Za Moldavijo, državo nekje Bogu za hrbtom, ki je za nameček menda najrevnejša v Evropi, sliši slovenski človek samo pomotoma. Pa še to v glavnem v zvezi z nogometom. Tako je malokomu mar, da deželo pretresa ena najdolgotrajnejših in najtrdovratnejših političnih kriz na naši celini.
Težavna dediščina
Pravo moldavsko prekletstvo je povezano z zapleteno zgodovino države ob Dnjestru. Kot tipični produkt “modre” sovjetske nacionalne politike je kot še prenekatera druga sovjetska tvorba sestavljena iz dveh med seboj že po definiciji sprtih delov. V enem – revnejšem – prevladujejo Romuni, ki so jih sovjetski pametnjakoviči prekrstili v Moldavce in jim namesto latinice vsilili cirilico, v drugem – bogatejšem – so v večini rusificirani Ukrajinci in Rusi. Ko je Moldavija razglasila neodvisnost in so se ji začele cediti sline po združitvi z nekdanjo matico Romunijo, so se slednji odcepili kot Pridnestrje. Priznali jih resda niso niti njihovi ruski sponzorji, ampak prej sorazmerno uspešno moldavsko gospodarstvo je začelo doživljati do danes ne čisto zaustavljeni prosti pad.
Država brez predsednika
Moldavija pa je posebnost še po tem, da že več kot leto in pol nima rednega predsednika, marveč zgolj njegov nadomestek. Desnosredinske stranke so pred desetimi leti v trenutku kratkovidnosti, da bi se znebile neljubega jim šefa države, neposredne predsedniške volitve zamenjale s posrednimi v parlamentu. Ne samo, da je že na prvih tovrstnih volitvah prepričljivo zmagal komunistični kandidat, za izvolitev so sočasno postavili razmeroma visok tripetinski prag.
Do leta 2009 je moldavskim komunistom in njihovemu vodji Vladimirju Voroninu s kombiniranjem naklonjenosti volivcev in kravjih kupčij uspelo ta prag preskakovati. Od spornih lanskih aprilskih volitev omenjeno ne uspeva ne njim ne nekdanji opoziciji.
Po prestopu nekdanjega komunista Mariana Lupuja so štiri proti Romuniji škileče protikomunistične stranke sicer osvojile navadno večino sedežev in sestavile vlado, vendar se jim ni posrečilo zbrati dovolj glasov za izvolitev predsednika. Moldavijo od lanske jeseni začasno vodi predsednik parlamenta.
Še ene volitve brez prave zmage
Spodletel je tudi poskus, da bi predsednika ponovno izbiralo ljudstvo. Na referendumu je za takšno možnost že glasovalo 87 odstotkov volivcev, a kaj, ko jih je na volišča prišlo samo nezadostnih 30 odstotkov.
Zato so se morali Moldavci konec minulega tedna že tretjič v dobrem letu dni odpraviti na parlamentarne volitve. Dokončne rešitve problema spet ni bilo. Komunisti so kljub precejšnjim praskam ohranili dovolj sedežev, da lahko blokirajo pohod svojega nekdanjega tovariša Lupuja na predsedniški tron.
Edino upanje članstvu v Evropski uniji naklonjenih strank je, da na svojo stran pridobijo vsaj dva komunistična poslanca. V nasprotnem primeru bodo v Moldaviji v kratkem volili še četrtič. Bržkone bi se dalo denar koristneje potrošiti kako drugače.
Foto: de-world
