Pod razburkano gladino

12
21

Stari slovenski pregovor pravi, da »tiha voda bregove dere«, ker hoče zbuditi pozornost za bistvene stvari, ki pa se mnogokrat dogajajo v tišini, daleč od oči javnosti. Ribiči v kalnem zelo dobro poznajo pravilo, da je potrebno javnosti vreči kost, ki jo bo dolgo glodala in se z njo ukvarjala, da lahko v miru dosežejo svoje skrite cilje. Najbolj jasen in preprost primer preusmerjanja pozornosti je bil vik in krik okoli domnevnega bogastva RKC-ja v Sloveniji takrat, ko so sedanji tajkuni na očeh javnosti bogateli s privatizacijo podjetij. Daleč od medijske pozornosti se v tem mandatu dogaja tudi redefinicija predsedniške funkcije.

Slovenija nima sreče s predsedniki države. Vse kaže, da so “kontinuitetniki” bili pripravljeni na našo sedanjo ureditev le, če bo za njihovega partijskega šefa ustvarjeno mesto, ki mu bo v očeh javnosti omogočilo prvo in najvišje mesto. Da je potem Kučan nastopal kot »kandidat ljudstva« in s podporo medijev zmagoval na volitvah je svojevrsten paradoks. Partijski sekretar, ki je z železno roko vodil svoje tovariše se še danes predstavlja kot nadstrankarski. Predsedniška funkcija pa mu je bila le fasada za zakulisno vodenje države.

Potem je nastopil bivši predsednik vlade, ki je tonila v korupciji. Mediji so ga oprali. Volivcem je zamolčal, da je težko bolan in zato tudi neprimeren za delovno mesto predsednika. Njegov mandat je zaznamovan z zapiranjem vase in s čudnimi potezami, ki smo jih pripisovali njegovi ekscentričnosti. Janez Drnovšek ni bil nedolžen politik, ampak je bil vodja stranke, ki je v Sloveniji institucionalizirala korupcijo, ki je pripeljala do sedanjega tajkunsko-partijskega lobističnega sistema, ki sloni na ideološkem in popolnem medijskem monopolu. V demokraciji ni potrebno imeti 99% glasov, dovolj je, da jih imaš 46 v parlamentu. To spoznanje vladajoči trojček + Desus izkoriščajo v škodo vseh nas.

Tudi s tretjim predsednikom nismo imeli sreče. Mediji so v kratki predvolilni kampanji ustvarili in priljubili volivcem sedanjega predsednika. Protikatoliški refleks na katerem so gradili že diverzijo ob privatizaciji, je tudi tokrat odlično deloval. Predsednik države je postal nekdo, ki je bil v Sloveniji neznan in slovenskemu volivcu ni imel česa pokazati. Takoj po svoji izvolitvi pa je pokazal svoje barve. Bile so to krvavo rdeče barve pravega komunista. Njegova prva poteza je bila blokada slovenske diplomacije. Čas je delal zanj, mediji so ga podpirali, saj smo bili sredi predvolilnega boja, kjer je bil klic kontinuitete »Janša mora izgubiti!«.

Štiriletna svoboda je novinarjem dobro dela. Prvo leto Pahorjeve vlade so bili novinarji še kritični in so pisali z neko distanco. Zdaj tega ni več. Pokoritev novinarjev preko lastnikov in drugih kanalov je uspela. Kritičnost je zamenjala servilnost. V tem procesu se je zgodilo, da smo na začetku mandata vedeli kam in kako luksuzno potuje predsednik države kamorkoli gre. Zdaj o njegovih potovanjih ne beremo nič drugega kakor le dobre stvari, čeprav stanejo prav toliko kakor prej in so cilji prav tako eksotični kakor so bili prej. Da, Türk potuje in potuje, pravzaprav se gre neko privatno zunanjo politiko a nihče ne dvigne glasu.

Druga stvar, ki opazovalca bode v oči je nenehna rast pristojnosti, ki jih Vlada RS z zakoni prenaša na protokolarno funkcijo. Lahko bi rekli, da doživljamo »prezidencializacijo« naše parlamentarne demokracije. Ne nazadnje je čudno, da predsednik imenuje šefa protikorupcijske komisije, kar je tipično eksekutivna funkcija in torej v pristojnosti Vlade. Veljalo bi sprožiti ustavni spor glede tega zakona, čeprav Ustavno sodišče, ki je politično kot še nikoli, odločilo, da je vse skupaj skladno z našim pravnim redom.

Türk že od svojega nastopa hrepeni po večjih pristojnostih in zato tudi lobira. Če se kdo z njim ne strinja, on tega ne sliši. Mimo svojih pristojnosti je deloval v škodo Slovenije ob tkim. »reševanju Hrvaškega vprašanja« in ob referendumu. Da zadeva ni tako kristalno jasna, govori dejstvo, da še ni končana, ampak je preložena na naslednjo vlado.

Sedanji predsednik je že večkrat pokazal, da je tam le za kontinuiteto. Njegova izjava o »drugorazrednosti« je dovolj znana in govori o drži do drugače mislečih. Čeprav naj bi bil »vrhunski diplomat«, mu večkrat uidejo take in podobne izjave. Kdor ob tem trdi, da je predsednik »moralna avtoriteta« nima pojma o morali in avtoriteti ali pa je podlegel »našizmu« za vsako ceno.

Nespametno je enačiti vsakokratnega predsednika z nestrankarsko držo, moralno avtoriteto, z nekim najvišjim razsodiščem zoper katerega ni ugovora, saj so vsi trije dosedanji predsedniki dokazali, da imamo z njimi smolo in ne izbiramo najbolje. Očitno postaja, da je kontinuiteta spoznala, da bo prav to mesto ostalo še kar nekaj časa v njenih rokah in so zato sklenili, da ga okrepijo. Tudi, če za dalj časa izgubijo oblast, bodo težko popravili vse, kar počasi a zanesljivo utrjujejo kot svoje revirje: sindikate, državni del gospodarstva, medije, predsedniško funkcijo, nadzorne svete, paradržavna podjetja, NVO, ki so ideološko blizu sedanji vladi in prejemajo ogromno proračunskega denarja, zakon o RTV, itd. itn. Spisek je tako dolg, da bi se Slovenija iz te hobotnice izvlekla le, če bi volivci vzdržali medijski pritisk in večkrat zapored glasovali za pomlad.

Ker so to ni zgodilo pred dvema letoma, se bo težko zgodilo čez dve leti. V tem času pa bomo deležni še mnogo kosti, ki nas bodo zaposlovale in delile, da bodo lahko v zatišju nepozornosti, korak za korakom, oblikovali državo po svoji podobi.

Foto: Wikipedia

12 KOMENTARJI

  1. Takšna je torej z vašega vidika analiza stanja.Čemu pa služijo še črnoglede napovedi za prihodnost?Celo,če jih vzamemo zgolj kot dobronamerne preroške grožnje…pa jim manjka še druga plat:namreč nasvet,česa nam je treba,da bomo slabosti preprečili in se bodo stvari začele premikati v drugo smer!Vprašanje torej je,kaj lahko storimo oz.storim KLJUB TEMU,da je stanje tako,kot pač je…čeprav (več in še) ni pomladi.Ali res zadostuje zgolj izvoliti drugo?garnituro?Ali ne bi tudi več “zaporednih pomladi” sfižilo(naravni) potek stvari?

  2. No ja, RKC se je pidovske privatizacije lotila na povsem enak način kot vsi ostali tajkuni. O tem ni vredno zgubljati besed. O teorijah zarote, ki se jim smejim že vsaj petnajst let, tudi ne. Verjetno bi pa naš Poznič na predsedniškem tronu raje videl osebo Galtierijevega kova.

  3. Morda pa so predsedniki, ki so izbrani na volitvah(!!!) ponavadi s prepričljivo večino (zadnji skoraj z 2/3) ali pa celo v prvem krogu s kupom kandidatov (MK dvakrat)izbrani zato, ker so ponujene alternative z vaše strani (kdorkoli ste pač tisti, ki ste nezadovoljni in s predsedniki nimate sreče) še toliko slabše?

    In ne pomladna opcija ni garant za nič. Kar ta država rabi je opcija, ki bo znala dejansko ponuditi korenite reforme na ekonomskem, davčnem in še na nekaterih drugih področjih. Tisti, ki se imajo za pomladno opcijo, kot smo uspeli videti v prejšnjem mandatu, tega žal niso sposobni.

  4. Alternative, ki jih ponuja desnica so vedno bile boljše. Samo zato, ker pač niso komunajzerski, se mediji spravljajo nanje. Tako je na dan prišla Arharjeva plača, samo zato, ker je ogrozil Drnovška.

    In ko govorimo o korenitih reformah. Levaki so tisti, ki so mobilizirali vse živo, da so reforme zrušili. K sreči se jim zdaj ta demagogija vrača.

  5. Sklicevanje na paranoidnost je zgolj posledica tega, da je to, kar piše, resnica.

    Seveda nimate argumentov, s katerimi bi lahko zanikali te resnične trditve.

  6. The truth is out there. Mali sivi iz Roswella in Murgelj. Me prav zanima, če so kaj v sorodu.

  7. Tri modrosti mojega starega očeta, ki je bil v boju v Etijopiji, preživel drugo svetovno vojno v nemšem taborišču in trpel povojne krivice iz strani komunistične oblasti:

    – nemodri človek se uči iz lastnih napak
    – pošten človek bo vedno korak za nepoštenim (podobno se dogaja skozi vso zgodovino in sedanjost v
    Sloveniji, sedanje stanje v Italiji je lep vzorec)
    – boj se ljudi s predsotki, saj ti niso sposobni slišati drugega (nimajo potrplenja poslušati drugega v njegovi
    resničnosti). Ti so običajno najbolj pametni in preglasijo drugega (brez komentarja).
    – bodi samokritičen, saj boš le tako osebnostno napredoval

    Več kot sto let stare modrosti človeka, kmeta brez šol, ki je dal marsikaj skozi.

    Menim, da komentar ni potreben…

  8. Štiri modrosti mojega starega očeta, ki je bil v boju v Etijopiji, preživel drugo svetovno vojno v nemšem taborišču in trpel povojne krivice iz strani komunistične oblasti:

    – nemodri človek se uči iz lastnih napak
    – pošten človek bo vedno korak za nepoštenim (podobno se dogaja skozi vso zgodovino in sedanjost v
    Sloveniji, sedanje stanje v Italiji je lep vzorec)
    – boj se ljudi s predsotki, saj ti niso sposobni slišati drugega (nimajo potrplenja poslušati drugega v njegovi
    resničnosti). Ti so običajno najbolj pametni in preglasijo drugega (brez komentarja).
    – bodi samokritičen, saj boš le tako osebnostno napredoval

    Več kot sto let stare modrosti človeka, kmeta brez šol, ki je dal marsikaj skozi.

    Menim, da komentar ni potreben…

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite