Podobnikova SLS povzročila usodno razdeljenost avtentične krščanske slovenske naravnanosti

62
2061

Marsičesa iz preteklosti se je treba spomniti in vedno znova presoditi. Narejene so bile usodne napake, bilo pa je tudi veliko plemenitih želja ter ukrepov, vse je treba sprejeti in se z novimi spoznanji napotiti v nove čase. Kdo bi si takrat v začetnih letih, ko je predsednik SKD L. Peterle vodil in utrjeval novo državo Slovenijo, doma in v tujini, mislil, da bo nastala še nova, vzporedna »krščanska« stranka s starim imenom Slovenska ljudska stranka, ki jo je nekako na silo ustanovil Marjan Podobnik; in da bo omenjena nova stranka povzročila tako usodno razdeljenost avtentične krščanske slovenske naravnanosti in za toliko časa – za desetletja, morda za pol stoletja ali še dlje? Zgodovinska Slovenska ljudska stranka, ki je v emigraciji delovala naprej in je ohranjala krščansko naravnanost in polno slovensko zavest ter svojo organizacijsko strukturo izpred komunističnega časa, ki je ostala povezana z evropsko Krščansko demokracijo, to je s tisto krščansko tradicijo, ki je po drugi svetovni vojni obnovila Evropo ter ji dala nov življenjski zagon, je svoje papirje, svojo legitimnost predala novim ljudem v domovini. To je predsedniku Slovenske krščanske demokracije, v roke Lojzetu Peterletu, prvemu predsedniku in njegovim sodelavcem. Torej ljudem, ki so ohranili ali vsaj želeli ohraniti duha avtentične Slovenske ljudske stranke izpred vojne. Zaradi novih razmer se je preimenovala v novo ime, v Slovensko krščansko demokracijo, skrajšano SKD. Ustanavljanje vzpon njenih nosilcev stari komunizem ni mogel dopuščati, to bi bilo preveliko nasprotje njihovim namenom. Zato smo že v drugem letu po osamosvojitvi slišali klic: »Ustavite desnico.« Klic je bil uspešen – vodenje družbe in politike s strani Krščanske demokracije je bilo ustavljeno, Peterle je moral odstopiti.

Za današnji čas, ko ta proces lahko gledamo iz »daljave«, je nadvse zanimivo, da tega ukrepa komunistom ni bilo potrebno, da bi ga ponovno izvedli sami, kakor so to storili med vojno in po njej, ampak so to storili drugi, kakor nam nazorno opisuje Ivan Oman. Ali so to storili nehote, iz napačne presoje, ne da bi se zavedali političnih posledic, ali na nek način dogovorjeno, vse to še vedno ni dovolj razvidno. Gotovo je le, da so se stari komunisti in njihovi sopotniki vsega tega izredno veselili.

V tistih začetnih časih po osamosvojitvi in v razmerah, ko smo ustanavljali novo državo, je Krščanska demokracija delala tudi napake ali drugače povedano, gotovo je opuščala nujno potrebne reči, ki bi jih morala narediti, pa jih ni. Tudi o tem bi se dalo še kaj reči. Toda spomniti se moramo, da smo bili vsi po vrsti novinci, gotovo dobronamerni ljudje, a brez zadostnih vodstvenih in državniških izkušenj. Saj smo iskali in se trudili najti usposobljene ljudi, a jih ni bilo mogoče najti. L. Peterle mi je naročil: »Najdi primernega človeka za urednika Slovenca!« Iskal in iskal sem ga, a brez uspeha. Kdor danes godrnja nad urednikovanjem Slovenca in tistih razmer ne upošteva, je zgolj godrnjavec. Podobno se je dogajalo za druge odgovorne javne funkcije.

Razmere v upravljanju države in vseh drugih javnih zadev so bile izredno težavne, le kdo bi jih mogel brezhibno obvladati? Tudi v fizičnem, operativnem smislu to ni bilo mogoče. Govoriti danes, da takratni predsednik vlade ni bil sposoben, da bi našel ustrezne ljudi za zahtevna delovna mesta, je napačno in neodgovorno. Če so kje bili, pa so zanje vedeli le posamezniki, bi bilo prav, če bi jih predstavili, nanje pokazati ali pa sami stopili v ospredje. Takrat bi bilo treba novi državni upravi pomagati, če je kdo znal in vedel kako. Današnje pisanje in govorjenje o teh rečeh je velikokrat pomanjkljivo in v primerjavi z današnjo anarhijo kar nekoliko smešno.

Slišimo lahko še drugačna stališča ali mnenja. Današnja kritika na račun SKD, češ da je stopila v vlado Janeza Drnovška, da tega ne bi smela, je tudi problematična. Če bi upoštevali zgolj načelo, da s starimi komunisti in njihovimi pomagači sodelovanje ni dobro, bi bil tak očitek upravičen. A treba je upoštevati takratno zapleteno stanje. Demos je razpadel, najvažnejši ljudje, ki so ga sestavljali, so bili med prvimi ali glavnimi njegovimi razdiralci. L. Peterle je s svojo SKD, kot ostankom Demosa, ostal v bistvu sam. Ali naj se nasloni na bivše sopotnike, na tiste, ki so ga podirali, ali naj s svojo močno stranko stoji ob strani in opusti vse dotedanje napore za postavitev države drugim ali pa poskusi z morebitnim »demokratom« Janezom Drnovškom?

Odločitev ni bila enostavna. Izkazalo in potrdilo se je staro pravilo, da s starimi silami, kamor je Drnovšek sodil, kakor se je pozneje izkazalo, sodelovanje ni mogoče. Iz tega sodelovanja se je potem za SKD zgodila še dodatna nesreča. Čeprav je Peterle ohranjal svojo identiteto in skušal kot zunanji minister nadaljevati izvorno utrjevanje nove države, je prišlo zaradi njegovih solističnih ukrepov brez zadostnega posvetovanja s kolegi do močne krize pri celotni SKD. Zato mu ob njegovem izstopu iz Drnovškove vlade ni sledil nihče.

Kriza se je razširila tudi na druge stranke, kakor da se ni nihče ničesar naučil. Stranka Socialnih demokratov na čelu z J. Pučnikom in J. Janšo je naredila enako, če ne še globljo napako, ko se je kljub očitnim izkušnjam tudi tesno povezala z Drnovškovo, takrat že dovolj potrjeno levo stranko. Sodelovanje spet ni funkcioniralo. Na bivše Demosove stranke vse te nesreče še vedno niso učinkovale. Na preizkušnjo je morala še SLS z bratoma Podobnik, ki sta se sicer podrejala Drnovškovi vladavini in bila za sodelovanje bogato poplačana z zajetnim delom proračuna ter odprtimi službami, a se je nazadnje kljub temu spet vse ponesrečilo.

Ko se sedaj oziramo nazaj, na tiste zamotane in nepregledne razmere, nikakor ne smemo očitati spodrsljajev samo Peterletu in njegovi SKD, glede Janše in Podobnikov pa zamižati, kar se tako pogosto dogaja, to ni ne pravično ne dobronamerno. Enostranske ocene niso učiteljice zgodovine.

Naši nasprotniki, prenovljeni komunisti z vsemi nasledniki in pomagači vred, pa so bili pretkani, izšolani in brezobzirno neodgovorni. Njihovo temeljno načelo je bilo in je še danes, da se obnašajo, kakor da so nadljudje, nasprotnike pa ponižujejo na mnogotere načine, največkrat na osnovi polresnic, laži in čistih izmišljotin. Predvsem nas kaj radi naravnavajo na medsebojne delitve in na medsebojne spore. To je star ter preizkušen način, ki mu naivni pogosto še kar naprej nasedajo. Upravičeno je vprašanje, zakaj se temu početju priključujejo izvorno Demosove stranke in ljudje z njihovimi mediji vred.

Upravičeno je tudi mnenje, da »stare sile« drugače ne morejo in ne znajo. Ukleščeni so v najhujši greh, ki je v stvarstvu prisoten, to je napuh, ko mislijo, da so kakor bogovi, da pravega Boga lahko nadomestijo. Zato se obnašajo po svojih trenutnih domislicah. V resnici pa je to stanje, ko človek zgolj blebeta. Takšno »blebetanje« poslušamo kar naprej in od mnogih političnih funkcionarjev, začenši s predsedniki vlade, ko govorijo in govorijo, a hkrati niso v stanju, da bi našli in nastavili na odgovorna mesta ustrezne ljudi. Še več, kljub tolikšnim možnostim, ki jih je »levica« imela in jih še vedno ima, so domala vse javne in odgovorne službe skorumpirane in tudi sicer niso sposobne opravljati svojega dela. Kar še premorejo in s svojim govoričenjem tudi uveljavljajo, so politične manipulacije vseh vrst, kar je edino, kar »stare sile« zares obvladajo. To je podoba razmer in ljudi, ki si domišljajo, kakor da lahko zamenjajo Boga Stvarnika.

Prispevek je odlomek iz knjige Treba je vedeti, avtorja Jožeta Strgarja (str. 115-121), ki je leta 2015 izšla pri založbi Družina.

62 KOMENTARJI

  1. Po prvih demokratičnih volitvah smo tudi v Ribnici oklicali DEMOS, koalicijo SKD, SDZ in SLS, vedar smo se z SLS razšli, saj je stranka prevečkrat imela ista stališča kot Stranka demokratične prenove i.p.

    • Spoštovani g. Mihič. Morda bi svoje grenke izkušnje raje pretvorili v delo v katerikoli “desni” stranki. S tem boste ohranili svoje in naše moči, optimizem in morda celo zdravje. Hvala.

  2. Spoštovani g. Strgar.
    Nehajte razlagati zgodovino s stališča … drugi so zavozili…. v času, ko “desne” stranke iščejo nov način sodelovanja. Hvala.

    Vaša stran ni izvedla lustracije v svojih vrstah. To je izvirni greh.
    V zvezi s tem mi dovolite prvo vprašanje: Ali s stoodstotno gotovostjo potrdite, da bi se g. Peterle lahko izkazal s čisto lustracijo?

    • “Nehajte razlagati zgodovino s stališča … drugi so zavozili…. v času, ko “desne” stranke iščejo nov način sodelovanja. Hvala.”

      +++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++

  3. Veronika,
    gornji prispevek je iz knjige “Treba je vedeti”, ki je izšla leta 2015.
    Verjetno napisana še prej.
    Je analiza dogodkov po spominu g. Strgarja, namenjena vsem, ki se danes sprašujemo, kako je možno, da smo po toliko letih ponovno zabredli.
    Prispevek sama razumem kot “vsem nam v poduk” !!

    • Draga Amelija, na prvi pogled morda ni pravi trenutek za objavo članka z naslovom “Podobnikova SLS povzročila….”.
      A če je že zunaj, potem vztrajajmo, da se “vsem nam poduk” napaja pri izviru.

  4. “Upravičeno je tudi mnenje, da »stare sile« drugače ne morejo in ne znajo.”

    Če to velja tako za leve kot desne, potem:
    +++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++

  5. “Upravičeno je vprašanje, zakaj se temu početju priključujejo izvorno Demosove stranke in ljudje z njihovimi mediji vred.”

    Odgovor je seveda preprost, in mnogi tukaj so ga že večkrat podali: ker je bil Demos poln komunističnih konvertitov, ki so dobili slepo podporo zavedenih ljudi. Ivan Janša pa vse do danes še naprej vodi to isto zgodbo, ki se je začela v času, ki ga opisuje g. Strgar.

    Slo. katoliška demokracije pa še naprej, kakor bebec, išče odgivorr, ki so pred nosom.

  6. V preteklosti so bili iz različnih razlogov narejene mnoge napake demokratičnih sil. Toda edino relevantno vprašanje je, ali so se iz tega kaj naučili. Hlapčevanje kontinuiteti očitno koristi le njim in ohranjanju njihovega poltotalitarnega režima.

    Če so se kaj naučili, bodo v prihodnje prijateljsko sodelovali in se medsebojno krepili, dokler ne bodo skupaj vzpostavili oblast in tranzicijo v demokratično družbo pripeljal do konca.

  7. Oh, koliko nekega modrovanja. Jaz pa vendarle mislim, da ima g. Strgar prav. Presojati takratne dogodke in njihove tvorce z današnjimi očmi je rahlo neodgovorno. Brez potrebe obsojamo Peterleta, pa Janšo in Podobnike, brez potrebe slavimo tudi Drnovška. Vsi ti so, z vsemi minusi in plusi, rezultat tistega časa. Mnogi so imeli pri nastajanju nove države in znanje in voljo, niso pa imeli moči. Ta je bila še vedno skoncentrirana v rokah levičarjev, mimikriranih boljševikov, in to v vseh družbenih in državnih podsistemih. Osamosvojili smo se, osvobodili pa še ne. Saj poznamo vzklik dr. Bučarja: “Samo preko mojega trupla”. In to človeka, ki je s svojim “Rojstvom države” izpričal svojo demokratično držo, vendar samo intelektualno; s svojim praktičnim političnim delovanjem pa je vse to podrl in se priklonil oblastni nomenklaturi, ki je bila vedno (tudi v času Peterletove, Bajukove in Janševe vlade!) v levičarskih rokah, če ne drugače pa v ozadju, vzporedni državi. Levičarji so se v Moskvi dobro naučili svoje obrti: prisvojiti in ohraniti oblast, za vsako ceno. To res dobro znajo, v stilu tiste: “Na Slovenskem smo mi gospodar!” Žal je to tudi skoraj edino, kar znajo.
    Ni druge rešitve, kot vztrajno in mukotrpno delo na širitvi demokratičnih temeljev družbe. Tek na dolge proge. Tako državne kot lokalne volitve že kažejo prve rezultate. S konsolidacijo tkim. desnih strank bo vse še bolje. SLS je treba pomagati, da pride v parlament. Tudi liberalci se bodo enkrat prebudili in pomagali razbijati doslej monolitni (ko gre za oblast!) levičarski blok. Ko bo vzpostavljeno ravnotežje (normalno stanje), je prva stvar, ki jo bo treba narediti, sprememba volilnega sistema v dvokrožnega večinskega po zgledu Nemčije.

    • “Tek na dolge proge.”

      Rodnost nam kaže, da na kratke proge izumiramo. Ali bomo sedaj kaj ukrenili ali pa se začnimo učiti “Bog je velik” po mohamedansko.

