Podjetja v državni lasti – zlata jajca ali samo “jajca”?

19
421

Govorilo in pisalo se je o državni srebrnini in o kurah, ki nosijo zlata jajca, pri čemer pa si nismo nikdar odgovorili na vprašanje, ali so to res kure, ki lahko »nosijo zlata jajca«, ali pa le podjetja, s katerimi imamo zaradi državnega lastništva in morda posledično nekakovostnega upravljanja »sama jajca«. Odsotnost razumnih in strokovno domišljenih konceptov nas tako že leta zavira in tudi kot državo čedalje bolj potaplja.

Eno od področij, na katerih se srečujejo z omenjenimi pomisleki, so tudi telekomunikacije, kjer je operater z največjim tržnim deležem in najbolj obsežno infrastrukturo v večinski državni lasti. Ker je to pomembna infrastruktura, nujna za uspešen razvoj tudi drugih področij gospodarstva, uravnoteženo demografsko sliko in tudi razvojni potencial informacijsko-komunikacijske (IKT) industrije v Sloveniji, je razmišljanje o prihodnji usodi operaterja nekoliko kompleksnejše in odgovori ne tako trivialni, kakor se zdi na prvi pogled…

Več: Mitja Štular v Delu

19 KOMENTARJI

  1. DRžavna podjetja so kure , ki neso “zlata jajca ” , omrežjem in posameznikom ! Kaj vse ni prisesano na ta podjetja ! Ko je “Petrol” prišel, s pomočjo omrežja , tisti iz “TUŠA”, je bilo vse takoj pod “kontrolo”, zadaj stoječih mrež, advokatov itd.. Odkupovale so se terjatve odvetnikov, prisesali se isti na firmo itd.

    NOVO METLO POTREBUJEMO , NUJNO !

  2. Odličen članek. Zaželeno bi bilo, da bi ga kdo od onih mladoekonomistov, ki bi vse prodali, prebral. Seveda pa tudi tisti, ki zagovarjajo pivovarne in podobne oslarije kot nacionalni interes. Z glavo in pametjo je treba te stvari peljat!

  3. Res ne vem, zakaj vam gredo toliko v nos mladoekonomisti, sploh, ker je več kot očitno, da jih ne razumete.

    Vaša težava je le v tem, da so izkušnje iz različnih držav pokazale, kakšna praksa je dobra in kakšna ni. Seveda je velika večina v prid privatizacije.

    Problem je izključno tam, kjer se ne da zagotoviti konkurence. Zato so tudi mladoekonomisti zelo skeptični do ideje, ki jo ima mariborski župan Kangler, ko bi privatiziral plinsko omrežje – tukaj imamo naravnega monopolista.

    Pri privatizaciji Telekoma pa res ni problemov razen lobijev. Najbolje bi bilo Telekom razbiti na ponudnika omrežja in ponudnika storitev, ju ločeno prodati – in s tem zagotoviti konkurenco. Enako tudi posebej prodati Mobitel. Po možnosti tisti del Siol – razbiti na vsaj dve podjetji.

    Tako imamo konkurenco zagotovljeno.

    Za pokritost manj zahtevnih področij pa že imamo subvencije in ni treba, da to vedno izvaja državni Telekom. Sploh zdaj, ko se polaga optika to res ni problem.

  4. Delam v branži in nam je vsem jasno, da je telekom monopolist. Vsi operaterji se trudimo uporabljati telekomove bakrene žice, a nas telekom šeta da je veselje. Telekomove žice v privat lasti bi bil najhujši možen monopol in tace stran od tega. Bolje bi blo omrežje pustit od države, ponudnika storitev pa prodat in ga postavit v enak položaj z ostalimi. Ideja od ancke ni izvedljiva. Siola in mobitela ni več, sta bila združena v telekom ravnokar pred poletjem.

  5. Najbolj butasto je to, da ljudje res verjamejo v to, da, če bo Telekom sprivatiziran, bo pa slabše.

    V Veliki Britaniji se je zgodilo obratno. Tam je Telekom uvedel enakopravnost vseh – in služi s prodajo infrastrukture ostalim 40 in več operaterjem. Nič ne nagaja, in vse dela, kot mora.

    Pri nas je pa problem ravno v tem, da država drži štango Telekomu. Če bi bil v privat lasti, ne od kakšnega tajkuna, bi ga že zdavnaj usekali po prstih in bi se do sedaj že lepo obnašal.

    Moja ideja je še vedno izvedljiva. Saj se še vedno da razbiti nazaj.

  6. Pri nas je problem v tem da država spodjebava državljane in pri tem uporablja tudi Telekom! Telekom ne služi upravljanju infrastrukture tako kot v V. Britaniji, ampak je vedno znova politično sredstvo.

  7. Opazil sem to razpravo na temo mojega članka – zdi se mi fajn in se zanjo priporočam, seveda v konstruktivnih okvirih.

    Problem Slovenije je v tem, da se nikdar ni prebila skozi vso potrebno analitiko in izoblikovala jasnega stališča ter pristopila k izvrševanju konsistentnih ukrepov za dosego zastavljenih ciljev. Modeli po svetu glede lastništva so različni, od večinsko državnega, preko delno državnega, skoncentriranega privatnega do povsem razpršeno privatnega. Brez poznavanja podrobnosti je nemogoče za kateregakoli trditi, da je “butast”. Skandinavske države, ki so na to navezale tudi svojo IKT industrijo, so večinsko državne. In so povsem v vrhu svetovne informacijske razvitosti. Iz tega lahko sklepamo, da model deluje. Velika Britanija ima povsem razpršeno privatno lastništvo in ločeno podjetje za gradnjo in prodajo osnovne infrastrukture. Pri tem je potrebno vedeti, da se država (VB) še zdaleč ni distancirala od gradnje infrastrukture, pač pa nanjo vpliva preko denarnega sklada, ki je namenjen za gradnjo omrežij tam, kjer operaterji nimajo poslovnega interesa. Veliko denarja gre v ta namen tudi iz EU sredstev.

    Slovenija pa vsega tega do sedaj na žalost še ni zadovoljivo rešila. Operaterji so v glavnem prenehali z gradnjo optične infrastrukture, prav tako pa lahko po nekaj letih ugotovimo, da je izplen GOŠO projektov (gradnja odprtih širokopasovnih omrežij), ki jih financirata država in EU dokaj pičel. Potreben bo bolj domišljen pristop.

    Na splošno pa velja, da je privatni monopol v telekomunikacijah bistveno bistveno težje regulirati in obvladati kot državni monopol. Državnih monopolov imamo okrog sebe sicer cel kup in v nekatere se sploh nikoli ne obregnemo. Morda zato, ker (še kar) učinkovito delujejo, ali pa je razlog kje drugje?

    Mitja Štular

  8. Državnih monopolov se država ne loti, ker so zlizani skupaj.

    Zasebne monopole je težko nadzirati, da se pa taka podjetja razbiti.

    Velika Britanija ima vse to ločeno – pa zadeva špila bolje kot kjerkoli drugje. Imajo več kot 40 ponudnikov interneta.

  9. Gospod Štular: Čestitam vam za odličen članek in tudi zato, da ste se v forumu oglasili z imenom in priimkom, to v forumih ni navada. Moje mnenje je, da v deželi na sončni strani Alp imamo ljudi, ki bi znali upravljati državna podjetja, če bi dobili priložnost. Skrbi me ker priložnosti ne dobijo zaradi namernega odrivanja.

  10. Nikjer v svetu se ni izkazalo, da bi podjetja v državni lasti poslovala vsaj tako dobro kot v zasebni, pa mislite, da bodo pri nas.

    Smo tudi edina država v EU, ki ima toliko podjetij v državni lasti.

  11. Samo monopole lahko upravlja država. Energijo, luke, ceste, … Vse drugo pa ne. Ne more država jemat davke potem pa konkurirat na trgu drugim ki morajo zaslužit denar.

  12. Telekomunikacijska infrastruktura z nacionalnim pokrivanjem ima naravo monopola. Potrebna so ogromna vlaganja, gradnja zahteva veliko časa (več desetletij) in v določenem delu (ki ni majhen – nekaj 10% gospodinjstev) se poslovni model niti slučajno ne izide. To pomeni, da v določenih delih infrastrukturne konkurence verjetno nikoli ne bo. Vedno pa je možna konkurenca na nivoju ponudbe storitev in vsebin.

    Kaj menite o vzpostavljanju infrastrukturne konkurence na področju elektrodistribucijskih omrežij, torej samega transporta energije?

    Mitja Štular

  13. Saj elektro in internetno omrežje je res podobno. Po enih žicah energija po drugih žicah računalniški podatki. Bi uvrstil v isti klub.

  14. Pri gradnji optičnega omrežja v manj naseljenih področjih daje subvencije EU in ne zahteva, da to gradi ravno državni telekom, zahteva le, da je omrežje na voljo vsem ponudnikom.

    V praksi je tudi tako, da se da dovolj dobro rešiti dostop do interneta tudi brezžično.

    Zato je najbolj enostavno, da se sprivatizira vse, da pa se pri Telekomu strogo loči infrastrukturo in storitve – in se – po možnosti v državni lasti ohrani le infrastruktura.

  15. Kar se elektrike tiče, zadeva ni ravno primerljiva. Pri elektriki ne more lastnik omrežja zaj*** konkurenčnega ponudnika energije, kajti vse, kar mora ponudnik elektrike narediti je, da v omrežje pripelje dovolj energije. Telekom pa lahko zaj*** z različno ceno klicev v različna omrežja (to je počel Mobitel, dokler ga niso privili), z omejevanjem dostopa do paric, optike itd…, s cenovnim stiskanjem, da za najem vodov zaračuna toliko, da konkurenca ne more konkurirati, z ekstremno dolgotrajnimi postopki zamenjave ponudnika…

  16. 🙂 Energija in informacija nista zelo podobni. To kar smo naredili v el. distrbuciji kliče po hudih izpadih omrežja, ki so jih v Ameriki že izkusili in naredili krepek korak nazaj.

    Stvar je v tem, da informacijo lahko hraniš v pomnilniku in čakaš na boljše čase da bo omrežje spet prosto in bo tvoj paket šel skozi. Pri elektriki pa ni hecov. Če je nekemu distributerju “zmanjkalo” elektrike, jo bo omrežje “vzelo” drugemu… Tako da ni prostora za “poslovne špekulacije”.

  17. V ZDA je bil problem tudi napačne državne regulacije. Po eni strani jim država ni dovolila zviševati cen elektrike, kot tudi ne, da bi gradili elektrarne dovolj blizu porabnikov in še kaj drugega. Posledično nihče ni vlagal v infrastrukturo, elektrika je potovala daleč, s tem pa so imeli visoke izgube, potebe so pa rastle.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite