Andrej Tomelj: Jezik me srbi zaradi novotarij v slovenskem jeziku

19
808

Ne samo Pika Nogavička – tudi Slovenci si neprestano izmišljamo nove besede ali pa tistim besedam, ki so že dolgo v rabi, dajemo nov pomen. Nekatere novotarije v slovenskem besedišču so plod razmišljanja in duhovitosti, druge so sad neumnosti ali vsaj nerazgledanosti in tretje se udomačijo zaradi površnosti.

Drečka

Drečka, nova beseda, ki je bila izbrana in razglašena za besedo leta 2018, je vsekakor duhovita. Ne mislim  ugibati, ali se bo njena raba prijela ali ne. To bomo lahko spoznali šele po nekaj letih. Že danes pa lahko razmišljamo in z osuplostjo ugotavljamo, v kakšnem neverjetnem razmahu je dejavnost, pri kateri naj bi se uporabljalo skrivnostne predmete, ki jih poimenujemo z novo besedo. Misel teče o patološki skrbi za pse, njihovem sprehajanju in pobiranju pasjekov v drečke, kot naj bi se po novem imenovale namenske polietilenske vrečke. Navkljub tankemu ledu sovražnega govora je potrebno besedo ali dve zapisati o sprevrženosti pasje civilizacije na Slovenskem, o nasilju in neobčutljivosti lastnikov »človekovih najljubših prijateljev« do tako imenovanih čudakov, ki ne maramo pasje zalege in imamo o sožitju človeka in živali drugačne nazore od večinskih.

Je preveč tvegana trditev, da je na Slovenskem najpomembnejša postranska stvar vzreja ter sprehajanje psov in ne nogomet?

Ob podatkih o številu psov, o velikosti trga s pasjo hrano, pasjimi oblačili in drugo opremo, o gosti mreži za (pre)vzgojo, zdravljenje, steriliziranje, evtanaziranju in kremiranje ter o zavetiščih, bi bil zelo zanimiv tudi podatek o tonah polietilena, iz katerega so izdelane drečke. Okoljevarstveni problem niso samo običajne plastične vrečke ampak tudi drečke. Uporabo plastičnih vrečk skušamo zmanjševati, nasprotno pa uporabo drečk spodbujamo. Sem prevelik čistun in naivnež, če predlagam, da bi se smelo z besedo drečke poimenovati le vrečke iz razgradljivih materialov?

»Magnolijevo jeklo«

Ob priliki pobega dveh zapornikov iz koprskega zapora je slovenska javnost 11. 1.  2019 na spletnih straneh MMC lahko spoznala novo besedo, s katero je obogateno metalurško besedišče. Upati je, da ta beseda ob letu ne bo razglašena za besedo leta 2019. Z mojim skromnim znanjem metalurgije si upam ugibati, da bi morale rešetke ne oknih zapora biti iz manganovega jekla in ne magnolijevega. Dodatek mangana namreč jeklu poveča trdoto in žilavost, zato je pri manganovem jeklu rezanje izrazito oteženo. Pri zapisu nikakor ni šlo za lapsus ampak za neumnost in neznanje. Na cvetočo magnolijo bo potrebno počakati do pomladi, na okna zapora pa lahko takoj namestijo nove rešetke iz manganovega jekla, če se seveda ne bo zapletlo pri javnem razpisu.

Ko smo že pri metalurgiji, naj ne bo odveč, da si osvežimo traparije izpred desetletij, ko smo v časopisu lahko prebrali o pisani metalurgiji in o magnetnem separatorju za izločanje zlata iz pepela v ljubljanskem krematoriju. Prva žurnalistka je po vsej verjetnosti ob pisanju mislila na svojo žehto pisanega perila, druga pa je po pomoti ali s prisilo obiskovala pouk fizike.

Plačati – izplačati

Več ko je v Sloveniji negotovinskega poslovanja, več je izplačil. Tak je vtis ob branju številnih sestavkov. Nekoč se je izplačevalo gotovino za plače in razne storitve ne glede ne to, ali se je splačalo delati ali ne. Torej smo s »splačati se« ocenjevali korist našega ravnanja, pri izplačilu pa smo šteli denar, kolikor ga je pač bilo. Danes imamo za plače in storitve transakcije na bančnih računih, ob njih pa modrujemo in se sprašujemo, ali se je »izplačalo« delati ali se ni izplačalo.

Kaj pa podkupovanja in mafijski posli, ki so zelo aktualni v našem času in naših krajih? Od konteksta je odvisno, ali se plačajo ali izplačajo ali splačajo? Če je plačilno sredstvo življenje, se žrtvi ni splačalo, ker je za svoje početje plačala največjo možno ceno in se ji verjetno pred tem tudi ni izplačalo pričakovanega denarja.

Beremo lahko celo trditve, da se ne izplača biti pošten! Ker »odkrivam toplo vodo«, me upravičeno skrbi, da moje razmišljanje »ne bo pilo vode«. »Temu je pač tako« kljub mojemu trudu, da na koncu sestavka stanje stvari zapišem z novodobnimi izrazi.

Foto:  Robson Hatsukami Morgan on Unsplash

19 KOMENTARJI

  1. Jezik je živa tvorba in se stalno spreminja. Se razvija in krni.

    “magnetnem separatorju za izločanje zlata iz pepela v ljubljanskem krematoriju”
    To pa ni zadeva jezika, to je zadeva korupcije. Za take predloge se pač daje davkoplačevalski denar. Koliko podobnih projektov smo samo izpeljali! Gospod Andrej, če bi vi to vedeli, bi vas bolela glava!

  2. Novotarije, ki mene najbolj motijo:

    1. uporaba tvorbe iz kje namesto odkod, ki vse bolj preplavlja javno besedo. Kje imajo lektorje mediji in zakaj dovolijo to obupnoslamparijo?

    2. Splosna uporaba pozdrava: Ajde!
    Grozno! A se moramo Slovenci res tako prodajat nekemu primitivnemu nivoju prislekov z Balkana?

  3. Čudi me, da jezikoslovci tako pohabljajo jezik, celo SSKJ postaja suhoparen kot smrt. Pa bi omenil neka o izvoru našega jezika.

    Po naključju sem naletel na pravo zakladnico IZVORA slovenskega jezika: indijski sanskrit. Potem sem spoznal, da je to znano že mnogim, celo slovar že imamo Slovenci. Stotine, če ne tisoče je besed, ki so še danes istovetne indijskim, ali jih je zlahka pojasniti. In potem človek vidi, da so npr. Čehi in Poljaki še posebej NAŠ rod, kajti oni so ohranili mnogo, kar smo mi zavrgli, in obratno.

    Zelo zanimiva tema za vse, ki iščejo izvor. Izvor ne le naroda, ampak tudi naše duhovnosti. Indijci so že pred 5000 let slavili in v knjige zapisali LJUBEZEN do osebnega Boga. V šestem stoletju jih je sicer en njihov “mohamed” spravil s tira in vse Vede prilagodil ateistom, s tem pa je nastal monizem, dodan panteizmu polbogov, primeren na primer za oznanjenja tudi današnjim levičarjem. A v osnovi Slovenci prihajamo z juga Indije, naš jezik je osnova evropskim (in ne obratno), in krščanstvo nam je prišlo kakor dobra mati dene duši, ker je bil OSEBNI Bog že od nekdaj nekje v naših genih.

    Nekateri naši zavedeni teologi pridigajo, da je hinduizem v celoti le panteističen (mnogoboški), kar pa je absolutna zabloda in dezinformacija. Pravzaprav Slovenci občujemo z Bogom kot osebo že od začetka sveta. Jezus pa nam je vse skupaj dokončno olajšal in razodel še enkrat in dokončno. Žal ga idioti vse bolj spet pozabljamo, in dovoljujemo, da se nam v vero neopazno plazijo monistične in levistične variante nauka, v originalu primerne le za spametovanje ateistov (demonov po religiozni klasifikaciji).

    Torej smo Slovani nekako cvet Božje prisotnosti. Od vseh Slovanov se tega najbolj zavedajo le še Poljaki. In ti nas bodo rešili, ko sedanja demonska norost islamizacije Evrope pride do vrhunca. Ne vem pa, če bo takrat še kaj slovenskega jezika.

    • Tovariš, saj se zavedate, da celotna evropska govorica (minus albanščina, baskovščina in še kakšen) izvira iz indo-evropskega prajezika? In da ima v sanskrtu vsak jezik veliko korenin, ne samo naš?

      • Seveda se zavedam, a nisem govoril o tem, temveč tudi o korenini naše DUHOVNE zavesti, ki jo je krščanstvo samo še oplemenitilo.

        Sicer pa nisem tovariš, ker sem zvezdo že kot vojak zavrgel ):

  4. David pravi: “A v osnovi Slovenci prihajamo z juga Indije…”.

    K temu osupljivemu odkritju bi dodal drobno dopolnilo:

    Slovenci pravzaprav izhajamo iz Japonske, ki so jo naši predniki naseljevali že v neolitiku (kot kažejo najnovejše izkopanine v okolici Kyota). To dokazujejo tudi številni toponimi, ki kažejo na nedvomno slovenske korenine,npr. Tokio izhaja iz besedne zveze Ta – ki -je (pazi, dokaz za najzgodnejši monoteizem!!), Osaka izhaja iz osa – (vse)ka, Sapporo iz že takrat vsakdanjega izraza zapora…itd. V etimologijo toponima Fukušima se seveda tukaj ne bom spuščali.

    Tako da Slovenci v osnovi prihajamo iz Japonske. Naselitev juga Indije je sekundarna. Slovenci zasedejo jug Indije šele v 6. stol. pr. Kristusom kot mogočni zavojevalci ob pomoči bratov POljakov, ki pa mimogrede izhajajo iz Kurilskih otokov in se pridružijo Slovencem kot vazali na osvajalnem pohodu. Čehi udarijo v Indijo šele čez dvesto let iz območij današnjega Afganistana in se združijo s Slovenci na mestu današnjega Bhopala (pazi etimologogijo: B(h)o pa-d-la. Indija dejansko pade.) v osrednji Indiji. Tako je to bilo.

    Pol pa smo šli dalje in končali tukaj, kjer smo danes. Veličastno.

    • Mnoge stvari si zamešal Bac. Stvar gre drugače: eden od izgnanih izraelskih rodov je pribežal na Japonsko. Bili so znani kot DOLGONOSI JABANDŽINI, barbari, divjaki. živeli so ločeno od avtohtonega nerazvitega naroda. In glej čudo: še danes jih najdeš kot yamabushije, gorske bojevnike oz. čuvaje gora. In glej glej, njihova oprema je v 80% enaka tradicionalni judovski opravi. Več:

      http://www.biblemysteries.com/library/tribesjapan.htm

      Tudi japonski in naš jezik imata le nekaj besed skupnega, sanskrit in slovenščina pa nemara tisoče besed.

      Zato mislim, da se hecaš.

  5. Zapišete, da vaše razmišljanje »ne bo pilo vode«. »Temu je pač tako«. Prav je, da ste obe frazi omenili. Vodo pijemo vsa živa bitja, pa menda (v prispodobi) tudi mavrica. Da pa bi druge stvari “pile vodo” ali pa tudi ne, je čista jezikovna bedarija. K bogastvu jezika ne primore nič, kvečjemu zmedo. Je tako ali ni tako? Zakaj bi moralo biti temu tako?
    Opozoril pa bi na še eno povsem nepotrebno novotarijo (no, saj je že kar stara): “v kolikor” (srbh. ukoliko). Skoraj že prevladuje tako v povedni kot tudi pisni obliki, čeprav poznamo kratki in enoznačni “če”. Se mu izogibamo, ker je kratek – in popolnoma “naš”? Že Gradišnik je pred mnogimi desetletji opozoril na to nepotrebno modno domislico in nazorno prikazal, da je izraz ustrezen samo v primerjalnem odvisniku, npr.: V kolikor višje kraje greš, v toliko lepši svet stopiš (po spominu).

  6. Ne vem, če so nekateri dojeli: ne gre se le za jezik, gre se razpad naše jedrne duhovne biti, ki je bila zdrava od začetkov sveta, zdaj pa ni več. In lahko kar z gotovostjo sklepamo: čez 500 let bodo sanskrt, hebrejščina in poljščina še vedno živi, prisotni, za slovenščino pa lahko dvomimo, da bo čez 100 let še živa. Več:

    https://www.delo.si/druzba/izumiranje-jezikov.html

  7. Ajde in evo spodrivajo lepe slovenske besede, ki so: gremo, pojdi, pridi, ki jih izpodriva tuji ajde
    in slovenske besede glej, tu, tam, poglej, takole, tole namesto izvorne tujke evo. Mediji imajo pri tem glavno besedo.

    Poleg tega se medijsko namerno pozablja na kopico slovenskih starih besed. Pripravil bom čimprej njihov seznam.

    • Če vzameš v roke kak stari SSKJ in najnovejšega, bo spisek izgubljenih besed, ki pa bi še vedno bile uporabne, enormen. Mnoge mečejo ven kot hrvatizme itd. čeprav sta ta dva jezika istega izvora.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite