Podobe revščine

0

Smetnjaki. Zgodi se, da občasno preživljam svoje dni v enem od ljubljanskih blokov. Stanovanje v prvem nadstropju. Stanovanje je lepo, toplo; v večini polno lepih, prijetnih doživetij. Z eno besedo, domače. Pogoji bivanja pa tako tako. Dve parkirišči za tri šestnadstropne bloke. Pomeni huda gneča z avtomobili, seveda. Parkiralo se je povsod. Po sredini, ob robovih, na zelenicah, z izpisanimi gsm številkami pod vetrobranskimi stekli. Zjutraj so po stanovanjih brneli mobilni telefoni, prihajali so na pol prebujeni osebki in odmikali avtomobile, da so tisti, pravilno parkirani, nekako zlezli ven. Pred kratkim so sredi označenih parkirišč mestne službe zarisale široko označeno rumeno intervencijsko pot.  Pravilno! Pogumnežev, ki sedaj parkirajo na sredini, je nekoliko manj. Učinek za MOL je na koncu verjetno isti: obhod mestnih redarjev, ki ti nabijejo 80 € kazni (če plačaš v osmih dneh, znese to »samo« 40 €) za nepravilno parkiranje pred svojim blokom, je pač nekoliko bolj pogost.

Pred vhodom v blok je nameščen ekološki otok, sredi katerega je zarisan parkirni prostor za invalide. Že kar nekaj časa z balkona stanovanja opazujem, kako ob različnih trenutkih dneva prihajajo ljudje in brskajo po smetnjakih. Na smetnjake sem postal pozoren lansko jesen, ko se je na parkirišče z nenavadno hitrostjo zgodaj zjutraj, ko se je komaj dobro danilo in sem srkal jutranjo kavo, pripeljal kombi. Ven so skočili trije, štirje mladeniči s kapucami, nabitimi na glavo, odprli stranska drsna vrata kombija, skočili do smetnjaka s papirjem, ga odprli, na hitro premetali papir v kombi, pustili smetnjak, kjer se je pač ustavil, zaloputnili vrata kombija in oddrveli naprej. Kmalu zatem so začeli mediji objavljati, kako se po Ljubljani organizirano krade papir za preprodajo in kakšno izgubo ob tem utrpi ljubljanska Snaga. Kraja papirja se je končala ali pa je ne opazim več.

Toda k smetnjakom prihajajo tudi drugi. Ravno nocoj, ko to pišem, se je pripeljal starejši mož na kolesu. Ni hitel tako kakor tisti mladeniči lani, nikamor se mu ni mudilo. Očitno se ni bal. Kolo je bilo obloženo s polnimi vrečkami. Tudi pred našimi smetnjaki se je ustavil. Odprl je prvi, drugi, tretji, četrti smetnjak. Ne vem, kaj je iskal, a očitno v smetnjakih ni našel ničesar, kar bi se mu zdelo vredno. Mirno, kot je prišel, se je odpeljal naprej.

Odtenki blišča

Družba meri stopnjo revščine z objektivnimi kazalci. Definicija tveganja za revščino, ki se uporablja v EU in njenih državah članicah, pravi, da živijo pod pragom tveganja za revščino tisti, ki morajo shajati z manj kot 60 % povprečnega nacionalnega prihodka na gospodinjstvo. Statistični podatki za Slovenijo pravijo, da živi pod pragom tveganja revščine okrog 12 % populacije. Toda revščina konec koncev ni (samo) nekaj objektivnega, merljivega. Svoj pravi obraz kaže za zaprtimi vrati bloka, hiš ali stanovanj. K tistemu, kar se glede revščine vidi oziroma ne vidi, je potrebno dodati še marsikaj. Ne le objektivni dohodek na družinskega člana, ampak tudi druge obveznosti, ki navzven niso bile vidne.

Da, navajeni smo bili na razkošje. Leasingi, krediti, naložbe v (danes propadle ali razvrednotene) delnice in vrednostne papirje, kombinirana življenjska zavarovanja z varčevalno shemo (mimogrede, iz lastne izkušnje, nekatera prinašajo danes do 50 % negativen donos; ali po kmečko, vrednost police postane po petih, šestih letih vplačevanja ob vseh veleumnih naložbenih podvigih življenjskozavarovalniške družbe vredna tudi 50 in več odstotkov manj od dejansko vplačanih mesečnih anuitet!).

Ampak časi se spreminjajo. Vse to (je še pred nekaj leti) ustvarja(lo) blišč. Zunanji videz, vtis. Da, lagodje izpred nekaj let je ustvarjalo fasado. Spomnim se, ko so moji starši na domačiji na Dolenjskem v osemdesetih gradili novo hišo, je fasada na hiši nekaj pomenila. Bile sta dve vrsti hiš: pozidane hiše in hiše s fasado. Prve so bile pozidane, druge pa so bile lepe. Ob njih je zastajal dih, dajale so vtis prestiža. In sosedje so jih občudovali. Po njih se je videlo (in tehtalo), kdo je kdo na vasi.

Toda danes, dobra tri desetletja pozneje, tudi fasada ni več to, kar je bila včasih. Danes vsak ve, da kakovost fasade ni v odtenku barve zaključnega sloja, ki naredi hišo »lepo«, ampak v tistem, kar se skriva spodaj, pod zunanjim videzom. Vrednost fasade je v kakovosti in debelini vgrajene izolacije, v kakovosti stavbnega pohištva, v koeficientu prepustnosti toplote, v zrakotesni vgradnji vrat, oken in stenskih prebojev.

Če gremo torej korak nazaj: revščina, s katero se srečujemo danes,  ko nekatere sili tudi v spopadanje z zahodnimi smetišči – smetnjaki (na tista prava smetišča, na katerih živijo, se preživljajo in preživijo ljudje iz t. i. tretjega sveta, zahodnjaki zaradi ekoloških standardov – pa verjetno tudi zaradi osebnega dostojanstva  pač fizično ne moremo več priti), je torej samo zunanji izraz tega, da je dejanska stiska ljudi večja od tega, kar se vidi. Pogosto veliko večja. Tudi objektivni kazalci revščine so zato pogosto »fasada«, ki resnično stisko ljudi bolj skriva, kakor razodeva.

Preživeti! Samo to?

Ko gre za nohte, si želi vsako živo bitje predvsem – (pre)živeti. Tudi človek. Išče poti in načine do naslednjega vdiha. Toda za človeka, za bitje z vestjo, dušo in špranjo presežnosti v sebi,  so prav ekstremne situacije izziv ne zgolj za golo preživetje, ampak tudi priložnost za osebnostno rast. A to, kako znotraj težkih življenjskih razmer ohranjati osebno dostojanstvo, je začetek neke druge zgodbe …

Martin Lisec je direktor podjetja Stopinje in direktor Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.

Foto: Delo, Ljubo Vukelič