Župan Ljubljane Janković je v teh dneh dobršen del (ljubljanske) javnosti razveselil z odzivom (TUKAJ) na »pretirano« domoljubne težnje Inštituta za domoljubne vrednote.
Na tem mestu se nebi spuščal v medvojno zgodovinopisje, ker je več kot očitno, da niti znanstveniki, ki se s tem ukvarjajo, niso enotnega mnenja o tem obdobju naše zgodovine. Vsekakor pa je zanimiv diskurz taktnosti, ki se spet izkaže kot nedojemljiva vrlina za našega župana in ideološko obremenjene javnosti.
Najlepša lastnost vladajočega / župana je, da je v službi vseh. To naj bi v demokraciji bila definicija vodstvene funkcije. To naj bi bil cilj vsakega županskega kandidata, ki naj bi se k temu prizadeval z vsemi svojimi močmi, saj tako ali drugače predstavlja vse občane. V praksi se to izkaže za prevelik zalogaj in morda utopijo, vendar je to le bistveni cilj, h kateremu naj bi oseba na takem položaju strmela. Izključenost je namreč kuga, ki se širi in prej ali slej manifestira na način, ki je za družbo lahko tudi skrajno destruktiven predvsem, če se ne naslovi s primernimi ukrepi ali pa celo spodbuja. Jankovićevo pismo gotovo spada v kategorijo izključevanja in v subkategorijo spodbujanja izključevanja.
Da se to dokaže ni potrebno pretirano filozofirati. Dovolj je, če pismo prestrukturiramo v normah, ki trenutnim navdušencem nad županovo potezo povzročajo splošno nevrozo. Recimo, da bi se ob napovedi shoda Nosil bom Kristusov križ, kjer bi, Bog ne daj, z veseljem pljuvali vsepovprek in ki bi ga, Bog ne daj, vodil p. Rupnik, javila skupina protestnikov, z zahtevo po njegovi prepovedi in grožnjo, da bo tja prišla delat zgago. Župan se za te reveže zavzame in napiše, da je krščanstvo pomembno oblikovalo tako podobo mesta, kot celotne Evrope, da je Ljubljana središče slovenskega katolištva in da je p. Rupnik, prejemnik Prešernove nagrade in en najvidnejših slovenskih umetnikov. Veselje taistih pritrkovalcev bi bilo nedvomno veliko …
Seveda pa za dokaz netaktnosti in izključevanja niti ni potrebno zabresti v takšen, domišljijski svet. Dovolj je pogledati nedavno zgodovino (pa ne tiste pod rdečo zvezdo, ki v percepciji večine ni več tako nedavna) dejanj, ki krojijo atmosfero glavnega mesta. Recimo pogled na fasado frančiškanske cerkve oktobra 2016, ko so v režiji zavoda Živim (TUKAJ), predvajali film, ki prikazuje razvoj otroka v maternici. Filmček, ki je ob tednu otroka na nazoren način prikazal realnost in lepoto, ki jo nosečnici težko prikaže vsakokraten ultrazvok pri ginekologu in jo gotovo vsaka mamica z veseljem pogleda.
Takrat so hejterji prav tako hitro vzniknili na plano in zahtevali umik, po njihovo, spornega filma. V bran je svobodo izražanja v tem primeru Zoki povzel s temi besedami: »Trdim, da s tem [predvajanjem filma!] kršimo človekove pravice do svobodne odločitve o svojem življenju, o življenju svojih otrok.« Brez besed.
