Poceni diplomacija nas utegne drago stati

8

V prihodnjih dneh naj bi v Državnem zboru opravili prvo razpravo o zapiranju nekaterih slovenskih veleposlaništev. V zadnjih mesecih smo lahko v medijih prebrali vrsto člankov na to temo, za katere pa so bile značilne slabo poznavanje zunanjih zadev, površnost in slovenska malenkostnost – slednja se seveda rada naslaja nad domnevno ali dejansko potratnostjo slovenske diplomacije. V Sloveniji je država še vedno najprivlačnejši delodajalec in visoke državne službe – med njimi diplomatske – so pogosto videni kot fevdi v rokah vsakokratne oblasti.

Seveda se mora tudi zunanje ministrstvo pridružiti varčevalnim ukrepom. A z enako vnemo, s katero Slovenija razmišlja o zapiranju svojih že tako maloštevilnih predstavništev, bi npr. lahko razmišljali o zmanjšanju števila vojakov za nekaj sto, o zaprtju oz. združevanju policijskih postaj (zlasti v teh dneh, ko policijski sindikat izkorišča posebni položaj policije), o zapiranju izpostav Upravnih enot ali tudi – po zgledu novega francoskega predsednika Hollandeja, ki se je po Elizejskih poljanah zapeljal v preprostem Citroenu  – o tem, da bi se vsi naši ministri pričeli voziti v škodah Octaviah. Nenazadnje je potrebno tudi vedeti, da zapiranje prav tako ni poceni in kratkoročno ne prinese prihrankov (kakor ga tudi splošna zamenjava mercedesov, audijev in bemevejev za škode najverjetneje ne bi).

V vnemi, s katero bi želeli potratne diplomate prikrajšati za razkošno življenje v tujih prestolnicah, si je potrebno predvsem naliti čistega vina in si postaviti temeljno vprašanje: kaj želi Slovenija doseči s svojo diplomatsko mrežo in s svojo zunanjo politiko? Na to vprašanje doslej še ni uspela jasno odgovoriti nobena zunanjepolitična strategija , ki je, z izjemo več kot deset let starih smernic, tudi še nismo imeli.

Dejstvo je, da je slovenska diplomatska mreža med primerljivimi (države Srednje, Vzhodne in Jugo-vzhodne Evrope) med manjšimi ali celo najmanjšimi, še posebej, če upoštevamo dejstvo, da imamo med njimi največji BDP na prebivalca. V primerjavi s temi državami smo tudi med najmanjšimi po številu zaposlenih na naših predstavništvih. Prednjačimo – a nismo prvi med njimi – po plačah naših diplomatov, a Slovenci imamo v povprečju najvišje plače v post-komunistični Evropi.

Drugo dejstvo: z okrog 80 milijonov je zunanje ministrstvo eden najmanjših proračunskih uporabnikov – le okrog 1% celotnega proračuna. Nekaj milijonov prihrankov, ki naj bi ga prineslo zapiranje nekaterih veleposlaništev bo ministru Erjavcu omogočilo, da se pohvali, da je znižal porabo morda celo za 10%, a v celotnem državnem proračunu se ta znesek skoraj ne bo opazil.

Doslej slišani argumenti za zapiranje veleposlaništev so predvsem opravičilo za drastično varčevanje, ne sad vsebinskega razmisleka. Da države EU pravzaprav ne potrebujo veleposlaništev v drugih državah članicah, ker se vsa pogajanja odvijejo v Bruslju, drži le delno. Prisotnost v drugih državah članicah olajšuje razumevanje ozadja stališč taistih članicah (za to Bruselj ni dovolj), Sloveniji pa omogoča, da jo sploh opazijo. Naša država ima še vedno znotraj Evropske unije velik problem premajhne prepoznavnosti, še vedno nas uvrščajo na Balkan – tudi z dvomljivimi komplimenti o zgledu za »regijo«. Če že ukinjamo veleposlaništva, bi morali, če drugega ne, poskrbeti, da bi v vseh EU prestolnicah spomladi privlačni oglasi I Feel Slovenia vabili v alpsko in jadransko, uspešno in srednje-evropsko Slovenijo. Več pozornosti si bomo morali izboriti posebej še sedaj, ko se nam bo v EU pridružila šarmantno agresivna Hrvaška – ta veleposlaništev kljub veliko večjim finančnim stiskam ne zapira.

Podobno šibak je argument, da je potrebno veleposlaništva v Evropi zapirati, da bi jih odprli v famoznih BRIC državah in – kakor zadnje čase poudarja minister Erjavec – celo v Afriki. A te države ne trepetajo v čakanju, da se jih bo s svojo navzočnostjo končno usmilila tudi mala Slovenija; prihod malega veleposlaništva z dvema diplomatoma in brez omembe vrednega proračuna bodo milijonske prestolnice teh držav komaj opazile. Poleg tega se utegne izkazati, da je veleposlaništvo v izvenevropski državi zaradi pomanjkljive infrastrukture in oddaljenosti ali preprosto draginje še dražje od predstavništva v Evropi.

Finančno in kadrovsko revna slovenska veleposlaništva tudi ne bodo mogla zares podpirati prodora našega gospodarstva. (Sicer pa: koliko slovenskih podjetij je na internacionalizacijo dejansko pripravljenih?) Izkušnje bogatejših držav kažejo, da so diplomatska predstavništva v korist gospodarstvu (le) v razmerah nesofisticiranega okolja, to se pravi tam, kjer podjetja na daljavo težko ugotavljajo kam in kako se je treba obrniti. A v takih razmerah brezzoba veleposlaništva, ki se bodo morala ukvarjati še z lastno birokracijo in se domači javnosti opravičevati za domnevno razsipništvo, tudi ne bodo kaj prida v pomoč.

Morda res potrebujemo manj veleposlaništev kot jih imamo in zagotovo je mrežo potrebno spremeniti in dopolniti. (Nihče ne omenja, da imamo veleposlaništvo v Teheranu, za kar bi težko našli argumente…)  A tam, kjer bodo predstavništva ostala, naj bodo ustrezno opremljena, da bodo lahko dejanska orodja temeljnim nacionalnim interesom. Tam, kjer pa jih bomo zaprli, se moramo zavedati, da bodo na Slovenijo najverjetneje pozabili. Zgodba o letečih veleposlanikih se lepo sliši, v praksi pa bo tak slovenski diplomat, ki mu bo proračun dopuščal, da kako prestolnico obišče enkrat, dvakrat letno, deležen temu sorazmerne pozornosti, sorazmerna številu obiskov pa bo tudi mreža stikov, ki mu jo bo v nekaj dneh na leto uspelo splesti.

Slovenija torej najprej potrebuje realistično, kratko in jasno zunanjepolitično strategijo, kje v svetu okrog nas so naši življenjski politični in gospodarski interesi, kje samo pomembni, kje obrobni in kje jih nimamo; vse ne more biti enako pomembno. V središčih naših vitalnih interesov pa v teh časih v resnici potrebujemo večje in boljše zastopstvo, ne manjše. Nova diplomacija bo morala biti bolj učinkovita in drugačna, težko pa bo cenejša. Glede tega se v vladi in parlamentu ne bi smeli slepiti.

Foto: Ministrstvo za zunanje zadeve, predstavništva po svetu


8 KOMENTARJI

  1. Predvsem bo treba resno razmislit, ali ima nadaljnji obstoj tele bankrotirane kvazidržavice na južni strani Alp sploh smisel?

    • In kaj bi v naredili s Slovenijo?

      Vi bi nas najbrž najraje videli kot izpostavo Severne Koreje….

    • Ali ne bi bilo bolje zavihati rokave in vse znanje in moc vloziti v naso, ceprav majhno, drzavo? Hvala Bogu nas Hrvatje in Srbi ne marajo, sicer bi nekateri kleceplazili do njih. Da pa je tale majhna drzavica del EU, tega neklateri pac ne prenesejo in bi jo najraje ukinili.

      • In vi mislite da smo v EU ker nas imajo radi? Stalno poslušam o neki ljubosumnosti na članstvo v EU! Dajte bit realni. Kmalu bodo vsi v EU. In potem si boste spet izmislili neko drugo ljubosumnost.

        • Kot vem, smo se Slovenci sami odlocili, da pristopimo k EU. Ne mislim, da smo zato tam, ker nas imajo radi – EU lahko brez tezav zivi tudi brez nas. In tudi ne vem, na kaj mislite, ko mi podtikate, da si bom ali si bomo izmislili druge ljubosumnosti. Vem pa, da so pri nas se ljudje, ki bi si zeleli taksen sistem, ki je vladal pri nas desetletja po vojni (in jim seveda prinasal koristi in privilegije). In le-ta ni v nicemer zdruzljiv s temeljnimi vrednotami EU.

          • Kako potem da smo mi v EU, kajti naše vrednote so še vedno globoko v yu-komunizmu?
            Vrednote EU so le propaganda. EU ne more imeti vrednot.

  2. Se strinjam z vecino napisanega. Varcevati se da se na veliko drugih nacinov. Na primer, zakaj stavb v katerih so veleposlanistva ne kupimo? Cisto po kmecki logiki – ce bi se odlocili, da vsako leto kupijo eno stavbo in z denarjem za najemnino odplacujejo kredit ali lizing, bi bili v 20.ih letih ze lastniki polovice nepremicnin..To kar bodo privarcevali z zaprtjem ambasad je drobiz. Politicno sporocilo je pa mocno.

Comments are closed.