    • Dvokrozni vecinski volilni sistem ima Francija. Nemcija ima mesani volilni sistem, v katerem je vsaj toliko principa proporcionalnosti kot vecinskosti.

  8. Volilni bazen Podobnikove SLS se ni povsem prekrival z bazenom Peterletove SKD. Vsekakor je bila SLS izraziteje podezelska, manj ideoloska in bolj interesna. Zdruzitev teh dveh volilnih baz z razsiritvijo namesto s krcenjem ne bi bil tako enostaven podvig, tudi ce bi se ga lotevali politicni delezniki na modrejsi nacin kot so se ga. V proporcionalnem volilnem sistemu locenost teh dveh strank ob modrem sodelovanju ne bi bila nujno minus, ampak prej plus.

  9. Ob kritiziranju drugih je vedno pravicno naprej znati pomesti pred lastnim pragom. Podobnik se je v koaliciji z Drnovskom vendarle znal postavljati odlocneje od SKD. Pustimo zdaj, ali je imel prav, ali cesto ne v svojih akcijah. Nesle so ga delno izmisljene, vsekakor napihnjene afere, medijsko podprte, ker je postajal premocen. Vlada v kateri je bila SKD, je za katolisko volilno bazo delila prevec pljunkov v obraz ( recimo ministrovanje Slavka Gabra), da bi bilo sedenje v taksni vladi sprejemljivo. Vsekakor bi po zaganju Peterleta po njegovih oglejskih dogovorih bil zadnji trenutek za casten umik SKDja iz Drnovskove vlade. Vsaka resna zahodna stranka bi podprla svojega sefa, posebej ce ni storil nic slabega. Peterle bi pa lahko po taki neodgovorni nezaupnici lastnih ljudi seveda sam odstopil.

    SKD se je torej obnasala tedaj zelo problematicno, vsaj enako kot SLS, in prihodnji rezultati so odraz tega. Ce 1992 ne bi vstopili v vlado, bi bile moznosti, da v opoziciji kot najvecji pocasi dobijo moc avstrijske OVP ali nemskih CDU/CSU.

  10. Mene od vsega opisanega v zgornjem članku najbolj zanima, kakšna je bila oziroma je tale “avtentična krščanska slovenska naravnanost” iz naslova. Mogoče bi po opredelitvi tega pojma lažje razumeli, zakaj je bila tako “usodno razdeljena”.

    Sodeč po ravnanju bivšega in sedanjega slovenskega premiera, ki se prištevata med “krščansko naravnane” Slovence (udeležujeta se krščanskega obredja, eden od njiju menda bere celo mašna berila), ne priznavata pa ustavne odločbe o 100-odstotnem financiranju obveznega šolskega programa v zasebnih, torej tudi katoliških šolah – je navedeni pojem strašaaaansko raztegljiv in predvsem oportunistično prilagodljiv.

    No…. razen če je pri višje omenjenima umanjkala prav avtentičnost (pristnost?) in spadata potemtakem v kategorijo neke drugačne slovenske “krščanske naravnanosti”…. kamor lahko štejemo tudi visok odstotek “krščansko naravnanih” slovenskih volivcev,
    ki volijo levičarske politične stranke namesto “krščansko naravnanih” 🤣

  11. Ne Peterle, ne Bajuk, ne Janša niso nikoli iskali sposobnih kadrov in jih pustilibblizu, razen hlapcem, ki so jim kimalu in se prilizovali
    Koga so poslali v Bruselj: Peterle sina, Bajuk zeta, Janša sina.
    Etika krščanskih vrednot na najvišjem nivoju, v največjem podnu. Zato mladi ne glasujejo za vas! Nič ni narobe z volilci, narobe je z Demosovimi vodje, davno za penzijo!

  12. Moj Bog!!!! Ne vem, ali je res, kar berem v tem članku!?! Je slepa pega glede lastne stranek g. Strgarja res tako močna?
    SLS ni ravno izrazit biser. V bistvu sploh ne, vendar….Če je katera politična grupacija usodna za “avtentično krščansko slovensko naravnanost”, je to prav NSi.
    Naj naštevam?
    -Zadnji hit: podpora NSi Dejanu Karbi na županskih volitvah v Ljutomeru. Da,prav ste prebrali, Dejanu Karbi.
    -Neomajna podpora NSi podžupana Maribora Zdravka Luketića “vstajniškemu” županu Fištravcu. Do zadnjega diha.
    -Kako je z NSi podporo referendumu o Marakeški deklaraciji? Zopet počepnili.
    – Se spomnite NSi podpore levičarjem za oteženo pridobivanje podatkov iz arhivskega gradiva?
    – ….pa Tonin in njegov klik za Kučanovo penzijo?
    -…pa grande unisono z levimi strankami in “nepristranskimi novinarji”udrihanja po SDS in Janši ?

