Bodo zaobšli ustavno presojo o zasebnem šolstvu in hkrati zmanjšali sredstva za osnovnošolsko izobraževanje javnih šol?

11
300

Ustavno sodišče je v svoji odločbi U-I-269/12 z dne 4. 12. 2014 odločilo, da 86. člen Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) ni skladen z Ustavo (1. točka izreka odločbe) in Državnemu zboru RS naložilo, da mora ugotovljeno neustavnost v roku enega leta od izdaje odločbe odpraviti (2. točka izreka odločbe). Ta rok se je iztekel 9. 1. 2016, Državni zbor pa ugotovljene neustavnosti celo več kot leto in pol po izteku roka, ki mu ga je naložilo Ustavno sodišče, ni odpravil.

V zadnjega četrt stoletja samostojne države smo se že navadili, da zakonodajna veja oblasti večkrat krši načelo pravne države (2. člen Ustave) in načelo delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave), saj poznamo več primerov, ko zakonodajalec ni želel uresničiti sodnih odločb. Pa vendar je pri trenutno aktualni odločbi U-I-269/12 sedanja politika naredila dodaten in skrb vzbujajoč korak. Pustimo sedaj ob strani zasebne šole in dejstvo, da se trenutna oblast na vse načine – tudi s spremembo Ustave – trudi zaobiti odločbo najvišjega sodišča v državi. Podrobno spremljanje dogajanja okoli sprememb ZOFVI namreč jasno pokaže, da koraki, ki jih hodi trenutna vlada, nevarno odpirajo vrata za zmanjševanje financiranja osnovnošolskega izobraževanja v javnih šolah. Vprašanje, ki se samo po sebi zastavlja, je torej sledeče: Ali vladajoče stranke zlorabljajo odločbo U-I-269/12, da bi – z umetno ustvarjenim bojem med zasebnim in javnim – prikrile svoje namene zmanjšati financiranje osnovnošolskega izobraževanja v javnih šolah?

Ustava RS v drugem odstavku 57. člena pravi: »Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev.« Ker je torej Ustava ustavno pravico učencev do osnovnošolskega izobraževanja povezala z njihovo ustavno dolžnostjo, se mora to obvezno osnovnošolsko izobraževanje financirati iz javnih sredstev (glej 20. točko obrazložitve odločbe U-I-269/12).

Jutri (5.10.2017) bo zasedala Ustavna komisija, ki bo preučila predlog spremembe 57. člena Ustave. Iz gradiva Komisije razberemo, da Milan Brglez na podlagi predhodnih usklajevanj predlaga sledeče spremembe: Prvi odstavek ostane enak; pomembno spremembo pa zasledimo v drugem in v dodanem četrtem odstavku. Drugi odstavek naj bi po novem veleval: »Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno.« Predlagatelj je torej v njem pustil obvezo staršev osnovnošolskih otrok, da izobražujejo svoje otroke, izpustil pa je obvezo države, da to izobraževanje financira. Posledično predlagana sprememba dodaja četrti odstavek, ki pravi: »Financiranje javnih šol se zagotavlja iz javnih sredstev. Pod pogoji in na način, kot to določa zakon, se lahko iz javnih sredstev financirajo tudi zasebne šole.«

Besedilo je potrebno brati skrajno previdno. Trenutno ustava zahteva, da se financira osnovnošolsko izobraževanje. Stroški izobraževanja pa so sestavljeni iz:

  • stroškov investicij in investicijskega vzdrževanja (izgradnja in obnova stavb ter šolskih prostorov);
  • stroškov izvajanja javno veljavnih izobraževalnih programov (v grobem so to plače učiteljev); in
  • stroškov tistih potrebščin, ki jih učenci potrebujejo za svoje izobraževanje.

Prvo (i) kategorijo pri javnih šolah pokrivajo lokalne skupnosti, pri zasebnikih pa (zasebni) ustanovitelji oz. starši preko šolnin. Drugo (ii) kategorijo stroškov država pri javnih šolah pokriva iz javnih sredstev v celoti, pri zasebnih šolah pa trenutno država krije 85% stroškov izvajanja javno veljavnih programov. Zatakne se pri (v javnosti večkrat spregledani) tretji (iii) kategoriji stroškov. Te stroške namreč delno krije država preko učbeniških skladov, delno pa starši (delovni zvezki, zvezki in ostale potrebščine), čeprav ustava jasno pravi, da se osnovnošolsko izobraževanje financira iz javnih sredstev. Te ustavne določbe se torej sedaj ne spoštuje niti v javnih šolah. To je verjetno tudi razlog, da v Sloveniji starši prispevamo bistveno večji delež za osnovnošolsko izobraževanje, kot je evropsko povprečje. Pri tem je potrebno poudariti, da povsem enako kot naša Ustava zahteva tudi Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki v svojem 26. členu pravi: »Izobraževanje mora biti brezplačno vsaj na začetni stopnji. Šolanje na začetni stopnji mora biti obvezno.«

Vlada je med večletnim preigravanjem, kako zaobiti odločbo U-I-269/12, očitno ugotovila, da je trenutno neustavna tudi ureditev financiranja osnovnošolskega izobraževanja v javnih šolah. Zato več kot očitno poskuša pod krinko boja med javnim in zasebnim popraviti ustavo tudi na škodo javnega osnovnošolskega izobraževanja. Samo na ta način si je namreč mogoče razložiti, zakaj trenutno besedilo ustave, ki veleva financiranje izobraževanja iz javnih sredstev, spreminja v »financiranje javnih šol se zagotavlja iz javnih sredstev«. Financiranje javnih šol namreč predstavlja zgolj del financiranja izobraževanja v teh šolah. Predlog torej poskuša degradirati tudi javno osnovnošolsko izobraževanje v Sloveniji in staršem šoloobveznih otrok naložiti dodatno finančno breme.

Pri razumevanju (skritega) namena trenutne oblasti po zmanjševanju sredstev za osnovnošolsko izobraževanje pomaga tudi podrobno spremljanje razprave in predlogov ob poskusih spremembe ZOFVI v zadnjih dveh letih. Pod krinko obrambe javnega šolstva je namreč vlada predlagala, da se v zakonu jasno razmeji med »obveznim« in »razširjenim« programom, ki pa oba skupaj tvorita javnoveljavni osnovnošolski program. Pri tem t.i. razširjen program obsega predvsem podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dopolnilni in dodatni pouk ter interesne dejavnosti. Vlada je želela prvi korak narediti s tem, da bi re-interpretirala odločbo U-I-269/12 na način, da se obvezno izobraževanje ne nanaša na javnoveljavni program, ampak zgolj na obvezni program. To bi ji v prvem koraku omogočilo ideološko všečno potezo (in dvig podpore pri volivcih), saj bi s tako interpretacijo za t.i. obvezni del javnoveljavnega osnovnošolskega programa v zasebnih šolah namenila 100% sredstev, za razširjen del tega istega programa pa zgolj 85 % ali celo 0 % sredstev. Zgodovina pa nas uči, da smo bili državljani vsakič, ko so politiki zlorabljali umetno ustvarjen boj med zasebnim in javnim, na koncu prikrajšani. Zato je potrebno biti skrajno previden tudi v tem primeru. Če bi namreč obveljala interpretacija, da je država dolžna financirati zgolj obvezni program, razširjenega pa ne (čeprav oba skupaj tvorita javnoveljavni program), posledice tudi za starše šoloobveznih otrok v javnih šolah niso več daleč. Taka interpretacija namreč na široko odpira vrata, da v naslednjem koraku država tudi v javnih šolah od staršev zahteva, da sami financirajo t.i. razširjen program.

Prav ideološka razprava trenutno vladajočih strank, ki se je razvila ob izogibanju uresničitve ustavne odločbe U-I-269/12, je razkrila skrite namene trenutne oblasti. Pod krinko ideološkega boja želi ta vlada očitno spremeniti zakonodajo tako, da bo v prihodnje lahko staršem šoloobveznih otrok (tudi v javnih šolah) finančno breme še dodatno povečala. In to kljub temu, da že po trenutnem načinu financiranja osnovnošolskega izobraževanja starši v Sloveniji v javnih šolah nosijo enega največjih finančnih bremen. Pred nami so zgolj še Slovaki, Britanci in Španci. Morda pa bo prav vladi Dr. Mira Cerarja uspelo, da bomo vsaj na tem področju pristali na prvem mestu.

11 KOMENTARJI

  1. Zasebnega šolstva se bojijo kot hudič križa. Le zakaj, ko pa je zasebno za državo bistveno cenejše (ni ji potrebno investirati in ne vzdrževati stavb) in zaradi tega ne bo noben učitelj ostal brez službe – kvečjemu bi kateri zamenjal delodajalca, a skupno število zaposlenih učiteljev (‘javnih’ + ‘zasebnih’) bi bilo kvečjemu višje od sedanjega??

    Težko verjamem, da gre zgolj za strah pred konkurenco (ki naj bi pozitivno vplivala na kakovost obeh). Tako da vidim predvsem ‘ideološki razlog’ takega odpora do zasebnih (po mojem: predvsem katoliških) šol: strah pred ‘nelojalno ideologijo’ zasebnih šol oz. bojazen, da izgubijo ‘monopol nad pranjem glav’.

    Me pa zanima, kako bodo oblikovali zakonsko besedilo. Bo poslej zakon obravnaval različne vrste zasebnega šolstva: bo predvideval različno obravnavo (financiranje) glede na ustanovitelja ali že kar v izhodišču zapisal, da (zgolj) katoliških šol ne bo podpiral?

    • Nekaj pa mi ne gre skupaj. Zakaj so na hrvaškem lepo uspeli s “pravico do ustanavljanja javnih šol”, kar se mi zdi za Cerkev nekaj normalnega, pri nas pa vztrajno nabijamo o zasebnih šolah. Cerkev ni zasebna organizacija. In potem v nedogled taka preigravanja.

    • “Zasebnega šolstva se bojijo kot hudič križa.”

      Ker se v zasebnem kaj hitro izgubi vpliv, kaj naj učitelj uči.

      • AlFe: “Ker se v zasebnem kaj hitro izgubi vpliv, kaj naj učitelj uči.”
        =====================

        Ne kaj uči, to je predpisano v učnem programu, ampak KAKO uči. 😉

  2. “Bodo zaobšli ustavno presojo o zasebnem šolstvu in hkrati zmanjšali sredstva za osnovnošolsko izobraževanje javnih šol?”
    =================

    Bodo, če bodo uspeli zbrati 60 glasov v parlamentu.
    Če ti ni všeč odločitev Ustavnega sodišča spremeniš Ustavo. Demokracija na diktatorski način ali demokratura.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite