Odkar pomnim, so me zanimali časopisi in televizijska poročila. Novinarski mediji so bili kot zrak, ki sem ga dihal, nepogrešljivi del mojega življenja, a hkrati popolnoma neopazni. Ko sem v srednji šoli začel hoditi v hribe, me je prvič presunilo: tri dni sem že odrezan od sveta, kdo ve, kaj vse se je zgodilo? Država bi lahko bila v vojni s sosedami, Ljubljansko kotlino bi lahko podrl potres ali jo preplavila ujma, skratka: moj svet je medtem morda že izginil, brez moje vednosti in tudi brez neposrednih posledic zame, ki sem bil v Julijcih!
Takrat se mi je prvič posvetilo, da živim v virtualnem svetu. Stvari in zadeve, ki presegajo moje neposredno izkušnjo, so zame resnične zato, ker verjamem tistemu, kar o njih slišim in preberem. Stvari so take, kot mi jih slika prevladujoče javno mnenje. Ker se večina ljudi strinja, da so cesarjeva oblačila lepa, mora biti nekaj narobe z mano, če vidim samo spodnjice. Sčasoma sem spoznal, da tega sveta ne programiram jaz, ampak drugi ljudje. Jaz sem le figura na šahovnici. Končno je prišel še uvid, da imajo programerji nad menoj vpliv le toliko časa, dokler jih ubogam. Iz tega sveta lahko izstopim in ustvarim drugačnega. Sliši se kot Matrix, a je globlje kot Matrix.
To spoznanje iz najstniških let, ko še ni bilo interneta, mobilnega telefona in družabnih omrežij, je ostalo z menoj tudi potem, ko sem se z mediji in njihovimi podobami stvarnosti začel študijsko ukvarjati. Živim v svetu, ki ga oblikujejo mediji. Mislim seveda na družbo, na politiko in kulturo v najširšem pomenu besede. Mediji so kot zrak, ki ga diham: zavem se ga šele takrat, ko ga zmanjka, ali ko sem naenkrat vstopil v prostor z veliko boljšim ali veliko slabšim zrakom. To izkušnjo dobi človek, ki potuje (pa ne kot turist, ta nikoli ne zapusti svoje ulice), ali tisti, ki izstopi iz vrtiljaka vsakdanjih opravil in odnosov. Soočenje z drugačnostjo ali odtegnitev razblinita njegovo otroško vero v samoumevnost in nujnost tistih nenapisanih resnic in navad, ki so doslej zaznamovale njegovo življenje.
Ceste, policisti in časopisi
Vzemimo na primer naše prometne navade. Pred kratkim sem klepetal z upokojencem čebelarjem, ki je v preteklosti veliko potoval po srednji Evropi. Presunilo ga je, kako umirjeni vozniki so Nemci. Znajo voziti hitro, vendar ne divjajo. Nihče se ni jezil nanj, če je v neznanem kraju napravil kakšno nerodnost. Drugi znanec mi je pripovedoval o svojem prvem obisku v Združenih državah Amerike, kjer ga je nekaj ur po pristanku ustavila prometna patrulja. Kar otrpnil je, pod vtisom holivudskih klišejev in evropskih predsodkov o ameriških policistih, predvsem pa seveda s slovensko izkušnjo z možmi postave, ki v zasedi prežijo na nepozorne voznike, da po njih udarijo z zasoljenimi kaznimi. Policist ga je pozdravil, vprašal za dokumente in sedel v svoje vozilo za računalnik. Minila je ena minuta in nato še ena. In še ena. Ubogi prijatelj je bil vedno bolj prestrašen: ali se bo dolgo pričakovano potovanje preko Atlantika sprevrglo v moro, še predno se je začelo?! Dobrih pet minut pozneje se mu policist znova približa. »Ali ste videli znak, da je tule hitrost omejena?« »Sem,« odgovori prijatelj, ki vedno pove po resnici. »Nobenega delavca nisem videl, pa sem nadaljeval z isto hitrostjo…« »Že v redu,« ga prekine policist. »V prihodnje pa vseeno upoštevajte omejitve. Dobrodošli v Ameriki, želim vam, da bi se pri nas dobro imeli. In čestitam za nagrado.«
Prijatelju je vzelo sapo. Policist ga je zalotil, neznanca, v prekršku, vendar ni izkoristil svoje moči, tudi ni brezosebno birokratsko opravil z njim, nepomembnim nesrečnežem, katerega edini zločin je bil to, da je bil ob nepravem času na nepravem kraju. Pač pa ga je prijazno pozdravil, mu zaželel dobrodošlico in mu za povrhu še čestital za nagrado, ki mu jo je podelilo ameriško strokovno združenje. (Dejstvo, da je policist sredi Skalnega gorovja v petih minutah prišel do tega podatka, je tema za neki drugi pogovor…)
Tretji primer: poleti sem dva meseca bival na Višarjah. Televizijo sem prižgal za zaključne tekme nogometnega prvenstva, ki smo si jih skupaj ogledali gospodinja, bogoslovec in podpisani. Mesec dni pozneje me je gospodinja vprašala, če televizorček v moji sobi normalno dela, in sem ji v njeno veliko presenečenje odgovoril, da ne vem, ker ga še nisem prižgal. Nekajkrat sem prelistal lokalni časopis, ki mi služi predvsem za sušenje gob in zelišč. Občasno pogledam na spletno stran BBC in Siola ter še Časnika. V odmaknjenem kotičku možganov pritrjujem izjavi dr. Ocvirka izpred nekaj let, iz časa, ko je bil v Oceaniji. Kmalu po odhodu iz Slovenije sta se mu v dušo naselila mir in spokojnost. Ko je začel spet spremljati slovenske medije, je postal razdražen in slabe volje. Moja izkušnja to potrjuje. Mediji in javna uprava (ne more biti naključje, da se ta dva sistema napajata iz iste fakultete Univerze v Ljubljani) sistematično vnašajo nemir in slabo voljo med Slovence.
Podobe v glavi je mogoče tudi zamenjati
Nauk teh anekdot ni, da je pri nas slabo, pač pa, da je mogoče tudi drugače. Ta žalostna resničnost je resnična zato, ker smo jo sprejeli za svojo. Nobenega naravnega ali državnega zakona ni, ki bi Slovencem prepovedoval, da bi bili v prometu vljudni in umirjeni; ki bi policistom prepovedoval, da pri uveljavljanju predpisov uporabljajo zdravo pamet in dobrohotnost; ki bi novinarjem in nam vsem zapovedoval, da na svet gledamo izključno cinično in negativno. Problem Slovencev ni v tem, da smo taki, kot smo, in da so razmere take, kot so. Razmere nikoli niso idealne in vsi ljudje niso vedno pošteni in dobrohotni: ne v Nemčiji, ne v Ameriki in ne v Sloveniji. Naš problem je v tem, da smo se sprijaznili s stanjem: Tako pač je, nič se ne da storiti, komur to ni všeč, se izseli ali zapije, ostali pa se prilagodimo.
Še več: Razglasili smo se za žrtve in si vzeli pravico, da s prekrižanimi rokami kritiziramo in se sprevržemo v krvoločnega rablja vsakič, ko se nam za to ponudi priložnost. Pristali smo na logiko, da večja riba žre manjšo: z veseljem požremo manjšo ribo in hkrati jočemo, kadar smo plen večje. Pritožujemo se nad malimi in malo manj majhnimi oblastniki, ki svoj položaj izkoriščajo za osebni dobiček ali pa s svojo nesposobnostjo uničujejo našo prihodnost, hkrati pa molče izpolnjujemo njihove zahteve in ravnamo enako ali še slabše, ko se nam za to ponudi priložnost. Sprejeli smo logiko, da mora zato, da jaz zmagam, moj sosed biti poražen in da je sosedov uspeh moj poraz. Dopustili smo, da nam drugi narekujejo, kdaj smo srečni: sosed, s katerim tekmujem v igri, v kateri ne morem zmagati (vedno se bo našel nekdo, ki bo imel nečesa več kot jaz, iz česar sledi, da nikoli ne bom dosegel cilja), in mediji, ki v skladu s svojo komercialno logiko srečo prodajajo za denar, za povrhu pa nas ne nehajo prepričevati, da smo brezupno pokvarjeni in sprti med seboj. A denar ne kupi sreče; najsi še toliko trošimo in dražimo svoje čute, končni rezultat je vedno prazna denarnica in sestradana duša. Prav tako se bo človek, ki ga obravnavam kot nasprotnika, prej ali slej začel tako tudi obnašati. Drugače tudi ne more biti, če človek dobro pomisli. Ampak kdo ima danes, v času mobilne telefonije in družabnih omrežij, še čas za razmišljanje?!
Sreča je stanje duha, ne posledica zunanjih okoliščin. Devet izmed desetih ljudi bo povedalo, da je bilo življenje včasih lepše, hkrati pa statistika pove, da je včasih devetindevetdeset ljudi od stotih imelo objektivno gledano nižji življenjski standard. Kaj iz tega sledi? Najprej seveda to, da smo bili včasih mlajši in se nam je življenje zdelo lepše. A tudi to, da sreča ni odvisna od ravni življenjskega standarda, če le-tega merimo po materialistično, na vatle in kilograme. To je očitno. A koliko nas je, ki naredimo naslednji logični korak: ne bom več meril svoje sreče s temi merili, ne bom dopustil, da mi drugi določajo, kako naj živim in kdaj smem biti srečen?
Za kaj takega bi bilo potrebno izstopiti iz sveta, ki ga v veliki meri določajo mediji, potrebno bi se bilo odraslo postaviti na lastne noge in delati tisto, za kar vemo – na podlagi izkušnje in razuma – da vodi k sreči in zadovoljstvu. Če nisem zadovoljen z rezultatom dela programerjev, potem jih odpustim in si sprogramiram boljši svet. Večino svojih problemov bi s tem takoj rešili. Drugi problemi bi ostali, vendar nas ne bi zamorili. Kdor je pripravljen povleči to radikalno potezo, se bo naslednji dan zbudil sicer v isti postelji, a v čisto drugačnem svetu. Zaživel bo v človeku prijaznem svetu. Če se mu bo pridružilo zadosti somišljenikov, bodo ljubeznivost, poštenje in lepota postali pravilo, njihova nasprotja pa izjema. Iz takega sveta potem ne bo potrebno več izstopati. Pa tudi če bi ostal sam, se splača, saj je več vredno živeti v lepem in poštenem svetu kot pustiti, da te živega razžrejo slaba volja, strah in sovraštvo.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