    Skratka, svojo sramotno vlogo so vedno odigrali brezhibno. In njihov starosta Jože Strgar to blagoslovi, Časnik pa seveda objavi takrat, ko se nakazuje začetek mogoče konsolidacije desnih strank.

    SHAME ON YOU! (PO SLOVENSKO: SRAM VAS BODI!)

      • Včasih mi kakšen komentar noče naložiti, da bi pa mi katerega, ki sem ga že uspel naložiti izbrisali, to pa še nisem opazil.
        Opiši malo bolj natančno kaj se je zgodilo.

      • Pri mojih komentarjih, ki jih v preteklosti in tudi pred le nekaj minutami ni objavilo, se kot problematičen kaže sklop besed “christian democrats” – tokrat napisano v angleščini, ker mi pred nekaj minutami napisanega v slovenščini ni hotelo objaviti. Mogoče bo angleščina prelisičila avtomatskega cenzorja. Če pa napišem “krščanska demokracija”, kot Zdravko nižje, bo komentar verjwtno objavilo.
        Kakor se sliši neverjetno, je težava čisto zares v omenjenem sklopu besed v prvi osebi množine

      • Ponovni poskus je dokazal isto: izraza za “christian democrats” v slovenščini noče objaviti.
        Vprašanje namenjam administratorju portala, ki ima vpogled v neobjavljene komentarje in lahko vidi, da moja ugotovitev drži: čemú avtomatična cenzurira prav tega izraza, saj ne gre za kletvico ali kaj podobnega?

  13. Tako da niso samo prevzeli krščansko demokracijo ampak jo tudi kar poosebljajo!!!
    Upam, da se SLS vrne nazaj. Prav navijam zanje. Potem bomo pa videli.

  14. Ne Peterle, ne Bajuk, ne Janša niso nikoli iskali sposobnih kadrov in jih pustili blizu, razen hlapcem, ki so jim kimali in se prilizovali.
    Koga so poslali v Bruselj ( brez demokratičnih volitev in izpolnjevanju kakršnihkoli pogojev): Peterle sina, Bajuk zeta, Janša sina.
    Etika krščanskih vrednot na najvišjem nivoju je torej v največjem podnu. Zato mladi ne glasujejo za vas! Nič ni narobe z volilci, narobe je z Demosovimi vodje, davno za penzijo!

  15. ZAKAJ NE SPUSTITE SKOZ!

    Ne Peterle, ne Bajuk, ne Janša niso nikoli iskali sposobnih kadrov in jih pustili blizu, razen hlapcem, ki so jim kimali in se prilizovali.
    Koga so poslali v Bruselj ( brez demokratičnih volitev in izpolnjevanju kakršnihkoli pogojev): Peterle sina, Bajuk zeta, Janša sina.
    Etika krščanskih vrednot na najvišjem nivoju je torej v največjem podnu. Zato mladi ne glasujejo za vas! Nič ni narobe z volilci, narobe je z Demosovimi vodje, davno za penzijo!

    • Pet minut ne spusti skozi in čaka, posljes pinovno…
      -namem je enkratna, ne trikratna objava.
      Da vas malo podučim bojevnica.
      Industrija 4.0 je četrta stopnja svetovne industrije, demokracija 4.0 pa na ravni demokratičnosti pomeni največjo stopnje strpnosti, do mišljenja,izražanja. Ali ste podobni komunistom, ki so “edini”pravi. Če so trije voditelji desnih strank za vas edini pravi voditelji in ne obstoj desetine boljših desnih voditeljev, je to vaše mnenje moje je sreda nasprotno. škoda da se oglasate na portalu, če ne sprejemate tem jravihe 4.0 pomena.lp

      • Spoštovana Demokracija 4.0.
        Dobro ven, kaj pravi dodatek 4.0. Zato še nisem prepričana, ali sodi k Vašemu SW. Lahko pa, da nas boste še presenetili – zato Vas nikakor ne naganjam. Prosim, da tudi Vi mene ne.
        Bolj pestra mnenja preberemo, več koristi bomo odnesli.

