcije in gospodarske bede še teror, ki se ga verjetno niso nadejali niti največji skeptiki. Če bi vedeli, v kaj se spuščajo, vprašanje, koliko ljudi bi bilo tako gorečih nasprotnikov Pahlavija.
Uporniški duh očitno še ni zapustil naše države. Že res, da je pojenjal, kar je dobro, a še vedno je tukaj. In to ni dobro! V prvi vrsti ni dobro zaradi zablojenosti same ideje, ki jo lahko razberemo iz transparentov protestnikov. Mogoče ravno petje Internacionale, vihranje komunističnih emblemov in vzklikanje parol tega ekonomsko-družbeno-moralno propadlega sistema, predvsem pa mnoge zahteve protestnikov ponazarjajo celotno bedo vsega manifestiranja! Zdi se namreč, da so se eni toliko vživeli v slogane raznih latinskoameriških, evropskih in azijskih komunistov 20. stoletja, da si ljubljanske in mariborske ulice predstavljajo kar kot tiste neprehodne pragozdove v Latinski Ameriki, Slovence pa kot tiste obubožane poljedelce na poljih kakavovcev in nasadov banan.
Drugič, celotno dogajanje ni dobro zaradi agresivnosti, ki je pri teh protestih prisotna. In to tako verbalne, kot tudi fizične. Standardi so se spustili na zelo nizko raven, kjer je dovoljeno skoraj vse. Četudi ni več metanja granitnih kock, mnogi elementi fizičnega in verbalnega nasilja ostajajo. Razjarjena ter od tako agresivne ideje opita množica lahko stori marsikaj.
Dobro bi bilo, v kolikor se navadni ljudje, ki so bodisi zaradi krize ostali brez službe ali se že sicer nahajajo pri dnu ekonomsko-družbenega sistema, ne bodo priključevali tem protestom. Ideje protestnikov, ki jih k nam nosijo iz obubožanih držav Latinske Amerike namreč niso tisto, kar bi brezposelnim množicam vrnilo delo, ampak ukrepi, ki bi jih pahnili še globlje v revščino.
Tako sploh ne preseneča, da ti protestniki kritizirajo ekonomski sistem Zahoda z argumenti, ki se sploh ne nanašajo na kritiko samega sistema, ampak na kritiko stanja, do katerega je privedlo delegirano gospodarstvo, ki ga sicer zagovarjajo. Vojne, revščina, katastrofe, nasilje in podobne stvari niso nekaj, kar bi bilo značilno za Zahodni svet, ampak za komunistične Venezuelo, Kubo, Bolivijo, Belorusijo in podobne. Če je kriminal na Zahodu posledica delovanja posameznikov in partikularnih skupin – z drugo besedo tolp, pa je v državah komunizma institucionaliziran in podpiran s strani režima. No, nasilje danes je na Zahodu, predvsem v Grčiji in v Španiji, posledica delovanja protestnikov samih, ki ob vsem tem, želijo krizo uporabiti za postavitev na pozornico, kar jim preko demokratičnega sistema volitev sicer ne more uspeti!
Kaj država danes potrebuje, je delovanje inštitucij, ki že obstajajo. Kritika, uperjena k temu cilju, je več kot na mestu. A sredstvo za dosego tega ni petje Internacionale ali idoliziranje komunizma! V teh težkih časih že samo protestiranje državi ustvarja ekonomsko škodo. Iz protestov po Grčiji in Španiji nismo videli nič dobrega. Nič pozitivnega, zgolj uničevanje, nasilništvo in vandalizem. Nič takšnega, kar bi ljudem pomagalo ali prinašalo kakšne koristi!
Potreben pa je tudi čas, da se posledice krize razkadijo. A, seveda, ne pozabimo, manjše trošenje države bo neizbežna posledica dejstva, da dolgov enostavno ni mogoče akumulirati v nedogled. Še posebej ne dolgov za nedonosne stvari ali stvari, ki jih sicer nihče ne potrebuje. Ko se odločamo, ali podpreti proteste ali ne, se vprašajmo, kaj ena in druga odločitev prinaša in nekoliko razmislimo o vsem skupaj.
Ko vidim, kje vse so zaposleni ti protagonisti nasilništva in komunističnega manifestiranja, se sprašujem, kaj vse morajo poslušati mnogi študentje in kot kakšni izdelki nato zapustijo vrata izobraževalnega sistema!?!
Naj si za konec sposodim besede Dejana Steinbucha, iz komentarja za Finance: ročno zavoro je treba potegniti, dokler je za to še čas. Danes ni čas za razne komunistične pamflete! Nasprotno, ostro se jim je treba upreti.
Vir: Steinbacher media
