Stanje duha v Sloveniji bi primerjal z opoldanskim počitkom sredi vročega, sušnega in navidez neskončnega poletja. Ko je sredi julija sonce najbolj visoko in pripeka najbolj vroča, se narava ustavi, živali in ljudje pa poskrijejo v senco ter opustijo vsako nepotrebno gibanje. Vse čaka, da se sonce umakne in dovoli stvarstvu, da malo zadiha. V poletni vročini pa se moderni človek ne ustavi. Zateče se v ohlajene delovne prostore, ohlajene avte, ohlajene hiše… Človek si zna ustvariti umetno okolje po lastni meri in tam počaka, da najhujše mine.
Zdi se, da smo sredi naše družbene, gospodarske in cerkvene krize vsi skupaj zbežali v senco in v svojih luknjah čakamo, da mine. Težava s človeško povzročenimi krizami pa je, da nimajo predvidljivega poteka, ampak so lahko dobesedno neskončne. Človeško povzročene krize imajo samo en izhod: pokora in spreobrnjenje. Pokoro nam naložijo posledice naše nespameti, spreobrnjenje pa je zahteva, da začnemo delati drugače. Vprašanje je torej vedno le eno: ali smo dovolj krepki, zdravi in modri, da se podamo na tako zahtevno pot?
Če pogledam slovensko družbo, ki jo obvladujejo »levičarji«, gledam tri različne oblike bega. Pri tvorcih splošnega javnega mnenja vlada prepričanje, da za krizo niso odgovorni in da so oni pravzaprav rešitev, ne pa problem. Celotna paradržavna civilna družba živi v prepričanju o svoji potrebnosti, nezmotljivosti in nujnosti. V njih ni niti malo samokritičnosti. Vrh te skupine, ki jo sestavlja feministično-istospolni lobi, ki hoče čimprej doseči, kar promovira » ideologija gender«, nadaljujejo svoje razdiralno delo ne glede na družbene okoliščine. Verjetno slutijo, da v zaostrenih gospodarskih razmerah ne bo mogoče ljudi tako zavajati, kajti če kaj kriza prinese, je to soočenje z resničnostjo, streznjenje pred dejstvi. V tem smislu je tudi naša kriza dobrodošla. Ta skupina vodi beg v prihodnost.
Kriza pomeni konec še ene skupine paradržavne civilne družbe, to je združenja borcev za tkim. vrednote NOB. Njihovo stalno poglabljanje grabna, ki so ga z revolucijo izkopali med Slovenci, njihovo stalno preprečevanje vsakega pametnega sporazumevanja se mora soočati z Teharjami, Barbarinim rovom, Kočevskim rogom in še 600 kraji, kjer so pomorili svoje politične nasprotnike. Njihovo zastrupljanje slovenskega duha je primerljivo s skrajnostjo fundamentalistov. Njihova nenehna laž se sooča z zgodovinsko resnico. Izgubljajo. V frustraciji zato vpijejo še bolj kakor ona zver, ki hodi okrog kakor rjoveč lev… Škodo še delajo, a zmagati ne morejo. Ne morejo več vsiliti Sloveniji, da bi jim verjeli, da bi bili tiho ali pa da bi sprejeli, kar oni govorijo. Ti vodijo beg v preteklost skupaj z jugonostalgiki, ki se prav tako bojijo resnice sedanjosti.
Najbolj škodljivo obliko bega pred resničnostjo pa prepoznavam v sedanji lutkarski predstavi iz teatra na Gregorčičevi. Davki, sami davki in nedotakljivi privilegiji prej omenjenih. Nove svetovalne pogodbe in stare LDS-ovsko-partijske metode. Temeljita kadrovska čistka in kar je še korupcije a la levica. Vse skupaj pa je le beg pred resničnostjo v fatamorgano, da je možno ostati kjer smo, in nič narediti.
Na koncu je tu še Cerkev. V popolnem soglasju z družbo tudi v cerkveni skupnosti najdemo take, ki bežijo v preteklost navidezno boljših časov, one, ki tečejo v boljšo prihodnost in tiste, ki se zatekajo v mir neodločenosti in pravijo, da se bo vse samo rešilo, kar je neuradno stališče episkopata. Cerkev zanimivo deli s Slovenijo njen družbeno-gospodarski trenutek v vsej polnosti in istovetnosti. Zato bi lahko tvegal in trdil, da bo Slovenija našla pot iz svoje krize, ko bo Cerkev odločno sprejela svojo pokoro in stopila na pot spreobrnjenja in s tem pokazala pot. A kaj ko je Cerkev brez pastirjev… Cerkev v Sloveniji je v mrtvem teku. Na čakanju in vse kaže, da bo še dolgo, predolgo tako.
Kje je naša rešitev, ko bežimo pred svojo resničnostjo kakor hudič pred križem? Jaz, mi, družba, država in Cerkev. Vsi. Odgovor je preprost, naloga težka. V resnici je začetek spreobrnjenja, v križu pa zdravilo vztrajnosti in moč za pokoro. Križ je naše upanje, ker pripoveduje zgodbo o zmagi na božji način.
Cerkev pa ima tudi ključ do zaklada naših mučencev, ki nam bodo izprosili milosti, ki jih potrebujemo, da bomo prestali to opoldansko sonce krize, ki pripeka na nas. Križ nas bo peljal k izvirom sprememb mišljenja in delovanja, ki sta nujna pogoja, da se izmotamo iz smrtonosnega krča v katerem se nahajamo. Križ je zato naša edina rešitev.
Pripis uredništva: besedilo je bilo najprej objavljeno v prilogi tednika Družina, Slovenski čas, št. 42.
