Marsičesa iz preteklosti se je treba spomniti in vedno znova presoditi. Narejene so bile usodne napake, bilo pa je tudi veliko plemenitih želja ter ukrepov, vse je treba sprejeti in se z novimi spoznanji napotiti v nove čase. Kdo bi si takrat v začetnih letih, ko je predsednik SKD L. Peterle vodil in utrjeval novo državo Slovenijo, doma in v tujini, mislil, da bo nastala še nova, vzporedna »krščanska« stranka s starim imenom Slovenska ljudska stranka, ki jo je nekako na silo ustanovil Marjan Podobnik; in da bo omenjena nova stranka povzročila tako usodno razdeljenost avtentične krščanske slovenske naravnanosti in za toliko časa – za desetletja, morda za pol stoletja ali še dlje? Zgodovinska Slovenska ljudska stranka, ki je v emigraciji delovala naprej in je ohranjala krščansko naravnanost in polno slovensko zavest ter svojo organizacijsko strukturo izpred komunističnega časa, ki je ostala povezana z evropsko Krščansko demokracijo, to je s tisto krščansko tradicijo, ki je po drugi svetovni vojni obnovila Evropo ter ji dala nov življenjski zagon, je svoje papirje, svojo legitimnost predala novim ljudem v domovini. To je predsedniku Slovenske krščanske demokracije, v roke Lojzetu Peterletu, prvemu predsedniku in njegovim sodelavcem. Torej ljudem, ki so ohranili ali vsaj želeli ohraniti duha avtentične Slovenske ljudske stranke izpred vojne. Zaradi novih razmer se je preimenovala v novo ime, v Slovensko krščansko demokracijo, skrajšano SKD. Ustanavljanje vzpon njenih nosilcev stari komunizem ni mogel dopuščati, to bi bilo preveliko nasprotje njihovim namenom. Zato smo že v drugem letu po osamosvojitvi slišali klic: »Ustavite desnico.« Klic je bil uspešen – vodenje družbe in politike s strani Krščanske demokracije je bilo ustavljeno, Peterle je moral odstopiti.
Za današnji čas, ko ta proces lahko gledamo iz »daljave«, je nadvse zanimivo, da tega ukrepa komunistom ni bilo potrebno, da bi ga ponovno izvedli sami, kakor so to storili med vojno in po njej, ampak so to storili drugi, kakor nam nazorno opisuje Ivan Oman. Ali so to storili nehote, iz napačne presoje, ne da bi se zavedali političnih posledic, ali na nek način dogovorjeno, vse to še vedno ni dovolj razvidno. Gotovo je le, da so se stari komunisti in njihovi sopotniki vsega tega izredno veselili.
V tistih začetnih časih po osamosvojitvi in v razmerah, ko smo ustanavljali novo državo, je Krščanska demokracija delala tudi napake ali drugače povedano, gotovo je opuščala nujno potrebne reči, ki bi jih morala narediti, pa jih ni. Tudi o tem bi se dalo še kaj reči. Toda spomniti se moramo, da smo bili vsi po vrsti novinci, gotovo dobronamerni ljudje, a brez zadostnih vodstvenih in državniških izkušenj. Saj smo iskali in se trudili najti usposobljene ljudi, a jih ni bilo mogoče najti. L. Peterle mi je naročil: »Najdi primernega človeka za urednika Slovenca!« Iskal in iskal sem ga, a brez uspeha. Kdor danes godrnja nad urednikovanjem Slovenca in tistih razmer ne upošteva, je zgolj godrnjavec. Podobno se je dogajalo za druge odgovorne javne funkcije.
Razmere v upravljanju države in vseh drugih javnih zadev so bile izredno težavne, le kdo bi jih mogel brezhibno obvladati? Tudi v fizičnem, operativnem smislu to ni bilo mogoče. Govoriti danes, da takratni predsednik vlade ni bil sposoben, da bi našel ustrezne ljudi za zahtevna delovna mesta, je napačno in neodgovorno. Če so kje bili, pa so zanje vedeli le posamezniki, bi bilo prav, če bi jih predstavili, nanje pokazati ali pa sami stopili v ospredje. Takrat bi bilo treba novi državni upravi pomagati, če je kdo znal in vedel kako. Današnje pisanje in govorjenje o teh rečeh je velikokrat pomanjkljivo in v primerjavi z današnjo anarhijo kar nekoliko smešno.
Slišimo lahko še drugačna stališča ali mnenja. Današnja kritika na račun SKD, češ da je stopila v vlado Janeza Drnovška, da tega ne bi smela, je tudi problematična. Če bi upoštevali zgolj načelo, da s starimi komunisti in njihovimi pomagači sodelovanje ni dobro, bi bil tak očitek upravičen. A treba je upoštevati takratno zapleteno stanje. Demos je razpadel, najvažnejši ljudje, ki so ga sestavljali, so bili med prvimi ali glavnimi njegovimi razdiralci. L. Peterle je s svojo SKD, kot ostankom Demosa, ostal v bistvu sam. Ali naj se nasloni na bivše sopotnike, na tiste, ki so ga podirali, ali naj s svojo močno stranko stoji ob strani in opusti vse dotedanje napore za postavitev države drugim ali pa poskusi z morebitnim »demokratom« Janezom Drnovškom?
Odločitev ni bila enostavna. Izkazalo in potrdilo se je staro pravilo, da s starimi silami, kamor je Drnovšek sodil, kakor se je pozneje izkazalo, sodelovanje ni mogoče. Iz tega sodelovanja se je potem za SKD zgodila še dodatna nesreča. Čeprav je Peterle ohranjal svojo identiteto in skušal kot zunanji minister nadaljevati izvorno utrjevanje nove države, je prišlo zaradi njegovih solističnih ukrepov brez zadostnega posvetovanja s kolegi do močne krize pri celotni SKD. Zato mu ob njegovem izstopu iz Drnovškove vlade ni sledil nihče.
Kriza se je razširila tudi na druge stranke, kakor da se ni nihče ničesar naučil. Stranka Socialnih demokratov na čelu z J. Pučnikom in J. Janšo je naredila enako, če ne še globljo napako, ko se je kljub očitnim izkušnjam tudi tesno povezala z Drnovškovo, takrat že dovolj potrjeno levo stranko. Sodelovanje spet ni funkcioniralo. Na bivše Demosove stranke vse te nesreče še vedno niso učinkovale. Na preizkušnjo je morala še SLS z bratoma Podobnik, ki sta se sicer podrejala Drnovškovi vladavini in bila za sodelovanje bogato poplačana z zajetnim delom proračuna ter odprtimi službami, a se je nazadnje kljub temu spet vse ponesrečilo.
Ko se sedaj oziramo nazaj, na tiste zamotane in nepregledne razmere, nikakor ne smemo očitati spodrsljajev samo Peterletu in njegovi SKD, glede Janše in Podobnikov pa zamižati, kar se tako pogosto dogaja, to ni ne pravično ne dobronamerno. Enostranske ocene niso učiteljice zgodovine.
Naši nasprotniki, prenovljeni komunisti z vsemi nasledniki in pomagači vred, pa so bili pretkani, izšolani in brezobzirno neodgovorni. Njihovo temeljno načelo je bilo in je še danes, da se obnašajo, kakor da so nadljudje, nasprotnike pa ponižujejo na mnogotere načine, največkrat na osnovi polresnic, laži in čistih izmišljotin. Predvsem nas kaj radi naravnavajo na medsebojne delitve in na medsebojne spore. To je star ter preizkušen način, ki mu naivni pogosto še kar naprej nasedajo. Upravičeno je vprašanje, zakaj se temu početju priključujejo izvorno Demosove stranke in ljudje z njihovimi mediji vred.
Upravičeno je tudi mnenje, da »stare sile« drugače ne morejo in ne znajo. Ukleščeni so v najhujši greh, ki je v stvarstvu prisoten, to je napuh, ko mislijo, da so kakor bogovi, da pravega Boga lahko nadomestijo. Zato se obnašajo po svojih trenutnih domislicah. V resnici pa je to stanje, ko človek zgolj blebeta. Takšno »blebetanje« poslušamo kar naprej in od mnogih političnih funkcionarjev, začenši s predsedniki vlade, ko govorijo in govorijo, a hkrati niso v stanju, da bi našli in nastavili na odgovorna mesta ustrezne ljudi. Še več, kljub tolikšnim možnostim, ki jih je »levica« imela in jih še vedno ima, so domala vse javne in odgovorne službe skorumpirane in tudi sicer niso sposobne opravljati svojega dela. Kar še premorejo in s svojim govoričenjem tudi uveljavljajo, so politične manipulacije vseh vrst, kar je edino, kar »stare sile« zares obvladajo. To je podoba razmer in ljudi, ki si domišljajo, kakor da lahko zamenjajo Boga Stvarnika.
Prispevek je odlomek iz knjige Treba je vedeti, avtorja Jožeta Strgarja (str. 115-121), ki je leta 2015 izšla pri založbi Družina.
