Počutil sem se kot Trnuljčica

Nisem čisto prepričan, da mlajši bralci našega portala (upam, da kaj takih je) ali pa tisti z nekoliko s slabšim spominom sploh še poznajo imeni George W. Bush in Colin Powell.

Pred davnimi, davnimi časi 

Tam nekje pred petnajstimi leti pa sta bila oba možakarja za nas vsekakor pojem. Prvi je bil predsednik Združenih držav Amerike, drugi njegov državni sekretar. Splošna predstava po svetu in tudi v “napredni” Ameriki je bila, da utelešata najhujšo grožnjo ameriški demokraciji in svetovnemu miru vsaj po Hitlerju. Neko nemško ministrico je Gerhard Schröder s stisnjenimi zobmi celo odstavil, ker je javno rekla, da jo Bush spominja na možaka z brčicami. Seveda je Schröder sam tedaj veljal za zgled pokončnosti, ker se je upiral lomastenju omenjene dvojice po Bližnjem vzhodu.

Podobno “visoko” so kotirali tudi drugi njuni bližnji sodelavci, katerih imena je čas prav tako precej spral. Kdo se še spomni Donalda Rumsfelda, Dicka Cheneyja ali Condoleezze Rice, ki se mi je močno prikupila, ko je v času gruzijsko-ruske vojne avgusta 2008 rekla, da mora Putin razumeti, da nismo leta 1968 in da Tbilisi ni Praga? Zelo na kratko: navedena četica, predvsem pa Bush sam, ne doma ne po svetu nista bila nič kaj bolj cenjena kot danes Donald Trump. Razlika je bila morda samo ta, da se je ekipa v osmih letih spremenila precej manj, kot se je Trumpova že doslej v treh in pol.

Toda jokajoči glas slovenskega dopisnika iz ZDA, katerega imena se ne maram spomniti, bi, ko je novembra 2000 slovenskim poslušalcem oznanil, da je namesto apostola skrbi za okolje Gora zmagal Bush in da bodo revni zaradi tega še revnejši, bogati pa še bogatejši, bi lahko brez težav uporabili tudi za sodobno poročanje o Trumpovem predsedovanju.

Dobrodošli v novem svetu 

Ta dolgi uvod je bil potreben, da bi vam pričaral delček svojega presenečenja, ko sem pred dnevi prebiral slavospeve, ki sta si jih prislužila Bush in Powell. Priznam, nekatera besedila sem moral prebrati večkrat. Pa še potem nisem prav verjel. Imel sem občutek, da sem prespal petnajst let.

Nekateri so namreč vedeli nenadoma povedati celo, da je v Bushevem času še obstajala civiliziranost. Potem sem ugotovil, da se omenjenima za zapozneli poklon “naprednega dela človeštva” niti ni bilo potrebno preveč pretegniti. Dovolj je bilo, da sta se z gnusom odvrnila od Donalda Trumpa in napovedala celo (izrecno vsaj Powell), da bo njun glas šel Josephu Bidnu. In glej, nenadoma celo spomin na leto 2003 ni več tako grozljiv.

Seveda se zastavlja vprašanje, v čem je vzrok tega vsaj za mojo generacijo nenavadnega javnega salta. Priznati je sicer treba, da ne gre za edini tovrsten salto. Navsezadnje je bila tudi pot Angele Merkel od vampirske grobarke Grčije do svetilnika vseh ljudi dobre volje vsej prej kot premočrtna. A z Bushevo “apoteozo” se kljub vsemu težko primerja.

Rekel bi celo, da je odgovor na vprašanje, zakaj ti dramatični obrati, za prihodnost politike in družbe v naših zemljepisnih širinah pomemben.

Seveda se zdi rešitev marsikomu, morda celo večini preprosta in na dlani. Republikanci so s Trumpom skrenili v tako čudne vode in tako na desno, da so odvratni še “odurnemu desničarju” in “sovražniku svetovnega miru” iz polpreteklosti Bushu.

A obstaja še druga možnost, ki se ob Merklovi vsaj na prvi pogled ponuja prej kot ob Američanu. Na nekaterih področjih je uspelo osrednjemu socialno liberalnemu toku v zadnjih petnajstih letih vsaj javno sprejemljivo soglasje pomakniti tako zelo na levo, da se veliko ljudi v tradicionalnih konservativnih strank ne znajde več. Predvsem zato, ker si v želji po javnem priznanju niti njihovi voditelji ne upajo zagovarjati, včasih pa celo niti omeniti stvari, ki so bile še včeraj vsaj za konservativce samoumevne.

Foto: Nik Shuliahin, Unsplash