Počasno Vitezovo slovo od sedla

1

Čeprav  se zdi, da se Silvio Berlusconi to pot ne more obdržati za krmilom italijanske vlade, omenjeno ne pomeni, da ne bo še brcal. In čeprav so se zadnji meseci njegove vladavine podobno kot zadnji meseci Pahorjeve vlade sprevrgli v precejšnjo farso, sploh ni nujno, da bo njegovo Ljudstvo svobode v prihodnje odrezano od oblasti.

Dva Berlusconija

Je pač tako, da sta bila Berlusconija domala vseh zadnjih sedemnajst let dva. Enega sta videla Evropa in svet. Bil je tragikomična karikatura, nepoboljšljiv babjek, skrunilec mladoletnic, vase zaljubljeni starec, nespodobni medijski mogul, gospodarstvenik, ki ni mogel skleniti enega čistega posla, komedijant na političnem odru. Proti taki pojavi so se nekateri, denimo The Economist, občasno šli prave križarske vojne. Nekdanji vrhovni slovenski novinar je bil menda zunaj Italije eden redkih, ki je v goreči želji, da bi podprl ambicije svojega oboževanca iz Ljubljane, za Viteza še nedavno našel nekaj toplih besed.

Drugače so nanj gledali Italijani. Seveda mu ni manjkalo nasprotnikov, ki so nanj praktično, odkar se je pojavil na odprti sceni, sipali oglje in žveplo. Toda za mnoge je vseskozi veljal za uspešnega politika in spretnega krmarja, ki se je še ne tako daleč izkazal kot krizni menedžer po potresu v Abrucih, medtem ko se niso uresničila nanj vezana pričakovanja v zvezi z neapeljskimi smetmi, čeprav je medijsko učinkovito rožljal z vojsko. Kakor koli, vse do zadnjih lokalnih volitev so ga sosedje trumoma volili in se je za hip celo zazdelo, da se njegov požar širi celo v takšne levičarske trdnjave, kot je srednjeitalijanska Umbrija.

Prenovitelj, ki to ni bil

Nedvomno je milanski magnat italijansko politiko v zadnjih dveh desetletij vsaj na zunaj spremenil skoraj do neprepoznavnosti. Leta 1994 je pač izkoristil trenutek popolnega razsula dotedanje sredinske smetane pod vodstvom dolgo vsemogočnih krščanskih demokratov. Za levičarje okoli takratnih levih demokratov je bilo po še svežem polomu komunizma nekako prezgodaj, tedaj prav tako vroči Umberto Bossi pa seveda ni mogel računati na navdušenje po vsej Italiji. Pri tem  Berlusconi podobno kot njegov sedanji slovenski kolega z drugega političnega brega v bistvu ni ponujal ničesar novega. Čeravno se je dvignil na valovih zasičenosti s peterostrančjem (pentopartito), ki v demokrščanski Italiji ni imelo alternative, se bere seznam vidnih članov njegove Naprej, Italija kot seznam drugoligašev (in kakšnega prvoligaša) strank, ki so tvorile prejšnje vladne koalicije. Le, da so bili člani prejšnjih manjših partnerjev skoraj pomembnejši od krščanskih demokratov.

Vitez in Profesor

Tako pravzaprav ni bilo nič čudnega, če je prvi Vitezov poskus trajal samo nekaj mesecev. Izdala sta ga Severna liga in njegov zakladni minister Dini. Po volitvah 1996 je bilo navsezadnje videti, da ga bo prenovljena Oljkina levica poslala v puščavo za dolgo časa in da bo ostala moč njegove politične druščine omejena na nekaj otočkov na severu in na Siciliji. Kdo ve, morda si je največ zaslug za njegov ponovni vzpon pridobil ravno njegov najhujši konkurent. Levica mu je namreč vedno znova zoperstavljala Profesorja Prodija, ki je drugače kot dinamični plejboj Berlusconi poosebljal suho, dolgočasno, zbirokratizirano plat politike. Če se ozremo na dediščino obeh, lahko leta 2011 rečemo, da je današnja Italija ukrojena precej bolj po Vitezovo kot po Profesorjevo. Tudi zato verjetnemu Berlusconijevemu nasledniku Angelinu Alfanu ne bo treba kar v začetku vreči puške v koruzo.

Foto: Wikipedia

1 komentar

  1. Silvio Berlusconi je samo dokaz, da demokracija sama po sebi ne more biti človekoljubni sistem življenja.

Comments are closed.