Avtor pogovora: Ivo Žajdela. Več: tiskana izdaja Družine. Renato Podbersič se je rodil leta 1970 v Šempetru pri Gorici, doma je iz Vrtojbe, živi pa v Novi Gorici. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je magistriral s temo Katoliška Cerkev na Goriškem med prvo svetovno vojno. Od septembra 2005 je zaposlen na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani. Sodeluje na mednarodnih simpozijih v organizaciji različnih evropskih ustanov, ki se ukvarjajo s proučevanjem totalitarizmov. Je dober poznavalec judovske zgodovine v tem delu Evrope pa tudi zgodovine soške fronte. Deluje v uredniškem odboru revije Na fronti, ki jo izdaja Društvo soška fronta Nova Gorica. Od leta 2007 je tudi predsednik Zgodovinskega društva za severno Primorsko.
Doslej se je pogosto govorilo, da na Primorskem revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in po njej ni bilo. Po izidu tvoje knjige, bo takšno govorjenje samo še sprenevedanje …
Žal ni tako, sprenevedanja lokalnih »varuhov revolucije« ne bodo prepričali še tako tehtni razlogi. Nekateri še danes dobro in lagodno živijo na sadovih revolucije. Že doslej je več kot dovolj dokazov potrjevalo, da je tudi Primorska plačala krvav davek komunistične revolucije med drugo svetovno vojno. Dovolj je prebrati že davno izdane spominske zapise raznih partizanskih poveljnikov, v novejšem času pa so to temno stran primorske polpreteklosti razgaljale tudi izdane župnijske kronike, pravzaprav dnevniki. Izpostavil bi zapise dekana Alojzija Novaka iz Črnič in dr. Rudolfa Klinca iz Velikih Žabelj. Seveda so bile razmere drugačne kot na primer v Ljubljanski pokrajini, Primorsko je Italija po mednarodnem pravu pač štela za del svojega ozemlja. Zato tudi ni dovolila ustanovitve vaških straž. Moram pa priznati, da je tudi mene presenetilo število od partizanov pobitih na Primorskem. V svoji knjigi sem objavil poimenski seznam 364 žrtev samo na sorazmerno majhnem območju Goriške in Vipavske. Hkrati dodajam, da ta seznam še ni dokončen. Za celotno Primorsko je številka že več kot tisoč žrtev, ki so jih povzročili pripadniki partizanskega gibanja. Prav ob izidu knjige so se pojavila dodatna imena, ki so mi jih dobronamerno sporočali posamezniki. S tem, da nisem upošteval žrtev t. i. fojb, to je kraških jam, kamor so »osvoboditelji« pometali umorjene Italijane, Slovence, Furlane, Nemce in druge ob koncu druge svetovne vojne. Samo na Goriškem je bilo teh žrtev več kot 900. Naj poudarim, da ni šlo za »čiščenje« na narodni osnovi, pač pa na ideološki. Sezname za umore so pripravljali že precej pred koncem vojne. Ne nazadnje, o tem je v svojih spominih pisal Albert Svetina – Erno, tedaj pomemben partizanski obveščevalni častnik.
Me je pa ob izdaji knjige prijetno presenetilo zanimanje primorskih rojakov, ki so knjigo večinoma zelo dobro sprejeli. Štiri predstavitve (Ljubljana, Trst, Gorica, Vipava) so bile zelo dobro obiskane, zato jih bomo v jeseni nadaljevali. Dobil sem veliko pohval in podpore za svoje nadaljnje delo, predvsem pa veliko novih podatkov. Marsikdo se je prav ob izdaji te knjige otresel dolgoletnega zatajenega strahu in bil pripravljen spregovoriti. Veste, to so teme, ki bolijo. Predvsem za svojce žrtev komunistične revolucije je včasih še vedno težko, kajti neupravičeno se nanje lepijo razni očitki »narodnih izdajalcev«. Pravzaprav so bile kritike knjige presenetljivo redke, pa še te zelo splošne in ideološko pogojene, brez protiargumentov. Da me je direktor neke lokalne javne ustanove, ki bi med drugim morala raziskovati tudi partijsko nasilje, označil za fašista, ker s svojim delom »blatim partizanski osvobodilni boj«, me sploh ne gane.
Čeprav so partizani na Primorskem ubijali že leta 1942, pa so pravo morijo pričeli leta 1943.
Po dosedanjih podatkih je prva žrtev revolucije na severnem Primorskem Leopold Kobal z Erzelja. Ustrelili so ga v začetku decembra 1941, ko se je vračal iz gostilne na Gočah. Leta 1942 je bilo umorjenih nekaj posameznikov, na Goriškem je bil umorjen mladi Darinko Černe z Vogrskega, nad katerim so se kruto znesli. Spomladi 1943 pa se je tudi na Primorskem začelo revolucionarno nasilje stopnjevati. Pred kapitulacijo Italije je na Goriškem nedvomno najbolj odmeval naročen umor Iva Brica iz Dornberka, znanega predvojnega antifašista in uglednega krščanskega moža. Njegov umor se je zgodil pri belem dnevu v začetku junija 1943. Dva mladoletna fanta, skoraj domačina, sta ga po naročilu ustrelila na travniku med košnjo vpričo dveh mladoletnih sinov. Eden izmed njiju, danes žal pokojni Bogdan Bric, je po vojni postal duhovnik in je svoj poklic daroval žrtvi očeta.
Revolucionarni pritisk se je okrepil jeseni 1943, statistično gledano pa je partizansko nasilje največ žrtev zahtevalo v letu 1944. To nasilje se je razlikovalo po posameznih območjih, kajti nekateri kraji so bili še posebej na udaru, ker so jih imeli partizani za gnezda »bele garde«. Ob tem je pomenljivo dodati, da takrat večina prebivalcev na primorskem podeželju sploh ni vedela, kaj ta izraz pomeni. Izpostavljeni so bili predvsem krščansko usmerjeni posamezniki, ki so zaradi svojega delovanja v času fašizma uživali ugled med ljudmi in so hkrati svarili pred komunizmom. Naj posebej poudarim, da kljub zadržkom do njega skoraj praviloma niso pristajali na sodelovanje z okupatorjem.
Kdo so bile osebe, ki so komunistično revolucijo »prenesle« iz t. i. Ljubljanske pokrajine na Primorsko?
Razmere na Primorskem med drugo svetovno vojno so narekovale najvišjo stopnjo privrženosti boju proti fašizmu, zato velja ocena, da bi se Primorci pridružili vsakršni politični in vojaški ideji, ki bi se borila proti italijanskemu režimu. OF je bil tu prvi in njegov uspeh je bil zagotovljen. KPS se je zavedala pomena Primorske v izvedbi revolucije, zato ji je namenila posebno pozornost. Že ob koncu poletja 1941 je komunistično vodstvo iz Ljubljane poslalo preverjene organizacijsko-politične in vojaške kadre. Večinoma so bili to predvojni komunisti primorskega rodu, ki so se že odlikovali pri partijskem delu. Razmere pa je še posebej zaostril prihod dr. Aleša Beblerja v začetku novembra 1942. Z njegovim prihodom so se tudi na Primorsko razširile razmere, ki jih je Ljubljanska pokrajina doživljala spomladi 1942, torej ob začetku razraščanja komunistične revolucije na Slovenskem. Še precej neraziskano pa ostaja delovanje številnih mož in fantov, ki jih je partizanska vojska mobilizirala na Primorskem ter jih lačne in slabo opremljene vodila izvajat revolucijo na Dolenjsko in Notranjsko, predvsem v letih 1942 in 1943.
Partizani so v Vipavski dolini, ki jo obravnavaš v omenjeni knjigi, storili nekaj hudih zločinov.
Žal res. Težko bi rekel, kateri je najhujši. Osebno me je najbolj pretresel poboj petih članov ugledne krščanske družine Brecelj iz Žapuž pri Ajdovščini julija 1944. Zelo značilen je bil tudi umor vipavskega župana dr. Emila Petriča ob koncu leta 1943. Uglednega predvojnega liberalca in tigrovca so umorili, ker ni pristajal na sodelovanje s komunisti. Morda bi dodal še poboj petčlanske družine Pascolini v vasi Ravne nad Črničami. Šlo je za italijanske kolone, ki so se popolnoma integrirali v slovensko okolje. V začetku januarja 1944 so jih odvedli partizanski aktivisti in jih pobili v bližini vasi Vogrsko. Najmlajša žrtev je bila stara dvanajst let.
