Podobe v naših glavah

13
310
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Odkar pomnim, so me zanimali časopisi in televizijska poročila. Novinarski mediji so bili kot zrak, ki sem ga dihal, nepogrešljivi del mojega življenja, a hkrati popolnoma neopazni. Ko sem v srednji šoli začel hoditi v hribe, me je prvič presunilo: tri dni sem že odrezan od sveta, kdo ve, kaj vse se je zgodilo? Država bi lahko bila v vojni s sosedami, Ljubljansko kotlino bi lahko podrl potres ali jo preplavila ujma, skratka: moj svet je medtem morda že izginil, brez moje vednosti in tudi brez neposrednih posledic zame, ki sem bil v Julijcih!

Takrat se mi je prvič posvetilo, da živim v virtualnem svetu. Stvari in zadeve, ki presegajo moje neposredno izkušnjo, so zame resnične zato, ker verjamem tistemu, kar o njih slišim in preberem. Stvari so take, kot mi jih slika prevladujoče javno mnenje. Ker se večina ljudi strinja, da so cesarjeva oblačila lepa, mora biti nekaj narobe z mano, če vidim samo spodnjice. Sčasoma sem spoznal, da tega sveta ne programiram jaz, ampak drugi ljudje. Jaz sem le figura na šahovnici. Končno je prišel še uvid, da imajo programerji nad menoj vpliv le toliko časa, dokler jih ubogam. Iz tega sveta lahko izstopim in ustvarim drugačnega. Sliši se kot Matrix, a je globlje kot Matrix.

To spoznanje iz najstniških let, ko še ni bilo interneta, mobilnega telefona in družabnih omrežij, je ostalo z menoj tudi potem, ko sem se z mediji in njihovimi podobami stvarnosti začel študijsko ukvarjati. Živim v svetu, ki ga oblikujejo mediji. Mislim seveda na družbo, na politiko in kulturo v najširšem pomenu besede. Mediji so kot zrak, ki ga diham: zavem se ga šele takrat, ko ga zmanjka, ali ko sem naenkrat vstopil v prostor z veliko boljšim ali veliko slabšim zrakom. To izkušnjo dobi človek, ki potuje (pa ne kot turist, ta nikoli ne zapusti svoje ulice), ali tisti, ki izstopi iz vrtiljaka vsakdanjih opravil in odnosov. Soočenje z drugačnostjo ali odtegnitev razblinita njegovo otroško vero v samoumevnost in nujnost tistih nenapisanih resnic in navad, ki so doslej zaznamovale njegovo življenje.

Ceste, policisti in časopisi

Vzemimo na primer naše prometne navade. Pred kratkim sem klepetal z upokojencem čebelarjem, ki je v preteklosti veliko potoval po srednji Evropi. Presunilo ga je, kako umirjeni vozniki so Nemci. Znajo voziti hitro, vendar ne divjajo. Nihče se ni jezil nanj, če je v neznanem kraju napravil kakšno nerodnost. Drugi znanec mi je pripovedoval o svojem prvem obisku v Združenih državah Amerike, kjer ga je nekaj ur po pristanku ustavila prometna patrulja. Kar otrpnil je, pod vtisom holivudskih klišejev in evropskih predsodkov o ameriških policistih, predvsem pa seveda s slovensko izkušnjo z možmi postave, ki v zasedi prežijo na nepozorne voznike, da po njih udarijo z zasoljenimi kaznimi. Policist ga je pozdravil, vprašal za dokumente in sedel v svoje vozilo za računalnik. Minila je ena minuta in nato še ena. In še ena. Ubogi prijatelj je bil vedno bolj prestrašen: ali se bo dolgo pričakovano potovanje preko Atlantika sprevrglo v moro, še predno se je začelo?! Dobrih pet minut pozneje se mu policist znova približa. »Ali ste videli znak, da je tule hitrost omejena?« »Sem,« odgovori prijatelj, ki vedno pove po resnici. »Nobenega delavca nisem videl, pa sem nadaljeval z isto hitrostjo…« »Že v redu,« ga prekine policist. »V prihodnje pa vseeno upoštevajte omejitve. Dobrodošli v Ameriki, želim vam, da bi se pri nas dobro imeli. In čestitam za nagrado.«

Prijatelju je vzelo sapo. Policist ga je zalotil, neznanca, v prekršku, vendar ni izkoristil svoje moči, tudi ni brezosebno birokratsko opravil z njim, nepomembnim nesrečnežem, katerega edini zločin je bil to, da je bil ob nepravem času na nepravem kraju. Pač pa ga je prijazno pozdravil, mu zaželel dobrodošlico in mu za povrhu še čestital za nagrado, ki mu jo je podelilo ameriško strokovno združenje. (Dejstvo, da je policist sredi Skalnega gorovja v petih minutah prišel do tega podatka, je tema za neki drugi pogovor…)

Tretji primer: poleti sem dva meseca bival na Višarjah. Televizijo sem prižgal za zaključne tekme nogometnega prvenstva, ki smo si jih skupaj ogledali gospodinja, bogoslovec in podpisani. Mesec dni pozneje me je gospodinja vprašala, če televizorček v moji sobi normalno dela, in sem ji v njeno veliko presenečenje odgovoril, da ne vem, ker ga še nisem prižgal. Nekajkrat sem prelistal lokalni časopis, ki mi služi predvsem za sušenje gob in zelišč. Občasno pogledam na spletno stran BBC in Siola ter še Časnika. V odmaknjenem kotičku možganov pritrjujem izjavi dr. Ocvirka izpred nekaj let, iz časa, ko je bil v Oceaniji. Kmalu po odhodu iz Slovenije sta se mu v dušo naselila mir in spokojnost. Ko je začel spet spremljati slovenske medije, je postal razdražen in slabe volje. Moja izkušnja to potrjuje. Mediji in javna uprava (ne more biti naključje, da se ta dva sistema napajata iz iste fakultete Univerze v Ljubljani) sistematično vnašajo nemir in slabo voljo med Slovence.

Podobe v glavi je mogoče tudi zamenjati

Nauk teh anekdot ni, da je pri nas slabo, pač pa, da je mogoče tudi drugače. Ta žalostna resničnost je resnična zato, ker smo jo sprejeli za svojo. Nobenega naravnega ali državnega zakona ni, ki bi Slovencem prepovedoval, da bi bili v prometu vljudni in umirjeni; ki bi policistom prepovedoval, da pri uveljavljanju predpisov uporabljajo zdravo pamet in dobrohotnost; ki bi novinarjem in nam vsem zapovedoval, da na svet gledamo izključno cinično in negativno. Problem Slovencev ni v tem, da smo taki, kot smo, in da so razmere take, kot so. Razmere nikoli niso idealne in vsi ljudje niso vedno pošteni in dobrohotni: ne v Nemčiji, ne v Ameriki in ne v Sloveniji. Naš problem je v tem, da smo se sprijaznili s stanjem: Tako pač je, nič se ne da storiti, komur to ni všeč, se izseli ali zapije, ostali pa se prilagodimo.

Še več: Razglasili smo se za žrtve in si vzeli pravico, da s prekrižanimi rokami kritiziramo in se sprevržemo v krvoločnega rablja vsakič, ko se nam za to ponudi priložnost. Pristali smo na logiko, da večja riba žre manjšo: z veseljem požremo manjšo ribo in hkrati jočemo, kadar smo plen večje. Pritožujemo se nad malimi in malo manj majhnimi oblastniki, ki svoj položaj izkoriščajo za osebni dobiček ali pa s svojo nesposobnostjo uničujejo našo prihodnost, hkrati pa molče izpolnjujemo njihove zahteve in ravnamo enako ali še slabše, ko se nam za to ponudi priložnost. Sprejeli smo logiko, da mora zato, da jaz zmagam, moj sosed biti poražen in da je sosedov uspeh moj poraz. Dopustili smo, da nam drugi narekujejo, kdaj smo srečni: sosed, s katerim tekmujem v igri, v kateri ne morem zmagati (vedno se bo našel nekdo, ki bo imel nečesa več kot jaz, iz česar sledi, da nikoli ne bom dosegel cilja), in mediji, ki v skladu s svojo komercialno logiko srečo prodajajo za denar, za povrhu pa nas ne nehajo prepričevati, da smo brezupno pokvarjeni in sprti med seboj. A denar ne kupi sreče; najsi še toliko trošimo in dražimo svoje čute, končni rezultat je vedno prazna denarnica in sestradana duša. Prav tako se bo človek, ki ga obravnavam kot nasprotnika, prej ali slej začel tako tudi obnašati. Drugače tudi ne more biti, če človek dobro pomisli. Ampak kdo ima danes, v času mobilne telefonije in družabnih omrežij, še čas za razmišljanje?!

Sreča je stanje duha, ne posledica zunanjih okoliščin. Devet izmed desetih ljudi bo povedalo, da je bilo življenje včasih lepše, hkrati pa statistika pove, da je včasih devetindevetdeset ljudi od stotih imelo objektivno gledano nižji življenjski standard. Kaj iz tega sledi? Najprej seveda to, da smo bili včasih mlajši in se nam je življenje zdelo lepše. A tudi to, da sreča ni odvisna od ravni življenjskega standarda, če le-tega merimo po materialistično, na vatle in kilograme. To je očitno. A koliko nas je, ki naredimo naslednji logični korak: ne bom več meril svoje sreče s temi merili, ne bom dopustil, da mi drugi določajo, kako naj živim in kdaj smem biti srečen?

Za kaj takega bi bilo potrebno izstopiti iz sveta, ki ga v veliki meri določajo mediji, potrebno bi se bilo odraslo postaviti na lastne noge in delati tisto, za kar vemo – na podlagi izkušnje in razuma – da vodi k sreči in zadovoljstvu. Če nisem zadovoljen z rezultatom dela programerjev, potem jih odpustim in si sprogramiram boljši svet. Večino svojih problemov bi s tem takoj rešili. Drugi problemi bi ostali, vendar nas ne bi zamorili. Kdor je pripravljen povleči to radikalno potezo, se bo naslednji dan zbudil sicer v isti postelji, a v čisto drugačnem svetu. Zaživel bo v človeku prijaznem svetu. Če se mu bo pridružilo zadosti somišljenikov, bodo ljubeznivost, poštenje in lepota postali pravilo, njihova nasprotja pa izjema. Iz takega sveta potem ne bo potrebno več izstopati. Pa tudi če bi ostal sam, se splača, saj je več vredno živeti v lepem in poštenem svetu kot pustiti, da te živega razžrejo slaba volja, strah in sovraštvo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


13 KOMENTARJI

  1. Otopelost, ja, to je naša bolezen današnjega časa. Večni porazi. Toda, mar ni nekaj odgovornosti tudi na strani Cerkve.
    V knjigi Cerkev na zatožni klopi sem naštel okoli 800 raznih procesov proti župnikom.
    Cerkev je vse do zadnjega izgubila.
    Kdo bo sledil pastirju, ki je kaznovan, ki konča v zaporu?
    Vse kar smo se naučili je, da ne dviguj glave. Nikoli.

    • Dobro je ločiti Milana (npr. Kučana) od Primoža Trubarja.
      Pa nekaj spoštovanja do evangeličanov /tistih pravih/ bo tudi primerno polepšalo dan enim in drugim

      • spoštovanje do evangeličanov ni sporno.sporno je,da je si je nekdanji ateistični dialektični materialist Milan Kučan mogel uzurpirati ta praznik in iz njega skupaj z Žakljastimi podrepniki delati politiko.
        mogoče pa imamo državni praznik predvsem zaradi tega.

    • Sicer ne vem, če govoriva o istih procesih, strinjam se pa z vami, da bi tu Cerkev z zahtevo po popravi krivično obsojenih duhovnikih naredila ogromno za pokončno držo slovenskega človeka.

      • Meni pa ni jasno kako je sploh lanko prišlo do tega. Duhovniki niso po župi priplavali… Vse procese izgubit je pa vendar vsaj nenavadno. Nekaj je moralo bit narobe.

