Jože Mlakar: Podnebna stavka – o čem že?

Jože Mlakar: Podnebna stavka – o čem že?Te dni smo bili deležni velikega navdušenja ob podnebni stavki mladih, ki je hkrati potekala v večjih in manjših mestih po Evropi. Tako velika zborovanja ne morejo nastati spontano. Za kaj takega je potreben močan logistični aparat z veliko denarja. Kdo so ti ljudje, ki so otrokom položili v usta puhle parole o podnebni pravičnosti in jih s tem zlorabili za svoje ideološke in materialne cilje?

V šolah, ki so otroke s tako vnemo poslali na ulice in trge, bi morali šolarje o okoljskih problemih poučevati zelo premišljeno. Opreti se je treba na avtentična strokovna poročila in študije, ki mnogo »naravovarstvenih« mnenj, teorij in trditev ne podpirajo. Prav na tem področju je veliko zavajanja, pretiravanj in celo poneverb.

Primer Al Gore nas opozarja na previdnost pri ocenjevanju okoljskih problemov

Leta 2007 je nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore izdal knjigo Neprijetna resnica. V njej je izpostavil problem segrevanja ozračja zaradi tople grede, ki jo povzročajo izpusti CO2 in drugih plinov. Za dokumentarni film na to temo je Gore prejel Oskarja in potem še Nobelovo nagrado. Kasneje je bilo v tej knjigi odkritih veliko poneverb in napačnih podatkov. Ta in drugi primeri nas opozarjajo na previdnost pri ocenjevanju okoljskih problemov.

V vsesplošni okoljevarstveni kampanji nas prepričujejo, kako smo vsi krivi za izpuste CO2, za toplo gredo in klimatske spremembe. Menda zato, ker se vozimo v avtomobilih in včasih tudi v letalih. Ker kurimo s kurilnim oljem ali drvmi. Tudi uboge in krotke krave nosijo del krivde za globalne podnebne spremembe. Od kot tolikšna »ekološka« gostobesednost, da se razmišljajočim ljudem zdi vse skupaj sumljivo? Čisti in skoraj neomejeni vir energije so nuklearne elektrarne, ki pa so jih povsod po svetu očrnili kot najbolj nevarne naprave. Zato ne gre brez nafte in premoga. Tako opevani alternativni viri so izhod v slepo ulico in tolažba za naivne.

Lep primer so vetrne elektrarne. Zmotno je mnenje, da so te naprave ekološko čiste. Na pridobljeno kilovatno uro energije so najdražje in zanje porabimo največ cementa, ki je za okolje in zdravje ljudi zelo obremenjujoče. Od vsake vetrnice posebej je potrebno položiti električne kable, ki jih ni mogoče izdelati brez izpustov nevarnih snovi. S prenagljenim zaprtjem jedrskih elektrarn v Nemčiji, se je elektrika znatno podražila, med drugim tudi zaradi izgub energije pri prenosu od vetrnic do potrošnikov. In kdo bo te visoke betonske kolose odstranjeval, ko jim poteče obratovalna doba 25 do 30 let? In navsezadnje, ali si kdo upa trditi, da prispevajo k estetskemu videzu pokrajine?

Ohranjanje gozdov in pogozdovanje pomemben ukrep za regulacijo CO2

Drugi alternativni viri so komaj omembe vredni. Sončne elektrarne so primerne le za manjše porabnike in so v naših podnebnih razmerah nezanesljiv dobavitelj energije. Večje količine energije iz hidroelektrarn si lahko privoščijo samo države z zelo vodnatimi rekami, npr.  Norveška. Zelo hvaljeno bio gorivo, kot sta bioplin in biodizel, pridobljena iz gojenih kulturnih rastlin ter iz rastlinskih in živalskih odpadkov, je primerno le v manjšem obsegu, ob tem pa ni ekološko neoporečno. Tega goriva tudi ni smotrno pridobivati, saj se s tem zmanjšujemo kmetijske površine za pridelavo hrane.

Vneto prikimavanje javnih občil in mnenjskih voditeljev teoriji o segrevanju planeta zaradi izpustov CO2, nima enotne podpore med strokovnjaki. Zdi se, da se odpor proti kampanji v zvezi s CO2 krepi. Resen argument za zavračanje teorije je zelo majhen delež tega plina v zraku. Njegova koncentracija v ozračju je 0,03 do 0,04%. Krajevno in časovno lahko koncentracija niha in doseže celo 1%. Občasne spremembe so odvisne od sproščanja ogljikovega dioksida pri dihanju, gnitju in industrijskih izpustih ter od ponora v oceanih in pri fotosintezi. Gozdovi v času vegetacije prav pogoltno “požirajo” ogljikov dioksid. Zato je pomemben ukrep za regulacijo tega plina ohranjanje gozdov in pogozdovanje. To je mogoče celo v puščavah. Prvi poskusi so obetavni.

Trenutna koncentracija ogljikovega dioksida je za zelene rastline omejujoči faktor rasti. Optimalna koncentracija za uspevanje rastlin naj bi bila vsaj 3 do 4 krat višja. Pri tem se pridelek kulturnih rastlin znatno poveča – pri pšenici in krompirju skoraj za 50 %, ob tem pa rastline potrebujejo tudi manj vode. Po mnenju mnogih manj glasnih strokovnjakov dviga globalne zemeljske temperature ne moremo brez pridržkov pripisati vplivu tople grede, temveč naj bi bile verjetnejši vzrok spremembe na Soncu, pa tudi v zemeljski skorji pod dnom oceanov.

Uskladiščene jedrske bomb velika nevarnost za planet in življenje na njem

Čeprav morda ogljikov dioksid ni glavni krivec za segrevanje planeta, je potrebno uporabo fosilnih virov, nafte, plina in premoga nujno omejiti. Njihovo izgorevanje povzroča večanje koncentracije žveplovega in dušikovega dioksida in raznih delcev, ki so zdravju škodljivi. Po nekaterih ocenah zaradi tega po vsem svetu letno (prezgodaj) umre okoli 100 milijonov ljudi. Splošno osovražene nuklearne elektrarne so do sedaj povzročile smrt zanemarljivega števila ljudi. Pozabljamo, da neprimerno večjo nevarnost za planet in življenje na njem predstavljajo uskladiščene jedrske bombe. Proti podnebnim spremembam se lahko vsaj delno zavarujemo, veliko težje pa proti človeški lahkomiselnosti, neumnosti in sovražnosti. Tudi naš odnos do ogljikovega dioksida mora biti bolj spoštljiv. Če ima res toplogredni vpliv, lahko večja koncentracija omili hude posledice zaradi morebitne nenadne ohladitve ali celo nove ledene dobe.

Skoraj gotovo se v prihodnosti ne bo mogoče izogniti graditvi jedrskih elektrarn, seveda bolj učinkovitih in varnih. Zaradi splošnega in organiziranega odpora je zastal razvoj na tem področju in je zato izpadla že tretja generacija mnogo bolj naprednih in varnih nukleark. V Sloveniji smo se, ker smo vedno v prvih bojnih vrstah »naprednih« ekoloških gibanj, odrekli gradnji čiste in varne nuklearke 2. Namesto nje smo zgradili TEŠ 6, ki nemoteno puha v zrak CO2, proti kateremu imamo toliko odpora.

Konec sveta od nekdaj priljubljena tema, mi pa smo še vedno tukaj

Moramo pa ob koncu izreči še nekaj besed o množični udeležbi mladih na omenjenih shodih. Ni mogoče dvomiti, da so njihovi nameni in besede iskreni. Vprašanje pa je, kako se bo to okoljsko gibanje razvijalo v prihodnje. Možna sta dva odgovora. Če bo kmalu ugasnilo, se bodo mladi vsak zase obrnili v prihodnost. Nekateri bodo zadovoljni z zlato sredino, drugi se bodo podali na karierno pot v politiko ali v poslovni svet z veliko denarja, manjšina pa bo končala pri dnu. Če pa je namen skritih pobudnikov protestov nadaljevanje gibanja, se bo to radikaliziralo. Kot že tolikokrat v zgodovini se bodo stališča skoncentrirala na nekaj poenostavljenih parol, ki bodo tlakovala pot v okoljski in politični ekstremizem. Srednja in nenevarna pot je sredinska, kakršno smo nakazali zgoraj.

Ne glede na različna mnenja, teorije in ideologije pa moramo za naše okolje vsi odgovorno, skrbno in strokovno ravnati. Pretiran pesimizem je odveč. Mnogo ljudi se iskreno trudi za lepši svet. Niso redki, ki na sprehodih pobirajo odvržene pločevinke, varčujejo s plastičnimi vrečkami in jih nadomeščajo z neškodljivimi torbami in košarami. Skrbno ločujejo odpadke po navodilih komunalnih služb, ozaveščajo svoje otroke, sosede in druge ljudi. Vgrajujejo grelne naprave brez škodljivih izpustov in podobno. Napredek na tem področju je velik in viden. Seveda pa je proces ozaveščanja in spreobračanja množice ljudi počasen in postopen. Ne bojmo se! Konec sveta je zaradi različnih pregreh že od nekdaj priljubljena tema različnih kultur in civilizacij. Pa smo še vedno tukaj.