Pod opoldanskim soncem

11

Sonce je kljub oblakom dajalo dovolj energije ...Stanje duha v Sloveniji bi primerjal z opoldanskim počitkom sredi vročega, sušnega in navidez neskončnega poletja. Ko je sredi julija sonce najbolj visoko in pripeka najbolj vroča, se narava ustavi, živali in ljudje pa poskrijejo v senco ter opustijo vsako nepotrebno gibanje. Vse čaka, da se sonce umakne in dovoli stvarstvu, da malo zadiha. V poletni vročini pa se moderni človek ne ustavi. Zateče se v ohlajene delovne prostore, ohlajene avte, ohlajene hiše… Človek si zna ustvariti umetno okolje po lastni meri in tam počaka, da najhujše mine.

Zdi se, da smo sredi naše družbene, gospodarske in cerkvene krize vsi skupaj zbežali v senco in v svojih luknjah čakamo, da mine. Težava s človeško povzročenimi krizami pa je, da nimajo predvidljivega poteka, ampak so lahko dobesedno neskončne. Človeško povzročene krize imajo samo en izhod: pokora in spreobrnjenje. Pokoro nam naložijo posledice naše nespameti, spreobrnjenje pa je zahteva, da začnemo delati drugače. Vprašanje je torej vedno le eno: ali smo dovolj krepki, zdravi in modri, da se podamo na tako zahtevno pot?

Če pogledam slovensko družbo, ki jo obvladujejo »levičarji«, gledam tri različne oblike bega. Pri tvorcih splošnega javnega mnenja vlada prepričanje, da za krizo niso odgovorni in da so oni pravzaprav rešitev, ne pa problem. Celotna paradržavna civilna družba živi v prepričanju o svoji potrebnosti, nezmotljivosti in nujnosti. V njih ni niti malo samokritičnosti. Vrh te skupine, ki jo sestavlja feministično-istospolni lobi, ki hoče čimprej doseči, kar promovira » ideologija gender«, nadaljujejo svoje razdiralno delo ne glede na družbene okoliščine. Verjetno slutijo, da v zaostrenih gospodarskih razmerah ne bo mogoče ljudi tako zavajati, kajti če kaj kriza prinese, je to soočenje z resničnostjo, streznjenje pred dejstvi. V tem smislu je tudi naša kriza dobrodošla. Ta skupina vodi beg v prihodnost.

Kriza pomeni konec še ene skupine paradržavne civilne družbe, to je združenja borcev za tkim. vrednote NOB. Njihovo stalno poglabljanje grabna, ki so ga z revolucijo izkopali med Slovenci, njihovo stalno preprečevanje vsakega pametnega sporazumevanja se mora soočati z Teharjami, Barbarinim rovom, Kočevskim rogom in še 600 kraji, kjer so pomorili svoje politične nasprotnike. Njihovo zastrupljanje slovenskega duha je primerljivo s skrajnostjo fundamentalistov. Njihova nenehna laž se sooča z zgodovinsko resnico. Izgubljajo. V frustraciji zato vpijejo še bolj kakor ona zver, ki hodi okrog kakor rjoveč lev… Škodo še delajo, a zmagati ne morejo. Ne morejo več vsiliti Sloveniji, da bi jim verjeli, da bi bili tiho ali pa da bi sprejeli, kar oni govorijo. Ti vodijo beg v preteklost skupaj z jugonostalgiki, ki se prav tako bojijo resnice sedanjosti.

Najbolj škodljivo obliko bega pred resničnostjo pa prepoznavam v sedanji lutkarski predstavi iz teatra na Gregorčičevi. Davki, sami davki in nedotakljivi privilegiji prej omenjenih. Nove svetovalne pogodbe in stare LDS-ovsko-partijske metode. Temeljita kadrovska čistka in kar je še korupcije a la levica. Vse skupaj pa je le beg pred resničnostjo v fatamorgano, da je možno ostati kjer smo, in nič narediti.

Na koncu je tu še Cerkev. V popolnem soglasju z družbo tudi v cerkveni skupnosti najdemo take, ki bežijo v preteklost navidezno boljših časov, one, ki tečejo v boljšo prihodnost in tiste, ki se zatekajo v mir neodločenosti in pravijo, da se bo vse samo rešilo, kar je neuradno stališče episkopata. Cerkev zanimivo deli s Slovenijo njen družbeno-gospodarski trenutek v vsej polnosti in istovetnosti. Zato bi lahko tvegal in trdil, da bo Slovenija našla pot iz svoje krize, ko bo Cerkev odločno sprejela svojo pokoro in stopila na pot spreobrnjenja in s tem pokazala pot. A kaj ko je Cerkev brez pastirjev… Cerkev v Sloveniji je v mrtvem teku. Na čakanju in vse kaže, da bo še dolgo, predolgo tako.

Kje je naša rešitev, ko bežimo pred svojo resničnostjo kakor hudič pred križem? Jaz, mi, družba, država in Cerkev. Vsi. Odgovor je preprost, naloga težka. V resnici je začetek spreobrnjenja, v križu pa zdravilo vztrajnosti in moč za pokoro. Križ je naše upanje, ker pripoveduje zgodbo o zmagi na božji način.

Cerkev pa ima tudi ključ do zaklada naših mučencev, ki nam bodo izprosili milosti, ki jih potrebujemo, da bomo prestali to opoldansko sonce krize, ki pripeka na nas. Križ nas bo peljal k izvirom sprememb mišljenja in delovanja, ki sta nujna pogoja, da se izmotamo iz smrtonosnega krča v katerem se nahajamo. Križ je zato naša edina rešitev.

Pripis uredništva: besedilo je bilo najprej objavljeno v prilogi tednika Družina, Slovenski čas, št. 42.


11 KOMENTARJI

  1. “Celotna paradržavna civilna družba živi v prepričanju o svoji potrebnosti, nezmotljivosti in nujnosti. V njih ni niti malo samokritičnosti. Vrh te skupine, ki jo sestavlja feministično-istospolni lobi, ki hoče čimprej doseči, kar promovira » ideologija gender«, nadaljujejo svoje razdiralno delo ne glede na družbene okoliščine.”

    ————–
    Ob tem razmišljam, kakšna je vloga v homoseksualnega lobija, za katerega je papež rekel, da deluje v cerkvi? Neka moč, čeprav Nevidna, očitno deluje v samem temelju družbe.

    **************
    “Zato bi lahko tvegal in trdil, da bo Slovenija našla pot iz svoje krize, ko bo Cerkev odločno sprejela svojo pokoro in stopila na pot spreobrnjenja in s tem pokazala pot.”

    ————–
    Jaz tudi verjamem, da bo Cerkev v Sloveniji prva pokazala pot.

  2. »Kristjan v politiki se je tako dolžan ukvarjati z razvijanjem pravičnosti in neprestanim izpopolnjevanjem družbenega in gospodarskega sistema ter vseh podsistemov.
    To počne predvsem s pametjo in ne z vero.«

    Dr. Ivan J. Štuhec, DRUŽINA, 12.10.2008; Odgovornost Cerkve

    Aktualno!

  3. »Nekoliko velja vse do danes, da znotraj Cerkve na znamo voditi dialoga, to je problem slovenske družbe v celoti. Mi nimamo kulture dialoga! Imamo pa kulturo poslušnosti in agresivnega, čustvenega odzivanja.«
    Dr. Ivan J. Štuhec, profesor moralne teologije; REPORTER ŠT. 42; 21. Oktober 2013; stran 28
    «Ljudstvo brez pastirjev še vedno ne ve, zakaj jih je izgubilo«

    A res?

  4. “Novi papež Frančišek je vse bolj znan po tem, da hitreje govori kot misli”, prostodušno uči in pravi v svojem uvodniku odgovorni urednik REPORTER – ja mag. Silvester Šurla, »skrbnik vrednot slovenske aktualne desnice«. Vse v zagovor odstavljenega vodstva slovenske cerkve odgovorne za hudo finančno polomijo, ker se je reševala celo s prodajo oz. razpečavanjem pornografije na perspektivni cerkveni T-2, ki so jo zapravili.
    »In kdo ve kakšna je bila vloga patra Bogdana Knavsa. Ta je s številnimi izjavami pihal v jadra levim medijem, ki so tako poskrbeli za poglabljanje razkola med verniki in duhovniki ter s tem za naraščajočo negativno podobe Cerkve na Slovenskem, itd.«
    Tako je v skrbi za poštenje zapisala in opozorila slovensko desno javnost še reporterjeva publicistka Biserka Karneža Cerar. Pater Bogdan Knavs je torej zrel za na grmado?!
    Novi Papež Frančišek pa se je zmotil?!
    V slovenski RKC pa ja skoraj vse O.K.! ? Vsega so krivi le strici iz kroga Kučanovega Foruma 21 je novinarki in REPORTER-ju povsem jasno?! Globoko in usodno sporočilo in vprašanje! Ali res?
    Kdo je poglavar vesoljne RKC? To se ve, ali pa tudi ne, očitno v Sloveniji še povsem ne?
    Pater Branko Cestnik te dni pravi: »Pohlep je greh. Če cerkev reče, da je Bog denar, se samoukine, potem je konec!«
    Kdo torej skrbi za Cerkev? Menim, da papež Frančišek in še marsikdo!

    • Saj so zanimivi teli vaši komentarji. Ampak celo meni, ki vaše komentarje ponavadi preskočim, so že malo nadležni, ker tolikokrat znova opažam kopije.

      • Največkrat veliko prostora porabi s citiranjem in sklicevanjem na tujo pamet, v demokratično širino megle zavito, nam prodaja pa svoje suhoparne fobije pred Janšo.
        On na volitvah ni preskočil, jaz pa prek njegovih prispevkov to skoraj redno počnem.

  5. “A kaj ko je Cerkev brez pastirjev…”
    Pravzaprav ni niti toliko pomembno, kakšne pastirje imamo. Pomembno pa je, da bi poslušali Tistega, ki ga pastirji kličejo.

  6. Človeško povzročene krize imajo samo en izhod: pokora in spreobrnjenje. Pokoro nam naložijo posledice naše nespameti, spreobrnjenje pa je zahteva, da začnemo delati drugače.

    To je bistvo rešitve. Ko bomo volivci šli na volitve, se spomnimo tega: ZAČETI DELATI DRUGAČE!

Comments are closed.