Počitniški minimum, ki vodi v stisko

13
Izola pristanišče Foto: Aleš Čerin
Izola pristanišče Foto: Aleš Čerin

Ko sem se s starši junija 2002 preselila iz Buenos Airesa v Ljubljano, je bilo eno prvih vprašanj, ki so nam ga zastavili ljudje okoli nas: »Kdaj greste pa na morje?« Izjemno so bili začudeni, ko smo odgovorili, da ne gremo nikamor. Zdelo se jim je praktično nemogoče, saj na morje MORAŠ iti! To je navsezadnje življenjski minimum! Toda nam ta življenjski minimum Slovencev (kljub isti narodnosti) ni nič pomenil in ga sploh nismo razumeli, saj smo na našo situacijo gledali iz čisto drugega zornega kota. Oče je ravno dobil službo, dobili smo hišo starega očeta, ki jo je bilo nujno treba prenoviti, ker v njej niti neprofitni najemnik že 10 let ni več živel. Seveda sta se starša lotila prenavljanja čim bolj intenzivno, da se nam je uspelo v pol leta vseliti.

Vmes sem že začela obiskovati prvi razred. In prišle so krompirjeve počitnice in z njimi vprašanje:  »Otroci, kam pa greste zdaj med počitnicami?«. Seveda nikamor. In meni se to ni zdela neka grozna mora. Saj se je doma možno čisto lepo igrati! Z družbo otrok (kar je bilo takrat edino, kar mi je v resnici manjkalo) bi bilo še bolje.

Prišle so zimske počitnice ter z njimi vprašanje: »Kam greste kaj smučat?« Prav nikamor. Zakaj bi šel kam smučat, ko si se komaj preselil in si svoje finance raje vlagal v kaj drugega kot v smuči in ure smučanja? Čisto veselo sem se sankala po okoliškem klancu in mi takrat prav ničesar ni manjkalo. Kot šestletni punčki, se razume.

Komaj je minil februar, že se je začelo govoriti o prvomajskih praznikih. A greste kam na morje? Ste se že kopali? Greste v hribe? …

In krogotok časa je izmenjaval te počitnice do današnjega dne in bo verjetno še naprej. Zdi se, kot da je govorno-stična funkcija v Sloveniji obogatena še s pogovorom o dopustih in vikendih.

Sama sem mnenja, da je dopust potreben. Če človek zadiha in si prevetri misli, postane bolj produktiven, in če pogledamo z družbenega vidika, je družbi  veliko bolj koristen kot izmozgan človek, ki iz zdravstvenega zavarovanja črpa obilico zdravil samo zato, ker si ne more odpočiti. Tudi šport je potreben in če ti smučanje ali plavanje ali hoja v hribe veliko pomeni, je seveda najbolje, da temu nameniš tudi svoj prosti čas. Če si želiš razširiti obzorja s potovanji in zato varčuješ, zakaj pa ne!

Duh hlepenja po dopustu

Občutek imam, da Slovenijo preveva en duh hlepenja zgolj po počitnicah in dopustu. V Argentini smo bili prepričani, da so Slovenci pridni in delavni. Z mislimi osredotočeni zgolj na prosti čas si po mojem mnenju težko zelo marljiv. Razumem, da službe niso idealne in da niso poredkoma tudi prava nočna mora, toda moral bi že obstajati nek odstotek ljudi, ki jih delo veseli in se mu z vsemi mislimi posvečajo.  Morda je ta odstotek premajhen in se izgubi v lenobnosti večine?

Zdi se mi, da če s primatom dopusta začenjaš že v osnovni šoli, se ta primat zgolj stopnjuje. Zakaj je bilo drugače v zadnjem desetletju toliko težav z neskončno dolgim študentskim statusom? Saj razumem, študentsko delo, boni, popusti, toda zdi se mi, da ni to edini razlog. V Sloveniji ni tako težko izbrati študij, ki te zanima, in zdi se mi, da bi se zanimanje za določeno usmeritev moralo odražati skozi delo, raziskovanje in ne skozi nenehno uživanje in počitnikovanje, ter v nedogled podaljševanje statusa.

Počitniški minimum, ki vodi v stisko

Zdi se mi, da se je skozi leta ustvaril nek »počitniški minimum«, ki v resnici sploh ni minimum in ljudi, še posebno tiste z manjšimi dohodki, spravi v stisko, »ker si ne morejo privoščiti tega minimuma«. Ne rečem, da ni lepo preživeti nekaj dni na morju, v drugem okolju in blizu obale, toda teh nekaj dni se mi zdi, da za ta družbeno vzpostavljeni minimum ni dovolj. Recimo, da temu minimumu merica dveh tednov ravno ustreza. Toda ni vsem lahko kar tako si vzeti dveh tednov dopusta ali pa si sploh financirati tolikšno obdobje dopusta. Tedaj pridejo na vrsto tiste starševske akcije: naredimo otroku veselje in mu omogočimo iti na morje! Sama to potezo razumem, kot da bi bili brez nje otroci nesrečni. Če te družba prepriča v neizpolnjenost minimuma, potem o tem skoraj ni dvoma. S tem ne mislim, da otrokom morja ne želim privoščiti, zanima me kontekst, v katerem so te akcije izpeljane.

Toda pojdimo naprej. Ko lepo zagorel prideš z morja, »počitniški minimum« pravi, da moraš iti še kam. Za nekaj dni v hribe ali celo kam v tujino. In kaj se zgodi, če obtičiš doma? Vsi nekam vihrajo iz enega konca na drugega ter na polno izkoriščajo počitnice, sam pa …

Če imaš srečo, dobiš družbo in počitnice preživiš doma še bolje kot drugje. Toda kaj, če nobenega ni? Med prvomajskimi prazniki je, če podam primer, Ljubljana pusta in prazna. Še uradi in zdravniki počitnikujejo, avtobusi in knjižnice imajo počitniške urnike. Še socialna omrežja so manj zasedena kot med šolskim letom, kar se mi zdi kar zanimiv paradoks.

Moji stari starši v Argentini …

Sprašujem se, zakaj je do takšne situacije prišlo? Moji stari starši so začeli hoditi na dopust šele, ko so njihovi otroci zrasli in se osamosvojili, saj so prej imeli toliko dela. In čeprav so garali, nisem nikoli slišala kakšnih vzdihov, da prej niso mogli hoditi na dopust. A to je bilo v Argentini, to je bilo 40, 50 let nazaj. Kaj pa Slovenci ob istem času na svoji zemlji? Kar slišim od ljudi, ki jih oblast ni preganjala in ki niso imeli težav s kršenjem človekovih pravic, je nekaj olajšanja, da imamo končno svojo državo, precej pa tudi jugo-nostalgije ter besed, da so že ob dveh zaključili z delom, da so imeli vikende, in ko je Tito prišel v Ljubljano, da so imeli kar cel dan prost …

To se meni sliši kot dajanje ljudstvu kruha in iger. Je morda v tem težava? Da se je ljudstvo navadilo na sicer omejeno, a udobno življenje, in se ob njem uspavalo? Je v tem morda zaspalo tudi zanimanje za znanje, za lastno zanimanje?

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


13 KOMENTARJI

  1. Gospodično čudi, da ljudje v Sloveniji (Evropi) potrebujejo, želijo dopust. Me ne čudi, saj prihaja iz države, kjer je velika večina ljudi de facto stalno na dopustu. Toliko lenobe in brezplodnega zabijanja časa kot ju srečaš v Argentini (na splošno v Latinski Ameriki) namreč ne najdeš nikjer drugje na svetu (z izjemo podsaharske Afrike).

    • Torej so ljudje, ki si ne morejo privoščiti dopusta na morju in smučanja pozimi, lenuhi?
      Malo morgen.
      Meni se tudi čudno zdi, ko rečem da bom imel dopust, pa me ljudje avtomatsko vprašajo : “Kam pa greš…”

      Nikamo ne grem. Če bom imel dopust, pomeni da ne bom šel v službo in bom doma kaj na vrtu delal, knjige bral, koleasaril, otrokom težil naj se učijo, televizijo gledal, montiral pohištvo, popravljal kar je za popraviti v hiši in razmišljal kako preživeti mesec z čimanjšim minusom …

    • Se bojim, da je tole en zelo nesramen odgovor na super članek.

      Članek namreč zadane bistvo, ki je zagotovo k nam prišlo skozi povojno obdobje. To, da se je “hodilo v službo” in ne na delo, da se je le čakalo, da bo konec delavnika, za vikende pa naokrog, je gotovo del slovenske folklore mestnega življenja zadnjih desetletij. Res pa je, da je bil drug del ljudi obremenjen s tem, da je treba ob prihodu iz službe zagnati mešalec in zidat najprej hišo, potem vikend,… Material je bil pa itak praktično zastonj, če že ni bil na črno pripeljan z bližnjega gradbišča (ali takoj po vojni z ostankov bližnjega porušenega gradu).

      Tudi študij drugje ni namenjen uživanju študentskega obdobja, temveč v prvi vrsti pridobitvi izobrazbe. Pri nas ni bilo tako in za mnoge še vedno ni. Vsaj za delo v javni upravi, kjer je pomembna višina zadnje zaključene stopnje študija, smer pa ne. Ali ni to vsaj malo čudno?

      Tudi če je v latinski Ameriki (in še kje, to drži) način življenja drugačen, so naši izseljenci s svojimi delovnimi navadami tam praviloma postali zelo uspešni. In to večinoma zaradi tega, ker so s sabo prinesli navade, ki jih pri nas srečamo pri npr. kmetih, ki zelo dobro vedo, da počitnic ni, če ni poskrbljeno za živino, če polja niso obdelana,…

      Tako da je tale gornji komentar vsaj meni zelo jasen znak o avtorju komentarja in njegovi širini obzorja.

  2. Podpiram razmišljanje avtorice, ker ne sme biti tabu tem.

    V bistvu odpira vprašanje, kaj je normalno in kaj ni.

    Problematično se mi zdi tudi ravnanje marsikaterega podjetnika, ki se vozi skoraj vsak teden 3 do 8 ur na morje v eno smer na vikend in je s tem tudi odrezan od domačega okolja in ljudi. Ko sem govoril z nekaterimi, priznavajo, da je zelo naporno, ker že itak v službi samo sedijo. Vendar posnemajo druge. Marsikdo izmed njih ve, da bi bilo veliko boljše, če bi imel vikend bližje, torej v Sloveniji na celini.

  3. Gospo bi veljalo opozoriti, da je razmerje med SLO in argentinskim BDP-jem tam nekje 29,521: 14,408 USD. In da “garanje” ni enako produktivnost, še manj poslovni uspeh. Lahko pa poskusi podobne modrosti razložiti, recimo, Nemcem, kjer je dopust svetinja. In prosti čas tudi.

  4. Glede na napisano, me ne preseneča, da med nami so ljudje, ki niso razgledani in ne poznajo življenja izven Slovenije, kaj šele o Južni Ameriki.

    Gospa ima prav ko piše, da se misli samo na dopust. Ali se je kdo kdaj vprašal kolikokrat se “ustavi” država pred zimskimi, prvomajskimi, krompirjevimi, novoletnimi počitnicami? Najmanj en teden prej se prelaga za “potem”, sledi mu teden dopusta, za tem pa skoraj teden, da se vrnemo v red. To se pravi, da za vsak teden dopusta koristimo izgovor skoraj 3 tedne! In 3×4 je 12 tednov, kar šteje 3 mesece dela na pol pare. Ali smo zmožni v 8 mesecih delati toliko, da lahko preživimo še tiste 3 mesece, ki gredo v okviru dopusta? Ah, pa še dodati moram, da ob tem je poletni dopust, ki je res potreben za vsakega človeka.

    Gospodu, ki piše o lenobi v Argentini pojasnim, da navadni državljan ima v celem letu pravico le do 10 delovnih dni dopusta, oziroma, dva tedna skupaj.

    Glede razlike v BDP-ju ni primerljiva saj v Argentini je 30 % prebivalstva pod pragom revščine, a ta ni sad lenobe naroda pač pa norega političnega vodenja s komunističnim nabojem, ki Argentino ciklično vodi iz hude krize v hujšo krizo. Revščina in kriminal pa rasteta še in še.

    Avtorica pravilno razmišlja in jo spodbujam naj to dela še naprej. Ko bi študentje tako razmišljali ne bi vlekli status študenta do tridesetih in stanovali v hotelih “mama” z izgovorom, da se ne morejo osamosvojiti. Kdaj bodo lahko odrasli in bili odgovorni za svoje življenje? Od kar pomnim, potrebna sta trud in stiskanja pasu, da kaj ustvariš namesto, da bi samo uživali in pričakovali, da morajo drugi poskrbeti za to.

  5. To, da so Slovenci delavni ni več tako aktualno. Res je, da se pokaže, ko pride čas “vrtičkanja” in gradnje vikendov. Takrat so vsi zelo pridni! Ko se gre za svoje interese. Ker pa toliko sedenja na kavah in čik pavz kot jih je v slovenskih pisarnah pa se še ni videlo nikjer, tudi v Argentini ne, kjer pravite, da je dežela lenuhov. Da bi si tam vzel čas za kajenje in “kofetkanje” bi me takoj lepo nadomestili, brez dvoma… Point članka je jasen in se ne gre za primerjavo narodov. Bravo.

  6. Zame je bilo pravo izpraševanje vesti, ko sem gledala kratek dokumentarec o Slovencih v Argentini. Tretji in četrti rod. Vse vikende darujejo za slovensko skupnost!!! Ne zase, za svoj mir, počitek – za skupnost. Sobotna slovenska šola, prireditve, ohranjanje slovenskih navad in zavesti. Ker jim je slovenstvo vrednota in svetinja. Bi zamenjali svoje ‘mirne vikende’ za take? Pa recimo kompromis: en dan za skupnost, en dan pa vendarle ‘zase’? Težka bo …

Comments are closed.