  2. Dobra stran Cerkve je, da na določenih področjih ves čas vztraja na preizpraševanju, individualni refleksiji lastnega življenja vseh, pač glede na doseg, ampak vsaj grehe pri spovedi pa je menda v vskem primeru koristno izpovedati. Slaba pa, da hkrati drugje skozi hierarhijo (in nekdaj tudi fizično) prisilo sili v skupinski konformizem, odprte debate o življenju niso ravno njena značilnost zunaj ožje prijateljskih krogov, eksperimentov pa hudo malo.

    V političnih strankah in politiki je refleksija pri nas omejena samo na lastno vest ali na kakšno hujšo politično krizo v ožjem vrhu, konformizem pa nujen ne samo za delovanje ampak tudi za shajanje v tukajšnji politiki sicer. Širjenje politizacije na nova druga področja, javno upravo, državna podjetja in podobno, zapiranje javnega prostora, skozi takšno in drugačno (mehko ali trdo) prisilo, je v vsakem primeru stresno, stres pa je pozitiven in ga je še najlažje prenašati, če trdno verjameš v pravilnost trenutne politične linije razmišljanja, dokler si ustrezen fahidiot.

    Ekonomist D. Acemoglu pravi, da je družba uspešna toliko, kolikor uspe vključiti čimveč ljudi, z njihovimi znanji, sposobnostmi in različnimi pogledi. Sodobne družbe, ki jih imamo za uspešne, imajo nekakšne (ne nujno zapisane) družbene pogodbe. Pri nas je v zadnjem času prevladoval grabež ali pa branjenje (o)last(e)nega koščka z vsemi sredstvi. Grabež se bo nujno končal, ko ne bo ničesar več za pograbiti. Nič pa se ne more spremeniti, dokler razmišljamo o bojnih linijah in ne o sodelovanju, za vse to pa je v prvem koraku potrebna resna refleksija lastnega delovanja, ne samo kot posameznik, ampak predvsem kot del različnih skupnosti in organizacij.

  3. Stereotipi o ameriških policistih držijo. Američani so zelo nepopustljivi glede spoštovanja zakonov.

    A drži tudi, da se zelo trudijo biti tujcem prijazna dežela. Policisti o sebi imajo dobro mnenje in skušajo s cest spraviti divjake, ne pa kaznovati čimveč dobrih ljudi. Tako se je policist očitno potrudil ugotoviti, s kakšnim človekom ima opravka. In, če ga cenijo v njegovi domovini, potem so najbrž kulturne razlike krive, da ne zastopi, da se v Združenih Državah res mora voziti po predpisih. Kar je najbolje za vse voznike.

    Pri ameriškem državljanu ne bi googlal. Takoj bi vedel, da ima opravka z nekom, ki ne spoštuje pravnega reda, čeprav ve, da ostalim voznikom to veliko pomeni. Navsezadnje šerife v Združenih Državah volijo, tako da se res tudi sami zavedajo, da si ljudje res želijo takšnega reda, kot ga ustvarjajo. In niso na cesti le zato, da inkasirajo za svojo plačo.

    • Prepričan sem, da bomo Zemljani, če srečamo inteligentna bitja nekje v vesolju, sovražni do njih. Na podoben način, kot sem jaz avtorja, ki ob mojem kultnem filmu Matrici, o Narisanih, narisanih TV novicah, narisanih (=nebistvenih) dogodkih razmišlja na meni zelo podoben način odreagiral neprijazno z opozarjanjem na manjše netočnosti v članku. 🙂

  4. Žakljasto bluzenje o srednjem veku in rešilnem protestantizmu je prav ogabno. Srednjeveške državice in seveda normalni zgodovinski razvoj za take na roke delane protestante ne igrajo nobene vloge. V svojem čudaškem pravljičarstvu si gotovo domišljajo, da bi bili v tistih časih pred stoletji nekakšni Jani Husi, a bi bili (če jih gledamo zelo benevolentno) kvečjemu le ženičke z butaro…..

  5. Če dovolite, da si za iztočnico mojega komentarja izberem sledeče stavke:

    “Ko je začel spet spremljati slovenske medije, je postal razdražen in slabe volje. Moja izkušnja to potrjuje. Mediji in javna uprava (ne more biti naključje, da se ta dva sistema napajata iz iste fakultete Univerze v Ljubljani) sistematično vnašajo nemir in slabo voljo med Slovence.”

    Etablirani (beri državni oz. režimski če se navežem na zgornji odstavek)mediji se zavedajo tega, da so v zadnjih nekaj letih krepko izgubili vpliv. V prvi meri je k temu pripomogla kriza, saj ljudje nimajo več toliko denarja za nakup tiskanih časnikov. V drugem valu pa so se diskreditirali z pristranskostjo in se tako odvrnili od vsaj polovice bralstva. Enako usmerjeni časopisi (Delo, Dnevnik, Primorske novice, Mladina, delno tudi Večer) pa ne morejo preživeti – zakaj bi levičar kupil dva leva časopisa oziroma zakaj bi desničar kupoval leve časopise v katerih udrihajo po njegovem svetovnem nazoru?

    Tega se eni zelo bojijo. V tem kontekstu moramo videti tudi komentar skrajno levega filozofa g. Vezjaka, ki je izjavil:
    “Spolitizirani mediji ubijajo profesionalnost novinarjev. Preiskovalne novinarje bomo imeli v Sloveniji, ko ne bo spolitiziranih medijev.”

    Pod ‘preiskovalni novinarji’ tako levica razume ‘levi novinarji’ in pod ‘spolitizirani mediji’ razume ‘ne-levi mediji’. Tako da vemo kam pes taco moli.

    Hkrati je radikaliziranost stališč, ki smo ji priča na spletu razkrila, da so v devetdesetih državni mediji opravljali vlogo režimskih medijev kot v Jugoslaviji in aztirali disidentstvo. V zadnjih letih pa se to počasi ruši. In mediji se svoje pristranskosti ne trudijo skrivati več – poglejte samo reakcije po blamaži Alenke Bratušek v Bruslju.

    Kaj nam je rešitev? Spremljajmo in podpirajmo svoje alternativne medije. Naredimo iz njih preve raziskovalne medije tudi tako, da ne bodo priznavali levih tabujev in bodo direktno razglabljali in kritizirali levo orwellovsko javno krajino.

    Spustimo se direktno tudi v spopad na ravni simbolike,
    ki jo levica spreobrača tako da služi njihovim interesom. Ne marate dneva PIF/dan OF? Ni problema, praznujte dan začetka upora TIGRA na Mali gori ali pa 27. aprila sprožite kritične medijske akcije. Ne marate potvarjanja zgodovine kot npr. prva slovenska vlada v Ajdovščini leta 1945? Ni problema: začnite podpirati medijsko spomin na alternativne praznike, ki niso požegnani s strani komunizma, npr. prva slovenska vlada v Ljubljani 29. oktobra 1918. Desni mediji bi recimo dogodek lahko dali na naslovnico skupaj z udarnim naslovom. Lahko se organizira simbolična komemoracija.

    To sicer pomeni direktni in totalni spopad ampak, ali nam kaj drugega še preostane?

    Podpirajte močno ne-levo civilno družbo. Od Časnika, Socialnega tedna, Stične madih, družinske pobude Iskreni.net, Aninega sklada, itd. Spopad za resnico ni nujno dobljen na strankarski ravni 😉

  6. Še nekaj: zakaj je pomembno, da podpiramo desne medije?
    Desni mediji NIMAJO finančne zaslombe državnih podjetij. Zato so kritično odvisni od naročnikov.
    Kljub temu, da se ne strinjam čisto z usmeritvijo Reporterja sem vesel, da jim je uspelo obstati in da imajo predano bralstvo. Ob nasilni ukinitvi Maga so to priznali tudi nekateri die-hard levičarji. Reporter si je (v nasprotju z Mladino) res moral izboriti prostor pod soncem.
    Isto velja tudi za Založbo Družina.
    Ali pa za ostale medijske pobude, kot je denimo iskreni.net.

    Zavedati se moramo pomena alternativnih medijev in kako pomembno jih je podpreti. Žalostno je, da iskreni.net ne zmore zbrati več donatorjev za svoj projekt Domovina. Ob vsej podpori desnim strankam se moramo tu resno zamisliti.
    https://iskreni.net/doniraj

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite