Pod masko služenja

11

Podnaslovi: Pojav pedofilije med duhovščino. Vsi sicer odgovarjamo Bogu, v resnici pa pravzaprav nikomur. V Cerkvi je nevarnost zlorabe oblasti lahko velika.

Tudi cerkvena riba smrdi pri glavi. Zaradi božje-človeške narave Cerkve vemo, da moremo o smradu v Cerkvi govoriti le, kolikor je ta tudi človeška ustanova. Notranja družbena ureditev Cerkve odkriva, da je glav v njej veliko. Biti »glava« pomeni predvsem vzeti nase odgovornost odločanja, kadrovanja in gospodarjenja z materialnimi sredstvi skupnosti. V praksi se pa odgovornost glav zlahka spremeni v absolutno oblast, ki se marsikdaj skriva pod leporečjem služenja in željo po ugajanju ljudem pod masko služenja. Vsi sicer odgovarjamo Bogu, v praksi in zdaj pa pravzaprav nikomur, kar pomeni, da je v Cerkvi nevarnost zlorabe oblasti prav tako velika kakor v nepravni državi. Hierarhična struktura Cerkve pa zagotavlja, da so duhovniki odgovorni svojemu škofu. Ordinariju zakonik cerkvenega prava daje tudi orodja, s katerimi lahko ukrepa in ohranja red in nravi med duhovščino. Ne more pa duhovščina klicati na odgovor svojega škofa. Glava začne smrdeti takrat, ko se izogiba odgovornosti odločanja.

Danes Cerkev na Slovenskem pretresata dva glavna stebra smradu, ki se dvigata do nebes. Eden je gospodarska zavoženost in dolgovi v mariborski metropoliji, drugi je pojav pedofilije med duhovščino. Pri presoji teh pojavov moramo razlikovati dve ravni. Prva raven je moralne narave. Ker je vsak človek grešnik, ima vsak od nas dovolj masla (grehov) na glavi, da bi mu z malce raziskovanja, malce obrekovanja in malce opravljanja zlahka uničili dobro ime. Kdor izgubi dobro ime, izgubi vse. Zato ima človek neodtujljivo pravico do dobrega imena, kar pomeni tudi, da svoje grehe priznavamo le v spovednici. Na tej ravni in za stvari, ki imajo moralen značaj, sme in mora Cerkev zahtevati diskretnost in (medijski) mir zase in posameznike.

Druga raven pa je disciplinsko-javnega značaja in jo določa kazenski zakonik. Vsako odlašanje in zamolčevanje na tem področju se prej ali slej razume kot pometanje pod preprogo in uniči dobro ime Cerkve pa tudi dobro ime vpletenega posameznika. Ni dolgo, kar smo bili priče naključju, da smo iz laičnega medija zvedeli o cerkvenosodnem postopku zoper neznanega duhovnika in bili kasneje deležni pojasnila, da mu je bila »prav te dni vročena sodba« …

Ali je objava v Dnevniku pospešila cerkveni postopek? Koliko časa bi brez te objave še čakali na razplet?

Skrb za dobro ime Cerkve je naloga predstojnikov. Dobro ime Cerkve je povezano (včasih celo enačeno) z dobrim imenom njene duhovščine. Zdi se mi logično in človeško, da na prve hude obtožbe moralno- kazenske narave zoper duhovnika škof reagira najprej z nejevero. Če bi se obtožbe ponavljale in prihajale iz različnih virov, pa bi škof moral po izjavi dveh ali treh prič, ugotoviti, koliko ognja je ob prvih znakih dima, in primerno ukrepati. Pri tem mora kot poznavalec človeške narave računati na skrivanje, zavajanje in laži, ki jih je sposoben človek, ki brani samega sebe. Obtožbe, ki jih sankcionira ZCP, bi moral predati cerkvenemu sodišču, obtožbe, ki jih sankcionira državni kazenski zakonik, pa na civilna sodišča. Najprej pravičnost v resnici in ljubezni, potem usmiljenje. Pravičnost je krepost, ki ureja medčloveške odnose. Kjer je na sodišču tožitelj, je tudi obtoženec. Pravičnost terja sodbo v »razumnem roku«. Sodba omogoči katarzo in pokoro ali ohranitev dobrega imena, ker lahko potrdi tudi nedolžnost obtoženca.

Problem pedofilije med kleriki so škofje po vsem svetu v skrbi za dobro ime Cerkve pometali pod preprogo premestitve, kupovanja molka in gledanja proč … S takimi ukrepi problema niso reševali, zato je zrasel do sedanjih razsežnosti. Zdaj Cerkvi povsod izstavljajo račune. Dobro ime Cerkve zdaj bolj trpi, kakor bi trpelo, če bi se Cerkev s tem pojavom soočila s pogumom in z resnicoljubnostjo, brez skrivalnic in reševanja »uglednih posameznikov «. Pogledati težavam duhovščine v oči in jih reševati s primernimi terapijami, sankcijami in tudi s preventivo, ki se začne z dejavno vzgojo v semenišču to je pot, ki jo moramo ubrati.