  16. Glede na to, da smo v demokraciji, lahko politično stranko ustanovi kdorkoli. Strinjam se lahko z g. Strgarjem, da je bil poosamosvojitveni čas kompleksen, kjer se demokratične stranke niso optimalno znašle. Toda to je značilnost samega življenja in se je to taklo rekoč nepravično očitati, še zlasti ker je demokratični blok imel za nasprotnika zmaja z X številom glav. Sam glavni problem vidim v iskrenosti in pristnosti izpostavljenih političnih dejavnikov. Kot sem tedaj razumel so pomladne stranke imele prav lepo razdeljene “rajone nagovarjanja”, če lahko stvar poenostavim. SDSS je bila tedaj še socialdemokratsko usmerjena in je bila dostojna konkurenca komunistom. SKD je pokrivala meščansko krščansko populacijo, SLS pa podeželje. Do tod vse lepo in prav. Problem je nastal, ko so se v te stranke začeli vsiljevati komunistični podtaknjenci. Zanesljivo se jih je daleč največ nagnetlo v SLS, ki je “smrdela” pri sami glavi. Nasploh je bila njena poltika s tem njenim mostograditeljstvom tako naivna, da je bilo še političnim analfabetom jasno, da so stranko ideološko usmerjali vrinjenci ter jo na koncu tudi razsuli. Sam nisem nikoli niokomur od pomladnikov očital, zakaj ni bila izvedena lusatracija. Tudi glede tega so bili vedno (in so še) najglasnejši podtaknjenci, katerih cilj je bil vselej povzročanje kaotičnih razmer. Očital nisem zato, ker točno vem, koliko je bilo v pomladnih strankah sprevrženih ljudi z nalogo, da ovirajo demokratizacijo. Vse je bilo harmonizirano z mediji, sodstvom, šolstvom, sindikati, levo civilno družbo …, ki so orkestrirano čarali izmišljeno realnost. Ta Orwellovska atmosfera, ki smo ji že tri desetletja v Sloveniji, zahteva nenehno prisebnost, tako rekoč že paranojo, da bi z zadnjimi močmi v sebi lahko še naprej ohranjal evangelijsko resničnost. In zdaj smo tu. Kaj narediti z SDS, NSi in SLS? Sam sem od vsega začetka volivec SDS,Pučnika in Janše. V moji občini sem na lokalnih volitvah volil županskega kandidata SDS, čeprav ni imel minimalnih možnosti. Preprosto zaupam izbiri. Brez zaupanja ni namreč nič. Torej, kaj naj naredimo s tremi pomladnimi strankami. SDS ostaja suverena, premočrtna stranka, ki dosledno sledi domačim in mednarodnim trendom, in je v svcjem delovanju na najvijši ravni. Nsi. Tonin me je v zadnjem času prepričal, čeprav je ponovno močno zaškripalo zaradi neodločnosti glede referenduma o marakeški deklaraciji, ki ga napovedujeta SDS in SNS. Nova SLS je zaenkrat še brez posebnosti, čeprav je s Podobnikom takoj dobiila nekaj barve. Bojim pa se, da se bo, bližje ko bodo parlamentarne volitve, vanjo ponovno ‘naguzilo’ ogromno čudnih ljudi, ki bodo – prej ali slej – sami stranki in slovenski demokraciji ponovno naredili škodo. Povsem jasno je, da bo potem to strankin poslednji valček. Ne vem, kako naj rečem. Grem na zaupanje. Zaenkrat kaže na novo pomlad. Pretekle napake ne smemo pozabiti, toda v primerjavi s ciljem so zdaj nekaj zanemarljivega. Pustimo se presenetiti.

    • Glede demokratičnosti strank pa desnici predlagam, da si poišče boljši izraz. Desnica žal vidi demokracijo samo kot preštevanje. Izkazalo se je, da tudi komunisti znajo šteti. Morda celo malo bolje.

  17. Res, christian democrats sem napisal v slovenščini in je spam chacker to vrgel ven. Hotel sem reči, da so si v slogu socialnih demokratov ne samo prilastili ta naziv ampak so ga še poosebili. Krščanska demokracija pa gre skozi… 🙂

  18. Desnosredinska opozicija bo lahko zmagala, ko bo za tarco izbrala levo oblast in se nehala klati med sabo in ljudstvu ponudila prepricljivo alternativo.

    Tule prisotni mi vzbujate kaj slabe upe. Klali bi se med sabo. Iskali obsedeno domnevne notranje sovraznike in podtaknjence. Medtem pa levicarska kontinuiteta v spregi z udbokomunisti in neotajkuni veselo melje dalje.

    Prestolnici recimo samoljubno vlada njihov lump in nezenirano ogroza mestu kar zaklad pitne vode. Dirigirano postavljeni zabavljac za predsednika vlade te dni grozi, da bo ukinil opozicijske medije. Tule bi se pa klali med sabo. Eni krscanske demokrate, drugi ljudske. Tretji zanicujejo kar vse najzasluznejse, da smo dobili in obranili slovensko drzavo in demokracijo.

    Pa kaj vam je? Komu na cast? Koga boste s tem prepricali?

    • IF, predvidevam in upam, da me “tule prisotne”, ki ti vzbujajajo “kaj slabe upe” misliš predvsem avtorja članka.

  19. Ozrite se malo okoli Slovenije, na kaksen nacin se lahko zmaguje in vodi drzavo. Medtem ko se v Sloveniji vrstijo porazi, desna sredina okoli nas skoraj redno zmaguje. Trenutno Avstrija, Madzarska, Hrvaska.

    Recimo na Hrvaskem. HDZ ni biser. A praviloma zmaguje. Volilci HDZ ne iscejo svojim dlake v jajcu. Ne tezijo, kdo je bil na partizanski ali protipartizanski strani. Strinjajo pa se, da ne komunizem, ne ustaski rezim nista bila v redu.

    Cenijo tiste, ki smo jim ustvarili demokracijo in ubranili drzavo. Cenijo Franja Tudmana in Anteja Gotovino. Cenijo krscansko tradicijo in druzinske vrednote. In vejo, da je njihov nasprotnik, ki ga je treba premagat. Torej levica. In zaradi te jasne smeri, kljub temu, da se jim dogajajo afere in zlorabe, zmagujejo.

    Kaj ce bi se slovenski pomladniki zaceli ze enkrat zgledovati po zmagovalcih in nehali zazirati vase in pestovati lastne poraze? Bi slo?

    • P.s.: Zgodovinar Franjo Tudjman je bil partizanski oficir in Titov general. Ante Gotovina francoski legionar sumljive preteklosti. A oba sta se izkazala v uri resnice. Tudman ze v hrvaski pomladi, kar je placal z dolgoletnim zaporom.

      Hrvaska desnica je dokazala svojo zrelost, ko je Tudmana sprejela za svojega. Tak pristop je osnova njenega uspeha. In uspeha hrvaske drzave v domovinski vojni.

      • Tudi jaz mislim, da ni važno, kaj je človek bil, ampak kaj je. Če ocenjujemo človeka po tem, kar je bil, ga dušimo in smo slabši kot on. Človek se razvija oziroma naj bi se. Če ne bi bilo novih spoznanj, bi ostali otroci. Mar nismo bili vsi mi, ali vsaj večina med nami, zmanipulirani s Titom in komunizmom? Mene so prepričala nova dejstva in sem komunistični režim zavrgel kot najbolj negativno stvar, ki se je pripetila v zgodovini. Drugo je seveda, če je človek počel zločine, ki po naši civilizaciji ne zastarajo. Mora seveda biti kaznovan. Mi pa mu lahko – to je najbolje tudi za nas – vse to odpustimo. Ampak brez njegove volje mu ne moremo odpuščati. To sem napisal zato, ker mnogi očitajo slovenskim pomladnikom – npr. Janši – da je bil v partiji. Seveda. Vsi smo bili hočeš nočeš del sistema. Komunistični sistem je bil požrešni zmaj.

        • Pa smo tam… Saj lepo govoriš, potem pa nasprotnikom ponujaš pištolo v roke, naj se sami ustrelijo.
          S takšno morbidnostjo lahko samo čakaš svoj grob.

        • A nam lahko namesto teh tujih izrazov zgroženosti raje razložiš, kaj točno je narobe kar je Lucijan povedal.

          • Kdor je zagledan v svojo smrt in svoj grob, mu ni mogoče ničesar razložiti. Je treba dvigniti pogled, potem pa ljubezen razjasni ostalo.

          • Tudi jaz ne razumem, Amelie. Pa zelo solidno poznam postmodernistične trende. Mogoče gre za nek patos iz 22. stoletja, ki je po ne vem katerih kanalih prišel do Zdravkota, ga očaral in prepričal. Z 21. stoletjem to zagotovo nima zveze.

  20. Stranke, ki podcenijo lustracijo (kadrovanje) v lastnih vrstah, ne bodo obstale. To je univerzalna izkušnja. Ne gre za čustva ali maščevanje. Ljudje, katerih lustracija ni brezhibna, so danes morda odlični, a vseeno so občutljivejši (ranljivi) na izsiljevanje.

        • Da, tu je problem.

          Preko napada Dejana Karbe iz časopisne hiše Delo, ki je eskaliral s prispevkom iz leta 2009, se namreč slovensko volilno telo leta in leta neutemeljeno destabilizira zoper stranko SDS. V luči prispevka v Časniku pa je primeroma dodati, da se je šele, ko je bilo sistemsko-strukturno napadani stranki SDS zares zelo težko, napadom pridružil mladi up določene demokracije mag. Tonin s provokacijo (2014) – češ da napadani ni politični zapornik, temveč je politik v zaporu. Skladno s svojo etiko ne eden ne drugi od provokacije ni odstopil.

          Gledano v luči Karbovega, Delo prispevka je poseben problem to, da stranka SDS leta in leta ni mogla priti do ugodne sodne rešitve primera. Šele leta 2017 je Ustavno sodišče ugotovilo potvorjenost vsebine prispevka Karbe v Delu. Problem zadevnih napadov pa ostaja v posmeh odločbi Ustavnega sodišča (ki je objavljena dne 10. 4. 2017 v Uradnem listu RS). Po dolgih letih javnih insinuacij je neutemeljeno potvorjeni prispevek Dejana Karbe, Delo še danes v permanentnem indoktrinacijskem obtoku časopisne hiše – link (27. 11. 2018): https://www.delo.si/novice/slovenija/denar-iz-patrie-ni-koncal-pri-janezu-jansi-temvec-v-njegovi-stranki-sds.html.

          Ustavno sodišče je v zadevni odločbi zavrnilo poizkuse upravičevanja, češ da imajo praktično neomejeno svobodo izražanja novinarjev. Pojasnilo je njihovo omejenost. Dolžni so bili delovati v dobri veri in na točni dejanski podlagi ter zagotavljati s tem točne in zanesljive informacije v zvezi z novinarsko etiko, kar je problem zadeve.

          Zato je z odločbo Ustavno sodišče leta 2017 zavarovalo politično stranko SDS in ji priznalo, da mora uživati varstvo pred neresničnimi (neutemeljenimi) in slabovernimi trditvami, če so te razdiralne za njen ugled v javnosti. Nadalje je Ustavno sodišče opravilo oceno prispevka v Delu. Ob ustavnosodni oceni prispevka se je potrdilo, da je novinar nedopustno predrugačil izjavo finskega policista Björkvista, saj slednji v resnici sploh ni rekel, kar se v članku insinuira, in sicer da imajo dovolj gradiva za obremenilni sklep zoper Janeza Janšo in stranko SDS. Z novinarsko potvorjenim prispevkom pa se povprečnemu bralcu sporoča, da je po oceni finskega vodje kriminalistične preiskave dovolj dokazov za sklep, da je stranka SDS od podjetja Patria prejela denar, zapis v prispevku močno sugerira (ustvarja močan vtis), da tak sklep objektivno drži. Tehnologija insinuacije je kombinacija čez 1. stran časopisa objavljenega naslova, fotografije in poudarjenega dela članka z naslovnice, ki insinuira potvorjeno sporočilo.

  21. ….ja, pa je res. Tale Gregor Žižek je dejansko izjavil, da podpira Karbo Dejana. Na njegovem Fb profilu 19. 11. 2018.
    Demokracija, Reporter, Nova24tv pa kot “sluga pokorni” o tem seveda molčijo.

  22. Demokratičnost stranke pozna odgovornost za rezultate. SDS trdnjava je padla, Jože Tanko ostaja? Ribnica je veljala za trdnjavo SDS, a ni več, padla je na volitvah. SDS je pogorela po celi črti. Ribniška SDS, ki jo vodi Jože Tanko, je na presenečenje mnogih katastrofalno izgubila volitve, tako županske kot volitve za občinski svet. Dosedanji večletni župan Jože Levstek, SDS, je bil premagan že v prvem krogu, dobil je le 18 odstotkov glasov, njegov nasprotnik Samo Pogorelc z novo listo LSP (Lista Sama Pogorelca) je prejel skoraj 74 odstotkov. Stranka SDS je imela do zdaj v 19-članskem OS osem članov, a zdaj ima le štiri. Nova lista LSP ima zdaj kar sama večino v OS, saj ima kar 11 glasov svojih svetnikov. Novega župana, mladega Sama Pogorelca, sta podprli tudi NSi in SLS, ki imata v OS le tri (NSi dva, SLS enega) svetnike. Lista LSP je torej krepko zmagala. Tanko je s svojim «stilom komuniciranja in vodenja« pokopal ribniško SDS. V »trdnjavi SDS« je revolt zaradi omalovaževanje nepokorne mlajše generacije na političnem ribniškem parketu močno pristrigel krila »ekipi Jožeta Tanka« in odvzel glasove vsem ribniškim strankam, kar so volivci podprli. Ali so stranke razumele sporočilo volivcev, da Ribničani pričakujejo(mo) drugačno demokracijo, ne pa tako, ki ima lastnosti avtokracije in se poslužuje celo cenzure v občinskem REŠETU. Bo kdo v ribniških političnih strankah prevzel odgovornost za te izide in odstopil? Vodeči SDS ni pomagala niti javna podpora častnega občana Mirka Anzeljca, bivšega direktorja ribniškega Inlesa, ne podpora sodraškega župana mag. Blaža Milavca in ne podpora brigadirja Antona Krkoviča. Pred kratkim umrli pionir ribniške SDS Jože Kozina, ki ga je Tanko letos izključil iz stranke, se obrača v grobu. Poslanec Tanko in neizvoljeni za župana, Jože Levstek, pa ostajata svetnika v občinskem svetu, saj je predsednik ribniške SDS Tanko, postavil oba na prvi mesti na glasovnici. V Ribnici se je pisala zgodovina, saj gre vendar za velikanski poraz največje slovenske oz. opozicijske stranke SDS na lokalnih volitvah. Jože Tanko je že skoraj dve desetletji vodilni ribniški politik; bil je svetnik, župan, poslanec, trajni predsednik »kadrovske komisije« občine, vodja poslanske skupine SDS in je po strankarskem ključu in podpori postal še podpredsednik parlamenta oz. DZ RS. Ali bo Jože Tanko pokazal, da razume sporočilo volivcev in ceni odgovornost za neuspeh na volitvah? V zreli demokraciji je odgovornost pravilo!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite