Počitek je potreben

2
274

Ko bi bolje načrtovali svoj počitek, bi bili bolj polni energije in bolj učinkoviti v delovnih dneh. Zame je oddih narava, da sem v miru sam s sabo, da nisem pretirano športno aktiven, saj se prileže nekaj  posedanja ob tudi manj umskih naporov. Vsak zase ve oziroma začuti, kaj mu polni baterije. Za nekoga je to rekreacija, za drugega hišna opravila, reševanje križank, druga sprostitev … Navadno je to sprememba vsakdanjika. Takšnih popestritev se še dolgo spominjamo in nam kasneje ob monotonem in natrpanem delavniku dajejo voljo do življenja. Mogoče preveč  pesimistično, a za večino realno.

Naš delovnik

Velikokrat si naredimo velik spisek ob službenih opravil, a zavedajmo se, da v življenju nismo sami in da nam načrte lahko marsikaj prekriža. V naš načrt je potrebno vključiti nepredvidene situacije, sploh če imamo družino in otroke ter polno hobijev. Pri načrtovanju ne bodimo preveč togi in z dobrodušnostjo sprejmimo še druge opravke, ki se pokažejo tekom delovnika.

Velikokrat nas bremenijo tudi obljube, zato preden obljubimo, premislimo, ali smo v predvidenem času sposobni narediti zadano nalogo. Enostavno rečeno je potrebno delo začeti dovolj zgodaj in tako bo opravljeno v načrtovanem času. Vse preveč ljudi pa odlaša do zadnjega dne in potem je tukaj napetost, hitenje in posledično še napake, ki jih je v današnjem času vse preveč. Seveda lahko delamo stvari tudi hitro in brez napak, a takrat, ko si diktiramo tempo sami in smo notranje mirni.

Ob koncu dneva smo lahko notranje mirni in zadovoljni, tudi če je na našem seznamu za ta dan odkljukanih na primer le dobra polovica stvari,  vemo, da smo se potrudili po svojih najboljših močeh. Običajno pa nam to ni dovolj in nadaljujemo z opravljanjem nalog pozno v noč. Koliko smo takrat sploh učinkoviti? Ne pozabimo, da  je spanje bistvenega pomena za regeneracijo in brez njega vsaj na dolgi rok ne gre.

Ob opravljanju nujnih in manj nujnih stvari ob današnjem hitrem tempu življenja, mi je zanimivo, kako se ustavi čas, ko nekdo od naših sorodnikov umre in vse nepomembne stvari odpadejo. Takrat si vzamemo čas samo za slovo in sorodnike. Imejmo v tej noriji časa v mislih tudi to. Vedno bo še kaj, kar bi bilo še za postoriti in nikoli v življenju ne bomo naredili vsega začrtanega.

Kaj nam sporoča bolezen

Tudi športniki trenirajo v ciklih.  Po določenem obdobju spremenijo način treninga in si vzamejo čas za odmor, saj tako hitreje napredujejo in se izognejo boleznim in poškodbam, ki bi drugače zagotovo prišle. Prehlad ali bolezen je zagotovo znak, da je bil naš tempo življenja v zadnjem obdobju prehud. Vprašanje je, ali tem opozorilnim znakom telesa prisluhnemo in kaj spremenimo ali jih ignoriramo in hitimo naprej. Ob večkratnem izogibanju opozorilom na primer z zdravili, ki nas naredijo močnejše od prehlada …,  bo prišla še hujša bolezen, ki nas bo položila v posteljo. Potem pa sledi zgodba o prisilnem počitku. Naše telo je zelo pametno in če mu mi ne namenimo predaha, si ga vzame samo. Ali bomo po okrevanju od bolezni kaj drugačni, ali bomo spet šli naprej po starih že utečenih tirnicah, kar bo privedlo do novega zloma?

Preobremenjenost

Opažam, da tudi otroci in učitelji rabijo počitnice. Očitno je tempo prenaporen in  v njihovem vsakdanjiku ni dovolj oddiha. Nato pa se čudimo, da damo med počitnicami vse štiri od sebe in le poležavamo. Nič čudnega, telo začuti, da si lahko oddahne in si privošči, da povsem zadiha in tako polno spimo in zdi se nam, da ni nič iz nas. In že se sprašujemo, kaj je z nami, zakaj smo taki, saj tega nismo navajeni. Marsikateri učitelj ali šolar je med počitnicami tudi bolan, saj ob padcu adrenalina  vajeti nekoliko popusti tudi naš imunski sistem. Ob tem se virusi veselo množijo in  končno smo prisiljeni, da se uležemo in prebolimo bolezen, ter se spočijemo od preteklih naporov. Srečo torej imamo, da so šolske počitnice vsaj na vsaka dva meseca, da se v telesu vsaj takrat znižata adrenalin in kortizol, slednji je glavni hormon dolgotrajnejšega stresa.

Primeri oddihov

V naravi so cikli življenja, telo jih potrebuje, teden z dnevom ali dvema počitka; šolski red z več zaporednimi prostimi dnevi vsake dva meseca … Vse to so zgledi vredni posnemanja. Kadar opravljamo fizično delo si lažje predstavljamo, da rabimo počitek, pri psihičnem delu pa navadno mislimo, da počitka ne rabimo, a ga  prav tako potrebujemo! Najbolje se je držati pravila, da po 6 delovnih dneh sledi dan počitka, kot nam je znano že iz svetopisemske zgodbe o stvarjenju sveta. V preteklosti se je namreč že pokazalo, da se 10 dnevni delavnik ni obnesel. Včasih je samo en dan oddiha na teden premalo. Nekateri delodajalci pa bi radi uvedli še delovne sobote in nedelje.  Ko pozabljamo na predah in kar delamo in delamo brez prestanka, se sprašujem, koliko časa sploh ohranjamo koncentracijo. V šoli je 5-minutni odmor na vsakih 45 minut z namenom, da vmes malo zadihamo.  Če samo sedimo, je manj narejenega in na koncu nismo zadovoljni. Verjetno ste se že ujeli v tem, pa ste kar vztrajali, saj je bilo potrebno nalogo čimprej opraviti do konca, a pri tem so nastale napake, s katerimi je bilo kasneje še več dela in še več izgubljenega časa.

Opazujmo se in ugotovimo, kolikokrat sploh prisluhnemo svojemu telesu, ali nam tempo življenja, ki je dostikrat prehud diktira le glava. Glava namreč zmore več in hitreje, a telo temu navadno ne sledi. Preizkusimo se, koliko več smo sposobni narediti, če imamo med aktivnostmi oddih in odklop.

         Peter Mrak vodi plezalno šolo Peter Mrak.

2 KOMENTARJI

  1. Priporočam v branje – Herman Hesse, Umetnost brezdelja

    “Ko ne bi bil sam v bistvu zelo delaven človek, kako bi bil sploh prišel na misel, da bi si izmišljal hvalnice in teorije brezdelja. Rojeni, genialni brezdelneži česa takega nikoli ne počno.”

    Hermann Hesse

  2. Hvala za tale članek. Sam bi dodal še ločenost med nujnimi in pomembnimi dejavnostmi. Saj ni treba dati vse na vsakodnevni spisek – samo pomembne pač. Nepomembnih ni treba, pa če so nujne ali ne. A kaj ko nujne dejavnosti kar same kličejo k akciji in njihovo nujnost mi sami zamenjamo za pomembnost. Priporočam letos žal umrlega avtorja Stephena R. Coveya.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite