Podoba moškega v 21. stoletju

15
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Vedno, ko govorimo o moškem značaju se srečamo s pojmom moči. Idealen moški je podoba antičnih olimpijskih prvakov, ki s svojo surovo močjo in iznajdljivostjo še v današnjem času postavljajo nedosegljiv ideal. Toda, kakšna je res vloga moškega v tem postmodernističnem svetu in kakšni arhetipi prednjačijo med nami?

Moški danes premalo zaupajo vase. Vzgojeni so v svetu brez pravih vzornikov. Vloga očeta – padro di familija, se je v porastu neo-liberalističnih teorij izgubila na poti med hedonizmom in karierizmom. Tako so fantje, ki odraščajo, prepuščeni televizijskim junakom in ostalim fiktivnim likom, ki skačejo iz različnih ekranov. Obsojeni so, da tavajo od odnosa do odnosa iščoč nekaj, kar jim ni bilo dano. Tako smo moški danes razpeti med dvema arhetipoma in s tem vsak dan soočeni s krepostmi in tegobami, ki jih prinašata.

Mačo moški

Mačo moški so moški, ki si preprosto narobe interpretirajo antične junake. Pod robustno zunanjostjo se skriva globoka negotovost. Negotovost vsakomur izmed nas postavlja tisto najtežje vprašanje: »Kdo sem?« Vprašanje, ki potrebuje odgovor. Vprašanje, ki potrebuje očeta, ki bi ti pomagal pri odgovorih in iskanju poti do svoje moškosti. Ob odsotnosti očetovske figure je tako lahko zelo hitro spoznanje, da je ena redkih stvari na katere dandanes še lahko vplivamo – naše telo. Ob razočaranosti pri iskanju odgovorov na temeljna vprašanja, se tako naš fokus zelo hitro obrne na našo zunanjost in posledice so seveda lahko zelo hude. Ta razkorak med lažno resničnostjo in žalostno resnico pride najbolj do izraza na področju spolnosti. Moški v celoti lahko začuti svojo identiteto šele takrat, ko prizna žensko za enakopravno, ko jo začne dojemati kot sebi enako. Moški mačoti pa stereotipno gojijo zelo poniževalen in žaljiv odnos do nežne polovice. Ženske dojemajo kot objekt poželenja in spolnost enačijo s skupinsko masturbacijo, kjer je ženska le nadomestilo za desnico. Spolni akt služi dokazovanju v prvi vrsti sebi, da je kljub vsemu želen in zaželen, četudi v takšnih odnosih ne moremo govoriti o čustveni intimi; in drugim v dokaz svoje premoči. Tako vse aktivnosti vodijo v beg pred iskanjem odgovornosti in življenjski krog se zavrti, ko se ena izmed skupinskih masturbacij konča z nosečnostjo.

Pomehkužen moški

Vsak antagonist ima svojega protagonista. Če za mačo moške velja, da s svojo surovo močjo in robustnostjo vsaj dajejo vtis moškosti, za pomehkužene moške velja, da so prikrajšani tudi za to. Pomehkuženi moški igrajo igro žrtve. Vrtijo se med željo po tem, da bi uspeli in globoko nemočjo, ki grobo zatre vsako samoiniciativnost. Pomehkuženi moški se bojijo vodstvene vloge. Bojijo se pretirane izpostavljenosti, ker globoko v sebi ne verjamejo, da so sposobni voditi. Takšni moški hrepenijo po vodstvu in vztrajno iščejo moške vzornike v svojem življenju. Nekoga od katerega bi se lahko učili, kaj pomeni biti moški in hkrati nekoga, ki bi jih v svoji lastni negotovosti lahko zaščitil. Zelo hitro lahko zapadejo pod vpliv različnih verskih ali političnih voditeljev, ki v njihovih očeh predstavljajo moški ideal. Taki moški bolečino tajijo in se ji izogibajo. Četudi morda v družbenem življenju delujejo močno, doma žena vodi družino. To so moški, ki so v bili v otroštvu popolnoma razvrednoteni, ki so se morali stalno dokazovati in se boriti za kanček očetove pozornosti in nikoli, nikoli niso zadovoljili očetovih apetitov. Nemoški moški tudi za ženske niso več izziv.

Arhetipi služijo kot sidrišče. Začetno ali končno točko, preko katere lahko manevriramo svojo življenjsko pot in dandanes se zdi, da smo moški razpeti med dvema ekstremoma iščoč tisto ravnovesje, ki bo potešilo tako našo željo in potrebo po vodenju in hkrati brzdalo naš notranji ego, ki v želji po večji moči prehitro potepta slehernika, ki kot prepreka stoji na poti. Prvo spoznanje na poti iskanja pravega ravnovesja pa je zagotovo to, da je moška moč veliko več kot slika antičnega junaka. Močan moški je vodja, na katerega se lahko drugi zanesejo. Dober vodja pa mora poznati tudi svoje šibkosti. Ta šibkost te rani in opozori na to, da moraš iti skozi življenje počasneje in previdneje. Samo če si dopustimo sprejeti se takšnega kot pač smo, bomo lahko zoreli. Moški se mora spustiti v boj in tvegati, da bo ranjen. Tisti, ki misli, da lahko dobro shaja brez boja, v življenju zaostane v razvoju, učiti se mora iz svojih napak in vsake toliko časa potrebuje odhod, da se osvobodi težav in skrbi. Moški, ki želi ohranjati to ravnovesje, pa mora vedno v sebi gojiti občutek, da je po eni strani sposoben voditi, saj nas vsakodnevni stres in neuspehi lahko zelo hitro pustijo v dvomih, in po drugi strani, da ni popoln, s čimer si zagotovimo, da nismo z glavo v oblakih.

Pripis uredništva: Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD).

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


15 KOMENTARJI

  1. Ne gre za spremembo moške narave, gre za spremembo moške vloge na prvem mestu v družini, s tem pa tudi spremembo družine. Vloga moškega v družini se je spremenila, ker sodobna družba vztrajno in radikalno spreminja družino. Moška vlogo arbitra v družini, nekoga ki postavlja meje družini in jo brani pred zunanjimi vplivi, se potisne v vlogo ki jo imajo ženske s promocijo enakopravnosti. Zadnjič sem bral , da je en ameriški sociolog to razgradnjo opazil v času prve ekonomske krize leta 29. Takrat se je prvič pojavil pojem, da lahko potrošnja potegne družbo iz ekonomske krize. Zato je bilo potrebno odstraniti moteč element očetove vloge.
    Od takrat je potrošniška ideologija preplavila svet in edina ovira na njeni poti je bila avtoriteta moškega. Moški ideal je v tej ideologiji: “postati druga mati”.

    • Vendar to ni niti 1/10 tega, kar je naredil komunizem s poniževanjem državljana/moža/očeta. Poniževani državljan, prostovoljni suženj, ne more biti ne mož ne oče.

      • Ja, komunizem je kriv za vesoljni potop, za izumrtje dinozavrov, komunisti so iztrebili Neandrtalca in v Trojo privlekli tistega konja! Ti presnetio komunisti!
        Crnuhi pa delajo cokolado in med!

          • Tavarisc Zdorofko: ti si pa res zdnji, ki bi me ocenjeval in namescal kam!
            Za razliko od tebe, sem z odliko koncal gimnazijo, z 9,58 povprecno oceno, najtezji, tehnicni faks. Magisterij, programiral, vodil najvecje projekte info tehnologij, kar ji je v preteklosti in kar jih NIKOLI vec ne bo delala Slovenija. Moja dodana vrednost v proracun SRS in RS je takole nekaj 100 miljonov Euro!
            ITD!
            Ti pa niti pisati ne znas, pa ne le slovnicno, tudi smiselno! Trahni se u svoju zopu baran!

          • Predvsem pa, Tavarisc Zdorofko: genetsko sem potomec Nemskih Judov, po materi! In govorim pet jezikov, samo eden je balkanski! In delal in prepotoval sem vse svet, ne kot turist, kot clovek med ljudmi zivel. In govoril sem v Norveskem parlamentu! In bil sem preganjan od UDBE, zaradi norcevanja iz vodilnih komunistov v SRS, toda tako zvito, da je to objavilo Delo casopis.
            KDO PA SI TI? Potomec kakih primatov!

          • Brevant, tvoja aroganca kaže ravno obratno.

            Da nisi bil kaj prida.

            Kar povej svoje pravo ime, da vidimo, če je vse to res, kar praviš.

            Če tako zagovarjaš sistem, ki te je baje preganjal – potem že nisi bil zares preganjan.

  2. Iskreno dvomim, da se je toliko spremenila narava ali vloga nas moških. Je bilo pa včasih lažje, tako v javnosti kot doma se je ščitila podoba avtoritete in lika, od velikega vodje naroda do manjše glave družine. Danes pa se dvomi o vsem, marsikdaj upravičeno, ampak pač druga skrajnost.
    Enakopravnost žensk in moških je pa pomemben dosežek v družbi. Poti nazaj ni, tudi če kateri talibani sanjajo o tem.

  3. Kljub temu, da že 2 desetletji na ta pojav opozarjam, je članek napisan površno kot kaka seminarska naloga ali esej v nekdanji gimnaziji.

    Zmotil me je izraz neoliberalci. Z njim se socialisti sami identificirajo. Pasivna, birokratska, neustvarjalna raja nasproti moškemu podjetniku in samostojnemu, svobodnemu mislecu.

    Daleč najboljšo predstavo vlog moškega in ženske je naredil p.Anselm Gruen. Meni osebno je Job eden največjih podjetnikov in borcev v Svetem Pismu.

  4. PODOBA MOPSKEGA 21 STOLETJA? Impotentna bebava, nagnusna sleva, ki sluzi samo se pomvanju tal doma in sluzenju denarja za svojo zensko! Skratka PEC na vrvici!

Comments are closed.