Ali se bomo kaj naučili iz tokratne »brce« javnosti, ali se bomo znova zakopali v molk in skrivnostnost, v obtoževanje drugih, da nas preganjajo in nas »nimajo radi«, in s tem opustili, kar moramo storiti v lastnih vrstah? Čas je, da začnemo ravnati drugače, da do konca ne zapravimo svoje verodostojnosti.

Vir: Družina, Andrej M. Poznič, Slovenski čas.

Ta in mnogi drugi aktualni članki v tiskani izdaji omenjene priloge.

11 KOMENTARJI

  1. Domobranček Poznič spet naklada tja v en dan … RKC nikoli ni niti imela “dobrega imena”. Teolog Juhant piše, da je bilo celo med dolenjskimi kmeti v 19. stoletju zelo razširjeno sovraštvo in odpor do katoliške duhovščine. Surprise, surprise, ne!
    Glede na to, o čem vse si Poznič upa dajati “strokovna mnenja”, me res čudi, da je takšen ultra inteligenten človek končal kot prodajalec prežvečenih judokrščanskih pravljic v slavnem kraju Dolančevo pri Domžalah, ki se med drugim ponaša tudi z okolju in ljudem nadvse prijazno prašičjo farmo.

  2. Smešenje in etiketiranje “domobranček” nosilcev mnenja se nadaljuje. Ah, treba prenehati brati te strani, da se ne pokvarim. Še nasvet nadzornim: vsak kmet ve, da mora travnik negovati, sicer plevel preraste travo. Zato je potrebno kakšnega komentatorja enostavno odsloviti …

  3. Beno: pa si izdal kraj tvojega, svojega, talnega bivanja! Tako torej, Dolancevo pri Domzalah,t am bivas stalno prijavljen, v zavodu farme prasicev!
    Sedaj vemo vse o tebi, tudi tvoje zacasno bivalisce, Begne nornhaus!
    Pa tudi tvojo spolno usmerjenost poznamo: trubocist!
    Samo se tvoj SIQ smo malo v dilemi, je 0,0000 alo 0,000119!
    Bomo izmerii!

  4. ##v slavnem kraju Dolančevo pri Domžalah, ki se med drugim ponaša tudi z okolju in ljudem nadvse prijazno prašičjo farmo.##

    Je tam doma tudi tov. Bebo? 😀

  5. AIFe: Današnjemu adminu se beseda “domobranček” ne zdi žaljivka. Beno,namen zaničevanje je bil opažen. Rumeni karton.

  6. Gospodu Pozniču moram izreči priznanje, da se je te stvari lotil kritično in ne v maniri kakšnega aparatčika. Teh je tudi v Cerkvi veliko.

  7. BENO, ti ki si najvišja moralna avtoriteta, povej mi, kako gledaš na splone odnose s psi, zaradi katerih je še zdaj zgroženo pol Sloenije.

  8. Beno, očitno ti vedenje in znanje pa tudi pogum dr. Pozniča zelo obremenjuje omejeno zavest! Zakaj ga žališ in sovražiš? Ker ti prevečkrat pove resnico, ki te vselej zadene tja kamor nočeš?!
    Kar se tiče nakladanja, je nakladanje tvoje pisanje in namerno žaljenje. Zares, morali bi ti odvzeti možnost komentiranja!
    Ljubezen do domovine se kaže z dejanji našega življenja! Koliko dejanj v slavo in čast domovine si že storil?
    Dr. Poznič je res ultrainteligenten človek, ki ne prodaja resnice, temveč verodostojna oznanja Resnico. Razumeš zapisano?
    Upam, da si vsaj kruh služiš z delom svojih rok. Za te bi bilo zelo priporočljivo, da bi si ga služil na kateri izmed imenovanih posesti!
    Naučil bi se ločiti smrad od smradu, spoznal bi zgodovino in morda celo izplaval iz reke laži in zablod.

  9. Glede “ultrainteligentnosti” botra Pozniča obstajajo ločena mnenja, sam pa mislim, da je bil te dni na počitnicah, kajti tokrat je zapisal celo nekaj paragrafov, s katerimi se lahko strinjam. Žalibog pa je pozabil eksplicitno omeniti ime človeka, ki je dolga leta dajal potuho pedofilskim duhovnikom in čigar partizansko ime se sloveni kot Blagoslovljeni. Tudi ni omenil sumljivih rabot, ki jih je s Kristusovimi milijonarji in njih ustanoviteljem Marcialom Macielom še nekdo po rodu iz domžalske okolice, namreč sam Škrlatni knez. No ja, mogoče pa bo drugič kaj bolje, kajti upanje umre zadnje …

  10. Opa, “ki jih je s Kristusovimi milijonarji in njih ustanoviteljem Marcialom Macielom imel”

Comments are closed.